sklep o dedovanju - zapuščinski postopek - izdaja sklepa - dodatni sklep o dedovanju - obseg zapuščine - predmet dedovanja - kasneje odkrito premoženje
Ker sklep o dedovanju ne vsebuje nepremičnine, katero je naknadno odkrilo sodišče na podlagi sporočila davčne uprave, je bilo treba izdati dodatni sklep o dedovanju (221. člen ZD).
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 527/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev - kumulativna izpolnitev pogojev - mučenje ali nečloveško ravnanje v državi prosilki - Rusija
Za izročitev tujca tuji državi morajo biti izpolnjeni prav vsi pogoji, saj so ti predpisani kumulativno.
V zadnjem letu dni so se razmere v Ruski federaciji zaradi vojnega stanja v njeni neposredni bližini tako močno spremenile, da terjajo posebej pazljivo presojo v zadevah izročitve tujcev tej državi. Izkazani so znatni temelji za sklep, da v državi prosilki ni nikakršnih pravnih varovalk, ki bi tujca ščitile pred realnim tveganjem, da bo podvržen ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP ter da obstoji realna verjetnost mučenja oziroma nečloveškega ter ponižujočega ravnanja s tujcem, če bi bil izročen Ruski federaciji.
vložitev vloge pri nepristojnem organu - zavrženje vloge kot prepozne
Vloga je pravočasna le v primeru, če je poslana pristojnemu sodišču, ne pa tudi, če je poslana nepristojnemu organu, ta pa jo nato posreduje pristojnemu sodišču, a jo sodišče prejme po preteku določenega zakonskega roka, kot je to primer v obravnavani zadevi.
V primeru odmere krivdnih stroškov po 94. členu ZKP sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP odloči s posebnim sklepom le glede drugih procesnih udeležencev (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak), saj jim na ta način da pravico do pritožbe, medtem ko se obdolžencu in zasebnemu tožilcu stroški, ki so nastali po njuni krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari.
OZ člen 72, 72/1, 190, 190/1, 193. ZPP člen 215. ZGD-1 člen 32, 32/2.
obogatitev in prikrajšanje - materialno in procesno dokazno breme - posojilna pogodba - neupravičena obogatitev - zamudne obresti - dobra vera - prevalitev dokaznega bremena - zakoniti zastopnik - omejitev zastopanja
V konkretnem primeru je bila sicer tožeča stranka tista, ki je morala dokazati obstoj prikrajšanja na njeni strani in obogatitev na strani tožene stranke in je torej bilo na tožeči stranki materialno dokazno breme. Vendar pa se procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.
stanovanjsko zavarovanje - etažna lastnina - poškodovanje stanovanjskih in poslovnih stavb in prostorov - amortizacija - zavarovalni primer - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - razveljavitev prvostopne sodbe - posebni pogoji zavarovanja
Pri zavarovanju stanovanja v etažni lastnini na dejansko vrednost se namreč skladno z določbo druge točke 31. člena Posebnih pogojev za zavarovanje etažne lastnine škoda, ki jo krije zavarovanje v primeru poškodovanja stanovanja (da je bilo stanovanje poškodovano in ne uničeno, ni pritožbeno sporno), izračuna tako, da se stroški za popravila in material, kolikor bi ti znašali ob nastanku zavarovalnega primera, zmanjšajo za izgubljeno vrednost stvari zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti (amortizacija).
Pritožnik pravilno navaja, da znašajo materialni stroški (kadar niso obračunani v dejanski višini) 2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk (tretji odstavek 11. člena OT).
