upravljanje in uveljavljanje avtorskih pravic – kolektivno upravljanje – neuporaba podzakonskega predpisa – exceptio illegalis – tarifa SAZAS – učinek pravnega pravila – načelo pravne države
Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (1998) ni mogoče uporabiti, ker ni bil sprejet po predpisanem postopku. 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del je nepopolno (nesamostojno) pravno pravilo, zato brez dodatne konstitutivne sestavine nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev.
Ob veljavnem gradbenem dovoljenju tožene stranke, tožeča stranka lahko vtoževala škodo, ki bi ji nastala zaradi prekomernega prahu, hrupa in umazanije, vendar le, če bi tožeča stranka pri predpostavki protipravnega ravnanja konkretno zatrjevala, kakšne so bile dovoljene in krajevno običajne ravni obeh imisij ter v kakšni meri naj bi jih tožena stranka z gradnjo trgovskega centra presegla.
Ni življenjsko sprejemljiva razlaga, da bi gospodarski subjekt pri svojem poslovanju molče dopuščal takšno neposredno obliko dalj časa trajajočega oviranja njegovega poslovanja, ne da bi se ob tem poslužil zakonitih nadzornih mehanizmov, ki mu jih omogoča pravni red. Tudi OZ ne predvideva situacije, ko bi stranka lahko ostala pasivna ob nastajanju škode, saj v 1. odstavku 171. člena oškodovancu izrecno nalaga dolžnost zmanjševanja škode.
ZIZ člen 15, 38, 38/2. ZPP člen 110, 110/1, 110/2.
ustavitev izvršbe – predujem – rok – sodni rok
Sicer držijo pritožbene navedbe, da je rok za plačilo predujma sodni rok, ki ga je na predlog upnika možno podaljšati, upnik pa takšnega predloga ni vložil, vendar je sklep z dne 02. 11. 2009 vseboval pravni pouk, ki je dovoljeval pritožbo, v našem pravnem sistemu pa je uveljavljeno stališče, da napačen pravni pouk stranki ne more škodovati. Upnik se je tako ravnal po napačnem pravnem pouku in proti sklepu z dne 02. 11. 2009 vložil pritožbo, zaradi česar le-ta ni postal pravnomočen, vse dokler upniku ni bila vročena odločba sodišča druge stopnje. Ker torej ravnanja po napačnem pravnem pouku stranki ne gre šteti v škodo, in ker je upnik predujem plačal v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa o plačilu predujma z dne 02. 11. 2009, je treba takšno plačilo šteti za pravočasno.
Pritožba se sklicuje na zmotno uporabo 464. člena Obligacijskega zakonika oziroma drugega odstavka 37a. člena Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot, ker tožnica, ki je sicer pravilno toženko pisno obvestila o skriti napaki na prodanem vozilu, le-te ni povabila, da bi si sama napako ogledala, temveč je vozilo prodala naprej in tako onemogočila toženki ogled le-tega.
Sodišče druge stopnje pri pregledu materialne podlage, na katero se je oprlo v svoji obrazložitvi sodišče prve stopnje, ugotavlja, da prvi odstavek citiranega 464. člen OZ res določa, da mora kupec povabiti prodajalca, da stvar pregleda, vendar pa ZVPot, ki v obravnavanem primeru glede na dejstvo, da je kupka fizična oseba in zato potrošnik (v skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot), predstavlja specialni predpis v razmerju do Obligacijskega zakonika, določa le, da mora kupec prodajalcu omogočiti, da si stvar ogleda. S tem, ko je kupka obvestila toženko o napaki in je imela vozilo parkirano pred svojim domom, je zadostila pogojem iz ZVPot. Glede na to, da je kupka vozilo prodala šele 21.10.2008 in sta od škodnega dogodka minili več kot dve leti, je imela toženka na voljo dovolj časa, da bi si lahko vozilo ogledala.
Določba 465. člena OZ, na katero se prav tako sklicuje pritožba, utemeljujoč, da toženki napaka na vozilu ni bila znana, ker tega vozila sama nikoli ni videla, pride v poštev zgolj v tistih primerih, ko kupec ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, oziroma tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. V konkretnem primeru je tožnica kot kupka pravočasno in pravilno obvestila toženko o napaki na vozilu, zato določbe 465. člena OZ za ta primer ni mogoče uporabiti.
