URS člen 158. ZPP člen 319. OZ člen 131. Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 16, 17, 20.
pogodba o poslovnem sodelovanju - ponarejen podpis na pogodbi - evropski plačilni nalog - opustitev vložitve ugovora - odškodnina - učinki pravnomočnosti
O utemeljenosti zahtevka toženke do tožnice obstaja pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, kar pa pomeni, da je na tej podlagi neizpodbojno dokazano, da je terjatev toženke do tožnice v času izdaje evropskega plačilnega naloga obstajala. Na pravnomočno sodno odločbo so sodišča vezana in jo morajo upoštevati kot pravilno in zakonito. Vse ugovore glede veljavnosti pogodbe bi morala tožnica uveljavljati pred pravnomočnostjo evropskega plačilnega naloga.
Učinkov takega naloga pa ni mogoče odpraviti z odškodninskim zahtevkom. Ker se zaradi pravnomočnosti in izvršljivosti takega naloga neizpodbojno šteje, da taka terjatev obstaja, s tem odpade že prvi element odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ – nedopustno ravnanje. Z nevložitvijo ugovora pa je tožnica prekinila tudi vzročno zvezo med zatrjevano predložitvijo ponarejene in neutemeljene dokumentacije in izdajo evropskega plačilnega naloga.
Ker tožnik v postopku pred sodiščem niti ni prerekal navedb toženke, da je z zavarovalnimi posli, s katerimi se je ukvarjal še v času podaje odpovedi, konkuriral toženki, se je s tem odpovedal sodni presoji resničnosti tega dejstva, ki ga je zato šteti za nesporno. Neprerekana dejstva so namreč izenačena s priznanimi dejstvi, zato niti niso predmet dokazovanja (212. člen ZPP).
Ob neprerekanem dejstvu, da je tožnik še v času odpovedi opravljal posle, ki so konkurenčni poslom tožene stranke in da je imel v času odpovedi še sklenjene "žive" - aktivne zavarovalne pogodbe, na podlagi katerih je prejemal provizije, za presojo pravočasnosti odpovedi ni pomembno, kdaj so bile te pogodbe sklenjene.
odgovornost staršev za otroka, starejšega od sedem let - dolžna skrbnost - nepričakovano ravnanje otroka
142. člen Obligacijskega zakonika - OZ, določa, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen, če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Starševska skrb pa je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.
ZPP člen 23, 23/3, 105, 108. ZN člen 43, 43/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 28, 28/5.
poprava vloge - nepopolna ali nerazumljiva vloga - prevod listin v slovenski jezik - sodni tolmač - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku - overjen prepis listine - pravdna dejanja - poziv na dopolnitev vloge - potrebne sestavine - lastnoročni podpis - zavrženje tožbe - nova tožba - delovno in socialno sodišče
Tožnica je sicer predložila fotokopijo prevoda, opremljenega z žigom in podpisom tolmača, vendar pa morajo biti prevodu listin, ki jih pripravi sodni tolmač, priloženi tudi prepisi listin, ki se prevajajo.
Tožnica nepopolne in nerazumljive vloge (tožbe) tudi po pozivu in v postavljenem roku ni ustrezno popravila oziroma dopolnila, zato je pravilna odločitev, da se tožba zavrže.
ZD člen 34, 41, 46, 46/3, 58, 210, 210/1, 210/2, 213, 214, 214/2, 214/3, 214/4.. ZPP člen 205, 205-6.
dedovanje - sklep o dedovanju - vračunanje daril v dedni delež - sporna dejstva glede vračunavanja darila v dedni delež - prekinitev zapuščinske obravnave - napotitev dediča na pravdo
O predlogu dediča za vračunanje darila v dedni delež sodedinje lahko zapuščinsko sodišče odloči le, če o tem dejstva niso sporna. 210. člen ZD namreč v prvem odstavku določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - soglasje dolžnika - listina o soglasju
Pritožnika ne izpodbijata odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je upnik predložil listino, iz katere izhaja soglasje prvodolžnice z odlogom izvršbe (z dne 8. 11. 2022), upnik pa je predlagal odlog izvršbe za tri mesece.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00065366
ZKP člen 434, 76/1. KZ-1 člen 220, 220/1.