izvedenec - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - potrebno strokovno znanje - posnetki nadzornih kamer - prepoznava oseb
Z izvedenci se ne ugotavljajo tista dejstva, za katera ni potrebno neko strokovno znanje. Prepoznava oseb je splošno znano prirojena sposobnost človeka, za katero načeloma ni potrebno posebno strokovno znanje. Ni mogoče slediti pritožnikovi tezi, da je v vsakem primeru, kadar se kot dokaz uporabljajo posnetki, potrebno postaviti izvedenca z znanjem antropometrije in drugih metod za identifikacijo oseb na posnetku. Ali je potrebna postavitev izvedenca je odvisno od okoliščin konkretnega primera oziroma značilnosti konkretnih posnetkov. Nedvomno je treba postaviti izvedenca, kadar je izkazano, da bi iz tovrstnega dokaza izhajal dvom v zaključek, da je na posnetku obtoženec. Takšen dvom pa bi nastal v primeru, da posnetki niso dovolj jasni (na primer če so slabe ločljivosti, posnetki na večji oddaljenosti, osebe vidne le v majhnem delu in le kratek čas), da bi bilo mogoče že na podlagi same laične zaznave ugotoviti, kdo se nahaja na posnetku.
oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - nedelujoča gospodarska družba - opravljanje dejavnosti - trditveno in dokazno breme
Če naj bi bila edina dejavnost, ki jo je tožeča stranka opravljala, oddaja reklamnih panojev, pa od tega že vsaj dve leti nima nobenih prihodkov, potem v praktičnem smislu tožeča stranka te dejavnosti ne opravlja in ne more priti do obravnave morebitnega ogrožanja. Do istega zaključka vodi okoliščina, da tožeča stranka več kot 7 let ni storila ničesar glede varstva svojih pravic v zvezi z domnevno neupravičeno uporabo njene lastnine, kljub temu, da očitno iz te neupravičene uporabe ves ta čas ni prejemala nobenih prihodkov, saj je sama navedla, da v tem obdobju ni imela sklenjenih nobenih pogodb za reklamne panoje. Gospodarska družba si je dolžna prizadevati pridobiti sredstva za plačilo sodnih taks, kar izhaja iz namena sodnih taks, ki je tudi v določeni meri pokriti stroške postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00065006
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost - predpostavke odgovornosti - prometna nesreča - javna cesta - upravljalec ceste - opustitev dolžnega ravnanja - redno vzdrževanje cest - kršitev cestnoprometnih predpisov - vzrok za prometno nesrečo - enakopravnost strank - enako varstvo pravic - kršitev načela konktradiktornosti - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem - izvedenec cestnoprometne stroke - soprispevek
O pravno pomembnem dejstvu, vzroku prometne nesreče, si trditve in dokazi pravdnih strank nasprotujejo in je zato v tej zadevi zatrjevanih več škodljivih dejstev, ki so lahko vzrok sporne prometne nesreče. Za odgovor na vprašanje, kateri vzrok je odločilen, je treba najprej prepoznati vse vzroke, ki so k škodni posledici pripeljali. Čeprav pravila cestnega prometa vozniku nalagajo spoštovanje cestnoprometnih pravil, po drugi strani zakonodaja tudi toženki nalaga odgovornost za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem in varnostjo cest. Neustrezno vzdrževano cestišče ni tako dejstvo, ki ne bi moglo biti v vzročni zvezi s škodo, katere povračilo tožnica zahteva s to tožbo. Tožnica je v postopku zatrjevala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki so del njenega materialnopravnega dokaznega bremena. Dejstvo, da je tožničin voznik kršil cestnoprometne predpise, lahko pomeni tudi, da je pri nastanku škodnega dogodka delovalo več vzrokov, in ne le, da je vzrok na tožničini strani prekinil vzročno zvezo v razmerju do prvega vzroka (ki ga, kar utemeljeno uveljavlja pritožnica, sodišče prve stopnje ni preverjalo).
Sodišče sicer sme zavrniti dokazni predlog za izvedbo glavnega dokaza, če je ta dokaz že uspel, vendar ne, če ne izvede tudi dokaza, ki bi rezultate doslejšnjega dokazovanja ovrgel, kar je izraz zahteve po zagotovitvi enakopravnosti strank. Zato bi v takšnem primeru sodišče (poleg toženkinih listinskih dokazov glede vzdrževanja spornega cestnega odseka) moralo izvesti tudi dokaze, ki bi lahko potrdili tožničine trditve o stanju cestišča (ali pa vsaj pojasniti, zakaj teh dokaznih predlogov ni sprejelo), in sicer že zato, da bi pravdni stranki izenačilo v procesnih pravicah.
