DDV - vračilo DDV - pravica do popravka DDV - zavrnitev vloge za vračilo DDV
Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Navedeni inštitut po ZDDV-1 se uporabi lahko le v primeru, da gre za prodajalca oziroma dobavitelja, ki je davčni zavezanec. Zato tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ni upravičena oseba do popravka DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti, ne glede na to, da gre v obeh primerih za fizično osebo, kot poudarja tožnik in kljub temu, da je ob prenehanju dejavnosti poravnaval vse obveznosti.
dohodnina - odmera dohodnine - plača - prispevki za socialno varnost - povezane osebe
Tožnica je zoper informativni izračun dohodnine za leto 2010 ugovarjala, da ji del dohodka s strani družbe A. ni bil izplačan, temveč so bili zaradi upoštevanja pokojninske dobe od dohodka plačani samo prispevki za socialno varnost za obdobje od 1994 do 1998 ter da se zato obračunane plače od teh prispevkov pri odmeri dohodnine ne bi smelo upoštevati. Tudi sodišče ji pri tem ne more slediti. Izplačevalec dohodka, družba A. d.o.o., je bil ob predaji REK obrazca poleg plačila obveznih prispevkov za socialno varnost dolžan tožnici izplačati tudi osebni dohodek in akontacijo dohodnine. Obveznost oddaje obračuna REK nastane ob izplačilu dohodka in tožnica je kot povezana oseba omenjene družbe to vedela. Kot povezana oseba pa se je tudi po prenehanju delovnega razmerja v omenjeni družbi (lahko) dogovorila, da ji le-ta plača razliko manjkajočih prispevkov za obdobje od leta 1994 do 1998 brez neto izplačila dohodka. S tem dogovorom se je odpovedala izplačilu neto plače, medtem ko ji je bila bruto plača dejansko dana na razpolago. Na podlagi obstoječe zakonske ureditve ni mogoče obračunati prispevkov za socialno varnost od plače, pri tem pa ne obračunati akontacije dohodnine. Glede neto plače pa je mogoče, da je plačana, da se ji je prejemnik odpovedal ali pa da obstaja o tem spor med prejemnikom in izplačevalcem. Okoliščine konkretnega primera, tudi povezanost oseb in vloga, ki jo je tožnica imela v družbi A. (družbenica, direktorica), utemeljujejo ugotovitev, da se je tožnica delu neto plače odpovedala.
ZICPES člen 71, 74. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
carinski ukrepi - varstvo pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga pod carinskim nadzorom - izpolnitev pogojev za izrek ukrepa
V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe (EU) št. 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „H2O MOP“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz navedene določbe prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES).
ZDavP-2 člen 102, 102/1, 102/4, 110. ZPIZ-2 člen 159, 159/3. ZUJF člen 10, 203. ZUP člen 65, 65/4, 129, 129/1, 129/1-4. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 40, 43.
prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - prispevki za zaposlovanje - prispevki za starševsko varstvo - odlog plačila - obročno plačilo
Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 102. člen tega zakona, ki se uporablja pri odločanju o odlogu oziroma obročnem plačevanju davčnega dolga, v primeru, ko gre za davčnega zavezanca, ki je pravna oseba, ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu ni, temveč jo je treba iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo navedenih prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel.
Tožeči stranki kot pravni osebi ni mogoče odobriti odloga ali obročnega plačevanja davka za akontacijo dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZdavP-2.
Prav tako ni podlage za ugoditev vlogi v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki znaša 70,41 EUR, davčni organ pravilno presodil, da grožnja hujše gospodarske škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni izkazana ter da zato pogoji za odobritev odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga iz prvega odstavka 102. člena ZDavP-2 niso podani.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, kar je tudi v obravnavanem primeru.
ZUP člen 57, 57/2, 74, 98, 98/1. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
davčna izvršba - zapisnik - sklep o davčni izvršbi - vročitev sklepa - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Vsebini izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnica ne ugovarja. Ugovarja vročitvi sklepa, to je vročitvi po pooblaščencu (odvetniku) namesto njenemu zakonitemu zastopniku, in sicer zato, ker naj bi za vročitev odvetniku ne bilo predloženo veljavno pooblastilo. Glede na podatke spisov to ne drži, saj se tudi v izvršilnem postopku, ki ga je šteti za nadaljevanje inšpekcijskega, lahko upošteva (splošno) pooblastilo, ki ga je dala odvetniku (takrat še) zakonita zastopnica tožnice. Sicer pa to za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistveno - bistveno je, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Zakoniti zastopnik tožnice je izpodbijani sklep očitno prejel in je tudi seznanjen z njegovo vsebino, saj je zoper sklep (po istem pooblaščencu - odvetniku) vložil tožbo in pred tem že pritožbo. Zato ne more uveljavljati nepravilne vročitve kot razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in s tem kot razlog za njegovo odpravo.
