predlog za vrnitev v prejšnje stanje – potrebna skrbnost
Tožnik je na naroku za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje izpovedal, da je obvestil svojega pooblaščenca, da ne bo mogel priti na narok. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo postopanje pooblaščenca tožnika, ko ni obvestil sodišča, da ne bo pristopil na narok (zato, ker je najprej poskrbel za svojo poškodbo, ki jo je utrpel, ko ga je ujela nevihta na morju), dovolj skrbno, je po oceni pritožbenega sodišča tudi tožnik, ko je dan pred narokom obvestil svojega pooblaščenca, da na narok ne bo prišel, ker je bolan, izkazal potrebno skrbnost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo.
ZIZ člen 15, 36. ZPP člen 116, 116/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 6.c, 34, 34.a, 34.a/1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - ugovor zoper nalog za plačilo sodne takse
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je tako opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka zato ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešilo sodišče.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-5a, 7/1-5b. ZSV-UPB2 člen 100, 100/6. ZUS člen 1, 1/2 2, 2/1.
institucionalno varstvo - stvarna pristojnost
Tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke in da se jo oprosti prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za B.B. od 8. 9. 2010 dalje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za spor o socialno varstveni dajatvi ali pravici do socialnega prejemka (katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca), o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. V predmetni zadevi gre za spor na podlagi šestega odstavka 100. člena ZSV-UPB2, to je za spor med tožečo stranko kot zavezanko za doplačilo socialno varstvene storitve in toženo stranko - državnim organom, o čemer sodišče odloča v upravnem sporu (1. odstavek 2. člena ZUS).
poroštvo – kreditna pogodba – ničnost – načelo vestnosti in poštenja – pacta sunt servanda – venire contra factum proprium – condictio ob turpem causam
Toženca sta se s poroštveno izjavo nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bosta kot poroka in plačnika na prvi poziv tožnice plačala znesek, ki ga družba ne bo poravnala iz naslova glavnih in stranskih obveznosti po kreditnih pogodbah ob zapadlosti. Svojo obveznost sta dolžna izpolniti.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ukinila delovno mesto vodje prodaje v določeni podružnici, ki ga je zasedal tožnik. Tožnikova dela je prenesla deloma na direktorja podružnice, deloma na preostale zaposlene delavce, delno pa na zaposlene v predstavništvu v tujini. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je dokazala tudi, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe, saj nima na voljo drugih delovnih mest, ki bi ustrezala izobrazbi, znanju in delovnim izkušnjam tožnika. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.
Posebnost pavlijanske tožbe je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.
ZŠtip člen 48, 49, 49-1, 49-4, 50, 50/1. ZVSI člen 46.
pravica do štipendije - prenehanje pravice - sprememba izobraževalnega programa - izpolnitev obveznosti
Po 49. členu ZŠtip štipendijsko razmerje med drugim preneha, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja) in tudi v primeru, če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja). Tožnica je v študijskem letu 2011/2012 opravila vse obveznosti za 2. letnik, ni pa še v tem študijskem letu zaključila študijskega programa, ker ni izdelala diplomskega dela. To pomeni, da še ni zaključila študijskega programa, saj diplomsko delo pomeni zadnje dejanje študijskega programa, ne pa obveznosti samega letnika. Poleg tega se je tožnica v 2. letnik drugega programa vpisala potem, ko je obveznost za 2. letnik programa, za katerega je pridobila državno štipendijo, že izpolnila, zato ne gre za spremembo izobraževalnega programa brez soglasja štipenditorja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstajajo razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in pravice do državne štipendije. Zato tožbeni zahtevek na vračilo izplačane štipendije ni utemeljen.
štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZDR-1 člen 114, 114/1, 114/2, 114/2-3- 200, 200/3, 226. URS člen 155.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starejši delavec - varstvo pred odpovedjo
ZDR-1 v 114. členu ureja status delavcev pred upokojitvijo in v drugem odstavku določa, da varstvo starejših delavcev po 3. alineji drugega odstavka ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe v skladu s prejšnjo alinejo (če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona). Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že dopolnil 55 let starosti in je ob upoštevanju 226. člena ZDR (ki določa postopno zviševanje starosti za delavce pred upokojitvijo) že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Zato za tožnika ne velja posebno varstvo pred odpovedjo in je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
izračun sodne takse – vštevanje takse – izvršilni postopek preide v pravdnega – podružnica
V primeru, da je pred tem postopkom, zaradi istega predmeta spora tekel postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se taksa, plačana v tem postopku, všteje v takso, odmerjeno za nadaljevanje postopka pred pravdnim sodiščem.
