bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – obvestilo o seji pritožbenega senata – zahteva za varstvo zakonitosti – obseg preizkusa – materialno izčrpanje pravnega sredstva – načelo dispozitivnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po pregledu pritožbe obsojenčevega zagovornika (obsojenčeva pritožba je bila kot prepozna zavržena) ter drugostopenjske sodbe je razvidno, da zagovornik ni zahteval, da je o seji obveščen, senat višjega sodišča pa očitno tudi ni presodil, da je navzočnost strank nujna. Zatrjevana kršitev, ker ni bilo razlogov za obveščanje o seji, zato ni podana.
Glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da jih bo sodišče lahko obravnavalo in o njih odločalo, je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 zapisalo, da dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bili v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - neprimernost izrečene kazni
Katere olajševalne in obteževalne okoliščine sodišče upošteva pri odmeri kazni in kako jih vrednoti, je dejansko in ne pravno vprašanje, ki pa ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP.
ZKP člen 372, 372/1-1. KZ-1 člen 325, 325/1, 325/3. PZ člen 3.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – ogrožanje posebnih vrst javnega prometa – povzročitev smrti iz malomarnosti – ladijski promet – jezikovna metoda
Zakonski znak „ladijski promet“ KZ ne opredeljuje, z uporabo jezikovne metode razlage, pa je to lahko le promet z ladjami, to je plovil, ki merijo v dolžino 24 ali več metrov.
sodne takse za umik vloge – ugovor zoper plačilni nalog
Ugovor, s katerim pritožnik zahteva upoštevanje navedb in dokazov, da je bila sodna taksa za revizijo plačana, ni mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper plačilni nalog, ki se ga izda, kadar taksa za njo ni bila plačana.
Vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika poslana pravočasno nepristojnemu sodišču pred potekom roka, se šteje za pravočasno, četudi je bila pristojnemu sodišču vročena po poteku roka. Pojem „nevednost“ se nanaša na poznavanje predpisov, zato se ne more uporabiti glede prava veščih oseb - državnega tožilca, zagovornika in pooblaščenca oškodovanca (odvetnika). Glede očitne pomote, ki se lahko nanaša na kakršnokoli drugo vprašanje (torej ne na pravna vprašanja) pa velja, da se lahko pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu vložniku.
Pri presoji težko popravljive škode je treba izhajati iz narave začasne odredbe kot nujnega začasnega ukrepa za preprečitev nastanka tiste težko popravljive škode, ki tožniku neposredno grozi že med samim sodnim postopkom in ki ima lahko za posledico, da njegov morebitni uspeh s tožbo zanj ne bo ostal brez pomena. To pomeni, da mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu in posledicami, ki naj jih začasna odredba prepreči.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZUSDDD člen 1č, 1č/3, 1č/4.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - jasna zakonska določba - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - upravičena odsotnost - začasen odhod na službovanje
Pomembno pravno vprašanje ni vprašanje, ki je zastavljeno na splošni ravni, brez konkretizacije, katero pravno pravilo naj bi bilo v obravnavani zadevi prekršeno. Kolikor se to splošno vprašanje nanaša na upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ZUSDDD v tretjem odstavku 1č. člena jasno določa, kateri primeri se štejejo za tako odsotnost. Začasen odhod na službovanje kot oficir JLA ni naveden med razlogi za upravičeno odsotnost, zato v tem primeru namen vrnitve k družini niti ne more biti pravno odločilna okoliščina.
Četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD namreč v obravnavanem primeru ni relevanten, ker se nanaša na upravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1č. člena, tega pogoja pa revident ni izpolnil. To pomeni, da pogoja dejanskega življenja ni izpolnil niti za obdobje petih let, tako da izkazani poskusi vračanja, ki so po četrtem odstavku 1č. člena pomembni za izpolnjevanje dejanskega življenja v nadaljnjih petih letih, niso bistveni za odločitev v konkretni zadevi.
sodne takse – obveznost plačila sodne takse ni odvisna od izpolnjevanja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo strankine vloge
Sodne takse mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če Zakon o sodnih taksah ne določa drugače. Obveznost plačila sodne takse torej ni odvisna od izpolnjevanja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje vloge, ki jo stranka vloži na sodišče.
dovoljenost revizije - novo pooblastilo - generalno pooblastilo - revizija tožene stranke
Generalnega pooblastila, ki ga ima revidentkina pooblaščenka deponiranega pri Upravnem sodišču RS, ni mogoče šteti kot novo pooblastilo po določbi 2. odstavka 95. člena ZPP.
