Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz določb 6. in 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
Neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve obvestila o neizbiri kandidata, kar pomeni, da tudi razveljavitve razpisnega postopka in izbire drugega kandidata ne more uveljavljati. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati ugotovitve kršitve prepovedi diskriminacije. Za takšno tožbo neizbrani kandidat nima pravnega interesa, saj ima možnost uveljavljati dajatveni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (po določbah 8. člena v zvezi s 6. členom ZDR-1), vendar le v prekluzivnem roku, ki je določen v citiranem 5. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je bila tožba za razveljavitev obvestila o neizbiri kandidata zavržena.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 55, 55/1, 55/1-4, 58, 58/4. ZPP člen 80, 212, 213, 213/2.
izterjava preživnine - ugovor drugačnega načina izpolnitve - vezanost na izvršilni naslov - potrebnost izvajanja dokazov
Stranka mora v dokaznem predlogu natančno ter jasno in razumljivo opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Predlagani dokazi morajo biti relevantni, potrebni, primerni ter takšni, da z njihovo izvedbo ne pride do zavlačevanja postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0053141
SPZ člen 35, 66, 66/1, 70. ZNP člen 112. OZ člen 198.
solastnina - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - upravičenja solastnika - postopek za ureditev razmerij med solastniki - varstvo med več posestniki
Dokler sodišče ne odloči o uporabi stvari v solastnini oziroma delitvi nepremičnine, se ohranja dotedanji način izvrševanja izključne posesti solastnikov. Tožnica je zato upravičena do uporabnine, če toženec uporablja nepremičnino v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež, ne pa iz razloga, ker ima v izključni posesti del nepremičnine, ki po vrednosti odstopa od preostalih delov nepremičnine, ki jih ima (oziroma bi jih lahko imela) tožnica v izključni posesti. Gre za navidezno prikrajšanje, saj se šteje, da je tožnica v takšno prikrajšanje privolila, ker ni vložila predloga, s katerim bi zahtevala od sodišča, da odloči o uporabi nepremičnine, ki je v solastnini pravdnih strank.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katere tožnik opira zahtevek, dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Ker je bil vložnik poučen, da opredeli tožečo in toženo stranko, postavi določen tožbeni zahtevek, dopolni navedbe, na katere opira zahtevek in predloži vse morebitne dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, prav tako tudi, da ima možnost zagotoviti si brezplačno pravno pomoč, pa vlagatelj vloge do tega dne ni popravil oziroma dopolnil, niti ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je bila njegova vlopa pravilno zavržena.
ZDR-1 člen 200, 200/3. URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8.
prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok
V obravnavni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožnica skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnica je namreč v času, ko je bila v bolniškem staležu z drugo pravno osebo sklenila delovno razmerje za določen čas, to delovno razmerje pa je s sporazumom z dne 10. 1. 2015 prekinila dne 19. 1. 2015. Ker je tožnica dne 25. 2. 2015 na sodišče prve stopnje vložila vlogo za brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je najkasneje tega dne izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, zato je tožba, vložena dne 10. 6. 2015 vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, prepozna in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
SPZ člen 9, 28, 43, 43/2, 45, 45/4, 269. ZTLR člen 28.
priposestvovanje – pogoji – dobrovernost – dedovanje – dejansko stanje – dokazna ocena – dokazovanje
Dedič je dolžan preverjati lastninska stanja stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053142
OZ člen 103, 108, 111, 649, 652, 652/1. ZPP člen 184, 253, 253/1.
gradbena pogodba – odstop od pogodbe – učinek ex nunc – učinek ex tunc – gradnja hiše – napake pri izdelavi – sprememba tožbe – izvedenec – zaslišanje izvedenca
Odstop tožnikov od pogodbe ima učinek ex nunc, torej učinkuje za naprej. Tožnika namreč nista niti zatrjevala, da dozdajšnja izpolnitev pogodbe, torej deloma zgrajena hiša, zanju nima pomena. Glede opravljenih del je treba izhajati iz pogodbeno dogovorjene cene.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – potrebna skrbnost
Tožnik je na naroku za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje izpovedal, da je obvestil svojega pooblaščenca, da ne bo mogel priti na narok. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo postopanje pooblaščenca tožnika, ko ni obvestil sodišča, da ne bo pristopil na narok (zato, ker je najprej poskrbel za svojo poškodbo, ki jo je utrpel, ko ga je ujela nevihta na morju), dovolj skrbno, je po oceni pritožbenega sodišča tudi tožnik, ko je dan pred narokom obvestil svojega pooblaščenca, da na narok ne bo prišel, ker je bolan, izkazal potrebno skrbnost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo.
