zavrženje tožbe - res iudicata - ugovor pravnomočno razsojene stvari - povrnitev dvakratnega plačila dolga
Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Stranki nista istovetni le tedaj, kadar nastopata v obeh zadevah v isti vlogi, temveč tudi tedaj, ko nastopata v tekoči pravdi v zamenjanih vlogah v primerjavi z že pravnomočno razsojeno zadevo, medtem ko je istovetnost zahtevkov podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde.
Meritorno odločanje o zahtevkih za povrnitev dvakratnega plačila dolga po določbi 212. člena ZOR je dopustno le izven okvirov učinkov pravnomočnosti.
Res je sicer, da je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe v zvezi s temeljem zahtevka tožeče stranke pogodbeni podlagi za nastanek toženčeve obveznosti brez potrebe dodana še nepogodbena podlaga (o njegovi neupravičeni obogatitvi), vendar nima to nikakršnega vpliva na pravilnost odločitve, saj je bila sankcija za nespoštovanje med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa z dne 18.5.1993 v njej vnaprej predvidena in sporazumno določena, saj je toženec s podpisom pogodbe nanjo pristal. V skladu s to pogodbo pa je tudi odločitev o nastanku in o obsegu toženčeve obveznosti do tožeče stranke.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Navajanje okoliščin, ki da jih sodišče ni dovolj kritično presodilo v zvezi z oškodovankinim ravnanjem, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).
Zaradi manjše obremenjenosti drugega sodišča v O. in ker štirje od petih dedičev stanujejo na območju tega sodišča, ni dvoma, da je smotrno določiti pristojnost tega sodišča.
URS člen 29, 29-3.ZKP člen 16, 16/3, 18, 298, 311, 420, 420/2.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - neposredno izvajanje dokazov - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ker je sodišče ugotovilo, da ne gre za dokaza, s katerima bi lahko sklepali o obstoju oziroma neobstoju pravno relevantnih dejstev ter ju kot taka povsem utemeljeno zavrnilo, s tem obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa tudi ne načelo neposrednega izvajanja dokazov.
Sodišče je sicer zavrnilo predlagani dokaz po neposrednem zaslišanju izvedencev, ker je ocenilo, da izvedba tega dokaza očitno ni takšna, da bi pripeljala k boljši razjasnitvi te kazenske zadeve, prebralo pa je izvedenska mnenja. Dokaz je bil torej izveden in ocenjen.
Ker je zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vložil po poteku trimesečnega zakonskega roka, ki se tudi za vložitev zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti računa od dneva vročitve sodbe obsojencu ne pa zagovorniku, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo (2. odstavek 422. člena ZKP).
Tožniku je bil z nastankom škode, to je z zaključkom prvega bolniškega staleža znan, ali bi mu lahko bil znan, obseg vtoževane škode, zato je tedaj začelo teči zastaranje terjatve iz tega naslova.
ZOR člen 178, 178/2, 200.ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/2, 377.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - določitev deleža odgovornosti - trčenje motornih vozil - prehitevanje pred križiščem - neupoštevanje prednosti - povrnitev gmotne in negmotne škode - delno izpodbijanje odgovornosti - višina odškodnine - pravno mnenje - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - prehodne določbe novega ZPP - zavrženje revizije
Ugotovljeni potek prometne nesreče in ugotovljene nepravilnosti, torej tožnikova prekoračitev dovoljene hitrosti in prehitevanje dveh vozil pred križiščem na eni strani in premajhna pazljivost toženkinega zavarovanca pri speljevanju v križišče na drugi strani, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo nobenega zvišanja deleža toženkinega zavarovanca nad ocenjenih 20 %.
Ugotovljene tožnikove kršitve cestnoprometnih predpisov so hujše in so tudi pretežni vzrok za nastalo škodo.