URS člen 157, 157/1. ZUS-1 člen 28, 28/1, 16, 17, 17/1, 19, 19/1.
tožba - tožnik v upravnem sporu - prizadeta oseba s položajem stranke - rok za vložitev tožbe - pravni interes
Prizadeta oseba v upravnem sporu (16. člen ZUS-1) ne more biti oseba, ki je vložila tožbo, saj se že po naravi stvari drugače kot tožnik zavzema za ohranitev izpodbijane odločbe.
Glede na posebno ureditev upravičenih vlagateljev tožbe v ZUS-1 za njeno vložitev ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa v smislu, da bi morebiti spremenjena ali odpravljena davčna odločba lahko imela vpliv na kazenski postopek, ki teče zoper pritožnika, saj naj bi s tem odpadla podlaga, na kateri je grajena kazenska obtožba. Tožnik je namreč le oseba iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1.
začasna odredba - pogoj za izdajo - težko popravljiva škoda - izkazanost
Tožeča stranka s svojimi navedbami verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala. Zgolj predložen načrt oglaševanja – seznami vseh mikrolokacij in čas oglaševanja ter seznami vseh naročnikov - ni dovolj za izkazovanje konkretnih posledic izpodbijane odločbe na poslovanje tožeče stranke. Čeprav je sicer navajala zneske, ki naj bi predstavljali izpad prihodkov, pa zanje ni predložila nobenega dokaza.
inšpekcijski ukrep - odstranitev nezakonitih objektov za oglaševanje - začasna odredba - težko popravljiva škoda kot pogoj za začasno odredbo
Verjetnost nastanka škode oziroma posledic, ki naj jih začasna odredba prepreči, mora biti v neposredni zvezi s spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom obravnavanja v upravnem sporu. V konkretnem primeru pa tožnikov poslovni ugled ne bo okrnjen zaradi odstranjenih objektov za oglaševanje, ampak zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.
Zato zatrjevana težko popravljiva škoda ni škoda, zaradi katere je mogoče izdati začasno odredbo v upravnem sporu.
ZFPPIPP člen 442, 442/6, 442/7, 442/8. ZPUOOD člen 18. ZUP člen 3, 9. ZDavP-2 člen 2, 2/3, 4, 7, 7/1, 151. ZUS-1 člen 59, 59/3-2, 71, 71/2, 75, 75/3, 93, 93/1. URS člen 22.
dovoljena revizija - davčna izvršba - davčni dolg izbrisane pravne osebe - odgovornost aktivnega družbenika - uporaba ZPUOOD - izdaja novega izvršilnega naslova na ime aktivnega družbenika - singularno pravno nasledstvo - sprememba dolžnika - nadaljevanje davčne izvršbe zoper novega dolžnika - pravica do izjave - uporaba temeljnih načel ZUP v davčnem postopku - načelo zaslišanja stranke - načelo seznanjenosti - vnaprejšnja seznanitev s pravicami in obveznostmi v davčnem postopku - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - navidezna obrazložitev - sklicevanje na obrazložitev odločb upravnih organov - oprava glavne obravnave
Aktivni družbeniki izbrisane družbe so po ureditvi ZFPPIPP njeni singularni pravni nasledniki, zato se lahko postopek davčne izvršbe nadaljuje oziroma začne direktno proti njim, brez izdaje novega izvršilnega naslova, ki bi se glasil na njihovo ime.