opis dejanja - krivda - naklep - preizkus obtožnega akta - preizkus materialnopravnih pogojev
Izrek je namreč po obstoječi sodni praksi pomanjkljiv le tedaj, ko ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon za posamezno kaznivo dejanje določa. V opisu dejanja morajo biti namreč sestavine dejanskega stanja kaznivega dejanja navedene praviloma tako, da so izražene z besedilom kazenskega zakona, vendar pa konkretizirane do te mere, da zadobi abstraktno besedilo konkretno vsebino, torej, da je konkretno, storilcu očitano kaznivo dejanje pravilno subsumirano pod pravno normo.
Subjektivnega elementa, oziroma krivdnega odnosa pa pri tem kaznivem dejanju v izreku obtožnega akta v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča ni potrebno vnašati.
ZOFVI člen 54, 59, 59/6. ZZ člen 38, 38/2, 39, 39/1. ZUP člen 4, 214.
sklep o razrešitvi - vršilec dolžnosti ravnatelja - odpoved pogodbe o zaposlitvi - nesposobnost - neobrazloženost sklepa - razlika v plači - pravna analogija - odškodnina - izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje se je pri presoji zakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno sklicevalo na analogno uporabo določb ZOFVI, ki se nanašajo na postopek razrešitve ravnatelja, ter ZZ, ki se nanašajo na postopek razrešitve direktorja javnega zavoda. Drugačno pritožbeno stališče, ki se zavzema za popolno avtonomijo sveta zavoda pri imenovanju in razrešitvi vršilca dolžnosti ravnatelja, ni sprejemljivo.
Ni pomembno, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper redno odpoved iz razloga nesposobnosti, saj je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi za v. d. ravnatelja objektivna posledica dejstva, da je prenehal mandat za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti. Odpoved je bila tako nepotrebna in tožniku, ki je imel zoper razrešitev zagotovljeno samostojno pravno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, sodnega varstva zoper odpoved ni bilo treba uveljavljati.
Po prvem odstavku 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek istega člena). Kot je razvidno iz besedila 50. člena OZ, je pomembno, da gre za razmerje med pogodbenima strankama – če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbeno razmerje, ki se ne nanaša na isti pogodbeni stranki, seveda ta (druga) pogodba ne more določati pravic in obveznosti med pogodbenima strankama. V takem primeru je nosilec pravic in obveznosti iz te druge pogodbe, ki jo prikriva navidezna pogodba, neka tretja oseba. Da je v obravnavani zadevi tako, je prepričljivo potrdilo sodišče prve stopnje. Pogodbe, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki so poimenovane »posojilna pogodba«, namreč prikrivajo neko drugo pogodbeno razmerje med tožnikom in A. A., kateremu so bila tudi namenjena denarna sredstva, ki jih je od tožnika prejel toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zavezanec iz takega pogodbenega razmerja ne more biti toženec in zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz drugega odstavka 50. člena OZ.
Pripoznava dolga (s podpisano izjavo ali s konkludentnim ravnanjem) ne ustvari samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je lahko le toženčeva pogodbena obveznost do tožnika). Zato, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo odklanja.
povrnitev škode - odgovornost organizatorja tekme - škodni dogodek - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - vzrok za nastanek škodne posledice - pravila o adekvatni vzročnosti - odgovornost tretjega - športno tekmovanje - cestna dirka - padec s kolesom - telesna poškodba - dokaz s sodnim izvedencem - postavitev izvedenca medicinske stroke - dolžnost založitve predujma za izvedbo dokaza
Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ni založila za izvedenca medicinske stroke, ki bi moral podati mnenje o poškodbah zavarovanca tožeče stranke. Sporna je bila vzročna zveza med poškodbami in zatrjevanim. Vzrok za škodo je bil drugje (izrinjenje sotekmovalca iz proge), nadaljnji vzrok (kam bi padel zavarovanec tožeče stranke, če ne bi bilo merilnega kombija), pa je ostal nedokazan.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - plačilo storitev institucionalnega varstva - prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva - institucionalno varstvo
Ker je občina plačevala stroške doma za zapustnico, lahko priglasi omejitev dedovanja zakonitim dedičem.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 5, 8, 8a. ZVPot člen 22, 22/1, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1, 24/1-4. OZ člen 5, 8. ZPotK člen 21.