Iz zapisnika in njegove vsebine je jasno razvidno, da ne gre za akt, s katerim bi bilo (dokončno) odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, temveč za akt procesne narave, izdan med postopkom izvršbe. Gre torej za akt, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zoper zapisnik kot nedopustno zavrglo.
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in posledično v upravnem sporu zoper ta sklep se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Podlaga za ustavitev davčne izvršbe je odprava odmerne odločbe, to pa je mogoče doseči (le) s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri davka.
odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - imetniki podrejenih obveznic - subsidiarni upravni spor - aktivna legitimacija - sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije - pravica do povrnitve škode
Tožeča stranka kot imetnik obveznic, na katere se nanaša izrečeni ukrep, z ozirom na specialno ureditev v ZBan-1, nima pravne podlage, da zahteva presojo zakonitosti odločbe kot upravnega akta v smislu določb ZUS-1.
Tožeča stranka ima možnost, da uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1. Delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih tožene stranke, lahko po navedeni določbi zahtevajo od tožene stranke povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bil izrečen. Sodno varstvo se v tem primeru sicer omejuje na povrnitev škode, kar pa še ne pomeni, da sodnega varstva ni oziroma da ni ustrezno. Niti Ustava niti ZUS-1 ne pogojujeta drugega sodnega varstva v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavljala v upravnem sporu. Bistveno je, da je sodno varstvo učinkovito, kar pomeni, da se z njim v tistem delu na učinkovit način varujejo pravice in interesi prizadetih oseb.
davek od dohodkov iz delovnega razmerja - prispevki za socialno varnost - izplačevalec plače - plačilo davka - nelikvidna družba - izogibanje plačilu davka
Tožnica ne more uspešno zatrjevati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. ter da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama in za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju, iz katere jasno sledi, da je bila družba A. d.o.o. izvajalec po pogodbi in z ozirom na tožnico kot naročnik le še podizvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A. d.o.o., prenesene na naročnika, kar pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožnice, ne pa v breme družbe A. d.o.o. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je bila, ker je obveznosti do delavcev poravnavala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Davek in prispevki za socialno varnost tako niso bili odtegnjeni ne pri družbi A. d.o.o. ne pri tožnici, čeprav so bile delavcem plače obračunane in izplačane. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno z namenom, da se, kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. d.o.o., zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa utemeljeno sklicujeta na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, po katerem se z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij nastalih na podlagi gospodarskih dohodkov. Neplačilo davkov se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju. To je bilo v obravnavanem primeru storjeno na način, da je bil tožnik obravnavan kot plačnik davčnih obveznosti.
ZDavP-1 člen 125, 125/3, 126, 126/2. ZZRZI člen 6.
davčna izvršba - zastaranje pravice do izterjave dolga - zastaralni rok - prekinitev zastaranja
Izvršilni naslov v spornem primeru je odločba Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z dne 30. 8. 2012, ki je postala izvršljiva 5. 9. 2012. Predlog za njeno prisilno izterjavo je bil vložen 23. 4. 2013. Izpodbijani sklep pa je bil izdan 25. 4. 2013 in je bil tožeči stranki vročen 29. 4. 2013. Pravica do izterjave dolžnega zneska v obravnavanem primeru tako še ni zastarala, saj 5-letni relativni oziroma 10-letni absolutni zastaralni rok v času izdaje izpodbijanega sklepa še nista potekla.
Uredba o postopkih, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog člen 6, 6/3, 6/3-6, 12. ZUP člen 214.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - spodbujanje razvoja nevladnih organizacij - razpisni pogoji - način ocenjevanja vloge - obrazložitev odločbe
Iz izpodbijanega sklepa je jasno razvidno število točk, ki jih je projekt tožeče stranke dosegel po posameznih razpisnih merilih, in s tem ocena projekta, ki jo je opravila strokovna komisija. Po presoji sodišča so pomanjkljivosti projekta, ki utemeljujejo oceno, dovolj konkretno navedene. Obrazložitev je tudi skladna z obširnejšo obrazložitvijo ocen, ki izhaja iz ocenjevalnih listov.
Vsako prispelo vlogo na podlagi ocenjevalnega lista ločeno ocenita dva člana strokovne komisije. Skupna ocena vloge pa je povprečje dveh ocen ocenjevalcev. Takšen način ocenjevanja vlog je pogost pri postopkih javnih razpisov in je po mnenju sodišča skladen z določili Javnega razpisa. V konkretnem primeru je iz ocenjevalnih listov razvidno, da je posamezen ocenjevalec vlogi dodelil točke, kot so predvidene v Javnem razpisu, torej cele točke. Le skupna oziroma končna ocena je povprečje dveh ocen, kar po mnenju sodišča zagotavlja večjo objektivnost ocenjevanja in enako obravnavo vseh prijaviteljev. Ravno zagotavljanje enakosti oziroma enakih možnosti udeležencev pa je bistvo postopkov javnih razpisov.
