ZDoh-2 člen 47, 47/2, 70. ZDavP-2 člen 5, 7, 304. ZUP člen 113.
dohodnina - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - način ugotavljanja davčne osnove - priglasitev - podpora za promocijo vina - kršitev določb postopka - stroški postopka
Podpora za promocijo vina se res dodeljuje kot povrnitev upravičenih stroškov in do določene višine, kar pa ne pomeni, da bi ne šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2. Bistveno je, da gre za povečanje ekonomske koristi prejemnika sredstev in s tem za dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2. Zneske podpore za promocijo vina je torej utemeljeno šteti za druge dohodke iz 70. člena ZDoh-2 in zato iz tega razloga ni bil napačno ugotovljen skupni dohodek. Tožnik pa tudi ne more uspešno uveljavljati, da je zaradi dodeljene podpore v neenakem položaju z vinarji, ki se niso odločili za promocijo v tujini in za pridobitev podpore in so zaradi nižjih davčnih obveznosti bolj konkurenčni. Omenjena neenakost namreč ni posledica (napačne) uporabe zakona, temveč izključno posledica tožnikove odločitve, da zaprosi za podporo na podlagi Uredbe.
Podane tudi niso zatrjevane kršitve določb postopka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni davčni organ pri odločanju v celoti sledil priglasitvi. Sledil je torej podatkom, ki jih je posredoval tožnik v svoji vlogi, zato tožbeni očitek, da prvostopni organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in da je s tem bistveno kršil določbe postopka, ne vzdrži pravne presoje. Dodatnega ugotovitvenega postopka tudi niso narekovali ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Očitek o zavedenosti tožnika pa je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom in s predpisanim obrazcem za priglasitev seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
Priglasitev, ki jo je vložil tožnik, je sicer res obvezna, kar pa ne spreminja dejstva, da se postopek začne na podlagi vloge zavezanca za davek in ne po uradni dolžnosti. Tega tudi ne spreminja obvestilo, ki ga je tožniku poslal davčni organ. Obveščanje oziroma poziv k priglasitvi s strani davčnega organa namreč z zakonom ni predviden kot akt, s katerim se uvede postopek. Predstavlja le opozorilo zavezancu, medtem ko se postopek, to je določitev načina ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, v skladu z določbami 304. člena ZDavP-2 začne s priglasitvijo, in s tem na vlogo stranke. Zato je v 4. točki izreka izpodbijane odločbe pravilno in skladno s 113. členom ZUP odločeno, da tožnik kot stranka, ki je vložila zahtevo, trpi svoje stroške, ki jih ima v postopku.
ZSPDSLS člen 4. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti člen 26.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - regionalni razvojni programi - občina - nakup nepremičnine - ravnanje s stvarnim premoženjem - načelo gospodarnosti
Toženka je v postopku javnega poziva za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 zavrnila vlogo tožnice za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A. Ker v razlogih izpodbijanega sklepa dejanska in pravna podlaga ni navedena na način, ki bi omogočal preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve, gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo sklepa. Pomanjkljivost obrazložitve potrjuje tudi vsebina odgovora na tožbo, s katerimi pa pomanjkljivih razlogov izpodbijanega akta ni mogoče sanirati, saj bi bila s tem tožnici odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/3, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 imetnik odločbe začne postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v 3 delovnih dneh. Na podlagi četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko carinski organ na podlagi ustrezno utemeljene zahteve imetnika odločbe v ustreznih primerih podaljšajo rok iz tretjega odstavka za največ 10 delovnih dni. Gre za materialni rok, ki je določen na podlagi zakona oz. Uredbe. Zamuda materialnega roka ima za posledico izgubo pravice. Carinski organ je menil, da je vloga za podaljšanje roka za pripravo dokazil k tožbi, ki jo je podal imetnik pravice, zaradi varstva pravic intelektualne lastnine, upravičena. Podaljšanje roka v trajanju 10 dni je primerno, zato je carinski organ vlogi imetnika pravice za podaljšanje roka za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitev pravic intelektualne lastnine po presoji sodišča pravilno in zakonito ugodil.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - vračilo sredstev - obvestilo o vračilu sredstev - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavžrenje tožbe
Dopis ni akt, ki bi se po 2. členu ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V obravnavnem primeru gre za obvestilo o obveznosti vračila sredstev na podlagi 19. člena pogodbe o sofinanciranju, torej gre za obligacijsko pravno razmerje in obveznost tožnika, ki iz njega izhaja.
davčna izvršba - začetek davčne izvršbe - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova
Če davek ni plačan v rokih, predpisanih v ZZDavP-2, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo brez kakršnikoli izjem. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.