Z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot - Uradni list RS, št. 20/98 z dne 13. 3. 1998 s spremembami) je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva).
Prvi odst. 22. člena ZVPot določa:"Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.", četrti odst. pa:"Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi.".
Prvi odst. 24. člena ZVPot alternativno določa štiri predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, če:" - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti".
Direktiva v prvem odst. 3. člena določa dva pogoja in sicer "dobra vera"(good faith) in "znatno neravnotežje" (significant imbalance). V primeru, če je pogodbeni pogoj opredeljen kot "glavni" ali gre za razmerje "med ceno in plačilom" in so sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku (preglednem - transparency), je presoja nepoštenosti lahko izključena (drugi odst. 4. člena).
V sodni praksi se je ustalila razlaga, da je preglednost (katere sestavni del je tudi pojasnilna dolžnost), predpostavka nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Če je slednja izpolnjena, potem je izključena nadaljnja presoja predpostavk dobre vere in znatnega neravnotežja. Če je pogodbeni pogoj pregleden, pa morata biti podani obe predpostavki, kot to zahteva Direktiva.
Zaradi različne ureditve med ZVPot in Direktivo ter ustaljene razlage, ki temelji na uporabi Direktive ne pa ZVPot, je sodišče druge stopnje prekinilo postopek in podalo predlog Sodišču EU za sprejetje predhodne odločbe.
Sodišče je dne 13.10.2022 razsodilo:""Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)".
Sodišče druge stopnje poudarja, da ni zastavilo vprašanja v zvezi s predpostavko preglednosti, ki v drugem odst. 4. člena Direktive ne dopušča ugotavljanje nepoštenosti, če gre za glavni predmet pogodbe in je ta jasen, razumljiv. V sodni praksi Sodišča je namreč to vprašanje že razloženo in je takšna nacionalna ureditev, kot je v ZVPot, ki takšne omejitve ne določa (preglednost, tudi glavnega predmeta pogodbe, ni predpostavka nepoštenosti in zato ne izključuje presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, tudi takšnega, ki je glavni predmet pogodbe), v skladu z Direktivo.
Ureditev v ZVPot je skladna z Direktivo in strožje varovanje interesov in položaja potrošnika ne nasprotuje njenima osnovnima ciljema, ki sta visoka raven varstva potrošnikov kot šibkejših pogodbenih strank in učinkovito delovanje notranjega trga. Republika Slovenija je torej pravilno izkoristila polje proste presoje, ki ga ima na podlagi določbe 8. člena Direktive.
Znatno neravnotežje
12. člen Kreditne pogodbe glasi:"Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgih denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgu kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem.".
V ZVPot je predpostavka "znatnega neravnotežja" iz prvega odst. 3. člena Direktive bila prenesena v prvo alinejo prvega odst. 24. člena. Sodišče je vsebino te predpostavke zapolnilo s podrobnejšimi merili. Tako opozarja, da obstoj te predpostavke ni omejen le na "ekonomsko količinsko presojo" (primerjava med skupnim zneskom in stroški), saj je ta predpostavka lahko posledica že dovolj "resnega posega v pravni položaj", ki ga sicer potrošniku zagotavljajo nacionalni predpisi. Prav primerjalna analiza pogoja z nacionalnimi predpisi omogoča presojo o tem ali je potrošnik s pogodbenim pogojem postavljen v manj ugoden položaj. Na ta merila se je Sodišče sklicevalo v večih odločbah.
