OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064079
ZTLR člen 12. SPZ člen 271. ZLNDL člen 2. ZPP člen 318, 318/4.
pridobitev lastninske pravice – pravica uporabe – gradnja na tujem svetu – sklenitev pogodbe – zakupna pogodba – izstavitev zemljiškoknjižne listine – nesklepčnost tožbe
Dejstvo, da je tožnica na sporni parceli (družbena lastnina) zakonito (na podlagi gradbenega in lokacijskega dovoljenja) postavila cvetlični paviljon in da ji je bilo odmerjeno funkcionalno zemljišče, ne nudi podlage za pridobitev pravice uporabe in posledično lastninsko pravico na zemljiščih. Tožnica je ob postavitvi objekta imela sporne parcele v uporabi na podlagi zakupne pogodbe.
Ob trditvi, da je prišlo do sprejema ponudbe in je bila pogodba pod ponujenimi pogoji sklenjena, ni materialnopravne podlage za zahtevek na sklenitev pogodbe.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0064072
ZZK-1 člen 148. SPZ člen 204. OZ člen 379, 379/1.
vknjižba služnostne pravice – vpis na podlagi pravnomočne sodbe – zastaranje predlaganega vpisa – judikatna terjatev – aktivna legitimacija
Ker iz predložene sodbe izhaja, da je v korist gospodujočega zemljišča določena služnost na služečem zemljišču, predlagateljica pa je lastnica gospodujočega zemljišča, je sodišče pravilno dovolilo predlagani vpis. Stvarnopravna pravica ni terjatev, ugotovljena na podlagi pravnomočne sodbe, zato za predlog ni omejitve in ne more nasprotni udeleženec (zemljiškoknjižni lastnik služečega zemljišča) uspešno uveljavljati zastaranja.
Toženec je bil neupravičeno obogaten pred ali najkasneje ob sklenitvi pogodbe o leasingu med K.l. d.o.o., Maribor in H.G. d.o.o., Maribor, ko bi delno plačilo tožnika moralo biti upoštevano, zato kasnejše razdrtje leasing pogodbe na dejstva neupravičene obogatitve ni moglo vplivati.
motenje posesti - motilno dejanje - zadnje posestno stanje
Tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem – ponovno postavitvijo ovir na pot, ni imel zadnje mirne posesti poti, ki bi ga opravičevala do posestnega varstva. Okoliščine, da si je tožnik oktobra 2009 sam odprl pot, tako da je po njej enkrat zapeljal z avtomobilom (morebitne nadaljnje vožnje je toženec takoj preprečil s ponovno namestitvijo ovir), ni mogoče šteti kot izvrševanje posesti poti, temveč zgolj kot enkraten prehod.
ZIZ člen 15, 38, 38/2. ZPP člen 110, 110/1, 110/2.
ustavitev izvršbe – predujem – rok – sodni rok
Sicer držijo pritožbene navedbe, da je rok za plačilo predujma sodni rok, ki ga je na predlog upnika možno podaljšati, upnik pa takšnega predloga ni vložil, vendar je sklep z dne 02. 11. 2009 vseboval pravni pouk, ki je dovoljeval pritožbo, v našem pravnem sistemu pa je uveljavljeno stališče, da napačen pravni pouk stranki ne more škodovati. Upnik se je tako ravnal po napačnem pravnem pouku in proti sklepu z dne 02. 11. 2009 vložil pritožbo, zaradi česar le-ta ni postal pravnomočen, vse dokler upniku ni bila vročena odločba sodišča druge stopnje. Ker torej ravnanja po napačnem pravnem pouku stranki ne gre šteti v škodo, in ker je upnik predujem plačal v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa o plačilu predujma z dne 02. 11. 2009, je treba takšno plačilo šteti za pravočasno.
