Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - direktor družbe - konkurenčna prepoved - pripravljalno dejanje - pravica do zagovora - pravočasnost odpovedi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - sprememba izpodbijane sodbe
Zgolj prevzem funkcije direktorja družbe, ki ima kot eno od svojih dejavnosti registrirano tudi enako dejavnost kot delodajalec, zaradi česar obstoji možnost oprave konkurenčnega dela oziroma sklenitve konkurenčnega posla, še ne pomeni konkurenčnega ravnanja oziroma dejavnosti v smislu 39. člena ZDR-1. To bi lahko predstavljala šele oprava konkretnega dela oziroma sklenitev konkretnega posla s strani delavca ali družbe, katere direktor je delavec postal, če bi ta dela oziroma posli spadali v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec.
Zgolj prevzema funkcije direktorja družbe tudi ni moč šteti kot pripravljalnega dejanja, ki bi pripeljalo do sklenitve posla, saj delavec s tem (še) ni opravil del konkurenčnega posla ali dejavnosti, kar velja še toliko bolj, kadar ima družba registriranih več dejavnosti.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-5. ZKP člen 138. ZTPDR člen 76.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zaporna kazen - pravnomočna kazenska sodba - nastanek odpovednega razloga
Odpovedni razlog ne nastane šele, ko delavec nastopi prestajanje kazni zapora, kot poizkuša to prikazati tožnik. Razlog za odpoved nastane s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku. V prid takšnemu zaključku govori tudi v sodni praksi zavzeto stališče, da na obstoj tega odpovednega razloga ne vpliva, če delavec, ki mu je bila iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, kasneje ne prestane kazni v trajanju najmanj šestih mesecev.
Molka toženke po seznanitvi s položitvijo kupnine pri notarju ni moč presojati kot ravnanja, ki izraža voljo za sklenitev pogodbe s spremenjeno vsebino, saj dejstvo, da naslovnik molči, ne pomeni, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 30. člena OZ).
ZPP člen 23, 23/3, 105, 108. ZN člen 43, 43/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 28, 28/5.
poprava vloge - nepopolna ali nerazumljiva vloga - prevod listin v slovenski jezik - sodni tolmač - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku - overjen prepis listine - pravdna dejanja - poziv na dopolnitev vloge - potrebne sestavine - lastnoročni podpis - zavrženje tožbe - nova tožba - delovno in socialno sodišče
Tožnica je sicer predložila fotokopijo prevoda, opremljenega z žigom in podpisom tolmača, vendar pa morajo biti prevodu listin, ki jih pripravi sodni tolmač, priloženi tudi prepisi listin, ki se prevajajo.
Tožnica nepopolne in nerazumljive vloge (tožbe) tudi po pozivu in v postavljenem roku ni ustrezno popravila oziroma dopolnila, zato je pravilna odločitev, da se tožba zavrže.
Pravnomočni postanejo le izreki sodb in ne njihove obrazložitve ali dokazna ocena sodišča.
Trditvena podlaga v drugem postopku med strankama je bila bistveno drugačna kot v obravnavnem sporu in je zajemala drugo obdobje. Trditvena podlaga se ne prenaša med postopki, kljub temu, da gre za podoben spor med istima strankama.
Stranki sta v pogodbi jasno opredelili predmet najema po vrsti in površini ter določili način plačevanja stroškov glede na dogovorjene lastnosti. Če toženka meni, da lastnosti predmeta niso ustrezne mora uporabiti jamčevalne zahtevke in doseči spremembo pogodbe.
URS člen 158. ZPP člen 319. OZ člen 131. Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 16, 17, 20.
pogodba o poslovnem sodelovanju - ponarejen podpis na pogodbi - evropski plačilni nalog - opustitev vložitve ugovora - odškodnina - učinki pravnomočnosti
O utemeljenosti zahtevka toženke do tožnice obstaja pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, kar pa pomeni, da je na tej podlagi neizpodbojno dokazano, da je terjatev toženke do tožnice v času izdaje evropskega plačilnega naloga obstajala. Na pravnomočno sodno odločbo so sodišča vezana in jo morajo upoštevati kot pravilno in zakonito. Vse ugovore glede veljavnosti pogodbe bi morala tožnica uveljavljati pred pravnomočnostjo evropskega plačilnega naloga.