Iz razlogov prvega sodišča v točki 16.) najprej izhaja, da ni dvoma, da je obdolženec oškodovanca v obravnavanem dogodku s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu s takim odrivom brez dvoma povzročil udarnino, kljub temu, da se namesto udarca ni razvila podplutba. Upoštevajoč pri tem zdravstveno dokumentacijo je torej prvo sodišče zaključilo, da ni dvoma, da je oškodovanec v opisanem dogodku utrpel udarnino leve spodnje čeljustnice, zaradi takšne poškodbe pa je imel nekaj dnevne bolečine, konkretno na levem kotu spodnje čeljustnice, zaradi takih bolečin pa tudi ni mogel uživati čvrste in trde hrane, bolečine pa so se stopnjevale pri grizenju, ugotovljena poškodba pa je začasno oslabila poškodovani del oškodovančevega telesa, prvo sodišče pa še ugotavlja, da je bila zmožnost oškodovanca za njegovo delo zmanjšana, vendar ne bistveno, temveč le nekaj dni po poškodbi. Taki razlogi v izpodbijani sodbi pa so si glede na izveden dokazni postopek in glede na očitek v obtožnem aktu kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, ne le nasprotujoči (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP), temveč je z njimi prvostopno sodišče celo prekoračilo očitek iz obtožnega akta, v katerem se obdolžencu očita le, da je oškodovanca poškodoval tako, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa, ne očita pa se mu, da je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00065351
ZIZ člen 3, 58, 58/2, 270, 270/1, 270/2, 271, 271/1, 271/1-2. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - zavarovanje z začasno odredbo - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - načelo sorazmernosti - vrednost terjatve - vrednost nepremičnin - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nezakonito razpolaganje ali odtujevanje premoženja - prodaja stvari - sprememba oblike premoženja - delitev skupnega premoženja - skupno in posebno premoženje zakoncev - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - leasing - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu
Tudi če toženec ni točno opredelil, na katere predmete zavarovanja naj sodišče omeji sklep o začasni odredbi, bi moralo prvostopenjsko sodišče ob njegovem ugovoru načelo sorazmernosti upoštevati. Višina terjatve je bila med strankama postopka ves čas sporna. Vrednost spornih nepremičnin pa je pomembna tako za oceno višine terjatve kot tudi z vidika vrednosti sredstev (nepremičnin), na katera je bilo zavarovanje predlagano. Zato bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati.
Tožencu ni mogoče slediti v stališču, da prodaja (ne)premičnin ne more biti nevarna za poplačilo dolga, ker bi jih nadomestila kupnina. Ni mogoče zanemariti dejstva, da lahko pretvorba nelikvidnega premoženja v likvidno v določenih okoliščinah pomeni povečano nevarnost hitrega zmanjšanja oziroma popolnega unovčenja te oblike premoženja.
Pritožbeno sodišče vsakomesečne stroške preživljanja, za katerih kritje je namenjena preživnina, in ki so po ugotovitvah pritožbenega sodišča za vsako od hčerk višji za približno 40,00 EUR v primerjavi z ugotovljenimi po prvostopnem sodišču, ocenjuje na okvirni znesek 665,00 EUR, še enkrat poudarjajoč, da matematično natančen seštevek ni na mestkkkgotovljene okoliščine bi moralo ugotoviti že prvostopno sodišče, saj so obstajale že v času izdaje izpodbijanega sklepa. Ker jih ni ugotavljalo in v tem obsegu ni zasliševalo udeležencev, takratne izpovedi predlagatelja v delu glede večjih stroškov izobraževanja pa ni presojalo, je delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar pritožbeno sodišče z dopolnjenim dokaznim postopkom z zaslišanjem udeležencev odpravlja.
Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, pretežno breme varstva in vzgoje dejansko res prevzema mati. Ta je v primerjavi z očetom v večji meri, saj gre za čas tekom tedna, ko so zahteve vsakdanjika večje (tako njene kot obeh otrok), bolj obremenjena s skrbjo za mladoletni hčerki, čeprav ni spregledati, da hčerki slabo tretjino meseca vendarle preživita pri očetu, ki v okviru stikov delno tudi sodeluje pri njunih obšolskih dejavnosti (vožnja na dejavnost gimnastike v Celje in nazaj). Upoštevaje obrazloženo, ob ugotovljenih potrebah obeh hčerk in prihodkih očeta iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ki so zgolj nekoliko višji od materine plače, sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in glede na delno utemeljenost pritožbe v tem delu, presoja, da je primerna preživninska obveznost očeta v višini 340,00 EUR vsakomesečno za vsako od hčerk od 9. 7. 2021 dalje. Skupaj z materinim denarnim prispevkom v preostalem potrebnem znesku, ki ga glede na višino svoje plače ta prav tako zmore, do ocenjenih potreb obeh hčerk, bo vsaki od njiju omogočeno pokritje vseh potreb za njuno preživljanje na nivoju enakega življenjskega standarda, kot sta ga bili deležni pred razvezo zakonske zveze staršev.
odločilno dejstvo - verjetnost - gotovost - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - dokazna vrednost uradnih zaznamkov iz kazenskega postopka - dokaz v spoznavnem smislu - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - obrazloženost sodne odločbe kot element pravice do poštenega sojenja - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - drugostopenjska razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti
Če sodba vsebuje trditev, da je verjetno (ne pa gotovo) dokazno odločilno dejstvo glede vprašanja določene osebe kot storilca kaznivega dejanja in če sodeča sodnica utemeljuje še odločbo o krivdi na izjavo osumljenca iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in nič več, je utemeljena uporaba tretjega odstavka 392. člena ZKP (nastanek precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev).
Tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje - namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem poudarilo pomen načela sorazmernosti. Pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa je treba presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.
Toženka tožniku ni omogočila, da bi dopust koristil. Toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnika poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da je konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost koristiti plačan letni dopust, da ga je kakorkoli pravočasno vzpodbudila, da naj to stori, ga poučila o posledicah, do katerih bo prišlo, če tega ne bo storil. Tožniku niti ni izdala sklepa o odmeri letnega dopusta. Toženka torej ni zatrjevala niti izkazala razlogov na njeni strani, ki bi jo razbremenili odgovornosti, ki jo ima delodajalec, in je moč zaključiti, da je ravnala protipravno.
neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - vročanje sodnih pisanj - osebno vročanje - nadomestna vročitev - vročanje obvestila o sodnem pisanju v hišni predalčnik - fikcija vročitve - nastop fikcije vročitve - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve o pravilnosti vročilnice
Pravilnost vročitve je mogoče izpodbijati le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih, ki vzbujajo dvom v pravilnost vročitve. Če bi bilo mogoče vsako vročitev izpodbiti le z zatrjevanjem, da naslovnik obvestila o vročanju ni prejel, bi bil sistem vročanja s fikcijo izvotljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog - kriteriji za izbiro delavcev - diskriminacija
Ker je toženka mesec dni prej, preden je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila novega delavca na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik (malo pred tem pa je zaposlila še enega delavca na podobnem delovnem mestu), ni mogoče zaključiti, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar odpovedni razlog ni resen in utemeljen, izpodbijana odpoved pa je nezakonita.
Tožeča stranka ni nasprotovala presoji, da za reševanje obligacijskopravnega in stvarnopravnega zahtevka ni predvidena ista vrsta postopka. Po jasnem stališču pravne teorije to pomeni, da kumulacija, tudi eventualna, kot jo je opredelila tožeča stranka, ni mogoča. Tudi za eventualno kumulacijo zahtevkov mora namreč biti za oba zahtevka predvidena ista vrsta postopka ter ista stvarna pristojnost. Če za oba postopka ni predvidena ista vrsta postopka, to od sodišča terja razdružitev postopkov in ločeno obravnavanje obligacijskopravnega spora od spora o stvarni pravici.
ZZ člen 36, 36/1, 36/3.. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 22, 27, 28, 29, 29/1.. ZGD-1 člen 55, 281, 281/5, 282, 282/1, 282/2, 285, 293, 293/2.. Statut javnega zavoda RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA (2006) člen 21, 22, 42, 43, 44.
javni zavod - generalni direktor - neizbira kandidata - izpolnjevanje pogojev - delovne izkušnje - enoosebna d.o.o. - nadzorni svet - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.