prestajanje kazni zapora – izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist – zavrnitev prošnje obsojenega
Prošnji obsojenega za prestajanje kazni z delom v splošno korist ni bilo mogoče ugoditi. Temu nasprotuje že njegovo dosedanje življenje, ko gre za specialnega povratnika s področja izvrševanja kaznivega dejanja premoženjskopravne narave, večkrat obsojenega, na katerega tudi izrečene kazni niso vplivale pozitivno in torej ni pričakovati, da se bo to zgodilo sedaj, zlasti ker podatki (izpisek iz kazenske evidence) kažejo, da ni bil obsojen zadnjič. Izvrševanje kaznivih dejanj je postalo del njegovega načina življenja in ni pričakovati, da bo to spremenil kljub otroku in partnerici.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00016603
ZIKS-1 člen 13, 13/1. KZ-1 člen 86. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
izvrševanje kazenskih sankcij - način izvršitve kazni zapora - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - smotrnost - objektivne in subjektivne okoliščine - razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vloga centra za socialno delo
Ko sodišče odloča o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist mora najprej presoditi, ali je tak ukrep smotrn. Pri tej odločitvi mora upoštevati težo kaznivega dejanja, okoliščine in vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.). Upoštevati mora torej vse okoliščine, ki so sicer pomembne za izbiro in odločanje o kazenski sankciji in jih je sodišče upoštevalo, ko je izreklo sodbo. Če meni, da bi bil tak način izvršitve kazni smotrn, pa pri določitvi oblike takšne izvršitve upošteva objektivne okoliščine (sprejemljivost dela glede na čas, prostor in socialne razmere) in subjektivne okoliščine (storilčeva fizična in zdravstvena zmožnost za opravo določenega dela, oziroma njegova usposobljenost, interesi itd.) ter seveda obsojenčevo privolitev.
Določb prvega odstavka 13. člena ZIKS-1 ni mogoče razlagati tako, da center sodeluje pri odločanju o izreku takega nadomestnega ukrepa s podajo mnenja temveč potem, ko sodišče sprejme odločitev skrbi za izvršitev dela v splošno korist. V postopku odločanja o predlogu za nadomestno izvršitev zato sodišče od pristojnega Centra za socialno delo ne pribavlja mnenja o smotrnosti ukrepa temveč pribavi le podatke o delih, na katera bi glede na že sklenjene dogovore z različnimi institucijami obsojenec bil lahko razporejen, da bi lahko izbralo primerno obliko dela v splošno korist, na katero bi obsojenca s sklenitvijo dogovora napotil Center za socialno delo.
Pritožba se sklicuje na zmotno uporabo 464. člena Obligacijskega zakonika oziroma drugega odstavka 37a. člena Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot, ker tožnica, ki je sicer pravilno toženko pisno obvestila o skriti napaki na prodanem vozilu, le-te ni povabila, da bi si sama napako ogledala, temveč je vozilo prodala naprej in tako onemogočila toženki ogled le-tega.
Sodišče druge stopnje pri pregledu materialne podlage, na katero se je oprlo v svoji obrazložitvi sodišče prve stopnje, ugotavlja, da prvi odstavek citiranega 464. člen OZ res določa, da mora kupec povabiti prodajalca, da stvar pregleda, vendar pa ZVPot, ki v obravnavanem primeru glede na dejstvo, da je kupka fizična oseba in zato potrošnik (v skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot), predstavlja specialni predpis v razmerju do Obligacijskega zakonika, določa le, da mora kupec prodajalcu omogočiti, da si stvar ogleda. S tem, ko je kupka obvestila toženko o napaki in je imela vozilo parkirano pred svojim domom, je zadostila pogojem iz ZVPot. Glede na to, da je kupka vozilo prodala šele 21.10.2008 in sta od škodnega dogodka minili več kot dve leti, je imela toženka na voljo dovolj časa, da bi si lahko vozilo ogledala.
Določba 465. člena OZ, na katero se prav tako sklicuje pritožba, utemeljujoč, da toženki napaka na vozilu ni bila znana, ker tega vozila sama nikoli ni videla, pride v poštev zgolj v tistih primerih, ko kupec ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, oziroma tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. V konkretnem primeru je tožnica kot kupka pravočasno in pravilno obvestila toženko o napaki na vozilu, zato določbe 465. člena OZ za ta primer ni mogoče uporabiti.
Pritožba opozarja tudi na potek garancijskega roka ene ure, ki je bil določen v komisijski pogodbi. Glede na določila ZVPot, na katera se je v svoji obrazložitvi oprlo tudi sodišče prve stopnje, krajših rokov, kot so določeni v citiranem zakonu v konkretnem primeru, ni bilo mogoče dogovoriti. Določba 37č. člena ZVPot je namreč kogentne narave, zato je vsako pogodbeno določilo, ki nasprotuje določilom ZVPot, nično. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo za nično določilo komisijske pogodbe o garancijskem roku ene ure in glede jamčevanja za stvarne napake pravilno uporabilo določbe 37. in 37a., b., c. in č. člena ZVPot.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – posest pravnega prednika – dobra vera posestnika
Po nastanku spora s toženo stranko subjektivno prepričanje tožnikov, da naj bi bila lastnika spornega zemljišča, ne dokazuje njune nadaljnje dobrovernosti v smislu določb ZTLR sli SPZ.