Učinkov takega naloga pa ni mogoče odpraviti z odškodninskim zahtevkom. Ker se zaradi pravnomočnosti in izvršljivosti takega naloga neizpodbojno šteje, da taka terjatev obstaja, s tem odpade že prvi element odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ – nedopustno ravnanje. Z nevložitvijo ugovora pa je tožnica prekinila tudi vzročno zvezo med zatrjevano predložitvijo ponarejene in neutemeljene dokumentacije in izdajo evropskega plačilnega naloga.
odškodninski zahtevek - nepremoženjska in premoženjska škoda - odmera denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - neutemeljeno odvzeta prostost - duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti - enotna oblika škode - teorija jajčne lupine - objektivna odgovornost države - pobot stroškov
Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vse okoliščine primera kot so (med drugim) trajanje odvzema prostosti, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obsojen, pa tudi druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 5, 8, 8a. ZVPot člen 22, 22/1, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1, 24/1-4. OZ člen 5, 8. ZPotK člen 21.
Z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot - Uradni list RS, št. 20/98 z dne 13. 3. 1998 s spremembami) je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva).
Prvi odst. 22. člena ZVPot določa:"Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.", četrti odst. pa:"Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi.".
Prvi odst. 24. člena ZVPot alternativno določa štiri predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, če:" - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti".
Direktiva v prvem odst. 3. člena določa dva pogoja in sicer "dobra vera"(good faith) in "znatno neravnotežje" (significant imbalance). V primeru, če je pogodbeni pogoj opredeljen kot "glavni" ali gre za razmerje "med ceno in plačilom" in so sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku (preglednem - transparency), je presoja nepoštenosti lahko izključena (drugi odst. 4. člena).
V sodni praksi se je ustalila razlaga, da je preglednost (katere sestavni del je tudi pojasnilna dolžnost), predpostavka nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Če je slednja izpolnjena, potem je izključena nadaljnja presoja predpostavk dobre vere in znatnega neravnotežja. Če je pogodbeni pogoj pregleden, pa morata biti podani obe predpostavki, kot to zahteva Direktiva.
Zaradi različne ureditve med ZVPot in Direktivo ter ustaljene razlage, ki temelji na uporabi Direktive ne pa ZVPot, je sodišče druge stopnje prekinilo postopek in podalo predlog Sodišču EU za sprejetje predhodne odločbe.
Sodišče je dne 13.10.2022 razsodilo:""Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)".
Sodišče druge stopnje poudarja, da ni zastavilo vprašanja v zvezi s predpostavko preglednosti, ki v drugem odst. 4. člena Direktive ne dopušča ugotavljanje nepoštenosti, če gre za glavni predmet pogodbe in je ta jasen, razumljiv. V sodni praksi Sodišča je namreč to vprašanje že razloženo in je takšna nacionalna ureditev, kot je v ZVPot, ki takšne omejitve ne določa (preglednost, tudi glavnega predmeta pogodbe, ni predpostavka nepoštenosti in zato ne izključuje presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, tudi takšnega, ki je glavni predmet pogodbe), v skladu z Direktivo.
Ureditev v ZVPot je skladna z Direktivo in strožje varovanje interesov in položaja potrošnika ne nasprotuje njenima osnovnima ciljema, ki sta visoka raven varstva potrošnikov kot šibkejših pogodbenih strank in učinkovito delovanje notranjega trga. Republika Slovenija je torej pravilno izkoristila polje proste presoje, ki ga ima na podlagi določbe 8. člena Direktive.
Znatno neravnotežje
12. člen Kreditne pogodbe glasi:"Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgih denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgu kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem.".
V ZVPot je predpostavka "znatnega neravnotežja" iz prvega odst. 3. člena Direktive bila prenesena v prvo alinejo prvega odst. 24. člena. Sodišče je vsebino te predpostavke zapolnilo s podrobnejšimi merili. Tako opozarja, da obstoj te predpostavke ni omejen le na "ekonomsko količinsko presojo" (primerjava med skupnim zneskom in stroški), saj je ta predpostavka lahko posledica že dovolj "resnega posega v pravni položaj", ki ga sicer potrošniku zagotavljajo nacionalni predpisi. Prav primerjalna analiza pogoja z nacionalnimi predpisi omogoča presojo o tem ali je potrošnik s pogodbenim pogojem postavljen v manj ugoden položaj. Na ta merila se je Sodišče sklicevalo v večih odločbah.