Ne glede na specialno ureditev, v vsakem posebnem upravnem postopku udeležencem zagotovljena ustavna procesna jamstva, med katerimi je tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v upravnem postopku uveljavljena z določbo 9. člena ZUP. Glede na navedeno mora davčni organ v vseh postopkih po ZDavP-2, kadar odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ob uporabi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Za zagotovitev učinkovite pravice do izjave pa je ključno, da je stranka, ki se znajde v davčnem postopku, vnaprej seznanjena s svojimi pravicami in obveznostmi. Vnaprejšnja seznanitev je še toliko bolj pomembna v situaciji, ko je aktivni družbenik šele s sklepom o izvršbi prvič opredeljen kot dolžnik za davčni dolg izbrisane pravne osebe.
Praviloma se pravica do izjave glede odgovornosti za davčni dolg stranki zagotovi v postopku izdaje izvršilnega naslova. Vendar pa to ne pomeni, da ji te pravice ni mogoče dati kasneje, tudi v postopku davčne izvršbe, če ji prej ni mogla biti dana, ker v postopku še ni sodelovala. Tako mora organ v skladu z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ob upoštevanju načela seznanitve iz 7. člena ZDavP-2 novega dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in o prehodu obveznosti nanj ter mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa o izvršbi (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.
dovoljenost revizije - novo pooblastilo – posebno pooblastilo - predrugačen datum na pooblastilu
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil na pooblastilu, ki je bil priložen reviziji, datum nastanka pooblastilnega razmerja predrugačen s popravkom, iz česar izhaja, da predloženo pooblastilo ni novo (posebno) pooblastilo za revizijo v smislu prvega odstavka 98. člena ZPP (ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanje zastopanja v revizijskem postopku).
S tako opredeljenima vprašanjema revidentka pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Njeno prvo vprašanje je splošno in ne izpolnjuje v ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča izoblikovanih zahtev za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnava. Na drugo postavljeno vprašanje pa je mogoče odgovoriti že z branjem določb ZVPNPP, na katerih temelji izpodbijana odločitev.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - davčna izvršba - pravilnost vročitve sklepa o davčni izvršbi - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP - predmet revizijske presoje
Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revidentka dovoljenost revizije izrecno uveljavlja le po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker želi dobiti odgovor na postavljeni pravni vprašanji, ki se nanašata na pravilnost vročitve sklepa o izvršbi po ZUP.
Ker presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, tudi izpostavljeni vprašanji ne moreta biti pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Ker je bila z najemodajalcem, ki je bil v pravdi VI Pg 170/2006 tožen na podlagi njegove poslovne odškodninske odgovornosti, v pogodbenem odnosu le druga tožnica (najemnica), bi lahko imela le ona neposredno odškodninsko terjatev do njega. Bistveno za zavrnitev zahtevka v pravdi VI Pg 170/2006 je bilo torej dejstvo, da ni izkazala lastne škode, ki bi jo lahko uveljavljala zoper najemodajalca, saj sama prvi tožnici (podnajemnici) ni nikoli povrnila škode, ki je tej nastala zaradi kršitve podnajemne pogodbe.
- ali je v obravnavanem primeru ravnanje toženca oziroma njegova opustitev odstranitve podrtega drevesa protipravno ravnanje,
- ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da vzročna zveza med dejanjem (opustitvijo) in škodnim dogodkom v obravnavanem primeru ni predvidljiva,
- ali je lastnik gozda dolžan preverjati stanje gozda in odstranjevati podrta drevesa ter preprečiti nastanek morebitne škode tretjim.
Po določbi 285. člena ZPP je dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, sodna praksa pa je zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde).
Neutemeljeno je stališče zahteve, da je bil obsojenec prisiljen k priznanju krivde za eno kaznivo dejanje in nato z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za drugo kaznivo dejanje. Obsojenčeva zagovornica je v zahtevi za varstvo zakonitosti očitno prezrla, da je za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 predpisana kazen od enega do petih let zapora, za obsojencu očitano kaznivo dejanje pa je, v primeru priznanja krivde, obsojencu mogoče na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1, kazen omiliti do treh let zapora.