ZDR-1 člen 6, 6/1, 8, 47, 84, 84/1, 87, 87/1, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-1, 118, 186, 186/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera dela so sodila v tožničin delokrog (vodje izmene) ter kakšna dela je dejansko opravljala v poslovalnici, temveč je na podlagi ugotovitve, da je delo vodje izmene opravljala kar vodja poslovalnice, zaključilo, da je tožnica opravljala dela iz delokroga delovnega mesta prodajalca, kar naj bi pomenilo diskriminatorno ravnanje tožene stranke. Dejansko stanje glede tožničinega dela v poslovalnici ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je zmotna ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi diskriminacije tožnice, ki naj bi bila posledica tožničine izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu, v smislu določbe 1. alineje 90. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, se da v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
dediščinska tožba - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - korektivna funkcija pravde - časovne meje pravnomočnosti - pasivna stvarna legitimacija (zakonitih) dedičev - nujno sosporništvo na pasivni strani - razdružitev dediščinske skupnosti - dedni dogovor - enotno sosporništvo na pasivni strani - raztezanje subjektivnih meja pravnomočnosti na potencialne enotne sospornike - ugovor aktivne legitimacije - novi dedič - pošteni posestnik zapuščine - kršitev pravice do obravnavanja v zapuščinskem postopku - uveljavljanje dedne pravice v pravdi pod pogoji za obnovo postopka - oklic dedičem - vabljenje znanih zakonitih dedičev k zapuščinskemu sodišču - postavitev začasnega zastopnika - vednost dediča za tek zapuščinskega postopka - pravočasnost tožbe - pravočasnost dokaznih predlogov - prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov - materialno procesno vodstvo - pisna pomota pri sestavi zapisnika - substanciranje dokaznih predlogov - določna in obrazložena podaja dokaznih predlogov - trditvena in dokazna podlaga zahtevka - odločanje v mejah procesnega gradiva, ki ga ponudijo pravdne stranke (razpravno načelo)
Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko.
Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k sodišču, temveč jo je k sodišču vabilo z oklicem dedičem po 206. členu ZD, brez da bi ji predhodno kot dediču neznanega bivališča brez pooblaščenca postavilo začasnega zastopnika (4. točka drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZPP, vse v zvezi z 163. členom ZD, ter 3. odstavek 206. člena ZD), takšno sklepanje namreč narekuje.
Z ozirom, da se dedna pravica v pravdi skladno z 224. členom ZD uveljavlja pod pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je vložena v prekluzivnih rokih iz 396. člena ZPP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015048
ZPP člen 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izvedenec - načelo neposrednosti
V obravnavani zadevi sta toženi stranki podali konkretizirane pripombe tako na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu kot tudi na izvedensko mnenje izvedenke za medicino ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. Ker bi bile navedene pripombe oziroma vprašanja, ki jih toženi stranki izpostavljata, lahko pomembne za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi o višini prisojene odškodnine, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi pripombami in od njiju zahtevati, da mnenji ustrezno (pisno) dopolnita in se opredelita do pripomb oziroma toženima strankama dati možnost, da od izvedencev na zaslišanju na obravnavi zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Pri njem je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere ni zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 37, 37/5, 129, 129-5. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - tuja pokojninska doba - pokojninska osnova - Sporazum o socialnem zavarovanju
Tožniku je bila pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BIH. Iste dobe pa ni mogoče upoštevati tudi pri odmeri pokojnine, ki je bila tožniku priznana pri toženi stranki. Tožnik je namreč izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila zato skladno z 21. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
dokaz z zaslišanjem strank - dolžnost zaslišanja zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank - relativna bistvena kršitev določb postopka - dogovor o prevzemu dolga - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo
Načeloma je sicer pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dokazni predlog tožeče stranke in dejstvo, da je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Vendar pa procesna kršitev, ko sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru namreč zaradi procesne neaktivnosti tožene stranke, ki se ni odzvala na dopolnitev tožbe tožeče stranke, ni bilo potrebe po dokazovanju po tožeči stranki zatrjevanih dejstev.
