prenehanje delovnega razmerja - delo delavca trajno ni potrebno
Delodajalec je postopek za ugotovitev, da delo delavcev trajno ni potrebno, in tudi, delo katerih delavcev ni potrebno, izvedel v skladu z določbami zakona in kolektivnih pogodb. Delavec v reviziji zato ne more uspeti s trditvami, da postopek ni bil zakonito izveden in da posamezna merila vrednotenja niso bila upoštevana v skladu s pravnimi normami.
ZTPDR člen 58. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7, 8.
prenehanje delovnega razmerja - odpoved v disciplinskem postopku
V primeru odpovedi delovnega razmerja gre za poseben disciplinski ukrep, ki je predviden samo v razmerju med delavcem in zasebnim delodajalcem in ki v drugih delovnih razmerjih ni možen, kljub temu, da je po vsebini in posledicah podoben disciplinskemu ukrepu prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa zakon. Zato za ta postopek lahko veljajo pravila disciplinskega postopka, ki jih KPDZD določa v 41. členu. Taka razlaga pozitivnih predpisov je v skladu tudi z določbami konvencije 158. Mednarodne organizacije dela, ki določa, da ima med drugim delavec pravico do zagovora (7. člen) in pravico do pritožbe (8. člen), kar mu je z določbami KPDZD zagotovljeno.
Ker tožena stranka ni opozorila, da so na podlagi ZVet tekom sodnega postopka obveznosti do tožnice prešle na drugo pravno osebo in je bil obstoj delovnega razmerja za celotno sporno obdobje pri toženi stranki že pravnomočno ugotovljen, se tožena stranka v nadaljevanju spora glede denarnih obveznosti iz tega delovnega razmerja ni mogla več sklicevati na dejstvo, da dejansko ni več nosilec obveznosti iz tožničinega delovnega razmerja.
razrešitev direktorja zavoda - razlogi za razrešitev
Po določbi drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ dolžan - torej mora - razrešiti direktorja, če ugotovi v zakonu navedene razloge. Svet tožene stranke je ugotovil, da obstajajo razlogi iz tretje in četrte alinee drugega odstavka 38. člena ZZ, v sodnem postopku je bila taka ugotovitev potrjena kot pravilna.
pokojninsko zavarovanje - tujec - štetje zavarovalne dobe
Osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31.3.1992 po predpisih, ki so veljali do navedenega datuma, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Glede na to določbo, je tožnik, ki ni bil državljan Republike Slovenije do datuma, s katerim je uveljavljal pravico do starostne pokojnine, dopolnil 56,5 let starosti in imel skupaj z zavarovanjem za primer brezposelnosti in dokupljeno dobo za čas rednega šolanja 18 let, 2 meseca in 21 dni pokojninske dobe. To pa po določbah 39. člena ZPIZ (1992) ni zadoščalo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Pravica do pritožbe v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse. Za izterjavo neplačane takse določa ZST poseben postopek (26. do. 31. člen), s katerim je mogoče zagotoviti izvajanje tega zakona.
Vzrok za razporeditve je bil predvsem v slabši zasedenosti delovnih mest, pa tudi v znanju in usposobljenosti tožnika, ki bi zaradi tega ugodno vplival na delo na postaji. To je povsem utemeljen razlog njegove razporeditve, še posebno zato, ker je tudi iz izjave priče povsem nedvomno razvidno, da je bil tožnik kader, ki je bil za postajo P. nujno potreben. Zato ni sprejemljivo stališče tožnika, da njegova razporeditev ni bila opravljena v skladu z določbami 30.
izvršilni naslov - razlika plače - določenost zahtevka - dopustnost izvršbe
Ker je bilo v izreku pravnomočne sodbe določeno, da mora tožnica tožencu plačati razliko plače med vrednostjo 420 in 720 točk, toženec v izvršbi ni mogel zahtevati višje razlike do dejanske plače, ki naj bi bila za delovno mesto, iz katerega je bil toženec nezakonito razporejen, v vmesnem obdobju določene z individualno pogodbo o zaposlitvi.