Podružnice pravnih oseb ne morejo biti stranke v postopku. Kot tožeča stranka je tako ves čas postopka pravilno nastopala družba K. d. o. o. Dodatna navedba „Podružnica M.“ tega ne more spremeniti.
Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po ZPIZ-1. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji (pogoj starosti, dopolnjena pokojninska doba in prijava na zavodu za zaposlovanje), ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih.
neupravičena pridobitev – prikrajšanje – stroški, povezani z bivanjem v stanovanju – fiksni stroški
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da fiksni stroški, ki niso vezani na uporabo stanovanja, predstavljajo strošek, ki bi ga moral plačati tožnik in je zato njegova terjatev za navedeni znesek znižana. Uporabnik stanovanja mora plačati vse sprotne stroške, ki so povezani z bivanjem.
Tožeča stranka (bivši delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ki naj bi jo ta povzročil, ko je bil pri njej zaposlen kot voznik tovornega vozila, in sicer z neskrbno in negospodarno uporabo vozila. Višino škode predstavlja razlika med stroški goriva, ki so nastali s tožnikovim načinom uporabe vozila in stroški goriva, če bi toženec vozilo uporabljal skrbno in gospodarno ter tako dosegal normalno povprečno porabo goriva tovornega vozila. Tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, saj ni predložila vseh potnih nalogov za sporno obdobje, tako da kilometrov, ki naj bi jih v tem obdobju prevozil toženec, ni mogoče ugotoviti. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz določb 6. in 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
Neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve obvestila o neizbiri kandidata, kar pomeni, da tudi razveljavitve razpisnega postopka in izbire drugega kandidata ne more uveljavljati. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati ugotovitve kršitve prepovedi diskriminacije. Za takšno tožbo neizbrani kandidat nima pravnega interesa, saj ima možnost uveljavljati dajatveni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (po določbah 8. člena v zvezi s 6. členom ZDR-1), vendar le v prekluzivnem roku, ki je določen v citiranem 5. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je bila tožba za razveljavitev obvestila o neizbiri kandidata zavržena.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 55, 55/1, 55/1-4, 58, 58/4. ZPP člen 80, 212, 213, 213/2.
izterjava preživnine - ugovor drugačnega načina izpolnitve - vezanost na izvršilni naslov - potrebnost izvajanja dokazov
Stranka mora v dokaznem predlogu natančno ter jasno in razumljivo opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Predlagani dokazi morajo biti relevantni, potrebni, primerni ter takšni, da z njihovo izvedbo ne pride do zavlačevanja postopka.
Tožnik je s svojimi ravnanji (ko najmanj 19-krat v mesecu aprilu ni pravilno in resnično evidentiral prihodov na delovno mesto oziroma odhodov z delovnega mesta v evidenci prisotnosti; najmanj 18-krat v mesecu aprilu ni evidentiral odsotnosti od dela med delovnim časom in je večkrat neupravičeno zapustil delovišče za daljša časovna obdobja; je določnega dne neposredno nadrejenemu delavcu poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel neresničen podatek o prisotnosti na delovnem mestu in je opravil manj ur, kot je znašala polna delovna obveznost) kršil Navodilo o načinu izrabe odmora med delovnim časom ter ureditvi kajenja na delovnem mestu pri toženi stranki (Navodilo) in Pravilnik o delovnem času pri toženi stranki. Tožena stranka je kršitve Navodila opredelila kot hujše kršitve delovnih obveznosti, tožnik pa je kršil tudi določbe 33, 34. in 36. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da je tožnik svoje delo opravljal na oddaljeni lokaciji, ki je tožena stranka ni mogla neposredno nadzorovati, da je svoje obveznosti v časovnem obdobju 24 dni kršil skorajda vsak delovni dan, da je samovoljno opravljal nabave kljub izrecni prepovedi, je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.