Določbe Direktive in ZVPot temeljijo na izhodišču, da je potrošnik tisti, ki je v pogodbenem razmerju šibkejša stranka:"...v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.". Citirani pogoji, predvsem pa 12. člen, tako omejujejo in predvsem enostransko prevalijo tveganja v celoti na kreditojemalko, da zato ustrezajo merilu: "resnega posega v pravni položaj potrošnika" in v "manj ugoden položaj". Na podlagi te določbe samo kreditojemalka, v celoti in neomejeno (...da izključno sam v celoti...), prevzema tečajna oziroma valutna tveganja (…. prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.... izpostavljen valutnemu tveganju....), kot posledica kateregakoli dogodka (in drugih dejavnikov ….. in ostalim tveganjem.), nadgrajena še z omejitvijo, da mora ves čas trajanja kreditnega razmerja tudi imeti pri toženki odprt transakcijski račun, sicer tvega odstop od pogodbe in vračilo dolga z obrestmi in stroški vred (tretja alineja drugega odst. 10. člena). Ob vsem tem pa je imela toženka sklenjeno še hipotekarno zavarovanje denarne terjatve. Bistveno je, da je v pogodbi citirana določba zapisana tako, da prevaljuje vsa bodoča tveganja tečajnih razlik samo v breme kreditojemalke, zato je znatno neravnotežje obstajalo že v času sklenitve pogodbe.
Dobra vera (načelo vestnosti in poštenja)
Ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med predpostavkama preglednosti ter dobre vere (načelo poštenja in vestnosti), ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti, pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere. Merila, s katerimi Sodišče razlaga predpostavko dobre vere so:"...ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevne pogoje sprejel". Sodišče tudi pojasni, da je pri tem potrebno:"...pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.".
Predpostavka dobre vere je samostojna materialnopravna predpostavka, kljub prepletajočimi se dejanskimi elementi (odločilna dejstva), kajti citirana vsebina (razlaga) te predpostavke je objektivizirano merilo presoje ravnanj pogodbenih strank. "Lojalno (pošteno) in pravično poslovanje" ter upoštevanje "pogajalske moči strank" in "razumno pričakovanje" da bo potrošnik "po posamičnih pogajanjih" ta pogoj sprejel, pomeni, da je potrebno presoditi ali bi potrošnik, ki bi bil v enakopravnem informacijskem položaju z banko in imel tudi tak vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev ter ravnal razumno, res pristal na takšno vsebino pogodbenega ali pogodbenih pogojev.
V obravnavanem primeru za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da razumen potrošnik nikoli ne bi pristal na pogodbene pogoje, kot so zapisani predvsem v že citiranem 12. členu kreditne pogodbe. Vso tveganje depreciacije CHF in s tem povezana neomejena valutna (tečajna) tveganja, so bila prenesena enostransko, izključno na kreditojemalko, v pogodbi ni prav nobene določbe, ki bi jo lahko razumeli kot delitev valutnih tveganj. Toženka, kot močnejša stranka je v izrazitem (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetričnem razmerju, uveljavila in zavarovala izključno lastne interese. Pomembna okoliščina pa je tudi, da je kreditojemalka (in tudi sedanja tožnica, njena hči) kredit potrebovala za nakup stanovanja, v katerem prebiva in slednje je tudi predmet hipotekarnega zavarovanja. Realizacija valutnega tveganja in ogrožena zmožnost plačila tako povečanega obroka, vpliva tudi na tožničino pravico do doma, ki je varovana tako po EKČP kot tudi 7. členu Listine EU o temeljnih pravicah, zato mora nacionalno sodišče upoštevati tudi to okoliščino.
zavrženje pritožbe - razveljavitev sklepa - pravočasnost pritožbe - izpodbijanje sklepa - vsebinska obravnava vloge - prava neuka stranka - popolna pritožba - obvezne sestavine pritožbe - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - nezadostno število izvodov vloge - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - restriktivna razlaga zakona - izpodbijanje sklepa o dedovanju - dedovanje solastninskega deleža
V skladu z določbo 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. ZPP v prvem odstavku 108. člena določa, da mora sodišče od vložnika zahtevati, da vlogo popravi ali dopolni, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se obravnavala. Le v teh primerih se vložniku vloga vrača in se od njega zahteva, da jo popravi ali dopolni. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno vlogo. Pritožba z dne 25. 2. 2020 ni nerazumljiva in tudi ne nepopolna, saj obsega vse, kar je treba, da se lahko obravnava, le vložena je bila v premalo izvodih. Če vloga ni vložena v zadostnem številu izvodov, se ne vrača v dopolnitev ali popravo, temveč je treba vložnika pozvati, naj v določenem roku sodišču predloži zadostno število izvodov (šesti odstavek 108. člena ZPP). Strogo procesno pravilo v določbi 336. člena ZPP o nevračanju nepopolnih pritožbenih vlog v dopolnitev je treba razlagati restriktivno in v postopku s pritožbo izrecno ne izključuje uporabe določbe šestega odstavka 108. člena ZPP, ki ureja posledice za primer, ko je vloga vložena v nezadostnem številu izvodov. Namesto da je pritožbo zavrglo, bi zato sodišče prve stopnje moralo pritožnika pozvati, da predloži njen dodaten izvod.
