Pritrditi je treba pritožnici, da je s pomisleki o davčnem režimu in predlogu za plačilo zneska brez DDV bistveno spremenila toženkino ponudbo, saj so se njene dopolnitve in spremembe nanašale na s strani toženke določeno ceno stvari (tretji odstavek 29. člena OZ). Ker tožnica ni sprejela toženkinega predloga cene niti stranki nista dosegli soglasja o kupnini, soglasja o bistveni sestavini prodajne pogodbe - višini kupnine - med strankama ni bilo. Torej med njima ni prišlo niti do ustno sklenjenega zavezovalnega posla in je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni pravni posel) neutemeljen.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - primerna denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - smrt stranke med postopkom - sposobnost biti stranka postopka - smrt stranke, zastopane po odvetniku - nadaljevanje postopka z dediči stranke
Presoja odmere višine odškodnine za nematerialno škodo
ZFPPIPP člen 342, 347, 347/2, 347/2-4. ZGD-1 člen 481, 481/5.
prodaja poslovnega deleža - prodaja v stečaju - predkupna pravica družbenika pri prodaji poslovnega deleža - zakonita predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice na dražbi
ZFPPIPP določa, kdo so stranke stečajnega postopka ter kdo so osebe, ki so procesno legitimirane za vložitev pritožbe zoper sklepe sodišča prve stopnje (126. člen v zvezi s 53., 54. in 55. členom ZFPPIPP). Vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. Upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so procesna dejanja upravičeni opravljati: vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika, in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa.
Družbenika sta imela možnost v teku prodaje uveljaviti predkupno pravico. O svojih pravicah sta bila obveščena. Družbenica S. d. o. o. je celo nastopala na dražbi, pa svoje predkupne pravice ni uveljavila. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o tem, da so bile pritožnikoma kršene ustavne pravice do združevanja in do svobodne gospodarske pobude, če sta jih imela možnost v postopku prisilne prodaje uveljaviti, pa tega nista storila, niti nista podala pritožbenih razlogov s tem v zvezi (da bi jima bilo onemogočeno sodelovanje pri nakupu deleža in s tem uveljavljanje predkupne pravice).
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10.. ZPP člen 129, 224, 291, 324, 324/1, 347.
disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - subjektivni zastaralni rok
Tožnica je prerekala, da je bila odločitev na organu druge stopnje sprejeta dne 11. 4. 2018, in je navajala, da je bila odločba izdana kasneje, tj. 15. 6. 2018. Ob smiselni uporabi določbe 129. člena ZPP se kot datum odločitve šteje datum zasedanja senata komisije na seji dne 11. 4. 2018, kakor izhaja iz uvoda odločbe organa druge stopnje. Po prvem odstavku 324. člena ZPP uvod odločbe vsebuje med drugim tudi datum, ko je bila odločitev izdana, medtem ko datum njene pisne izdelave (15. 6. 2018) za zastaranje vodenja disciplinskega postopka ni relevanten. Navedeno pomeni, da je tožena stranka spoštovala subjektivni zastaralni rok za vodenje postopka, ker se je ta zaključil pred 15. 5. 2018, in sicer s sprejemom odločitve dne 11. 4. 2018.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 360, 360/1. DZ člen 162, 162/1, 162/1-4, 162/1-5.
spor iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba v družinskih sporih - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - začasna ureditev stikov - pravica do izjave - ogroženost otroka - otrokova korist - sprememba okoliščin med postopkom - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
V postopkih odločanja glede dodelitve otroka v varstvo in vzgojo ter ureditve stikov je začasna odredba omejena le na nujne primere, ko je zaradi varstva otrokovih koristi treba ukrepati že pred izdajo končne odločbe, ker otroku grozita nasilje ali težko nadomestljiva škoda. Namen začasne odredbe ni v tem, da bi v konfliktnem odnosu med staršema predstavljala sredstvo za urejanje razmerij med starši in otroki še pred koncem rednega postopka.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev, tj. ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovil učinkovito in smotrnejše delo urada resničen in ne navidezen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilni del sodbe oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.
premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti - stroški - sklep o razdelitvi - končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru izhajalo iz pravila, ki velja v primeru unovčitve stečajne mase, da se iz denarnega dobroimetja pridobljenega s prodajo dolžnikovega premoženja najprej plačajo stroški stečajnega postopka, nato pa se preostanek denarja razdeli upnikom. Stroški stečajnega postopka praviloma bremenijo splošno stečajno maso, medtem ko posebno stečajno maso bremenijo le določeni stroški postopka, ki so „v zvezi“ z unovčenjem te posebne stečajne mase.
Kadar obstaja posebna stečajna masa in da ločitveni upnik soglasje za prevzem tega premoženja, mora nositi enake stroške kot v primeru unovčenja posebne stečajne mase.
Če stroški postopka v stečajnem postopku ne bodo poplačani, sodišče nima podlage za izdajo sklepa o končni razdelitvi premoženja upnikom.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecv v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.
Izdana začasna odredba, da se mora dolžnica z mladoletnim sinom A. A. zglasiti in namestiti v Materinskem domu Y., bi bila ustrezna le ob pripravljenosti dolžnice za sodelovanje. Ker ta ni izkazana in tudi ni bila izkazana pred sodiščem prve stopnje, otrokove koristi, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ogrožena, s takšno začasno odredbo ni mogoče zavarovati. Iz tega razloga je bilo treba ugovoru dolžnice ugoditi in po uradni dolžnosti izdano začasno odredbo razveljaviti.