prenehanje delovnega razmerja - delo delavca trajno ni potrebno
Delodajalec je postopek za ugotovitev, da delo delavcev trajno ni potrebno, in tudi, delo katerih delavcev ni potrebno, izvedel v skladu z določbami zakona in kolektivnih pogodb. Delavec v reviziji zato ne more uspeti s trditvami, da postopek ni bil zakonito izveden in da posamezna merila vrednotenja niso bila upoštevana v skladu s pravnimi normami.
invalidsko zavarovanje - obnova postopka - pogoji za obnovo postopka
Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPIZ se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86), če z zakonom (ZPIZ) ni drugače določeno. Ta določba velja tudi za obnovo postopka. Pogoji za obnovo postopka so tako določeni v 249. členu ZUP, kjer je določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, med drugim obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi nove dokaze, ki bi mogli samo zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi ta dejstva ali bi bili ti dokazi znani ali uporabljeni v prejšnjem postopku.
Postopek v delovnem sporu, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev disciplinskih sklepov, reintegracijo in plačilo plače, je bil prekinjen zaradi stečaja toženih strank. Na podlagi vloge tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za predlog za nadaljevanje postopka, je bil postopek s pravnomočnim sklepom nadaljevan. Pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju postopka je sodišče splošne pristojnosti v stečajnem postopku napotilo tožnika, da v 15 dneh s tožbo uveljavlja prerekano terjatev. Ker je bil postopek za plačilo terjatve, ki je bila prerekana v stečajnem postopku, že začet in s pravnomočnim sklepom tudi nadaljevan, sodišči druge in prve stopnje nista smeli zavreči tožbe tožnika zato, ker bi naj zamudil rok za njeno vložitev.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - zahteva vložena zoper sklep o podaljšanju pripora
Zoper sklep o podaljšanju pripora, izdanem na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena (4. odstavek 420. člena ZKP).
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pravnomočno končan kazenski postopek
Obdolženčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrženju obdolženčeve pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, še preden je višje sodišče odločilo o pritožbi zoper to odločbo.
Glede na to navedeni sklep ni pravnomočen, prav tako pa ni pravnomočna niti sodba, ki jo izpodbija v obrazložitvi zahteve.
Pogoji iz 1. odstavka 420. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato niso podani, ne gre pa za izjemo, predpisano v 4. odstavku iste zakonske določbe, zato je taka zahteva nedovoljena.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - sodnik porotnik kot pravdna stranka
Okoliščina, da je tožnik sodnik porotnik pri sodišču, pred katerim teče sporni postopek, ni tako tehten razlog, ki bi narekoval določitev drugega sodišča za sojenje v tej zadevi, posebej še, ker je bil predlog za delegacijo podan šele na osmem naroku.
ZIZ-A člen 18, 19.ZIZ člen 34, 34/3, 35, 35/1, 35/2, 35/3, 166, 166/1.ZPP člen 17, 17/3.
spor o pristojnosti - izvršba - naknadna kumulacija izvršilnih sredstev - izvršba na nepremičnine
Čeprav je sodišče sklep o nepristojnosti izdalo po uveljavitvi novele, je zmotno uporabilo tretji odstavek 35. člena ZIZ-A, saj lahko nova določba o krajevni pristojnosti glede na naravo časa za ugotavljanje te pristojnosti velja le za tiste izvršilne predloge, ki so vloženi po uveljavitvi novele.
ZOR člen 154, 154/2, 173, 174, 177, 177/3, 189, 200, 200/1, 200/2, 203, 919, 919/2.URS člen 14, 22.
povrnitev negmotne škode - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nesreča pri delu - objektivna odgovornost delodajalca - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost - varstvo pri delu - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - pravno priznana škoda - pravična denarna odškodnina - enotna sodna praksa - uveljavitev OZ in ZPOMZO-A - načelno pravno mnenje - zapadlost terjatve - začetek teka zamudnih obresti - trajanje sodnega postopka in višina odškodnine
Očitek kršitve obveznosti v zvezi z varstvom pri delu, da je tožnik popravilo opravljal sam in ni pritegnil k delu še enega delavca, ki bi mu pomagal vpeti dvigalko, da bi jo skupaj pravilneje namestila, je neodločilen, saj je tako delo v preteklosti opravljal bodisi posameznik bodisi se je opravljalo v dvoje, delodajalec pa je to dopuščal, zato tožnik ni imel razloge, da bi tak način dela spreminjal. Tožnikova kršitev 46. člena Zakona o varstvu pri delu zato ni podana in ni njegovega 20 % prispevka k nastanku škode.