izplačilo dodatka za nadurno delo - zmotna uporaba materialnega prava - vrednost spornega predmeta - umik tožbe - nagrada za postopek
V takšnih primerih, kot je obravnavani (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo), se nagrada za postopek odmeri po tar. št. 3100, to je po faktorju 1,3, ne pa po tar. št. 3101, ker ne gre za primer prenehanja mandata. Po tar. št. 3101 se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na količnik 0,8 takrat, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se izvede postopek, pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge, oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, kot je obravnavani, ker ne gre za prenehanje mandata pooblaščencu. Znižanje količnika torej ni predvideno za primere, ko odvetniku (oz. zakonitemu zastopniku) mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se udeleži naroka za svojo stranko.
odškodninska odgovornost članov uprave – konkretizacija ravnanj članov uprave – predpostavke za odškodninsko odgovornost – vestno izpolnjevanje dolžnosti – škodljive odločitve uprave – dajanje posojila – konverzija posojila v poslovni delež – pravila podjetniške presoje – škoda – pravočasnost navedb in dokazov – dokaz z izvedencem – cenitev – plačilo računa za drugo pravno osebo
Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.
V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.
Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.
Upravičenci do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje so državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjujejo pogoje za denarno socialno pomoč. To pomeni, da se v primeru uveljavljanja kritja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ugotavlja, ali gre za upravičenca, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali pravico do socialne pomoči uveljavlja ali ne. Ker tožnik presega minimalni dohodek glede na dohodke, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve, minimalni dohodek pa presega tudi glede na premoženje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v pravilni višini, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, posledično pa tudi ne do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 31, 31-5, 54, 54/1, 54/1-3, 54/1-12, 56. ZDR člen 10.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - dokazovanje razloga za sklenitev v postopku
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
ZPP člen 7, 249, 249/1, 252, 252/2. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 49, 49/1, 49/1-1, 49/1-2, 51, 51/2.
izvedenec – pravica do nagrade in povrnitve stroškov v zvezi z izvedenskim delom – odmera nagrade – dodatna dokumentacija – materialni stroški – razpravno načelo – pripombe na izvedensko mnenje – nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Pritožbeni očitki o neobrazloženosti in pavšalnosti mnenja oziroma vsebovanih izračunov ter izpodbijanje izvedenčevih ugotovitev in zaključkov zadevajo vsebinsko obravnavo izvedenskega mnenja, kar niso pravno relevantni razlogi pri odločanju o nagradi in povračilu stroškov v zvezi z izvedenskim delom. Enako velja za navedbe, da je izvedenec kot podlago mnenja uporabil dokumentacijo, ki jo je sam pridobil od projektanta. O tem vprašanju bo moralo odločati sodišče prve stopnje v okviru vsebinske presoje predmeta spora ob spoštovanju pravice do izjave v postopku.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved delodajalca - zagovor - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.
določitev letnega dopusta - invalid - starejši delavec
ZDR v 1. odstavku 159. člena določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Tožena stranka je dne 28. 12. 2012 sprejela nove Kriterije za določitev letnega dopusta. Tožniku na podlagi novih kriterijev, glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki 30 let, pripada 27 dni letnega dopusta in za invalidnost 3 dni, kar je v skladu z 2. odstavkom 159. člena ZDR, po katerem ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. Tožniku pa po novih kriterijih ne pripadajo 3 dnevi dopusta za dopolnjenih 50 oziroma 52 let starosti, ker še ni dosegel starosti starejšega delavca 55 let. Po določbi 197. člena ZDR namreč uživajo posebno varstvo delavci, starejši od 55 let. Zato tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev obvestila o določitvi letnega dopusta za leto 2013 s priznanjem pravice do koriščenja 36 dni letnega dopusta, ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 50/2, 51, 51/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zmotna uporaba materialnega prava - zdravljenje v tujini - povračilo potnih stroškov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z ustavno odločbo opr. št. Up-1303/11-21 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je 1. odstavek 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v neskladju z Ustavo RS in da ima ugotovitev učinek razveljavitve. To pa pomeni, da ne v predsodnem niti sodnem postopku ni dopustno uporabljati protiustavnega 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnikove zahteve ni dopustno zavrniti niti zavreči le zato, ker ni bil napoten na zdravljenje v tujino po protiustavnih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer je imela takšna ugotovitev učinek razveljavitve. Predmetno zadevo je zato mogoče zakonito in ustavno skladno reševati ob uporabi določb ZZVZZ, ki urejajo povračilo potnih stroškov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.