predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - fikcija vročitve
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Ugotovilo je, da sta bili tožencu v skladu z določbami ZPP vročeni tako tožba, kakor tudi zamudna sodba, saj je ta v hišni predalčnik prejel obe obvestili o pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, sta bili pošiljki zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču. Zaradi toženčevega bivanja v Nemčiji v času vročitve obeh sodnih odločb ni obstajala realna možnost, da se bo naslovnik z njimi seznanil, zaradi česar ni nastopila fikcija vročitve. Zaradi uspešno izpodbite fikcije vročitve je potrebno šteti, da tožencu zamudna sodba ni bila vročena, posledično pa ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tako predlogu toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pravilno ugodilo in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe.
Utemeljeno pritožba tožnika izpodbija odločitev o stroških postopka. Postopek za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ni samostojen postopek. O stroških postopka je mogoče odločiti šele ob koncu odločitve o zadevi, upoštevajoč celotni uspeh v postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza
Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev sodelavki rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da sodelavki, s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030149
ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - dejanje ni kaznivo dejanje - obvezne sestavine obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - odločitev sodnika - nepravilna odločitev - hujša kršitev pravic drugega - nastanek škode
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtnih razlogov zakon neposredno ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da so to lahko tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pisanje medijev o sodnih postopkih kot del pravice javnosti do seznanitve z javnimi zadevami ni nič neobičajnega, zato samo iz okoliščine, da so lokalni mediji vpeti v dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/1, 118/2.. ZPP člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo prič, še zlasti, ker ni sledilo njunima pisnima izjavama. Vendar pa je sodišče tako ravnalo na izrecni predlog toženke, ki je sprva resda predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, nato pa je na naroku izrecno navedla, da prvenstveno predlaga kot dokaz njuni pisni izjavi, ki ju je nato tudi predložila. Ker nato nobena stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja prič, sodišče zaslišanja prič ni bilo dolžno izvesti (236. člen ZPP).
Nadalje toženka v pritožbi uveljavlja, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tožniku izplačano odpravnino, nakar pa sama nakaže na jasno stališče - da mora delavec v posledici nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga odpravnino vrniti. Okoliščina, ki opravičuje višjo odmero denarnega povračila pa je tudi v tem, da do sodne razveze ni prišlo na predlog delavca, ampak delodajalca, ki ga v posledici nezakonite odpovedi, vračila odpravnine in nereintegracije delavca ne more bremeniti zgolj nizko denarno povračilo v višini dveh do štirih plač, za kar se zavzema pritožba, saj bi to pomenilo, da tožnik ne bi dosegel praktično nikakršne odmene za nereintegracijo v delovno razmerje k toženki.
Neutemeljeno pa tožnik tudi glede ''pravic, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča'' poudarja, da je s praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo zmanjšal denarne obveznosti toženke. Navedbe, da je s tem zmanjševal škodo toženki, škodoval pa sebi, niso relevantne za odmero denarnega povračila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040998
ZKP člen 72, 72/4, 372, 372-2. KZ-1 člen 30, 30/1, 30/2, 48a, 251, 251/3, 308, 308/3, 308/6. URS člen 22, 29, 29-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje ponarejanja listin - razrešitev postavljenega zagovornika - dejanska zmota - informator policije - registrska tablica - sprememba kazenske sankcije - stranska kazen izgona tujca iz države
Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.
Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.
ZKP člen 143, 143/1, 148, 148/4, 149b, 149b/1, 177. URS člen 29. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
zakonitost dokazov - zakonitost pridobitve dokaza - izločitev dokazov - dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - dokazi, pridobljeni v tujini - prikriti preiskovalni ukrepi - preiskovalna dejanja - preiskovalna dejanja med preiskavo - pravica do zasebnosti - pregled telefona - poseg v komunikacijsko zasebnost - podatek o telefonskih klicih - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - pravica do obrambe - snemanje glavne obravnave - anonimna prijava - informator policije - razlogi za sum
Po sodni praksi in kazenskopravni teoriji so procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini in za potrebe tujega kazenskega postopka, veljavna tudi v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.
V fazi pravnomočno uvedene preiskave je bila sodna kontrola utemeljenega suma že opravljena ter se s pregledom v hišni preiskavi zaseženih telefonov in sim kartic ni odkrivalo kaznivo dejanje ter se ukrep ni izvajal brez vednosti prizadete osebe, temveč je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika po členu 143 ZKP ugodeno dokaznemu predlogu tožilstva v skladu z določbo člena 177 ZKP. Pregled zaseženega telefona in sim kartic se je opravil kot običajno preiskovalno dejanje v okviru preiskave, saj so odpadle tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil ukrep pred uvedbo preiskave lahko opredeljen kot prikriti preiskovalni ukrep (izvedba v predkazenskem postopku, prikritost ukrepa).