prodajna pogodba - garancija - garancija za brezhibno delovanje prodane stvari - odprava napak na vozilu - zamenjava vozila - zahteva za zamenjavo stvari - vračilo kupnine - odprava napak - razveza kupne pogodbe - razdrtje pogodbe - zakonske zamudne obresti - pravica do enakega varstva pravic - izvedba dokazov
Iz pravice do enakega varstva pravic res sledi dolžnost sodišča, da spoštuje zahtevo po enakopravnosti strank v dokaznem postopku, vendar to ne pomeni, da je dolžno izvesti prav vsak dokaz, ki ga stranki predlagata.
Okoliščina, da tožena stranka garancijskih zahtevkov ni zavračala, ni odločilna, saj napak kljub popravilom ni uspela odpraviti.
Ker tožena stranka v roku, ki je bil določen v garanciji, vozila ni popravila, je pravilen sklep, da je bil tožnik upravičen zahtevati zamenjavo vozila (504. člen ZOR), kar pa mu je tožena stranka ponujala le pod pogojem plačila uporabnine. Iz besedila tega člena jasno izhaja, da gre za zamenjavo stvari kot celote in ne za zamenjavo posameznih delov stvari, saj predstavlja zamenjava posameznih okvarjenih delov le način popravila okvarjene stvari.
Tožnik je že v letu 1997 toženo stranko opozoril da bo v primeru, da ne bo prišlo do zamenjave vozila, pogodbo razdrl. Od tedaj pa do razdrtja pogodbe je preteklo dovolj časa, da bi tožena stranka avto lahko popravila ali zamenjala. Zaradi neizpolnjene garancijske obveznosti je tožnik utemeljeno razdrl pogodbo. Učinke razdrte pogodbe sta sodišči pravično presojali na podlagi 132. člen ZOR.
odškodninska odgovornost države - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - krivdna odgovornost - zasebnopravno odškodninsko razmerje - subjekti javnega prava - podlage odškodninske odgovornosti - prepoved povzročanja škode - povprečno skrben gospodar - soodgovornost oškodovanca
V tej zadevi toži Republiko Slovenijo na plačilo odškodnine tožnica, ki je padla na tlakovani pešpoti pred Okrajnim sodiščem v ... in si poškodovala desno zapestje. Ne gre torej za primer, ko je država odškodninsko odgovorna za delovanje sodišča v funkciji izvajanja sodne oblasti. Pravna podlaga za odločanje o tej zadevi zato ni določba 26. člena Ustave Republike Slovenije, saj ne gre za javnopravno delovanje države, temveč nastopa državni organ kot subjekt zasebnopravnega odškodninskega razmerja. Ker gre za neposlovno odškodninsko obligacijsko razmerje, ga je treba presojati na podlagi določb ZOR o povzročitvi škode (154. člen ZOR in naslednji).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS07530
ZOR člen 73, 542, 550.ZPP člen 402, 402/4, 404, 404/1.
pogodba o leasingu - veljavnost pogodbe - obličnost - pisna oblika - konvalidacija - razmerje med predlogom za obnovo postopka in revizijo
Pogodba o leasingu mora res biti sklenjena v pisni obliki, sodišču pa je bila predložena le pogodba s podpisi obeh tožencev, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zaradi pretežne izpolnitve pogodbe v skladu s 73. členom ZOR napaka v obliki sanirana. Toženec ne more uveljavljati neveljavnosti pogodbe zaradi okoliščine, ki je na njegovi strani. Gre za ugovor, da je bila pogodba neveljavno sklenjena, ker on ni izpolnil pogodbene obveznosti o sklenitvi kasko zavarovanja za avtomobil, pač pa naj bi to storil nekdo drug. Kršitev pogodbenih določb ene stranke ne more iti v škodo druge pogodbene stranke, zlasti pa ne more vplivati na samo veljavnost pogodbe, saj izpolnjevanje ali neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pomeni, da je bila pogodba že sklenjena.