ZPSV člen 4, 6. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6. ZDavP-2 člen 352.
prispevki za socialno varnost - prispevek za zdravstveno zavarovanje - prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni - lastnik zasebne družbe
Iz podatkov, ki jih davčnemu organu posreduje ZZZS, izhaja, da je imel tožnik v obdobju, za katerega so mu z izpodbijanimi odločbami odmerjeni prispevki, status zavarovanca kot lastnik zasebnega podjetja. Glede na zakonsko ureditev zavarovalne podlage je za odločitev odločilen vpis tožnika v poslovni register Republike Slovenije kot lastnika zasebne družbe. Tožnik sicer ugovarja, da je bil v navedenem obdobju v delovnem razmerju, vendar iz listin oziroma dokazil, ki jih je predložil v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb, ne izhaja, da bi imel v tem obdobju status zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.
Tožnik ima prav, da bi morala toženka kriterij nekaznovanosti interpretirati tako, da bi na njegovi podlagi šle dodatne točke vsem ponudnikom, razen tistim, ki so v preteklem razpisnem obdobju nudili subvencionirano študentsko prehrano, pa jim je bila izrečena sankcija. Povedano drugače: Toženka bi morala obravnavati enako vse kaznovane in enako vse nekaznovane ponudnike.
davčna izvršba - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik v tožbi izpodbija izvršilni naslov, to pa s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi ni mogoče. Iz tega razloga so neupoštevne tožbene navedbe, da je bila tožniku po izdaji izvršilnega naslova ponovno odobrena brezplačna pravna pomoč, saj s tem izvršilni naslov ni bil odpravljen, spremenjen ali razveljavljen. Zato ni podlage za ustavitev izvršbe.
davčna izvršba - brezplačna pravna pomoč - terjatev Republike Slovenije iz naslova stroškov postopka - upnik - pobot
V zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije do tožnice iz naslova stroškov pravdnega postopka, v katerem tožnica ni uspela in je bila zato po pravnomočni in izvršljivi sodbi dolžna povrniti stroške postopka nasprotni stranki, ki je bila za ta postopek upravičena do BPP, iz tega naslova pa so bila tudi izplačana proračunska sredstva. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS. Po samem zakonu je namreč že omenjena sodba izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova nudene BPP.
Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do nasprotne stranke. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP izhaja iz določb ZBPP.
pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe - sklep o popravi pomote
Po prvem odstavku 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Pomota se sme po navedenem popraviti „vsak čas“, torej tudi takrat, ko je odločba že postala pravnomočna. Hkrati pa to pomeni, da sklep o popravi ne vpliva na tek roka za vložitev pritožbe zoper odločbo, ki je predmet poprave. Zoper sklep, s katerim se že izdana odločba popravi, je namreč dovoljena (samostojna) pritožba, o čemer je bil tožnik v pravnem pouku popravnega sklepa tudi poučen. Očitek, da je pravni pouk napačen, pomanjkljiv in zavajajoč, je neutemeljen, saj iz njega povsem jasno izhaja, da se nanaša zgolj na ta (torej popravni) sklep.
davčna izvršba - brezplačna pravna pomoč - terjatev republike slovenije iz naslova stroškov postopka - upnik - pobot
V zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije (RS) do tožnice iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih je bila tožnica po sklepu sodišča dolžna povrniti nasprotni stranki, ki je bila za ta postopek upravičena do BPP, iz tega naslova pa so bila tudi izplačana proračunska sredstva. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS. Po samem zakonu je namreč že omenjeni sklep sodišča izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova nudene BPP.
Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do nasprotne stranke. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP izhaja iz določb ZBPP.
DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - objektivne okoliščine - subjektivni element - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja nepojasnjeno, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni.
ZDavP-2 člen 31, 141, 141/1. ZDDV-1 člen 84, 86, 86/4.
davčni inšpekcijski nadzor - odločba o ugotovitvi nepravilnosti - pristnost računa - brisanje prometa - odločba o prekršku
Predmet tega postopka je izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, saj je zato pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške, ne pa davčni organ in v nadaljevanju Upravno sodišče. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na prekrškovni postopek in na ugotovitve glede izreka o prekrških, so zato za omenjeni postopek nerelevantne.
DDV - dodatna odmera DDV - z namenom uveljavljanja davčnih ugodnosti izdan račun - poslovno sodelovanje - dokaz z listinami
Poslovno sodelovanje, če le-to res obstoji, se zlahka dokazuje z listinami, poslovno korespondenco itd. Običajno je tudi, da se na koncu takega poslovanja preverijo opravljene storitve oziroma dobave. Ker v primeru spornega računa ni bilo tako, se sodišče strinja z davčnima organoma, da je tožnik z akceptiranjem neverodostojne poslovne listine od poslovno neobstoječega zavezanca nezakonito izkazoval terjatev za vstopni DDV in s tem na nezakonit način zniževal svojo davčno obveznost oziroma uveljavljal vračilo vstopnega DDV.