Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena ZPP, pravico tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravico tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave, pravico tožeče stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, s tem, ko ni razveljavilo vmesne sodbe sodišča prve stopnje in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pač pa je samo spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi dopolnilo postopek, ter odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 2,455.926,00 EUR s pripadki.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dejstvo, da se je nerazdeljeni dobiček iz leta 2021 uporabil za pokrivanje izgube naslednjega poslovnega leta 2022, ni ovira, da se družbi s sodbo naloži obveznost izplačila dividende?
- Ali je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni podala zadostno konkretiziranih navedb glede nujnosti neizplačila dobička zaradi negativnega vpliva na zmanjšanje nujnih investicij, povečanje zadolženosti, ogrožanje likvidnosti, glede možnosti nadaljnjega zadolževanja za potrebe izplačila dividende?
- Ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pri presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za nedelitev dobička skladno s prvim odstavkom 399. člena ZGD-1 pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, da se celotni dobiček tožene stranke ne deli za dividende?
- Ali je sodišče druge stopnje kršilo pravico do kontradiktornega postopka in pravico do izjave (kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič in izvedbi dokaza z izvedencem?
Tudi v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, sta za presojo objektivne identitete tožbenega zahtevka upoštevna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Kadar dva tožbena upravičenca vsak v svoji tožbi iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke utemeljujeta na različni dejanski in pravni podlagi, ni podana litispendenca med obema tožbama.
Odvetnik ve, da s predlogom za prenos pristojnosti ne bo uspel. O tem v danem primeru - glede na številne predhodno vložene predloge in jasno prakso Vrhovnega sodišča - ne more biti resnega dvoma. To pomeni, da abstraktno predlagalno upravičenje iz 67. člena ZPP uresničuje mimo namena tega instituta ter v neposrednem nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. Še več: uresničuje ga prav s ciljem, da se to načelo ne bi udejanjilo. Tak cilj pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (drugi odstavek 11. člena ZPP; glej tudi drugi odstavek 11. člena ZOdv).
Takšna špekulativna ravnanja ne morejo uživati pravnega varstva in takšne vloge ni mogoče upoštevati - ni dovoljena. Prvi odstavek 11. člena ZPP namreč sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku.
Ker navideznega predloga za prenos pristojnosti ni zavrglo že pristojno sodišče, je predlog zavrglo Vrhovno sodišče. Ob tem je odvetnika tudi denarno kaznovalo.
Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.