Določbe Direktive in ZVPot temeljijo na izhodišču, da je potrošnik tisti, ki je v pogodbenem razmerju šibkejša stranka:"...v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.". Citirani pogoji, predvsem pa 12. člen, tako omejujejo in predvsem enostransko prevalijo tveganja v celoti na kreditojemalko, da zato ustrezajo merilu: "resnega posega v pravni položaj potrošnika" in v "manj ugoden položaj". Na podlagi te določbe samo kreditojemalka, v celoti in neomejeno (...da izključno sam v celoti...), prevzema tečajna oziroma valutna tveganja (…. prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.... izpostavljen valutnemu tveganju....), kot posledica kateregakoli dogodka (in drugih dejavnikov ….. in ostalim tveganjem.), nadgrajena še z omejitvijo, da mora ves čas trajanja kreditnega razmerja tudi imeti pri toženki odprt transakcijski račun, sicer tvega odstop od pogodbe in vračilo dolga z obrestmi in stroški vred (tretja alineja drugega odst. 10. člena). Ob vsem tem pa je imela toženka sklenjeno še hipotekarno zavarovanje denarne terjatve. Bistveno je, da je v pogodbi citirana določba zapisana tako, da prevaljuje vsa bodoča tveganja tečajnih razlik samo v breme kreditojemalke, zato je znatno neravnotežje obstajalo že v času sklenitve pogodbe.
Dobra vera (načelo vestnosti in poštenja)
Ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med predpostavkama preglednosti ter dobre vere (načelo poštenja in vestnosti), ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti, pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere. Merila, s katerimi Sodišče razlaga predpostavko dobre vere so:"...ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevne pogoje sprejel". Sodišče tudi pojasni, da je pri tem potrebno:"...pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.".
Predpostavka dobre vere je samostojna materialnopravna predpostavka, kljub prepletajočimi se dejanskimi elementi (odločilna dejstva), kajti citirana vsebina (razlaga) te predpostavke je objektivizirano merilo presoje ravnanj pogodbenih strank. "Lojalno (pošteno) in pravično poslovanje" ter upoštevanje "pogajalske moči strank" in "razumno pričakovanje" da bo potrošnik "po posamičnih pogajanjih" ta pogoj sprejel, pomeni, da je potrebno presoditi ali bi potrošnik, ki bi bil v enakopravnem informacijskem položaju z banko in imel tudi tak vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev ter ravnal razumno, res pristal na takšno vsebino pogodbenega ali pogodbenih pogojev.
V obravnavanem primeru za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da razumen potrošnik nikoli ne bi pristal na pogodbene pogoje, kot so zapisani predvsem v že citiranem 12. členu kreditne pogodbe. Vso tveganje depreciacije CHF in s tem povezana neomejena valutna (tečajna) tveganja, so bila prenesena enostransko, izključno na kreditojemalko, v pogodbi ni prav nobene določbe, ki bi jo lahko razumeli kot delitev valutnih tveganj. Toženka, kot močnejša stranka je v izrazitem (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetričnem razmerju, uveljavila in zavarovala izključno lastne interese. Pomembna okoliščina pa je tudi, da je kreditojemalka (in tudi sedanja tožnica, njena hči) kredit potrebovala za nakup stanovanja, v katerem prebiva in slednje je tudi predmet hipotekarnega zavarovanja. Realizacija valutnega tveganja in ogrožena zmožnost plačila tako povečanega obroka, vpliva tudi na tožničino pravico do doma, ki je varovana tako po EKČP kot tudi 7. členu Listine EU o temeljnih pravicah, zato mora nacionalno sodišče upoštevati tudi to okoliščino.