ZDoh-2 člen 48, 48/2. ZDDPO-2 člen 29. ZDavP-2 člen 76.
davek od dohodkov iz dejavnosti - davčno primarni odhodki - poslovanje z off-shore družbami - računi za najem poslovnih prostorov - načini za izvedbo elektroinštalacijskih del - dokazno breme
Tožnik je sicer predložil račune za najem poslovnih prostorov in za izvedbo elektroinštalacijskih del, ki so bili podlaga za knjiženje odhodkov ter njihovo upoštevanje kot davčnih odhodkov v obračunih davka od dohodkov iz dejavnosti za nadzorovani obdobji. Predložil je tudi pogodbe, ki so bile podlaga za izdane račune. Pač pa tudi po presoji sodišča ni izkazal, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene in da so bile potrebne za dosežene prihodke. Dejanski obstoj najemnega razmerja tako kot dejansko izvedbo inštalacijskih del namreč tožnik samo zatrjuje, ne predloži pa o tem prav nobenega dokaza. Prav tako ne izkaže obstoja družb, ki so izdale račune in ki so vse po vrsti iz davčno ugodnih okolij. Glede na to, da gre za družbe s sedežem v tujini in glede na to, da se naj bi tudi dela izvajala v tujini, kamor pristojnost davčnih organov ne seže, je predvsem na tožniku, ki naj bi stike s tujino in tujimi družbami dejansko imel, da izkaže obstoj poslovnih razmerij, tako v pogledu izvedbe dogovorjenih del kot tudi v pogledu statusa pogodbenih partnerjev, konkretno najemodajalca oziroma izvajalcev elektroinštalacijskih del kot svojih podizvajalcev. Prav zato, ker gre pri obravnavanih listinah za račune tujih pravnih oseb, ki jih na podlagi podatkov, ki so dostopni davčnim organom, ni mogoče zaslediti, in ker druge dokumentacije v zvezi z zaračunanimi storitvami ni, je davčni organ utemeljeno podvomil o njihovi vsebini in od tožnika utemeljeno zahteval, da obstoj svojih trditev v tej zvezi dokaže. Po določbah 76. člena ZDavP je namreč na zavezancu za davek, da za svoje trditve v davčnem postopku predloži dokaze. Zato ne drži tožbena trditev, da bi moral davčni organ dokazati neobstoj zatrjevanih poslovnih razmerij in da gre v nasprotnem primeru zgolj za ugibanje s strani davčnega organa.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Po tretjem in četrtem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013 gre za materialni rok prekluzivni roka, katerega zamuda pomeni tudi izgubo materialne pravice, ki izhaja iz Uredbe 608/2013, in sicer pravice imetnika odločbe za začetek postopka za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. V nasprotnem primeru bi carinski organi v skladu s prvim pododstavkom prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 morali odobriti prepustitev blaga, s čimer bi lahko nastala imetniku odločbe (pravice) precejšnja škoda, ki jo lahko povzroči trženje blaga, za katerega se ugotovi, da krši pravice intelektualne lastnine, kot izhaja tudi iz 2. točke uvodnih določb navedene Uredbe. Ukrepi pri kršitvah pravice intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi so naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžne ravnati hitro, ne da bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka in da gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke, katerih tek je odvisen od nedejavnosti oziroma molka lastnika blaga ali imetnika odločbe, vendar pa sodišče v obravnavanem primeru ne dvomi o utemeljenost podaljšanja navedenega roka za vložitev tožbe zaradi priprave dokazil k tožbi.
V zadevah javnih razpisov je presoja izpolnjevanja razpisnih kriterijev oziroma dodeljevanj posameznih ocen zadržana. To pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna. Iz navedenega razloga se sodišče tudi ne more spuščati, ali je bilo ustrezno ocenjeno, do kolikšne mere je katera stranka prispevala k prepoznavnosti baleta v tujini, ker je to že stvar strokovne ocene.
