CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00030740
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1a.. ZMZPP člen 20.. CC člen 1243, 2946.. OZ-UPB1 člen 349.
prodajna pogodba - distribucijska pogodba - uporaba italijanskega prava - evropsko pravo - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe
Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.
Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
Čeprav je na podlagi spisovnega gradiva v predmetni zadevi mogoče šteti, da je postopek za pridobitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih trajal nerazumno dolgo, vendarle ni mogoče šteti, da storilec iz objektivnih razlogov ni mogel vložiti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zakonsko predpisanem in prekluzivnem roku. Takšni praksi bi torej bilo mogoče slediti le v primeru, če bi tudi storilec v predmetni zadevi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, k predlogu pa ne bi priložil potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu in bi v vlogi pojasnil, da slednjega ni mogel pridobiti zaradi načina dela Zdravstvenega doma v ... Situacija v predmetni zadevi pa je primerljiva s situacijo, ki jo je Višje sodišče v Celju obravnavalo v zadevi EPVDp 83/2012, v kateri pa je s sklepom z dne 12. 10. 2012 zavzelo stališče, da bi storilec kljub temu, da zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogel pridobiti pred iztekom roka za vložitev predloga, lahko vložil predlog za odložitev izvršitve v zakonskem predpisanem 15. dnevnem roku in ob tem sodišče zaprosil za podaljšanje roka za predložitev zdravniškega spričevala. Storilec pa v obravnavani zadevi tega ni storil, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju njegovega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilna in zakonita, njegova pritožba pa neutemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029280
SZ-1 člen 23, 23/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - upravljanje skupnih prostorov, delov, objektov in naprav - stroški upravljanja - soseska - podzemna stavba - skupni del - skupni stroški več stavb - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - pogodba o upravljanju - odpoved pogodbe o upravljanju s strani etažnih lastnikov posamezne večstanovanjske stavbe
Glede na dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala temelja, na podlagi katerega bi bila upravičena deliti stroške, ki se nanašajo na skupne naprave celotne soseske v skladu z določbo 23. člena SZ-1.
zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - izpolnitev zahtevka - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasnost umika tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila v sorazmerno kratkem času po plačilu s strani tožene stranke. Glede na dejstvo, da je bilo plačilo izvedeno le kratek čas pred nastopom sodnih počitnic, tožba pa umaknjena kratek čas po izteku sodnih počitnic, v vmesnem času pa niso nastali nobeni stroški, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka.
prenos krajevne pristojnosti - običajni kolegialni odnosi - dvom strank v nepristranskost sodnikov
Lahko tesna (kolegialna razmerja), ki se med zaposlenimi vzpostavijo na majhnem sodišču, resno okrnijo (objektivni) videz nepristranskosti sojenja in v nekaterih primerih terjajo tudi prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040998
ZKP člen 72, 72/4, 372, 372-2. KZ-1 člen 30, 30/1, 30/2, 48a, 251, 251/3, 308, 308/3, 308/6. URS člen 22, 29, 29-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje ponarejanja listin - razrešitev postavljenega zagovornika - dejanska zmota - informator policije - registrska tablica - sprememba kazenske sankcije - stranska kazen izgona tujca iz države
Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.
Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - preizkus pogojev za pripor - priporni razlog begosumnosti - preizkus po uradni dolžnosti
Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.
Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtnih razlogov zakon neposredno ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da so to lahko tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pisanje medijev o sodnih postopkih kot del pravice javnosti do seznanitve z javnimi zadevami ni nič neobičajnega, zato samo iz okoliščine, da so lokalni mediji vpeti v dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).
KZ člen 310. KZ-1 člen 307, 307/1, 307/3. ZOro-1 člen 28, 28/2, 28/5.
nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - strelno orožje - privilegirana oblika kaznivega dejanja - posamezno strelno orožje kot pravni standard - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov
Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.
Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4, 15.
nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom - sestava in vložitev pritožbe - pritožbeni stroški - odvetniški stroški - plačilo za delo izvedenca
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik, temveč da je treba izvedencu nadomestiti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
Če pa je izvedenec dejansko imel stroške v zvezi z najemom opreme, bi moral o tem predložiti dokazilo, ki bi izkazovalo tudi dejansko plačilo.
Enako velja tudi za stroške sestave pritožbe in plačila sodne takse, za katere izvedenec zmotno meni, da bi mu jih sodišče moralo priznati, čeprav pritožbe ni vložil po pooblaščencu.
Če stranke v postopku pred sodiščem ne zastopa odvetnik, temveč za varstvo svojih pravic skrbi sama, in v tem smislu „sama opravlja delo odvetnika“, ne more biti upravičena do „plačila“ za vloge, ki jih je sama sestavila, saj v tem primeru ni materialno prikrajšana za sredstva, ki jih je morala plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec nikakor ne more biti upravičen do povračila stroškov po Odvetniški tarifi za pritožbo, ki jo je sestavil sam, ne glede na tudi sicer neprimerne primerjave plačila za dejansko opravljeno delo javnemu uslužbencu, ki je delal na delovnem mestu, za katerega ni imel ustrezne izobrazbe.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158, 158/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - izvedensko mnenje - razžalitev - psihično stanje
Do začetka nedopustnih ravnanj tožnice je prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu. To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.