zavrženje pritožbe - razveljavitev sklepa - pravočasnost pritožbe - izpodbijanje sklepa - vsebinska obravnava vloge - prava neuka stranka - popolna pritožba - obvezne sestavine pritožbe - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - nezadostno število izvodov vloge - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - restriktivna razlaga zakona - izpodbijanje sklepa o dedovanju - dedovanje solastninskega deleža
V skladu z določbo 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. ZPP v prvem odstavku 108. člena določa, da mora sodišče od vložnika zahtevati, da vlogo popravi ali dopolni, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se obravnavala. Le v teh primerih se vložniku vloga vrača in se od njega zahteva, da jo popravi ali dopolni. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno vlogo. Pritožba z dne 25. 2. 2020 ni nerazumljiva in tudi ne nepopolna, saj obsega vse, kar je treba, da se lahko obravnava, le vložena je bila v premalo izvodih. Če vloga ni vložena v zadostnem številu izvodov, se ne vrača v dopolnitev ali popravo, temveč je treba vložnika pozvati, naj v določenem roku sodišču predloži zadostno število izvodov (šesti odstavek 108. člena ZPP). Strogo procesno pravilo v določbi 336. člena ZPP o nevračanju nepopolnih pritožbenih vlog v dopolnitev je treba razlagati restriktivno in v postopku s pritožbo izrecno ne izključuje uporabe določbe šestega odstavka 108. člena ZPP, ki ureja posledice za primer, ko je vloga vložena v nezadostnem številu izvodov. Namesto da je pritožbo zavrglo, bi zato sodišče prve stopnje moralo pritožnika pozvati, da predloži njen dodaten izvod.
odškodninski zahtevek - nepremoženjska in premoženjska škoda - odmera denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - neutemeljeno odvzeta prostost - duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti - enotna oblika škode - teorija jajčne lupine - objektivna odgovornost države - pobot stroškov
Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vse okoliščine primera kot so (med drugim) trajanje odvzema prostosti, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obsojen, pa tudi druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.
posojilna pogodba - vrnitev posojila - dolg - dokazi in dokazovanje - dokazna ocena - dejansko stanje - zapadlost terjatve - zastaranje - pogoj - izpolnitev pogoja
Toženkino izjavo z dne 29.6.2010 je sodišče prve stopnje v skladu z dogovorom strank pravilno razumelo tako, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala s sredstvi, ki jih bo prejela od prodane nepremičnine.
ZNPosr člen 5, 5/1, 13, 13/1, 13, 13/2, 15, 15/2, 18, 25, 25/4, 26, 26/2. OZ člen 846, 846/2, 846/3.
pogodba o nepremičninskem posredovanju - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - višina provizije - dolžnost plačila - zahteva za znižanje provizije - obseg in vrsta opravljenih storitev - običajno plačilo
Tožnica je za naročitelja opravila zgolj tiste dejavnosti, ki so vodile do vzpostavitve stika med naročiteljem (tožencem) in tretjo osebo – to je preverjanje dejanskega in pravnega stanja nepremičnine, oglaševanje prodaje nepremičnine v sredstvih javnega obveščanja, izvajanje ogledov nepremičnine s strani tretjih oseb in komuniciranje s strankami (primerjaj drugi odstavek 15. člena ZNPosr). Drugih dejavnosti, ki sodijo pod storitev pogajanj in priprav za sklenitev prodajne pogodbe (kot npr. sodelovanje pri pogajanjih med strankama, seznanjanje naročitelja in tretje osebe o poteku pogajanj, hramba listin, spremljanje priprav na sklenitev prodajne pogodbe, sestava prodajne pogodbe), tožnici ni bilo treba opraviti. Zaradi manjšega obsega dela od običajno predvidenega je tožnica prihranila določena sredstva oziroma stroške, ki bi ji nastali v primeru izvedbe dodatnih storitev. Zato bi bilo nepravično, če bi toženec moral plačati polno vrednost v pogodbi dogovorjene provizije.
sprememba odločitve o stikih - začasna ureditev stikov - stiki pod nadzorom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - korist mladoletnega otroka - prestajanje zaporne kazni - odločanje po prestani kazni - sprememba ureditve stikov - izvedensko mnenje
Stiki otroka z obema staršema so pomembni za oblikovanje njegove identitete in zdrave samopodobe, in so mu v korist, če so varni in zanj ne predstavljajo hude čustvene stiske in obremenitve.