Carinski organ je imel v postopku izvršbe zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti in priloženega obračuna obresti, ki ga je izdal organ, ki je pristojen za odmero te obveznosti, to je predlagatelj izvršbe, začne za obveznost, ki ni plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo.
Ustrezen predračun je bil glede na pogoje razpisa lahko le tak predračun, ki je izkazoval izpolnjevanje posameznih zahtev glede toplotne izolacije fasade (npr. glede določene debeline izolacijskega materiala, toplotne prevodnosti, uporabljenega fasadnega sistema, ki je moral imeti evropsko tehnično soglasje ETAG 004).
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - vzpodbujanje naložb v javno kulturno infrastrukturo - razpisni pogoji - subsidiarna uporaba določb ZUP
Objava rezultatov na spletni strani ni odločba, ker ne vsebuje sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP in s tem tudi nima nobenih pravnih posledic. V postopkih javnega razpisa se ne glede na to, da gre za subsidiarno uporabo ZUP, upravičenci do dodeljenih sredstev določijo z odločbo, ki mora imeti vse sestavine upravnega akta.
Za dodelitev nepovratnih sredstev pod Merilom I. mora vlagatelj ta segment vloge podpreti z izjavo treh partnerjev s področja kulture o mreženju ter priložiti Projekcijo obiskanosti ustanove v prvih petih letih po zaključku investicije. Takšni projekti bodo na tem segmentu prejeli 15 točk. Tožnik pa je tri izjave partnerjev o sodelovanju priložil k vlogi pod naslovom listine o gospodarskem sodelovanju, zato je toženka pravilno vlogo v tem segmentu ocenila zgolj s 5 točkami.
ZPOP člen 14. Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - ocena vloge
Tožena stranka v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014 z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke ne odobri. V zadevi je sporno točkovanje vloge tožeče stranke po merilu „Uvajanje sodobne tehnologije v povezavi z novimi ali temeljito izboljšanimi proizvodi/storitvami“ kot enem od sedmih meril iz razpisa, pri katerem je tožeča stranka dosegla 15 od možnih 25 točk. Prijavitelj prejme za operacijo oceno 15 točk v primeru uvajanja posamezne/posameznih novih tehnoloških enot, ki dopolnjujejo tehnološki proces do te mere, da omogočajo uvedbo novih tehnoloških rešitev, pri tem pa ne gre zgolj za povečevanje zmogljivosti. Oceno 25 točk pa prejme za operacijo v primeru uvajanja novih tehnoloških linij, povezanih postrojenj ali sistemov, ki s tem predstavljajo tehnološke in informacijske rešitve v povezavi s tehnološkim procesom. Iz izpodbijanega sklepa in iz spisov sledi, da gre pri obravnavanem nakupu nove tehnološke opreme za uvajanje dveh novih, medsebojno tehnološko in prostorsko nepovezanih tehnoloških enot in torej ne za uvajanje nove tehnološke linije, povezanih postrojenj ali sistemov. Tehnološke linije glede na podatke spisov tudi ne predstavlja stroj za polnjenje streliva. Pogoj za pridobitev 25 točk zato ni izpolnjen. Dejstvo, da je tožeča stranka v vlogi tehnološko enoto sama opredelila kot linijo za polnjenje streliva, na odločitev ne more imeti vpliva.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11, 108, 131, 131/1. ZDavP-2 člen 138, 139, 140.
dohodnina - drugi dohodki - davčni inšpekcijski nadzor - ugotovitveni postopek - ustna obravnava - dokazovanje - zaslišanje prič
Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba).
Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek. Izveden je bil davčni inšpekcijski nadzor drugih dohodkov v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2 o davčnem nadzoru, ki so specialne glede na določbe ZUP in po katerih se ustna obravnava ne predvideva. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138., 139. in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenim sklepnim pogovorom ter z izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tožniku tudi v konkretnem primeru, le da teh možnosti po podatkih spisov ni izkoristil. Že organ druge stopnje pa tudi obrazloženo zavrne predlog tožnika za zaslišanje priče Č.Č. ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-2, po katerih imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Pravilno in skladno s spisi namreč ugotavlja, da iz zbranih listinskih dokazil dovolj jasno sledi tisto, kar je za odločitev bistveno, to pa je, da je tožnik delno v gotovini in delno na svoja bančna računa, odprta pri banki F. v Avstriji in pri banki v Sloveniji, prejel denarna sredstva. Zgolj trditev tožbe, da denar na tožnikovih računih ne sodi v okvir drugih dohodkov tožnika, ne da bi bili za takšno trditev predloženi kakršnikoli dokazi, za drugačno odločitev od izpodbijane ne zadošča.