Po prvem odstavku 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek istega člena). Kot je razvidno iz besedila 50. člena OZ, je pomembno, da gre za razmerje med pogodbenima strankama – če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbeno razmerje, ki se ne nanaša na isti pogodbeni stranki, seveda ta (druga) pogodba ne more določati pravic in obveznosti med pogodbenima strankama. V takem primeru je nosilec pravic in obveznosti iz te druge pogodbe, ki jo prikriva navidezna pogodba, neka tretja oseba. Da je v obravnavani zadevi tako, je prepričljivo potrdilo sodišče prve stopnje. Pogodbe, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki so poimenovane »posojilna pogodba«, namreč prikrivajo neko drugo pogodbeno razmerje med tožnikom in A. A., kateremu so bila tudi namenjena denarna sredstva, ki jih je od tožnika prejel toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zavezanec iz takega pogodbenega razmerja ne more biti toženec in zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz drugega odstavka 50. člena OZ.
Pripoznava dolga (s podpisano izjavo ali s konkludentnim ravnanjem) ne ustvari samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je lahko le toženčeva pogodbena obveznost do tožnika). Zato, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo odklanja.
povrnitev škode - odgovornost organizatorja tekme - škodni dogodek - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - vzrok za nastanek škodne posledice - pravila o adekvatni vzročnosti - odgovornost tretjega - športno tekmovanje - cestna dirka - padec s kolesom - telesna poškodba - dokaz s sodnim izvedencem - postavitev izvedenca medicinske stroke - dolžnost založitve predujma za izvedbo dokaza
Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ni založila za izvedenca medicinske stroke, ki bi moral podati mnenje o poškodbah zavarovanca tožeče stranke. Sporna je bila vzročna zveza med poškodbami in zatrjevanim. Vzrok za škodo je bil drugje (izrinjenje sotekmovalca iz proge), nadaljnji vzrok (kam bi padel zavarovanec tožeče stranke, če ne bi bilo merilnega kombija), pa je ostal nedokazan.
posojilna pogodba - vrnitev posojila - dolg - dokazi in dokazovanje - dokazna ocena - dejansko stanje - zapadlost terjatve - zastaranje - pogoj - izpolnitev pogoja
Toženkino izjavo z dne 29.6.2010 je sodišče prve stopnje v skladu z dogovorom strank pravilno razumelo tako, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala s sredstvi, ki jih bo prejela od prodane nepremičnine.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - plačilo storitev institucionalnega varstva - prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva - institucionalno varstvo
Ker je občina plačevala stroške doma za zapustnico, lahko priglasi omejitev dedovanja zakonitim dedičem.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00065512
ZPP člen 324, 324/4, 450, 450/2, 458, 458/1. ZBan-1 člen 261a.
podrejene obveznice - izbris obveznic - odločba o izrednih ukrepih - Banka Slovenije - sanacijska odločba Banke Slovenije - škodni dogodek - prenos terjatev banke na DUTB - izločitev tožbenega zahtevka - postopek v sporu majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog - dokazovanje - navedbe pravdnih strank - posplošenost navedb stranke - protipravno ravnanje banke - skrbnost dobrega gospodarja - verjetnost uspeha v upravnem sporu - nedovoljen pritožbeni razlog - nedovoljena pritožbena novota
Povzetek navedb pravdnih strank ni odločilno dejstvo, temveč služi temu, da je iz sodbe razvidno, kaj je predmet spora, poleg tega pri denarnih zahtevkih omogoča individualizacijo zahtevka zaradi ugotavljanja, o čem je bilo pravnomočno razsojeno.
Tudi v primeru uspeha toženke v upravnem sporu to ne bi ponovno vzpostavilo izbrisanih obveznic.
Tožničina domnevna škoda izvira iz dejstva, da je Banka Slovenije sprejela izredne ukrepe, na podlagi katerih so bile izbrisane obveznice.
