ZDR-1 člen 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPIZ-1 člen 102.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - spoštovanje navodil zdravnika - opravljanje pridobitne dejavnosti - pridobitna dejavnost
Pridobitno delo v ZDR-1 ali v katerem drugem zakonu ni opredeljeno, pri opredelitvi tega pojma pa ni mogoče neposredno uporabiti definicije pridobitne dejavnosti iz drugega odstavka 3. člena ZGD-1, saj se ta nanaša na delovanje gospodarskih subjektov. Pri opredelitvi pridobitnega dela v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 je treba izhajati iz namena, zaradi katerega pomeni opravljanje takšnega dela zlorabo bolniškega staleža in s tem razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca. Ta namen je upoštevalo tudi Vrhovno sodišče RS v dosedanji praksi. V zadevi VIII Ips 100/2009 je zavzelo stališče, da je opravljanje pridobitnega dela v času bolniškega staleža prepovedano, ker naj bi preprečilo morebitno podaljševanje odsotnosti, ker bi delavec namesto predpisanega zdravljenja opravljal pridobitno dejavnost, po drugi strani pa naj bi preprečevalo zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Takšno ravnanje delavca v času bolniškega staleža ne sodi v kontekst zdravljenja, kar sta v več zadevah poudarila tako revizijsko kot pritožbeno sodišče. Glede na navedeno presoja, ali je delavec opravljal pridobitno delo, ni odvisna (zgolj) od tega, ali je za to prejel kakšno plačilo v denarju ali kakšno drugo protidajatev, ampak je odločilna narava opravljanja dela in namen, ki ga ob tem zasleduje delavec. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica, ker je čistila prostore, opravljala pridobitno delo in da to predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
prenos krajevne pristojnosti - običajni kolegialni odnosi - dvom strank v nepristranskost sodnikov
Lahko tesna (kolegialna razmerja), ki se med zaposlenimi vzpostavijo na majhnem sodišču, resno okrnijo (objektivni) videz nepristranskosti sojenja in v nekaterih primerih terjajo tudi prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče.
ZPP člen 105a, 105a/3, 108, 158, 158/1, 188, 188/3. ZST-1 člen 34.
sodna taksa - doplačilo sodne takse za tožbo - rok za plačilo sodne takse - prepozno doplačilo sodne takse - domneva o umiku tožbe - ustavitev postopka
Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni rok, določen v 34. členu ZST-1. Obveznost plačila sodne takse je torej materialnopravna obveznost. Plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo se zato ne more upoštevati. Ni mogoča niti vrnitev v prejšnje stanje, saj je ta mogoča le zaradi zamude procesnih rokov.
vročanje - način vročanja pisanj - način vročanja - obvestilo o prispelem pismu - fikcija vročitve - roki - štetje rokov - prepozna vloga - prepozna dopolnitev predloga
Kdaj se šteje vročitev za opravljeno na podlagi fikcije vročitve, določa zakon. To je s potekom 15-dnevnega roka, štetega od naslednjega dneva po dnevu, ko je bilo pri naslovniku pisanja puščeno obvestilo, kje je pisanje in rok v katerem ga mora dvigniti. Drugačen datum, po katerem bi se vročitev štela za opravljeno, ni mogoč in na to ne vpliva niti datum, ko vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku, niti kako si naslovnik tolmači pisanje na obvestilu o prispelem pismu.
ZDR-1 člen 7, 18, 47, 68, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 133.. OZ člen 50, 50/1, 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - ničnost - kraja opravljanja dela - delo na domu - sprememba pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu.
Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.
predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - fikcija vročitve
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Ugotovilo je, da sta bili tožencu v skladu z določbami ZPP vročeni tako tožba, kakor tudi zamudna sodba, saj je ta v hišni predalčnik prejel obe obvestili o pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, sta bili pošiljki zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču. Zaradi toženčevega bivanja v Nemčiji v času vročitve obeh sodnih odločb ni obstajala realna možnost, da se bo naslovnik z njimi seznanil, zaradi česar ni nastopila fikcija vročitve. Zaradi uspešno izpodbite fikcije vročitve je potrebno šteti, da tožencu zamudna sodba ni bila vročena, posledično pa ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tako predlogu toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pravilno ugodilo in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe.
Utemeljeno pritožba tožnika izpodbija odločitev o stroških postopka. Postopek za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ni samostojen postopek. O stroških postopka je mogoče odločiti šele ob koncu odločitve o zadevi, upoštevajoč celotni uspeh v postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032363
OZ člen 147, 147/1, 165, 179, 179/1, 191, 335, 335/3, 347.. ZOR člen 202.. ZZVZZ člen 31, 31/3.. ZDR člen 45.. ZPP člen 14.. ZDR-1 člen 47, 137, 137/7, 137/8, 164, 170, 170/2, 170/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - spolno nadlegovanje na delovnem mestu - regres za letni dopust - zastaranje - neizrabljen letni dopust - izobraževanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - nepremoženjska škoda - enotna odškodnina
Naziranje, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, da ugovor zastaranja glavnice ne pomeni ugovora zastaranja obresti, temelji na tretjem odstavku 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, in je bilo tudi že sprejelo v sodni praksi.