Pritožba opozarja tudi na potek garancijskega roka ene ure, ki je bil določen v komisijski pogodbi. Glede na določila ZVPot, na katera se je v svoji obrazložitvi oprlo tudi sodišče prve stopnje, krajših rokov, kot so določeni v citiranem zakonu v konkretnem primeru, ni bilo mogoče dogovoriti. Določba 37č. člena ZVPot je namreč kogentne narave, zato je vsako pogodbeno določilo, ki nasprotuje določilom ZVPot, nično. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo za nično določilo komisijske pogodbe o garancijskem roku ene ure in glede jamčevanja za stvarne napake pravilno uporabilo določbe 37. in 37a., b., c. in č. člena ZVPot.
motenje posesti - motilno dejanje - zadnje posestno stanje
Tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem – ponovno postavitvijo ovir na pot, ni imel zadnje mirne posesti poti, ki bi ga opravičevala do posestnega varstva. Okoliščine, da si je tožnik oktobra 2009 sam odprl pot, tako da je po njej enkrat zapeljal z avtomobilom (morebitne nadaljnje vožnje je toženec takoj preprečil s ponovno namestitvijo ovir), ni mogoče šteti kot izvrševanje posesti poti, temveč zgolj kot enkraten prehod.
prestajanje kazni zapora – izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist – zavrnitev prošnje obsojenega
Prošnji obsojenega za prestajanje kazni z delom v splošno korist ni bilo mogoče ugoditi. Temu nasprotuje že njegovo dosedanje življenje, ko gre za specialnega povratnika s področja izvrševanja kaznivega dejanja premoženjskopravne narave, večkrat obsojenega, na katerega tudi izrečene kazni niso vplivale pozitivno in torej ni pričakovati, da se bo to zgodilo sedaj, zlasti ker podatki (izpisek iz kazenske evidence) kažejo, da ni bil obsojen zadnjič. Izvrševanje kaznivih dejanj je postalo del njegovega načina življenja in ni pričakovati, da bo to spremenil kljub otroku in partnerici.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – posest pravnega prednika – dobra vera posestnika
Po nastanku spora s toženo stranko subjektivno prepričanje tožnikov, da naj bi bila lastnika spornega zemljišča, ne dokazuje njune nadaljnje dobrovernosti v smislu določb ZTLR sli SPZ.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00016603
ZIKS-1 člen 13, 13/1. KZ-1 člen 86. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
izvrševanje kazenskih sankcij - način izvršitve kazni zapora - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - smotrnost - objektivne in subjektivne okoliščine - razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vloga centra za socialno delo
Ko sodišče odloča o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist mora najprej presoditi, ali je tak ukrep smotrn. Pri tej odločitvi mora upoštevati težo kaznivega dejanja, okoliščine in vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.). Upoštevati mora torej vse okoliščine, ki so sicer pomembne za izbiro in odločanje o kazenski sankciji in jih je sodišče upoštevalo, ko je izreklo sodbo. Če meni, da bi bil tak način izvršitve kazni smotrn, pa pri določitvi oblike takšne izvršitve upošteva objektivne okoliščine (sprejemljivost dela glede na čas, prostor in socialne razmere) in subjektivne okoliščine (storilčeva fizična in zdravstvena zmožnost za opravo določenega dela, oziroma njegova usposobljenost, interesi itd.) ter seveda obsojenčevo privolitev.
Določb prvega odstavka 13. člena ZIKS-1 ni mogoče razlagati tako, da center sodeluje pri odločanju o izreku takega nadomestnega ukrepa s podajo mnenja temveč potem, ko sodišče sprejme odločitev skrbi za izvršitev dela v splošno korist. V postopku odločanja o predlogu za nadomestno izvršitev zato sodišče od pristojnega Centra za socialno delo ne pribavlja mnenja o smotrnosti ukrepa temveč pribavi le podatke o delih, na katera bi glede na že sklenjene dogovore z različnimi institucijami obsojenec bil lahko razporejen, da bi lahko izbralo primerno obliko dela v splošno korist, na katero bi obsojenca s sklenitvijo dogovora napotil Center za socialno delo.
Toženec je bil neupravičeno obogaten pred ali najkasneje ob sklenitvi pogodbe o leasingu med K.l. d.o.o., Maribor in H.G. d.o.o., Maribor, ko bi delno plačilo tožnika moralo biti upoštevano, zato kasnejše razdrtje leasing pogodbe na dejstva neupravičene obogatitve ni moglo vplivati.
pravica do odgovora na objavljeno informacijo – dajatveni tožbeni zahtevek – določnost zahtevka – nepopolna tožba
Tožbeni zahtevek je dajatveni, zato bi moral tožnik v njem navesti vsebino svojega odgovora na objavljeno informacijo, katere brezplačno objavo želi doseči s sodno odločitvijo. Zgolj sklicevanje na priloge k tožbi oziroma tožbene navedbe ne zadostuje za določnost zahtevka.
Po uveljavitvi ZVCP-1F je status voznika začetnika vezan na starost (21 let), na prvo pridobitev vozniškega dovoljenja nasploh ter na prvo pridobitev vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorij A2, A ali B – ne pa torej na prvo pridobitev vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije C.