ZIZ člen 38c, 38c/1, 38c/2, 280, 280/1, 288, 288/1. ZPPreb-1 člen 19. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/1.
izvršba z rubežem premičnin - izvršitelj - stroški izvršitelja - zahteva za obračun plačila za delo in stroške izvršitelja - opravljanje službe izvršitelja - dolžna profesionalna skrbnost - kraj opravljanja dela - naslov dolžnika - zakonsko prebivališče - formalna prijava prebivališča v RS
Sporna izvršilna dejanja je izvršitelj opravil na naslovu Koroška cesta 19, Kranj, kjer je imel dolžnik takrat prijavljeno stalno prebivališče, o čemer se je izvršitelj prepričal z vpogledom v Centralni register prebivalstva. Vendar pa je treba ob tem kot bistveno upoštevati, da je imelo dolžnikovo prijavljeno stalno prebivališče naravo t. i. zakonskega prebivališča po 19. členu ZPPreb-1. Na navedenem naslovu je namreč sedež Centra za socialno delo Kranj, kjer je bil dolžnik le formalno prijavljen in tam dejansko ni prebival, zato izvršbe zoper dolžnika v prostorih Centra za socialno delo Kranj ni bilo mogoče opraviti.
Dejstvo, da gre le za zakonsko prebivališče dolžnika, na katerem izvršbe ni mogoče opravljati, bi moral izvršitelj, ki opravlja javno službo, še pred opravo rubeža ustrezno preveriti in upoštevati v okviru svoje dolžne skrbnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00064426
ZZVZZ člen 15, 15/1-22, 24. ZPP člen 443, 443/1.
plačilo zavarovalne premije - spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - splošni pogoji za dopolnilna zdravstvena zavarovanja - mirovanje - notifikacijska dolžnost
Zakon ne določa, da ZPKZ oziroma organ, kjer se prestaja pripor, o tem obvesti tožnico (zavarovalnico), pač pa obvesti zgolj Zavod za zdravstveno zavarovanje. Obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ga obvesti zavod, v katerem se prestaja pripor, ni obvestilo tožnice. Pravilno je zato zavzelo stališče, da je bilo na tožencu breme (notifikacijska dolžnost), da o tej okoliščini sam obvesti zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno prostovoljno dopolnilno zavarovanje, torej tožnico.
ZNPosr člen 5, 5/1, 13, 13/1, 13, 13/2, 15, 15/2, 18, 25, 25/4, 26, 26/2. OZ člen 846, 846/2, 846/3.
pogodba o nepremičninskem posredovanju - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - višina provizije - dolžnost plačila - zahteva za znižanje provizije - obseg in vrsta opravljenih storitev - običajno plačilo
Tožnica je za naročitelja opravila zgolj tiste dejavnosti, ki so vodile do vzpostavitve stika med naročiteljem (tožencem) in tretjo osebo – to je preverjanje dejanskega in pravnega stanja nepremičnine, oglaševanje prodaje nepremičnine v sredstvih javnega obveščanja, izvajanje ogledov nepremičnine s strani tretjih oseb in komuniciranje s strankami (primerjaj drugi odstavek 15. člena ZNPosr). Drugih dejavnosti, ki sodijo pod storitev pogajanj in priprav za sklenitev prodajne pogodbe (kot npr. sodelovanje pri pogajanjih med strankama, seznanjanje naročitelja in tretje osebe o poteku pogajanj, hramba listin, spremljanje priprav na sklenitev prodajne pogodbe, sestava prodajne pogodbe), tožnici ni bilo treba opraviti. Zaradi manjšega obsega dela od običajno predvidenega je tožnica prihranila določena sredstva oziroma stroške, ki bi ji nastali v primeru izvedbe dodatnih storitev. Zato bi bilo nepravično, če bi toženec moral plačati polno vrednost v pogodbi dogovorjene provizije.
nenavzočnost zagovornika - preložitev glavne obravnave - povzročitev stroškov postopka po svoji krivdi - opravičljiv razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo - substitut odvetnika - nujna zadeva - zahtevnost zadeve
Odločitev o tem, ali se prošnji za preložitev obravnave ugodi, je odvisna od več okoliščin, predvsem pa od tega, ali je zadeva nujna in za kakšno procesno dejanje se preložitev nanaša kakor tudi, ali je podana realna možnost, da se zagovornik nadomesti s substitutom. V konkretnem primeru zadeva ni bila priporna oz. nujna iz drugih razlogov, obsojenec pa je zagovornico pooblastil za zagovarjanje že v začetku postopka in ker je šlo za relativno hudo kaznivo dejanje, je povsem razumljivo, da je želel, da ga pooblaščena odvetnica zagovarja tudi na glavni obravnavi, ko bo podal zagovor.