dodatek za dvojezičnost - pogoj za zasedbo delovnega mesta - plačilo dodatka za dvojezičnost
Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 495, 496, 515, 515/5. ZPP člen 243.
izključitev družbenika - vračilo vložka - prikrito izplačilo dobička - škodno ravnanje poslovodje družbe, ki je hkrati večinski družbenik družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - odkup poslovnega deleža v drugi družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - metoda diskontiranih čistih donosov - metoda neto sredstev - premoženjska škoda - izvedensko mnenje
Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014947
ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zamudna sodba - delo na višini - objektivna odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu klepar, se je poškodoval pri delu na gradbišču, ko mu je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, in sicer je stopil na diagonalno vez odra, ki ni bil opremljen z lestvijo za plezanje in je padel cca. 4 metre v globino. Padel je na betonska tla, saj oder ni imel zaščite (mreže, ograje), ki bi padec preprečila, tožena stranka pa ni poskrbela za kakršnokoli drugo zaščito, ki bi preprečila padec z višine ali vsaj ublažila posledice takšnega padca. Vzpenjanje po nezavarovanem odru je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru je to tožena stranka. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku.
ZUP člen 87. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1.
začasna nezmožnost za delo - vložitev tožbe - rok - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
obveznost plačila – plačilo plače – uskladitev plač – plačilo razlike v plači
Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje se je glede na trditve obeh strank, saj gre za začasno odredbo pred opravljenim dokaznim postopkom, odločilo, da vtoževana terjatev na dan izdaje sklepa še ni zapadla. Tako tudi ni zastarana. Štelo je, da je iz navedb tožeče stranke in iz določbe 112. člena OZ izhajalo, da tožena stranka ni zahtevala razveze pogodbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v tej fazi postopka, ko gre za verjetnost izkazanosti terjatve, ob podanem trditvenem gradivu oziroma gradivu iz ugovora, zadosti podatkov, da je pritrditi sodišču prve stopnje, da zastaranje še ni nastopilo.
trditveno in dokazno breme – začasna odredba – regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – objektivni pogoj – subjektivna nevarnost – težko nadomestljiva škoda – nezmožnost opravljanja dejavnosti – grožnja stečaja
Gola trditev, da škoda nastaja, ker tožeča stranka v poslovnem prostoru ne posluje, ne zadošča za sklep o nujnosti intervencije z regulacijsko začasno odredbo. Enako velja za trditev o grozečem stečaju. Trditev o težko nadomestljivi ali nenadomestljivi škodi je pravni standard, ki ga treba napolniti s konkretnimi dejstvi, ki so lahko predmet dokazovanja.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 1. ZIZ člen 68.
Evropski plačilni nalog – nasprotna izvršba – postopek s predlogom za nasprotno izvršbo – Uredba Sveta (ES) 44/2001 – Uredba Bruselj I – pristojnost
Postopek nasprotne izvršbe je funkcionalno neposredno vezan na izvršilni postopek, pričet s predlogom za izvršbo, oziroma predvsem na tisto njegovo fazo, ki sledi dovolitvi izvršbe – opravo izvršbe. Zato je lahko pristojno za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo le tisto sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 sicer res izvzema stečajne postopke in tožbene zahtevke, ki so povezani s stečajnimi postopki (1. člen), vendar to v obravnavanem primeru ne velja. Do (neupravičene) obogatitve je prišlo v izvršilnem postopku, v času, ko je bil dolžnik po nasprotni izvršbi že v stečajnem postopku (v stečajnem postopku je bil že ob vložitvi predloga za izvršbo). Zato se za določitev pristojnosti sodišča v obravnavani zadevi uporabljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.
O neobstoju pasivne (stvarne) legitimacije po naravi stvari ni mogoče odločati s posebnim sklepom, pač pa je to vedno stvar končne odločitve. Le če bi torej sodišče menilo, da stvarna pasivna legitimacija nekaterih nasprotnih udeležencev ni podana, bi lahko predlog proti njim zavrnilo, kar pa bi bila (končna) odločitev o delu predloga.
Sodišče ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank, temveč njegova presoja, za katero vrsto pogodbe, temelji na vsebini sklenjenega dogovora. V konkretnem primeru to pomeni, da zgolj naslovitev zadeve v predloženi dokazni listini kot „preklic darilne pogodbe“ in dejstvo, da je v njej govora o darilni pogodbi v povezavi s pravnim standardom hude nehvaležnosti, ne odražata nujno prave volje pogodbenih strank.
Stališče pritožbe, da dogovor o nudenju pomoči oziroma skrb za hrano pomeni bistveno sestavino pogodbe o preužitku, ne drži.
NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084016
SPZ člen 88. ZPP člen 337, 337/1.
nujna pot – redna raba – značilnost zemljišča – bodoče stanje nepremičnine – nedopustne pritožbene novote
Ker je treba vsebino pojma redne rabe potrebno določati glede na vse okoliščine konkretnega primera, to pomeni, je potrebno ob upoštevanju (dejanskih in pravnih) značilnosti zemljišča in izkazanih interesov lastnikov v ozir vzeti tudi bodoče stanje nepremičnine.
Možnost vložitve tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po prvem odstavku 255. člena OZ ne vpliva na vprašanje ničnosti pogodbe v smislu prvega odstavka 86. člena OZ.
POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064963
OZ člen 239, 239/2. ZPP člen 7, 212, 216, 285.
postavitev oglasnih panojev – prednostna pravica pri podaljšanju pogodbe – izgubljeni dobiček – škoda iz naslova izgubljenega dobička – dobiček – navajanje dejstev – prerekanje dejstev – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da prihodka ni mogoče enačiti z dobičkom, saj ni dvoma, da tudi pri dejavnosti oglaševanja nastajajo stroški, ki bi jih morala navesti tožeča stranka, da bi bilo sploh možno ugotavljanje višine izgubljenega dobička.
Obveznost substanciranega prerekanja bi za toženca veljala le, če bi tudi tožeča stranka ravnala v skladu z zahtevo po substanciranem navajanju dejstev.
Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini zadošča, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del spisa.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084002
SPZ člen 10. ZZK-1 člen 79, 80, 80/2. ZPP člen 190, 196.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – priposestvovanje – prenos lastninske pravice med pravdo – zaznamba spora – zaupanje v zemljiško knjigo – vrednost spornega predmeta – nujno sosporništvo – enotno sosporništvo – pasivna legitimacija
Možnost, da toženec med pravdo prenese lastninsko pravico na sporni nepremičnini na drugega, lahko tožnik v tovrstnih sporih (ko se uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, to je na izviren način) učinkovito nevtralizira le tako, da ob vložitvi tožbe predlaga tudi zaznambo spora. V tem primeru pravnomočna ugotovitvena sodba o tožnikovi lastninski pravici na sporni nepremičnini učinkuje tudi proti tretjemu (pridobitelju nepremičnine, ki se je kot zemljiškoknjižni lastnik sicer vknjižil po začetku učinkovanja zaznambe spora), pa čeprav ni bil stranka v lastninski pravdi.
ZPP člen 278, 285, 319, 339, 339/2, 339/2-7. ZS-1 člen 104.
najem stanovanja – odpoved najemne pogodbe – krivdni odpovedni razlogi – utemeljene okoliščine – nemožnost odpovedi iz utemeljenih razlogov – zamudna sodba – obrazložen odgovor na tožbo – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje ne sme zavrniti uporabe 104. člena ZS-1, ko najemnik (pravočasno) navede eno izmed pravno odločilnih dejstev, dokler ne opravi vloge v smislu materialnoprocesnega vodstva.