Primerom v 2. točki 116. člena KZ-1 je skupen obarvan naklep. Gre za storilčev nasilen odziv na poprejšnje dejanje žrtve, ki ga je ta izvedla v okviru predkazenskega postopka ali v sodnem postopku. Ko gre za storilčev nasilni odziv na dejanje žrtve v sodnem postopku, zakonsko besedilo ponuja ponazoritvene primere: ovadbe, pričanja, predlagalnih aktov ali ravnanj državnih tožilcev ter besedno zvezo "zaradi postopka ali odločitve sodnikov".
Zakonska inkriminacija "zaradi postopka in odločitve sodnika" zahteva obstoj neposredne vzročne zveze med sodnim postopkom, odločitvijo sodnika in storilčevim ravnanjem. Storilčev naklep je zaradi konkretnega postopka in odločitve posebej spodbujen in obarvan v smeri preprečitve delovanja pravne države.
Obsojenec se je zoperstavil pomočnikoma izvršitelja, ki sta v okviru svoje zaposlitve pri sodnem izvršitelju in pooblastil kot pomočnika izvršitelja, na podlagi določbe 294.b člena ZIZ izvrševala sklep sodišča, torej izvrševala dejanje, ki je bilo del sodnega postopka in odločitve sodnika v izvršilni zadevi ter delovala v imenu in na račun izvršitelja (294.b člen ZIZ) torej sta v uradnem postopku imela pooblastilo za izvajanje uradnega dejanja. Obsojeni pa jima je z odvzemom življenja to preprečil. Iz dejanskega opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja vzročna zveza med postopkom in odločitvijo sodnika, objektom napada (pomočnikoma sodnega izvršitelja) in storilčevim ravnanjem. Navedena je zakonska podlaga, v okviru katere sta pomočnika sodnega izvršitelja nastopala v imenu in na račun le-tega, ki je izvrševal odločbo sodišča.
Ko sodišče obsojencu postavi zagovornika po uradni dolžnosti, postavitev zagovornika na podlagi ZBPP ni mogoča, ker je obsojenčeva pravica do zagovornika že konzumirana v postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti. V tem primeru si obsojenec lahko izbere drugega zagovornika samo s pooblastilom.
Do pritožbenih očitkov, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po ZNUZJV se zunajobravnavni senat ni opredelil. Teh očitkov ni mogoče označiti za očitno neutemeljene ali nerelevantne, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je med zakonskimi znaki prekrška tatvine po 12. členu ZNUZJV in zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podan popolni normativni stek v primeru, ko je storilec ukradel stvar majhne vrednosti, pa mu ni šlo za to, da ukrade stvar majhne vrednosti oziroma je bilo pri storitvi kaznivega dejanja indiferenten do vrednosti ukradene stvari. Od njihove presoje je torej odvisna uvrstitev opisanega obdolženkinega ravnanja v prekršek ali kaznivo dejanje in posledično presoja dovoljenosti odrejenega pripora.
Upravni organ pri odmeri dajatve za odjavljeno vozilo lahko upošteva podatek o lastniku vozila iz evidence registriranih vozil, vendar to ne preprečuje osebi, ki ji je na podlagi tega podatka izdan plačilni nalog, da to dejstvo izpodbija in za to predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da glede na določbe SPZ, ni več lastnik vozila.
Četudi 91. člen ZIS glede podrobnejšega načina delitve napitnin napotuje na KPGIT, ta pa nadalje na PKP, to ne pomeni, da je s PKP dopustno zaobiti osnovno pravilo, ki izhaja iz ZIS in KPGIT, da se napitnina deli med vse delavce, razen med člane uprave in druge vodilne delavce koncesionarja. ZIS kot KPGIT odkazujeta le na podrobnejši načinu delitve napitnine s PKP, ne pa tudi na možnost, da se s PKP, poleg članov uprave in vodilnih delavcev koncesionarjev, še katere delavce izvzame iz delitve napitnin.
Sodišči druge in prve stopnje sta napačno poudarili pomen okoliščine, da Priloga št. 5, ki tožnika ne določa kot upravičenca do napitnine, ni bila razveljavljena in da zato pač velja. V kolektivnem delovnem sporu namreč razveljavitev kolektivne pogodbe niti ni možna. Kljub temu, da Priloge št. 5 ni bila razveljavljena, ugotovitev sodišča o njenem neskladju z ZIS in KPGIT ni brez pomena za presojo toženkinega protipravnega ravnanja.
Nedopustno bi bilo, če učinkovito sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno delavcem v primerih, ko njihov delodajalec sklene nezakonito kolektivno pogodbo, na podlagi katere jim nato plačuje prenizko plačo; in tudi ko sodišče ugotovi, da je kolektivna pogodba nezakonita, delavcem še nadalje ne priznava razlik v plači niti ne primerljivih zneskov v smeri zmanjševanja gmotne škode, ki vsakomesečno nastaja delavcem.
