KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034905
KZ-1 člen 179, 179/1.. ZPacP člen 18.. ZKP člen 248.. URS člen 28, 28/1.
malomarno zdravljenje - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravila znanosti in stroke - potrebno zdravljenje - občutno poslabšanje zdravja - blanketna norma - pacientove pravice - opustitveno kaznivo dejanje
Zakonski opis kaznivega dejanja iz prvega odstavka 179. člena KZ‑1 se namreč (niti implicitno) ne sklicuje na drug pravni predpis, temveč izrecno navaja pravila zdravniške znanosti in stroke, ki pomenijo izraz znanstvenih in strokovnih dognanj z medicinskega področja. Za razliko od pravnih pravil, ki jih sodišče pozna po uradni dolžnosti, so pravila znanosti in stroke kot pravno relevantna dejstva praviloma (ker sodišče strokovnega znanja o tem navadno nima) predmet dokazovanja z izvedencem.
Takojšnje potrebno zdravljenje je na ravni opisa kaznivega dejanja bistveno širši pojem od operacije, ki je bila po opisu potrebna zaradi diagnoze, postavljene ob poznejšem pregledu, saj zajema različne, tudi manj invazivne načine zdravljenja. Zoženje možnih načinov zdravljenja na operacijo kot zelo invaziven način zdravljenja pomeni občutno poslabšanje zdravja.
Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtnih razlogov zakon neposredno ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da so to lahko tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pisanje medijev o sodnih postopkih kot del pravice javnosti do seznanitve z javnimi zadevami ni nič neobičajnega, zato samo iz okoliščine, da so lokalni mediji vpeti v dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158, 158/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - izvedensko mnenje - razžalitev - psihično stanje
Do začetka nedopustnih ravnanj tožnice je prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu. To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - izpolnitev zahtevka - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasnost umika tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila v sorazmerno kratkem času po plačilu s strani tožene stranke. Glede na dejstvo, da je bilo plačilo izvedeno le kratek čas pred nastopom sodnih počitnic, tožba pa umaknjena kratek čas po izteku sodnih počitnic, v vmesnem času pa niso nastali nobeni stroški, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040998
ZKP člen 72, 72/4, 372, 372-2. KZ-1 člen 30, 30/1, 30/2, 48a, 251, 251/3, 308, 308/3, 308/6. URS člen 22, 29, 29-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje ponarejanja listin - razrešitev postavljenega zagovornika - dejanska zmota - informator policije - registrska tablica - sprememba kazenske sankcije - stranska kazen izgona tujca iz države
Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.
Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4, 15.
nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom - sestava in vložitev pritožbe - pritožbeni stroški - odvetniški stroški - plačilo za delo izvedenca
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik, temveč da je treba izvedencu nadomestiti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
Če pa je izvedenec dejansko imel stroške v zvezi z najemom opreme, bi moral o tem predložiti dokazilo, ki bi izkazovalo tudi dejansko plačilo.
Enako velja tudi za stroške sestave pritožbe in plačila sodne takse, za katere izvedenec zmotno meni, da bi mu jih sodišče moralo priznati, čeprav pritožbe ni vložil po pooblaščencu.
Če stranke v postopku pred sodiščem ne zastopa odvetnik, temveč za varstvo svojih pravic skrbi sama, in v tem smislu „sama opravlja delo odvetnika“, ne more biti upravičena do „plačila“ za vloge, ki jih je sama sestavila, saj v tem primeru ni materialno prikrajšana za sredstva, ki jih je morala plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec nikakor ne more biti upravičen do povračila stroškov po Odvetniški tarifi za pritožbo, ki jo je sestavil sam, ne glede na tudi sicer neprimerne primerjave plačila za dejansko opravljeno delo javnemu uslužbencu, ki je delal na delovnem mestu, za katerega ni imel ustrezne izobrazbe.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza
Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev sodelavki rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da sodelavki, s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
ZDR-1 člen 7, 18, 47, 68, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 133.. OZ člen 50, 50/1, 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - ničnost - kraja opravljanja dela - delo na domu - sprememba pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu.
Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/1, 118/2.. ZPP člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo prič, še zlasti, ker ni sledilo njunima pisnima izjavama. Vendar pa je sodišče tako ravnalo na izrecni predlog toženke, ki je sprva resda predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, nato pa je na naroku izrecno navedla, da prvenstveno predlaga kot dokaz njuni pisni izjavi, ki ju je nato tudi predložila. Ker nato nobena stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja prič, sodišče zaslišanja prič ni bilo dolžno izvesti (236. člen ZPP).