Ker je od pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B (ki je predpogoj za pridobitev vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije C) do datuma storitve prekrškov minilo več kot dve leti in je storilec tudi že zdavnaj izpolnil starostni pogoj 21 let, tako po nobenem od kriterijev ob storitvi prekrškov ni mogel imeti statusa voznika začetnika.
zamudne obresti – minimalno nedokončan obseg dela – zadržanje plačila
Tožena stranka je zaradi minimalno nedokončanega obsega del neutemeljeno zadržala plačilo, zaradi česar je tožeča stranka utemeljeno na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti računa.
ZD člen 120. OZ člen 285, 568. ZOR člen 12, 13, 17. ZPP člen 347, 347/5.
pogodba o preužitku – razveza pogodbe – razveza zaradi neizpolnjevanja – načelo zaupnosti
Pridobitelji po preužitkarski pogodbi večine obveznosti niso izpolnjevali, ker je preživljanka pomoč odklanjala. Vendar pa niso izpolnili niti svoje denarne obveznosti, čeprav so bili k temu pisno pozvani. Slednje je razlog, ki izročevalki daje odstopno upravičenje.
Zahteva za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja se namreč lahko nanaša samo na ločitev celotne zapuščine in ne njenih posameznih delov (primerjaj Kreč - Pavić, Narodne novine, Zagreb 1964), pri čemer je upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Inštitut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine namreč še ne bo dosegel svojega namena. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Obseg zapuščine bo namreč znan šele po tem, ko se zaključi izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik za poplačilo svoje terjatve. Premoženje zapustnika, iz katerega se bo poplačala terjatev upnika, namreč niti ni prešlo v obseg zapuščine, zaradi česar niti ni prešlo na dediče. V kolikor bo sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnice D. d.d. za ločitev zapuščine, naj upošteva, kar je samo že ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika dedovanju odpovedali, kar pomeni, da ni dedičev, in da upoštevaje 9. člen ZD postane zapuščina brez dedičev last države RS. Pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča ni dedna pravica, ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, gre za prehod sui generis (primerjaj Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, razdelek 3.3.4.). Država torej ni dedič v smislu ZD, 143. člen ZD pa določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Pa tudi sicer je bistven namen te določbe po pravni teoriji dejansko zavarovati interese zapustnikovih upnikov v primerih, ko ti konkurirajo z upniki samih dedičev.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – nova škoda – vzročna zveza
Škoda, ki je tožniku nastala po operaciji leta 2005, v kateri so mu odstranili vijake, je posledica več vzrokov, ki so sodelovali v časovnem zaporedju. Ti vzroki imajo različen pomen. Ker dejstvo, da je bil tožnik v letu 1981 poškodovan v delovni nezgodi, po kateri so mu v koleno vstavili vijake, po običajnem teku stvari ne bi privedlo do posledic, kot jih je utrpel v konkretnem primeru, med ravnanjem tožene stranke (nekdanjega delodajalca tožnika, pri katerem je prišlo do delovne nezgode) in škodo, opisano v tožbi, ni pravnorelevantne vzročne zveze. Nadaljnji dogodki so k nastanku škode bistveno prispevali, tako prometna nesreča, zaradi katere je bilo treba opraviti operacijo z odstranitvijo vijakov, kot zaplet pri zdravljenju, zaradi katerega je prišlo do bakterijskega vnetja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Ker tožena stranka niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla (in dokazala), da je preverila možnost prezaposlitve tožnika oziroma da je ugotovila, da tožnika ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita.
ZslaR člen 6, 16, 16/1, 20, 20/1. ZPP člen 214, 214/2. ZOR člen 7, 7/1, 185, 186, 192, 207, 212, 277. URS člen 22, 125, 153.
nečista denarna terjatev – zamuda - škoda na ribah – dejanska škoda
Če uveljavlja odškodnino za škodo na ribah gospodarska družba, ki se ukvarja z gojenjem rib v ribogojnici za prodajo na trgu, ji je oseba, ki povzroči škodo na ribah, odgovorna za dejansko škodo. Uporaba določbe Odškodninskega cenika, ki odškodninsko obveznost določa preko dejanske škode, to je v večkratniku tržne
vrednosti, bi zakonsko določene vsebinske okvire (nedopustno) presegla.
Terjatev za povrnitev (denarne) odškodnine za povrnitev premoženjske škode zaradi pogina rib v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, zato gre za nečisto denarno terjatev. Takšna odškodninska obveznost postane (čista) denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki je ekvivalenten (nedenarni) škodi, zato šele s tem trenutkom nastopi zamuda.