ZPP člen 216, 258, 261, 262, 339, 339/2-8.ZOR člen 200, 200/1.
načelo kontradiktornosti - zaslišanje stranke - udeležba stranke na naroku - bistvene kršitve določb pravdnega postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - prosti preudarek - povrnitev negmotne škode - človekove pravice in temeljne svoboščine - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - razžalitev v tisku - podlage odškodninske odgovornosti - nastanek škode - pravno priznana škoda - pravica do odškodnine
Ko je sodišče prve stopnje ob tem, ko se tožnik pravilno izkazanemu vabilu na zaslišanje kot stranke (v skladu z določbo 261. člena ZPP) ni odzval in svojega izostanka ni opravičil, zaslišalo kot stranko le toženko in obravnavo zaključilo, tožniku nikakor ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem - zlasti ne z nezakonitim postopanjem, saj je zanj imelo podlago v določbah 258., 261. in 262. člena ZPP.
Res je sodišče prve stopnje za del toženkinega pisanja ugotovilo, da je žaljivo za tožnika in s tem protipravno ter da je izkustveno sicer mogoče sklepati, da je toženkin očitek (o pohlepnem prevarantu)
tožnika najbrž razjezil oziroma prizadel in ga vsaj za krajši čas vznemiril. Vendar je hkrati tudi ugotovilo, da glede na stopnjo duševnih bolečin in njihovo trajanje, tožnik ni upravičen do odškodnine (prvi odstavek 200. člena ZOR). Ker obstoj pravno priznane škode ni bil ugotovljen, tudi ni podlage za odločanje o višini odškodnine po prostem preudarku, saj manjka eden izmed nujno kumulativno podanih vseh elementov t.i. civilnega delikta, ki pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti.
ZDRS člen 10, 10/1-4. ZUS člen 73.URS člen 160, 162.
sprejem v državljanstvo - trajen vir sredstev za preživljanje - pogodba o trajnem preživljanju
Pogodba o trajnem preživljanju, s katero se je sestra tožeče stranke zavezala, da bo mesečno prispevala za preživljanje tožeče stranke, ne pomeni dokaza o trajnem viru sredstev za preživljanje, saj sestra po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni dolžna preživljati tožeče stranke in takšna pogodba tudi ne bi bila iztožljiva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS15775
ZAzil člen 2, 29, 29/1, 37, 37/1. ZUS člen 59, 59/1, 72, 74.
prošnja za azil - prihod iz varne tretje države - upravni postopek - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Določbo 37. člena ZAzil je mogoče uporabiti le v primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da prosilec za azil prihaja iz varne tretje države, kar v konkretnem upravnem sporu po presoji pritožbenega sodišča ni bilo popolno ugotovljeno, je pa to okoliščina, ki je za odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil bistvena.
ponovna prošnja za azil - obstoj spremenjenih okoliščin
Priznanje, da je v prvotni prošnji za azil dal napačne podatke o svoji identiteti (ker naj bi se bal kriminalcev v svoji državi), ne pomeni spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi lahko pristojni organ obravnaval ponovno tožnikovo prošnjo za azil.
ZDRS člen 11, 11/2, 12, 12/2. ZUS člen 73.URS člen 14.
sprejem v državljanstvo - upravni postopek - vodenje postopka po spremenjeni zakonski določbi
Tožnik med upravnim postopkom ni ugovarjal temu, da je tožena stranka upoštevala sprejeto spremembo zakonske določbe (2. odstavek 12. člena ZDRS), ampak je sledil toženi stranki in dopolnjeval svojo vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo. Tožnik tudi ni vložil tožbe zaradi molka organa. S tem se je s konkludentnimi dejanji strinjal, da se upravni postopek vodi po spremembi in dopolnitvi 12. člena ZDRS.
ZPD člen 20, 21, 21-11, 22, 22/1, 22/2, 79. Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku člen 34a.
davek od prometa storitev, ki so jih študentje opravili preko študentskega servisa
ZPD je uvedel nov sistem pri obdavčitvi prometa storitev, po katerem so bile obdavčene vse storitve, razen tistih, ki so bile kot izjeme taksativno naštete.
Na pravno osebo oziroma zasebnika, ki je bil naročnik storitve, ki jo je opravila fizična oseba, je bila prenesena dolžnost (obračuna, odtegnitve in) plačila davka od prometa storitev.