Odškodninski zahtevek zaradi neizrabljenega letnega dopusta v letih 2011 do 2014 je utemeljen na sledečih dejstvih: da je tožnica vsako leto zaprosila za izrabo celotnega (neizrabljenega) letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno. S tem je podano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, zaradi česar je upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od 1. 1. v letu, ki sledi letu, v katerem letnega dopusta ni izrabila, pri čemer je takšna odločitev utemeljena na 165. členu OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da je v 181. členu OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, urejena posebna oblika nepremoženjske škode, ki ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ. V tej določbi so sicer navedene pravno priznane oblike nepremoženjske škode, in sicer je določeno, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Vendar so primeri sodne prakse, v katerih bi bila oškodovancu prisojena odškodnina tako na podlagi prvega odstavka 197. člena OZ kot na podlagi 181. člena OZ, redki.
Na področju delovnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je v primeru uveljavljanja in prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu škodo obravnavati enotno. V zadevi VIII Ips 127/2018 je navedlo, da je inštitut enotne odškodnine uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode tako prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika, in se sklicevalo na pristop sodne prakse glede denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
Tožeča stranka bi na predloitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi latniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva.
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4, 15.
nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom - sestava in vložitev pritožbe - pritožbeni stroški - odvetniški stroški - plačilo za delo izvedenca
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik, temveč da je treba izvedencu nadomestiti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
Če pa je izvedenec dejansko imel stroške v zvezi z najemom opreme, bi moral o tem predložiti dokazilo, ki bi izkazovalo tudi dejansko plačilo.
Enako velja tudi za stroške sestave pritožbe in plačila sodne takse, za katere izvedenec zmotno meni, da bi mu jih sodišče moralo priznati, čeprav pritožbe ni vložil po pooblaščencu.
Če stranke v postopku pred sodiščem ne zastopa odvetnik, temveč za varstvo svojih pravic skrbi sama, in v tem smislu „sama opravlja delo odvetnika“, ne more biti upravičena do „plačila“ za vloge, ki jih je sama sestavila, saj v tem primeru ni materialno prikrajšana za sredstva, ki jih je morala plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec nikakor ne more biti upravičen do povračila stroškov po Odvetniški tarifi za pritožbo, ki jo je sestavil sam, ne glede na tudi sicer neprimerne primerjave plačila za dejansko opravljeno delo javnemu uslužbencu, ki je delal na delovnem mestu, za katerega ni imel ustrezne izobrazbe.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - začetek teka preizkusnega obdobja - hujši prekršek
Ker je odločitev o tem, ali bo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložena ali ne, odvisna od presoje sodišča, je razumljivo, da tudi preizkusna doba ne more teči od trenutka storitve prekrška, s katerim je storilec dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, temveč šele naslednji dan od vročitve sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je glede na to, da je bil sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu vročen 29. 1. 2019, preizkusna doba začela teči 30. 1. 2019 in bi se iztekla 30. 11. 2019 in četudi je storilec resnično bil v zmoti, da je preizkusna doba na dan storitve prekrška dne 3. 9. 2019 že potekla, to ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/1, 118/2.. ZPP člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo prič, še zlasti, ker ni sledilo njunima pisnima izjavama. Vendar pa je sodišče tako ravnalo na izrecni predlog toženke, ki je sprva resda predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, nato pa je na naroku izrecno navedla, da prvenstveno predlaga kot dokaz njuni pisni izjavi, ki ju je nato tudi predložila. Ker nato nobena stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja prič, sodišče zaslišanja prič ni bilo dolžno izvesti (236. člen ZPP).
Nadalje toženka v pritožbi uveljavlja, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tožniku izplačano odpravnino, nakar pa sama nakaže na jasno stališče - da mora delavec v posledici nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga odpravnino vrniti. Okoliščina, ki opravičuje višjo odmero denarnega povračila pa je tudi v tem, da do sodne razveze ni prišlo na predlog delavca, ampak delodajalca, ki ga v posledici nezakonite odpovedi, vračila odpravnine in nereintegracije delavca ne more bremeniti zgolj nizko denarno povračilo v višini dveh do štirih plač, za kar se zavzema pritožba, saj bi to pomenilo, da tožnik ne bi dosegel praktično nikakršne odmene za nereintegracijo v delovno razmerje k toženki.
Neutemeljeno pa tožnik tudi glede ''pravic, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča'' poudarja, da je s praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo zmanjšal denarne obveznosti toženke. Navedbe, da je s tem zmanjševal škodo toženki, škodoval pa sebi, niso relevantne za odmero denarnega povračila.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza
Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev sodelavki rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da sodelavki, s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - preizkus pogojev za pripor - priporni razlog begosumnosti - preizkus po uradni dolžnosti
Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
KZ člen 310. KZ-1 člen 307, 307/1, 307/3. ZOro-1 člen 28, 28/2, 28/5.
nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - strelno orožje - privilegirana oblika kaznivega dejanja - posamezno strelno orožje kot pravni standard - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov
Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.
Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.