Mogoče je ugotoviti, da je podana situacija iz 299.a člena ZFPPIPP, ko prodaja nepremičnine ni mogoča, saj o izločitveni pravici upnikov še ni bilo pravnomočno odločeno. S prodajo je treba počakati, dokler ne bodo prenehale ovire iz 3. točke četrtega odstavka 299.a člena ZFPPIPP.
priposestvovanje stvarne služnosti - prestavitev služnostne poti - prenehanje stvarne služnosti - stroški vzdrževanja poti - posebne naprave
Prestavitev služnostne poti je lahko dopustna samo, če se bistveno ne spremenijo pogoji za izvrševanje stvarne služnosti. Lastnik služečega zemljišča pa mora plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo. Če pa je treba postaviti in vzdrževati napravo, potrebno za izvrševanje, pa mora to storiti lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako, če je treba narediti pot, stroške tega dela nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Prav tako ga bremenijo tudi vsi stroški njenega vzdrževanja.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00032140
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11,. KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Na podlagi navedenega in dejstva, da je obsojenec intenzivneje pričel z delom v splošno korist šele novembra 2018, torej tri mesece in pol pred potekom roka, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1. OZ člen 15, 619.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugotovitev v nasprotju z listinami v spisu - zmotna presoja listine - izdelava projektne dokumentacije - soinvestitorska pogodba - poslovno sodelovanje - inženiring - pogodba o naročilu - podjemna pogodba - soglasje volj - predmet pogodbe - dogovor o plačilu - podpis pooblastila - vsebina pooblastila - ustna pogodba - nepomembna ali zanemarljiva dejstva
S trditvijo, da je bila določena ugotovitev v sodbi v nasprotju z dokazi, pritožnik ne utemeljuje, da je prišlo do napake pri prenosu vsebine dokaza v sodbo, ampak uveljavlja zmotnost dokaznega zaključka. Le prva bi lahko vodila v ugotovitev absolutne bistvene kršitve določb postopka, z drugo pa pritožnik utemeljuje zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Ob odsotnosti dokazov oziroma dokazno pomembnih dejstev, ki bi nudili podlago za sklep, da sta se zakonita zastopnika pravdnih strank v fazi dogovarjanj o sklenitvi soinvestitorske pogodbe posebej dogovorila o plačilu projektne dokumentacije, je sodišče prve stopnje izdelavo projektne dokumentacije utemeljeno razumelo kot dejansko izvrševanje ustno sklenjene in dogovorjene soinvestitorske pogodbe, katere vsebina glede bistvenih sestavin je bila naknadno prenesena v pisno obliko.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4, 221d/7, 221e, 221e/12, 221e/12-2.
poenostavljena prisilna poravnava - pogoji za potrditev - notarski zapisnik o izidu glasovanja - posodobljen seznam terjatev - zloraba instituta
Trditve o tem, da dolžnik v poročilu ni resnično, pošteno in celovito predstavil svojega finančnega položaja in poslovanja ter da na podlagi vloženega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, bi upnica morala uveljavljati že s pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Le kadar upnik šele po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave oziroma po poteku pritožbenega roka za pritožbo zoper navedeni sklep izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dolžnik zlorablja postopek poenostavljene prisilne poravnave za dosego nedopustnih namenov, oziroma izve za dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času odločanja o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, pa teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, je ta mogoče upoštevati tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.
Pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje bi dolžnika moralo pozvati k predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja, katerega vsebina je v skladu z dvanajstim odstavkom 221.e člena ZFPPIPP in posodobljenega seznam terjatev, katerega vsebina je v skladu s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP (sedmi odstavek 221.d člena ZFPPIPP), kot mu to nalaga tretji odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Ker tega ni storilo in je potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi listin, katerih vsebina ni v skladu z zakonom, je materialno pravo zmotno uporabilo.
zapuščinski postopek - prekinitev postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča - pristnost oporoke
Med strankami postopka obstoji spor glede pristnosti in pravne veljavnosti oporoke, od katerega je odvisna pravica do dediščine, zato je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD na pravdo napotilo stranke, ki so izražale dvom v lastnoročnost zapisa in pristnost zapustničinega podpisa, saj je njihovo pravico štelo za manj verjetno.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - pravni interes za tožbo - ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register
Če tožeča stranka v dosedanjem postopku ni dokazala, da je družbenica prvotoženke (oziroma ni zatrjevala, da bi na določeni pravni podlagi imela pravico do poslovnega deleža v tej družbi) in ni aktivno legitimirana za 1. tožbeni zahtevek, to ne pomeni, da velja enako za 2. in 3. tožbeni zahtevek.
V obravnavani zadevi pa bi vsaj teoretično bilo možno ugotoviti ničnost posameznih vpisov v sodni register. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega stališča o nujni povezanosti tožbenih zahtevkov.
Za 2. in 3. tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa drugi odstavek 41. člena ZSReg omogoča, da lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno ponavlja njene trditve iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe o neveljavnosti vpisa v sodni register, podanem pravnem interesu v zadevi (da gre za bypass družbo, da se z dejanji tožencev zmanjšujejo njene koristi v lastni družbi, da ji povzročata škodo, da gre za nedopustnost, nemoralnost, nasprotje s prisilnimi predpisi) in da je bil nakup poslovnega deleža drugotoženca fiktiven.
Sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke za 2. in 3. tožbeni zahtevek in njen pravni interes za slednja. Preuranjeno je razveljavilo izdano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.