V zbranih dokazih je tako sodišče imelo dovolj opore za zaključek, da je izvajanje stikov pod nadzorom CSD že ta čas, tj. pred pridobitvijo izvedenskega mnenja o vprašanjih, pomembnih za dolgoročno ureditev stikov, ustrezen način za ugotavljanje, kako bo deklica sprejela očeta. S pridobitvijo samostojne izkušnje o očetu ji bo šele dana možnost, da izrazi svoje želje oziroma da se v postopku ugotovi njena naravnanost. S tem, da bo pridobivanje te izkušnje potekalo v nadzorovanem okolju, je ustrezen pomen dan tudi materini bojazni, da bo deklica na stikih z očetom doživljala nesprejemljivo stisko.
ZIZ člen 38c, 38c/1, 38c/2, 280, 280/1, 288, 288/1. ZPPreb-1 člen 19. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/1.
izvršba z rubežem premičnin - izvršitelj - stroški izvršitelja - zahteva za obračun plačila za delo in stroške izvršitelja - opravljanje službe izvršitelja - dolžna profesionalna skrbnost - kraj opravljanja dela - naslov dolžnika - zakonsko prebivališče - formalna prijava prebivališča v RS
Sporna izvršilna dejanja je izvršitelj opravil na naslovu Koroška cesta 19, Kranj, kjer je imel dolžnik takrat prijavljeno stalno prebivališče, o čemer se je izvršitelj prepričal z vpogledom v Centralni register prebivalstva. Vendar pa je treba ob tem kot bistveno upoštevati, da je imelo dolžnikovo prijavljeno stalno prebivališče naravo t. i. zakonskega prebivališča po 19. členu ZPPreb-1. Na navedenem naslovu je namreč sedež Centra za socialno delo Kranj, kjer je bil dolžnik le formalno prijavljen in tam dejansko ni prebival, zato izvršbe zoper dolžnika v prostorih Centra za socialno delo Kranj ni bilo mogoče opraviti.
Dejstvo, da gre le za zakonsko prebivališče dolžnika, na katerem izvršbe ni mogoče opravljati, bi moral izvršitelj, ki opravlja javno službo, še pred opravo rubeža ustrezno preveriti in upoštevati v okviru svoje dolžne skrbnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00064709
OZ člen 83, 120, 169, 171, 280, 943. ZPP člen 286a, 339, 339/2, 339/2-14, 351. ZOZP člen 18. ZDoh-2 člen 27. ZDavP-2 člen 48, 57. ZPSV člen 6. ZZVZZ člen 48.
V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila.
Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino še ni nastala, saj odškodnina upniku še ni bila dosojena niti izplačana.
Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku ne sme odšteti zneska akontacije dohodnine, ampak mora tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bo nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bo lahko, če bo menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.
Sodna praksa v zvezi s pravilnim oblikovanjem zahtevka v primeru, ko je odškodnina za premoženjsko škodo podvržena davčnim obremenitvam, je znana že nekaj let, vendar še vedno ni povsem poenotena. Četudi bi glede na povedano težko zaključili, da gre za presenetljivo pravno podlago v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP, pa je dejstvo, da so v konkretni zadevi te pomembne materialnopravne vidike prezrli tako sodišče kot tudi obe stranki (obe sta bili zastopani po pravnih strokovnjakih). Zato sedaj v smislu 286.a člena ZPP na ta vidik opozarja pritožbeno sodišče, kar hkrati pomeni, da bosta imeli v ponovljenem postopku stranki v zvezi s tem pravnim vidikom še možnost podati morebitna dodatna pravna naziranja.
Bruto plača je dejansko breme delodajalca za plačilo, torej celotni znesek, ki ga mora delodajalec plačati različnim prejemnikom (delojemalcu in različnim državnim organom). Plača ali dohodek je bruto plača, zmanjšana za prispevke, neto plača pa je plača ali dohodek, zmanjšana za akontacijo dohodnine.