Po uveljavitvi ZVCP-1F je status voznika začetnika vezan na starost (21 let), na prvo pridobitev vozniškega dovoljenja nasploh ter na prvo pridobitev vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorij A2, A ali B – ne pa torej na prvo pridobitev vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije C.
Ker je od pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B (ki je predpogoj za pridobitev vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije C) do datuma storitve prekrškov minilo več kot dve leti in je storilec tudi že zdavnaj izpolnil starostni pogoj 21 let, tako po nobenem od kriterijev ob storitvi prekrškov ni mogel imeti statusa voznika začetnika.
ZD člen 120. OZ člen 285, 568. ZOR člen 12, 13, 17. ZPP člen 347, 347/5.
pogodba o preužitku – razveza pogodbe – razveza zaradi neizpolnjevanja – načelo zaupnosti
Pridobitelji po preužitkarski pogodbi večine obveznosti niso izpolnjevali, ker je preživljanka pomoč odklanjala. Vendar pa niso izpolnili niti svoje denarne obveznosti, čeprav so bili k temu pisno pozvani. Slednje je razlog, ki izročevalki daje odstopno upravičenje.
zamudne obresti – minimalno nedokončan obseg dela – zadržanje plačila
Tožena stranka je zaradi minimalno nedokončanega obsega del neutemeljeno zadržala plačilo, zaradi česar je tožeča stranka utemeljeno na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti računa.
pravica do odgovora na objavljeno informacijo – dajatveni tožbeni zahtevek – določnost zahtevka – nepopolna tožba
Tožbeni zahtevek je dajatveni, zato bi moral tožnik v njem navesti vsebino svojega odgovora na objavljeno informacijo, katere brezplačno objavo želi doseči s sodno odločitvijo. Zgolj sklicevanje na priloge k tožbi oziroma tožbene navedbe ne zadostuje za določnost zahtevka.
Zahteva za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja se namreč lahko nanaša samo na ločitev celotne zapuščine in ne njenih posameznih delov (primerjaj Kreč - Pavić, Narodne novine, Zagreb 1964), pri čemer je upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Inštitut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine namreč še ne bo dosegel svojega namena. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Obseg zapuščine bo namreč znan šele po tem, ko se zaključi izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik za poplačilo svoje terjatve. Premoženje zapustnika, iz katerega se bo poplačala terjatev upnika, namreč niti ni prešlo v obseg zapuščine, zaradi česar niti ni prešlo na dediče. V kolikor bo sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnice D. d.d. za ločitev zapuščine, naj upošteva, kar je samo že ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika dedovanju odpovedali, kar pomeni, da ni dedičev, in da upoštevaje 9. člen ZD postane zapuščina brez dedičev last države RS. Pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča ni dedna pravica, ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, gre za prehod sui generis (primerjaj Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, razdelek 3.3.4.). Država torej ni dedič v smislu ZD, 143. člen ZD pa določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Pa tudi sicer je bistven namen te določbe po pravni teoriji dejansko zavarovati interese zapustnikovih upnikov v primerih, ko ti konkurirajo z upniki samih dedičev.
ZPP člen 139, 139/3, 142, 142/3, 142/4, 277, 277/2, 318.
zamudna sodba – odgovor na tožbo – vročanje – samostojni podjetnik posameznik
Toženi stranki – samostojnemu podjetniku posamezniku – je bila tožba pravilno poslana s pozivom na odgovor na naslov, ki je vpisan v Poslovni register Slovenije (Ajpes) in ki je bil naveden v tožbi. Ker kljub temu odgovora na tožbo ni podala v zakonskem roku, so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 43/1, 43/2, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje – naravno zdravilno sredstvo
Ker pri tožnici ni šlo za stanje po težji poškodbi, temveč se je izvajalo le konzervativno zdravljenje, poleg tega pa je bilo izvajanje hidroterapije kontraindicirano, ni upravičena do zdraviliškega zdravljenja. .