davčna izvršba - začetek davčne izvršbe - predlog za obročno plačilo davčnega dolga
Tožnica do izdaje sklepa o davčni izvršbi dolga ni poravnala. Zato je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Iz določil ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Do nobene od omenjenih situacij pa v konkretnem primeru ni prišlo. Zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi prepočasne odločitve davčnega organa o njenem predlogu za obročno plačilo davčnega dolga, tožnica zato v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe ne more uveljavljati.
dohodnina - rezident - status rezidenta - običajno bivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov
Po 4. točki prvega odstavka 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. V tej zvezi se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.
Če običajnega prebivališča osebe ni mogoče ugotoviti, ker se mora zaradi delovnih obveznosti pogosto seliti iz ene države v drugo, je odločilen kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov. Okoliščine, ki se upoštevajo pri tej presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner oziroma otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo (npr. članstvo v društvih), ekonomske vezi s Slovenijo (npr. zaposlitev pri slovenskem delodajalcu, kreditne kartice, izdane v Sloveniji) ipd. Dejstvo, da posameznik vzpostavi pomembne rezidenčne vezi (tudi) v tujini, samo po sebi še ne pomeni, da takšen posameznik preneha biti rezident Slovenije, saj je možno, da posameznik velja za davčnega rezidenta v več državah v istem obdobju hkrati.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 78.
naknadni obračun dajatev - doplačilo DDV - sprostitev blaga v prost promet - carinska deklaracija - netočni podatki v carinski deklaraciji
V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Pri tem je carinski organ ugotovil, da ima tožnik v poslovnih knjigah evidentirane druge račune z drugimi vrednostmi za dobave dobavitelja, kot jih je predložil in deklariral carinskemu organu. Dobavitelj je tožniku izdal drug račun, ki ga je evidentiral v svojih poslovnih knjigah in tudi plačal. Tako so bili za isto dobavo izdani različni računi.
davčni rezident - rezidentstvo po konvenciji in po ZDoh-2 - središče osebnih in ekonomskih interesov
V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega rezidentskega statusa. Zavezanec je rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, določenih v 6. členu ZDoh-2. Pogoj, ki se ga je presojalo v obravnavanem primeru, je določen v 4. točki 6. člena ZDoh-2, ki predpostavlja, da ima rezident svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Na ta pogoj se sklicujeta oba davčna organa in to je po mnenju sodišča tudi pravna podlaga za odločanje v zadevi. Res pa se je v ustaljeni sodni praksi izoblikovalo stališče, po katerem se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve rezidentskega statusa po ZDoh presoja na enak način, kot se ga presoja pri uporabi prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.
Glede na prakso SEU morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka iz člena 178 (a) Direktive 2006/112 izpolnjeni vsi materialni pogoji in formalni pogoji. Med prve sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na vsebino opravljenih storitev, kot formalni pogoji pa so v praksi SEU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi sestavinami na računu po navedeni direktivi. V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina, ki ni izpolnjena za priznavanje odbitka vstopnega DDV, dejstvo, da račun ne obsega niti minimalnih formalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo obsega in vrste opravljene storitve, torej gre za tako nepoln račun, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka DDV. V obravnavanem primeru razlogi za nepriznavanje pravice odbitka vstopnega DDV pri tožniku so podani predvsem in zgolj zato, ker na spornem računu ni možno ugotoviti identifikacije vrste in obsega opravljenih storitev. Oba davčna organa subjektivnega elementa niti nista ugotavljala, za kar v konkretnem primeru tudi nista imela potrebe.
ZDDV-1 člen 33, 33/3, 33/3-2, 82, 82/1, 82/1-6, 82/1-7.
DDV - dodatna odmera DDV - opis na računu - ustreznost opisa na računu - vrsta transakcije - identifikacija vrste transakcij
V predmetni zadevi ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem, ali je dobave dejansko opravila družba C., ki je izdala navedene račune in za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.