Ni prišlo do kršitve obrambe, saj je obtoženec kljub seznanjenosti z občasnim snemanjem glavne obravnave ustno podal svoj zagovor in vršil svojo pravico do obrambe.
Uradni zaznamek z dne 29. 9. 2006, ki je vseboval izjavo anonimnega informatorja, je bil podlaga le za odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b ZKP, za katerega je določen najnižji dokazni standard, to je razlogi za sum. Po ustaljeni sodni praksi je ta dokazni standard izpolnjen že ob minimalni stopnji verjetnosti oziroma ob minimalnem obvestilu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - vročitev pisanja pooblaščencu - obstoj pooblastila - družinski član - zaslišanje priče
Ker storilec v predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni zatrjeval, da J. P. ni pooblastil za prevzem pisanj (da pooblastilno razmerje dejansko nikoli ni obstajalo), temveč zgolj, da mu J. P. ni izročila prevzetega pisanja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem storilca in pooblaščenke za vročitve, ker je storilec s tem želel dokazovati le, da mu pooblaščenka za vročitve pisanja ni izročila, kar pa ni pravno relevantno za presojo pravilnosti vročitve. Sodišče prve stopnje pa je glede na izkazano nadomestno vročitev po drugem odstavku 89. člena ZUP pravilno štelo, da ti dve okoliščini nista relevantni za odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in je utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo zaslišanja storilca in njegove hčerke.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov.
KZ člen 310. KZ-1 člen 307, 307/1, 307/3. ZOro-1 člen 28, 28/2, 28/5.
nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - strelno orožje - privilegirana oblika kaznivega dejanja - posamezno strelno orožje kot pravni standard - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov
Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.
Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
Čeprav je na podlagi spisovnega gradiva v predmetni zadevi mogoče šteti, da je postopek za pridobitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih trajal nerazumno dolgo, vendarle ni mogoče šteti, da storilec iz objektivnih razlogov ni mogel vložiti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zakonsko predpisanem in prekluzivnem roku. Takšni praksi bi torej bilo mogoče slediti le v primeru, če bi tudi storilec v predmetni zadevi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, k predlogu pa ne bi priložil potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu in bi v vlogi pojasnil, da slednjega ni mogel pridobiti zaradi načina dela Zdravstvenega doma v ... Situacija v predmetni zadevi pa je primerljiva s situacijo, ki jo je Višje sodišče v Celju obravnavalo v zadevi EPVDp 83/2012, v kateri pa je s sklepom z dne 12. 10. 2012 zavzelo stališče, da bi storilec kljub temu, da zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogel pridobiti pred iztekom roka za vložitev predloga, lahko vložil predlog za odložitev izvršitve v zakonskem predpisanem 15. dnevnem roku in ob tem sodišče zaprosil za podaljšanje roka za predložitev zdravniškega spričevala. Storilec pa v obravnavani zadevi tega ni storil, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju njegovega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilna in zakonita, njegova pritožba pa neutemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029280
SZ-1 člen 23, 23/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - upravljanje skupnih prostorov, delov, objektov in naprav - stroški upravljanja - soseska - podzemna stavba - skupni del - skupni stroški več stavb - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - pogodba o upravljanju - odpoved pogodbe o upravljanju s strani etažnih lastnikov posamezne večstanovanjske stavbe
Glede na dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala temelja, na podlagi katerega bi bila upravičena deliti stroške, ki se nanašajo na skupne naprave celotne soseske v skladu z določbo 23. člena SZ-1.
ZDR-1 člen 7, 18, 47, 68, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 133.. OZ člen 50, 50/1, 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - ničnost - kraja opravljanja dela - delo na domu - sprememba pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu.
Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.
ZPP člen 105a, 105a/3, 108, 158, 158/1, 188, 188/3. ZST-1 člen 34.
sodna taksa - doplačilo sodne takse za tožbo - rok za plačilo sodne takse - prepozno doplačilo sodne takse - domneva o umiku tožbe - ustavitev postopka
Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni rok, določen v 34. členu ZST-1. Obveznost plačila sodne takse je torej materialnopravna obveznost. Plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo se zato ne more upoštevati. Ni mogoča niti vrnitev v prejšnje stanje, saj je ta mogoča le zaradi zamude procesnih rokov.