Študentje svojega dela niso opravili kot podizvajalci del, naročenih pri študentskem servisu, temveč je študentski servis njihovo delo posredoval tožeči stranki. Študentje so torej delo opravili tožeči stranki. Zato dejstvo, da je tožeča stranka plačala račun študentskemu servisu, ni pravno pomembno za odločitev. Tožeča stranka je namreč študentskemu servisu plačala račun, ki ji ga je izstavil za svojo storitev posredovanja dela, kot tudi za storitve k njej napotenih študentov (katerih delo je torej tožeča stranka plačala preko posrednika - študentskega servisa).
Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku kot izvedbeni predpis ni urejal same obveznosti plačevanja prometnega davka, temveč je podrobneje določal le način obračunavanja in plačevanja prometnega davka.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obseg preizkusa pritožbenih trditev - dokazi - podlaga za sodbo - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji
Pritožbeno sodišče se je dolžno opredeliti do tistih dejanskih in pravnih naziranj, ki so v pritožbi dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, so pa za odločitev v zadevi relevantna. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno presojati vsakega, za presojo zadeve nepomembnega, dejanskega ali pravnega argumenta pritožnika.
Določbe 1. odstavka 355. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče v celoti navesti vsebino ustnih oziroma drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ampak jih mora navesti in presoditi v tistem obsegu, kolikor se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna.
Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji.
ZOR člen 186, 200, 203, 277.URS člen 14, 22. OZ. ZPOMZP-A.
povrnitev negmotne škode - višina denarne odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - zapadlost terjatve - začetek teka zamudnih obresti - uveljavitev OZ in ZPOMZO-A - načelno pravno mnenje - sprememba sodne prakse - načelo enakega varstva pravic - načelo enakosti pred zakonom - trajanje sodnega postopka in višina odškodnine
Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.
uvedba postopka in zahtevki strank - odločba, izdana v zadevi zemljiškega katastra - ničnost odločbe
Če je bil postopek v zadevi zemljiškega katastra izveden na podlagi sklepa sodišča, odločba ne more biti nična iz ničnostnega razloga po 4. točki 267. člena ZUP/86 - ker ni bilo zahteve stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS22196
KZ (1977) člen 133, 133/2.KZ člen 244, 244/2.ZKP člen 420, 420/2.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali pravic odgovorne osebe - protipravna premoženjska korist - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V primeru kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 2. odstavku 133. člena KZ-77 in zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ gre za isti izvršitveni obliki dejanj (izrabo položaja ali prestopanje meje pravic, od leta 1999 dalje pa tudi za opustitev dolžnosti). Četudi je v 2. odstavku 244. člena KZ v okviru namena storilca, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, protipravnost izpuščena, to ne pomeni, da ravnanje obsojenca ni kaznivo dejanje, saj že iz opisa zakonskih znakov izhaja protipravnost ravnanja in posledice, protipravnost pa je sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v zakonu določena kot poseben zakonski znak. Tudi razlika v opredelitvi storilca kaznivih dejanj po obeh določbah (odgovorna oseba organizacije združenega dela ali druge družbenopravne osebe oziroma oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost) je zgolj navidezna, ne pa vsebinska.
Okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, morajo biti ugotovljene z visoko stopnjo verjetnosti (od utemeljenega suma do gotovosti), medtem ko za prognozo obdolženčevega ravnanja v bodoče oziroma za zaključek o nevarnosti, da bo določena kazniva dejanja še ponavljal, zadošča že obstoj realne nevarnosti (ne zadošča pa zgolj bojazen).
Za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako ogrožena.
S tem ko je sodišče odločilo, da je pripor edini primerni ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti, je tudi jasno izrazilo svoje stališče, da milejši ukrep ne pride v poštev.
Pripor tudi objektivno onemogoča izvrševanje kaznivih dejanj, medtem ko je pri odreditvi hišnega pripora tudi od volje storilca odvisno, ali bo namen tega omejevalnega ukrepa dosežen ali ne.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S trditvami, da naj bi sodba temeljila zgolj na nezanesljivem pričevanju priče K., vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v sodbah prve in druge stopnje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).