ZSPJS člen 3, 3/1, 23.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 6, 6/1, 8, 8/1.. ZDR-1 člen 128, 129.
dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času
Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu ZDR-1), ni podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - preizkus pogojev za pripor - priporni razlog begosumnosti - preizkus po uradni dolžnosti
Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00030740
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1a.. ZMZPP člen 20.. CC člen 1243, 2946.. OZ-UPB1 člen 349.
prodajna pogodba - distribucijska pogodba - uporaba italijanskega prava - evropsko pravo - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe
Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.
Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel.
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4, 15.
nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom - sestava in vložitev pritožbe - pritožbeni stroški - odvetniški stroški - plačilo za delo izvedenca
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik, temveč da je treba izvedencu nadomestiti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
Če pa je izvedenec dejansko imel stroške v zvezi z najemom opreme, bi moral o tem predložiti dokazilo, ki bi izkazovalo tudi dejansko plačilo.
Enako velja tudi za stroške sestave pritožbe in plačila sodne takse, za katere izvedenec zmotno meni, da bi mu jih sodišče moralo priznati, čeprav pritožbe ni vložil po pooblaščencu.
Če stranke v postopku pred sodiščem ne zastopa odvetnik, temveč za varstvo svojih pravic skrbi sama, in v tem smislu „sama opravlja delo odvetnika“, ne more biti upravičena do „plačila“ za vloge, ki jih je sama sestavila, saj v tem primeru ni materialno prikrajšana za sredstva, ki jih je morala plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec nikakor ne more biti upravičen do povračila stroškov po Odvetniški tarifi za pritožbo, ki jo je sestavil sam, ne glede na tudi sicer neprimerne primerjave plačila za dejansko opravljeno delo javnemu uslužbencu, ki je delal na delovnem mestu, za katerega ni imel ustrezne izobrazbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
ZDR-1 člen 7, 18, 47, 68, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 133.. OZ člen 50, 50/1, 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - ničnost - kraja opravljanja dela - delo na domu - sprememba pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu.
Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.
Čeprav je na podlagi spisovnega gradiva v predmetni zadevi mogoče šteti, da je postopek za pridobitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih trajal nerazumno dolgo, vendarle ni mogoče šteti, da storilec iz objektivnih razlogov ni mogel vložiti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zakonsko predpisanem in prekluzivnem roku. Takšni praksi bi torej bilo mogoče slediti le v primeru, če bi tudi storilec v predmetni zadevi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, k predlogu pa ne bi priložil potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu in bi v vlogi pojasnil, da slednjega ni mogel pridobiti zaradi načina dela Zdravstvenega doma v ... Situacija v predmetni zadevi pa je primerljiva s situacijo, ki jo je Višje sodišče v Celju obravnavalo v zadevi EPVDp 83/2012, v kateri pa je s sklepom z dne 12. 10. 2012 zavzelo stališče, da bi storilec kljub temu, da zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogel pridobiti pred iztekom roka za vložitev predloga, lahko vložil predlog za odložitev izvršitve v zakonskem predpisanem 15. dnevnem roku in ob tem sodišče zaprosil za podaljšanje roka za predložitev zdravniškega spričevala. Storilec pa v obravnavani zadevi tega ni storil, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju njegovega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilna in zakonita, njegova pritožba pa neutemeljena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030149
ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - dejanje ni kaznivo dejanje - obvezne sestavine obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - odločitev sodnika - nepravilna odločitev - hujša kršitev pravic drugega - nastanek škode
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov.
Tožeča stranka bi na predloitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi latniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva.
ZDR-1 člen 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPIZ-1 člen 102.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - spoštovanje navodil zdravnika - opravljanje pridobitne dejavnosti - pridobitna dejavnost
Pridobitno delo v ZDR-1 ali v katerem drugem zakonu ni opredeljeno, pri opredelitvi tega pojma pa ni mogoče neposredno uporabiti definicije pridobitne dejavnosti iz drugega odstavka 3. člena ZGD-1, saj se ta nanaša na delovanje gospodarskih subjektov. Pri opredelitvi pridobitnega dela v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 je treba izhajati iz namena, zaradi katerega pomeni opravljanje takšnega dela zlorabo bolniškega staleža in s tem razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca. Ta namen je upoštevalo tudi Vrhovno sodišče RS v dosedanji praksi. V zadevi VIII Ips 100/2009 je zavzelo stališče, da je opravljanje pridobitnega dela v času bolniškega staleža prepovedano, ker naj bi preprečilo morebitno podaljševanje odsotnosti, ker bi delavec namesto predpisanega zdravljenja opravljal pridobitno dejavnost, po drugi strani pa naj bi preprečevalo zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Takšno ravnanje delavca v času bolniškega staleža ne sodi v kontekst zdravljenja, kar sta v več zadevah poudarila tako revizijsko kot pritožbeno sodišče. Glede na navedeno presoja, ali je delavec opravljal pridobitno delo, ni odvisna (zgolj) od tega, ali je za to prejel kakšno plačilo v denarju ali kakšno drugo protidajatev, ampak je odločilna narava opravljanja dela in namen, ki ga ob tem zasleduje delavec. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica, ker je čistila prostore, opravljala pridobitno delo in da to predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - izpolnitev zahtevka - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasnost umika tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila v sorazmerno kratkem času po plačilu s strani tožene stranke. Glede na dejstvo, da je bilo plačilo izvedeno le kratek čas pred nastopom sodnih počitnic, tožba pa umaknjena kratek čas po izteku sodnih počitnic, v vmesnem času pa niso nastali nobeni stroški, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka.
Tožnik je glede terjatve, ki se v enem delu nanaša na nedopustni zamik tožene stranke pri oddaji REK obrazcev, v drugem delu pa na povračilo stroška za nakup delovne obleke, predlagal zaslišanje strank, postavitev izvedenca ter pridobitev določenih listin. Sodišče je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge zavrnilo. V sodbi ni ustrezno obrazložilo razlogov za neizvedbo vseh predlaganih dokazov. Navedlo je zgolj, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker so bili za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebni.
S takšno pavšalno obrazložitvijo ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih (kontradiktornost). Z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtnih razlogov zakon neposredno ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da so to lahko tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pisanje medijev o sodnih postopkih kot del pravice javnosti do seznanitve z javnimi zadevami ni nič neobičajnega, zato samo iz okoliščine, da so lokalni mediji vpeti v dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).
predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - fikcija vročitve
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Ugotovilo je, da sta bili tožencu v skladu z določbami ZPP vročeni tako tožba, kakor tudi zamudna sodba, saj je ta v hišni predalčnik prejel obe obvestili o pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, sta bili pošiljki zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču. Zaradi toženčevega bivanja v Nemčiji v času vročitve obeh sodnih odločb ni obstajala realna možnost, da se bo naslovnik z njimi seznanil, zaradi česar ni nastopila fikcija vročitve. Zaradi uspešno izpodbite fikcije vročitve je potrebno šteti, da tožencu zamudna sodba ni bila vročena, posledično pa ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tako predlogu toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pravilno ugodilo in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe.
Utemeljeno pritožba tožnika izpodbija odločitev o stroških postopka. Postopek za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ni samostojen postopek. O stroških postopka je mogoče odločiti šele ob koncu odločitve o zadevi, upoštevajoč celotni uspeh v postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.