ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00030740
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1a.. ZMZPP člen 20.. CC člen 1243, 2946.. OZ-UPB1 člen 349.
prodajna pogodba - distribucijska pogodba - uporaba italijanskega prava - evropsko pravo - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe
Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.
Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158, 158/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - izvedensko mnenje - razžalitev - psihično stanje
Do začetka nedopustnih ravnanj tožnice je prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu. To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032363
OZ člen 147, 147/1, 165, 179, 179/1, 191, 335, 335/3, 347.. ZOR člen 202.. ZZVZZ člen 31, 31/3.. ZDR člen 45.. ZPP člen 14.. ZDR-1 člen 47, 137, 137/7, 137/8, 164, 170, 170/2, 170/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - spolno nadlegovanje na delovnem mestu - regres za letni dopust - zastaranje - neizrabljen letni dopust - izobraževanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - nepremoženjska škoda - enotna odškodnina
Naziranje, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, da ugovor zastaranja glavnice ne pomeni ugovora zastaranja obresti, temelji na tretjem odstavku 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, in je bilo tudi že sprejelo v sodni praksi.
Odškodninski zahtevek zaradi neizrabljenega letnega dopusta v letih 2011 do 2014 je utemeljen na sledečih dejstvih: da je tožnica vsako leto zaprosila za izrabo celotnega (neizrabljenega) letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno. S tem je podano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, zaradi česar je upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od 1. 1. v letu, ki sledi letu, v katerem letnega dopusta ni izrabila, pri čemer je takšna odločitev utemeljena na 165. členu OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da je v 181. členu OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, urejena posebna oblika nepremoženjske škode, ki ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ. V tej določbi so sicer navedene pravno priznane oblike nepremoženjske škode, in sicer je določeno, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Vendar so primeri sodne prakse, v katerih bi bila oškodovancu prisojena odškodnina tako na podlagi prvega odstavka 197. člena OZ kot na podlagi 181. člena OZ, redki.
Na področju delovnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je v primeru uveljavljanja in prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu škodo obravnavati enotno. V zadevi VIII Ips 127/2018 je navedlo, da je inštitut enotne odškodnine uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode tako prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika, in se sklicevalo na pristop sodne prakse glede denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ.
ZSPJS člen 3, 3/1, 23.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 6, 6/1, 8, 8/1.. ZDR-1 člen 128, 129.
dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času
Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu ZDR-1), ni podlage.
Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtnih razlogov zakon neposredno ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da so to lahko tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pisanje medijev o sodnih postopkih kot del pravice javnosti do seznanitve z javnimi zadevami ni nič neobičajnega, zato samo iz okoliščine, da so lokalni mediji vpeti v dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - preizkus pogojev za pripor - priporni razlog begosumnosti - preizkus po uradni dolžnosti
Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
ZDR-1 člen 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPIZ-1 člen 102.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - spoštovanje navodil zdravnika - opravljanje pridobitne dejavnosti - pridobitna dejavnost
Pridobitno delo v ZDR-1 ali v katerem drugem zakonu ni opredeljeno, pri opredelitvi tega pojma pa ni mogoče neposredno uporabiti definicije pridobitne dejavnosti iz drugega odstavka 3. člena ZGD-1, saj se ta nanaša na delovanje gospodarskih subjektov. Pri opredelitvi pridobitnega dela v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 je treba izhajati iz namena, zaradi katerega pomeni opravljanje takšnega dela zlorabo bolniškega staleža in s tem razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca. Ta namen je upoštevalo tudi Vrhovno sodišče RS v dosedanji praksi. V zadevi VIII Ips 100/2009 je zavzelo stališče, da je opravljanje pridobitnega dela v času bolniškega staleža prepovedano, ker naj bi preprečilo morebitno podaljševanje odsotnosti, ker bi delavec namesto predpisanega zdravljenja opravljal pridobitno dejavnost, po drugi strani pa naj bi preprečevalo zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Takšno ravnanje delavca v času bolniškega staleža ne sodi v kontekst zdravljenja, kar sta v več zadevah poudarila tako revizijsko kot pritožbeno sodišče. Glede na navedeno presoja, ali je delavec opravljal pridobitno delo, ni odvisna (zgolj) od tega, ali je za to prejel kakšno plačilo v denarju ali kakšno drugo protidajatev, ampak je odločilna narava opravljanja dela in namen, ki ga ob tem zasleduje delavec. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica, ker je čistila prostore, opravljala pridobitno delo in da to predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040998
ZKP člen 72, 72/4, 372, 372-2. KZ-1 člen 30, 30/1, 30/2, 48a, 251, 251/3, 308, 308/3, 308/6. URS člen 22, 29, 29-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje ponarejanja listin - razrešitev postavljenega zagovornika - dejanska zmota - informator policije - registrska tablica - sprememba kazenske sankcije - stranska kazen izgona tujca iz države
Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.
Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
ZKP člen 143, 143/1, 148, 148/4, 149b, 149b/1, 177. URS člen 29. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
zakonitost dokazov - zakonitost pridobitve dokaza - izločitev dokazov - dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - dokazi, pridobljeni v tujini - prikriti preiskovalni ukrepi - preiskovalna dejanja - preiskovalna dejanja med preiskavo - pravica do zasebnosti - pregled telefona - poseg v komunikacijsko zasebnost - podatek o telefonskih klicih - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - pravica do obrambe - snemanje glavne obravnave - anonimna prijava - informator policije - razlogi za sum
Po sodni praksi in kazenskopravni teoriji so procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini in za potrebe tujega kazenskega postopka, veljavna tudi v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.
V fazi pravnomočno uvedene preiskave je bila sodna kontrola utemeljenega suma že opravljena ter se s pregledom v hišni preiskavi zaseženih telefonov in sim kartic ni odkrivalo kaznivo dejanje ter se ukrep ni izvajal brez vednosti prizadete osebe, temveč je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika po členu 143 ZKP ugodeno dokaznemu predlogu tožilstva v skladu z določbo člena 177 ZKP. Pregled zaseženega telefona in sim kartic se je opravil kot običajno preiskovalno dejanje v okviru preiskave, saj so odpadle tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil ukrep pred uvedbo preiskave lahko opredeljen kot prikriti preiskovalni ukrep (izvedba v predkazenskem postopku, prikritost ukrepa).
Ni prišlo do kršitve obrambe, saj je obtoženec kljub seznanjenosti z občasnim snemanjem glavne obravnave ustno podal svoj zagovor in vršil svojo pravico do obrambe.
Uradni zaznamek z dne 29. 9. 2006, ki je vseboval izjavo anonimnega informatorja, je bil podlaga le za odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b ZKP, za katerega je določen najnižji dokazni standard, to je razlogi za sum. Po ustaljeni sodni praksi je ta dokazni standard izpolnjen že ob minimalni stopnji verjetnosti oziroma ob minimalnem obvestilu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034905
KZ-1 člen 179, 179/1.. ZPacP člen 18.. ZKP člen 248.. URS člen 28, 28/1.
malomarno zdravljenje - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravila znanosti in stroke - potrebno zdravljenje - občutno poslabšanje zdravja - blanketna norma - pacientove pravice - opustitveno kaznivo dejanje
Zakonski opis kaznivega dejanja iz prvega odstavka 179. člena KZ‑1 se namreč (niti implicitno) ne sklicuje na drug pravni predpis, temveč izrecno navaja pravila zdravniške znanosti in stroke, ki pomenijo izraz znanstvenih in strokovnih dognanj z medicinskega področja. Za razliko od pravnih pravil, ki jih sodišče pozna po uradni dolžnosti, so pravila znanosti in stroke kot pravno relevantna dejstva praviloma (ker sodišče strokovnega znanja o tem navadno nima) predmet dokazovanja z izvedencem.
Takojšnje potrebno zdravljenje je na ravni opisa kaznivega dejanja bistveno širši pojem od operacije, ki je bila po opisu potrebna zaradi diagnoze, postavljene ob poznejšem pregledu, saj zajema različne, tudi manj invazivne načine zdravljenja. Zoženje možnih načinov zdravljenja na operacijo kot zelo invaziven način zdravljenja pomeni občutno poslabšanje zdravja.