Tožnik pravilno vztraja, da je odškodninski zahtevek njegovo edino možno preostalo pravno sredstvo za dosego poplačila zaradi nezakonito izplačane razlike v plači iz naslova napitnine. Toženka je sama sodelovala pri sklepanju nezakonite priloge PKP, ki jo je nato izvrševala tako, da je tožnika nedopustno izključila iz udeležbe pri delitvi napitnine. Toženke tudi njeno sklicevanje na ovire pri sklepanju nove priloge k PKP ne more razbremeniti večletne kršitve pravic delavcev zaradi nezakonitega izplačevanja plač.
Ker med strankama v času izobraževanja toženca ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje in ker stranki nista bili v medsebojnem odnosu delavca in delodajalca, za rešitev tega spora ni stvarno pristojno delovno sodišče niti po točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 niti po kateri od preostalih točk te določbe.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Glede na to, da se je obrazložitev organizacijskega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanašala le na del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na zunanjega izvajalca (ne tudi na preostali del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na njegove sodelavce), ekonomski razlog pa v odpovedi ni bil z ničemer obrazložen, sta sodišči druge in prve stopnje z ugotovitvami o obstoju organizacijskega in ekonomskega razloga presegli v obrazložitvi odpovedi začrtan okvir za ugotavljanje prenehanja potreb po delu tožnika na njegovem delovnem mestu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranj za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in tudi ne na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Pritožbena navedba, da postopek traja več kot šest let in šest mescev mescev, se nanaša na vprašanje, ali vračanje zadeve sodišču prve stopnje, namesto da bi sodišče druge stopnje samo opravilo novo sojenje, pomeni hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta sodni postopek res traja že dolgo, vendar je zadeva obsežna in dokazno zahtevna. Prav tako sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.
Odločilno je, da tožnik nadurnega dela ni opravil, čeprav je glede na utečeno in običajno prakso pri toženki vedel, kdaj in na kakšen način ga mora opraviti (na tak način je tožnik nadurno delo opravljal tudi v preteklosti). Zato je storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z neposrednim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojo presojo storili ravno nasprotno. Podzakonska ureditev s tem, ko vnaprej jasno določa, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije, zagotavlja enako obravnavo in pravno varnost potencialnih štipendistov. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki ustrezno konkretizira zakonsko besedilo, sta sodišči vsebino Pravilnika nadomestili s sklicevanjem na splošno ureditev financiranja vzgojno izobraževalnih zavodov in okoliščine konkretnega primera.
Sodišči sta zmotno presodili, da določba tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir iz prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1 oziroma z zakonom dane pravice in postavlja potencialne štipendiste v slabši položaj, kot jim ga daje zakon. Uporabo te določbe, ki sofinanciranje iz javnih sredstev pogojuje z delitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma z nepotrebnim financiranjem s strani pristojnega ministrstva, sta neutemeljeno odklonili na podlagi pravila exceptio illegalis.
ZŠtip-1 kot poseben zakon na področju štipendiranja v 24. členu, enako tudi 5. člen Pravilnika, ureja le sofinanciranje tekmovanj in ne drugih oblik financiranja ali financiranja za druge namene. Obravnavano (so)financiranje je torej izključno namensko (so)financiranje tekmovanj in ne odraža splošne ureditve financiranja vzgoje in izobraževanja. Zato se ni mogoče sklicevati na splošno določbo 78. člena ZOFVI o virih financiranja vzgoje in izobraževanja in na določbe o plačah učiteljev iz sredstev državnega proračuna ter sredstvih za materialne stroške (prvi in četrti odstavek 81. člena ZOFVI).
Sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi reviziji je bil tožničinemu pooblaščencu vročen 18. 5. 2026. Pooblaščenec je revizijo naslovil na Vrhovno sodišče in jo poslal na Vrhovno sodišče 2. 6. 2026, to je zadnji dan roka za vložitev revizije. Vrhovno sodišče je revizijo prejelo 4. 6. 2026 in jo naslednji dan odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo 8. 6. 2026, torej po izteku roka za vložitev revizije.
Ker je odvetnik tožnice, tj. pooblaščenec iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, revizijo naslovil na Vrhovno sodišče ter jo pri tem sodišču tudi vložil, ne pride v poštev zaključek o njegovi očitni pomoti, torej revizije tudi ni mogoče šteti za pravočasno vloženo. Takšno je tudi enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da sta tožnika upravičena do zakonskih zamudnih obresti od obrokov, ki so bili plačani šele od vložitve tožbe dalje.
Izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju je (lahko) podana tudi, če storilcu odločbe o prekršku ni bilo mogoče izdati in vročiti na kraju storitve prekrška oziroma, če ni bilo mogoče pridobiti njegove izjave o prekršku, pri čemer navedena pogoja predpostavljata ugotovljeno identiteto storilca.
ZInfP sicer ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko slednjo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranski udeleženec iz upravnega postopka, kar je v obravnavani zadevi tožnica. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pri razlagi pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki naj bi tožniku nastala v primeru neodložene izvršitve odločbe, upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP (zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja). Tako je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. To dejstvo pa se obravnava kot težko popravljivo škodo, ki tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Predlog se zavrne.