Nadalje toženka v pritožbi uveljavlja, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tožniku izplačano odpravnino, nakar pa sama nakaže na jasno stališče - da mora delavec v posledici nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga odpravnino vrniti. Okoliščina, ki opravičuje višjo odmero denarnega povračila pa je tudi v tem, da do sodne razveze ni prišlo na predlog delavca, ampak delodajalca, ki ga v posledici nezakonite odpovedi, vračila odpravnine in nereintegracije delavca ne more bremeniti zgolj nizko denarno povračilo v višini dveh do štirih plač, za kar se zavzema pritožba, saj bi to pomenilo, da tožnik ne bi dosegel praktično nikakršne odmene za nereintegracijo v delovno razmerje k toženki.
Neutemeljeno pa tožnik tudi glede ''pravic, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča'' poudarja, da je s praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo zmanjšal denarne obveznosti toženke. Navedbe, da je s tem zmanjševal škodo toženki, škodoval pa sebi, niso relevantne za odmero denarnega povračila.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00030740
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1a.. ZMZPP člen 20.. CC člen 1243, 2946.. OZ-UPB1 člen 349.
prodajna pogodba - distribucijska pogodba - uporaba italijanskega prava - evropsko pravo - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe
Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.
Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - preizkus pogojev za pripor - priporni razlog begosumnosti - preizkus po uradni dolžnosti
Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.
Čeprav je na podlagi spisovnega gradiva v predmetni zadevi mogoče šteti, da je postopek za pridobitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih trajal nerazumno dolgo, vendarle ni mogoče šteti, da storilec iz objektivnih razlogov ni mogel vložiti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zakonsko predpisanem in prekluzivnem roku. Takšni praksi bi torej bilo mogoče slediti le v primeru, če bi tudi storilec v predmetni zadevi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, k predlogu pa ne bi priložil potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu in bi v vlogi pojasnil, da slednjega ni mogel pridobiti zaradi načina dela Zdravstvenega doma v ... Situacija v predmetni zadevi pa je primerljiva s situacijo, ki jo je Višje sodišče v Celju obravnavalo v zadevi EPVDp 83/2012, v kateri pa je s sklepom z dne 12. 10. 2012 zavzelo stališče, da bi storilec kljub temu, da zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogel pridobiti pred iztekom roka za vložitev predloga, lahko vložil predlog za odložitev izvršitve v zakonskem predpisanem 15. dnevnem roku in ob tem sodišče zaprosil za podaljšanje roka za predložitev zdravniškega spričevala. Storilec pa v obravnavani zadevi tega ni storil, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju njegovega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilna in zakonita, njegova pritožba pa neutemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029280
SZ-1 člen 23, 23/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - upravljanje skupnih prostorov, delov, objektov in naprav - stroški upravljanja - soseska - podzemna stavba - skupni del - skupni stroški več stavb - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - pogodba o upravljanju - odpoved pogodbe o upravljanju s strani etažnih lastnikov posamezne večstanovanjske stavbe
Glede na dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala temelja, na podlagi katerega bi bila upravičena deliti stroške, ki se nanašajo na skupne naprave celotne soseske v skladu z določbo 23. člena SZ-1.
predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - fikcija vročitve
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Ugotovilo je, da sta bili tožencu v skladu z določbami ZPP vročeni tako tožba, kakor tudi zamudna sodba, saj je ta v hišni predalčnik prejel obe obvestili o pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, sta bili pošiljki zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču. Zaradi toženčevega bivanja v Nemčiji v času vročitve obeh sodnih odločb ni obstajala realna možnost, da se bo naslovnik z njimi seznanil, zaradi česar ni nastopila fikcija vročitve. Zaradi uspešno izpodbite fikcije vročitve je potrebno šteti, da tožencu zamudna sodba ni bila vročena, posledično pa ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tako predlogu toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pravilno ugodilo in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe.
Utemeljeno pritožba tožnika izpodbija odločitev o stroških postopka. Postopek za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ni samostojen postopek. O stroških postopka je mogoče odločiti šele ob koncu odločitve o zadevi, upoštevajoč celotni uspeh v postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.
Tožnik je glede terjatve, ki se v enem delu nanaša na nedopustni zamik tožene stranke pri oddaji REK obrazcev, v drugem delu pa na povračilo stroška za nakup delovne obleke, predlagal zaslišanje strank, postavitev izvedenca ter pridobitev določenih listin. Sodišče je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge zavrnilo. V sodbi ni ustrezno obrazložilo razlogov za neizvedbo vseh predlaganih dokazov. Navedlo je zgolj, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker so bili za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebni.
S takšno pavšalno obrazložitvijo ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih (kontradiktornost). Z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.