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok člen 3, 19.
mednarodni protipraven odvzem otroka – postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok – pogoji za izdajo sklepa o vrnitvi otroka
Čim je ugotovljeno, da otrok ni bil nezakonito odpeljan, ni podlage za izdajo sklepa o vrnitvi otroka po določbah Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - stroški prevoza in prehrane - regres za letni dopust - odpravnina - ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dne 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 21. 9. 2015 zoper sklep z dne 10. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe zoper sklep z dne 10. 9. 2015 takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
V lastni dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice v zvezi z upravičenostjo do subvencije najemnine, se poleg pokojnine upošteva tudi invalidnina.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015024
ZDR člen 43, 184, 184/1. ZDR-1 člen 45. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/2, 153/3. ZVZD člen člen 5, 6, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – objektivna odškodninska odgovornost – stroj – nevarna stvar
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot livar, se je poškodoval na delu, ko mu je vezalna naprava, s pomočjo katere se izdelki („aluminijski hlebčki“) zlagajo na palete, stisnila nogo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj gre za delo s povečano nevarnostjo. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik v trenutku, ko se je sprožila vezalna naprava, nahajal v območju vezalne naprave, pomeni okoliščino, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 153. členom OZ. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ko se je nahajal v posebej ograjenem prostoru takrat, ko se je povezovalna naprava zagnala, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. Ravnanje tožnika v nasprotju z navodili delodajalca je sicer lahko pomemben vzrok za povzročitev delovne nezgode, vendar to lahko vpliva le na presojo njegovega soprispevka k nesreči. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
opravljanje drugega dela izven opisa delovnega mesta - povečan obseg dela
Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma tožnici odredila opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta, ker je prišlo do zaostankov zaradi pomanjkanja števila delavcev, ki delajo na tem področju. V skladu s 95. členom ZJU je povečan obseg dela zakonit in objektiven razlog, zaradi katerega so bile tožnici začasno odrejene druge naloge izven opisa njenega delovnega mesta. Razlaga 95. člena ZJU, za katero se zavzema tožeča stranka, po kateri naj bi bila odreditev drugega dela izven opisa delovnega mesta javnega uslužbenca mogoča le, če bi šlo za javnega uslužbenca, ki ne bi bil polno zaposlen oziroma zaseden z nalogami iz opisa njegovega delovnega mesta, oziroma ki bi v okviru svojega efektivnega delovnega časa lahko opravljal tudi še druge naloge, je napačna. Takšne omejitve ne izhajajo niti iz teksta navedene določbe niti ne bi ustrezale njihovemu namenu, ki je v tem, da se omogoči predstojniku, da začasno rešuje problem organizacije dela ob spremenjenih razmerah v zvezi z delom (začasno povečan obseg dela, nadomeščanje odsotnih delavcev). Glede na določbo 95. člena ZJU je dopustna odreditev dela izven opisa delovnega mesta, ki ga mora javni uslužbenec ob v zakonu določenih pogojih opraviti namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da v tem času svojega dela oziroma del in nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi začasno ne opravlja. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015645
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZJU člen 25, 25/2. ZDR-1 člen 6, 8. ZUNEO člen 22. Ustava Republike Slovenije 22.
začasna odredba - premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo - začasna odredba
Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, kar pravilno navaja tožnica v pritožbi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec takšni želji ugodil, pa je na delodajalcu. Ta odločitev je odvisna predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). To pomeni, da delodajalec javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ta ocena in posledično odločitev o premestitvi pa je v pristojnosti predstojnika organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena.
odlog plačila sodne takse – rok za plačilo sodne takse – izdaja končne odločbe v pritožbenem postopku – vročitev odločbe – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – slabše likvidnostno stanje – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da je treba sodno takso po plačilnem nalogu z dne 13. 3. 2015 plačati do izdaje končne odločbe v pritožbenem postopku (oz. najkasneje ob izdaji odločbe, s katero bo odločeno o pritožbi). Sodišče prve stopnje je s tem drugotoženki določilo rok za plačilo sodne takse, za katerega niti ne ve, kdaj bo nastopil, saj stranka ne more vedeti, kdaj bo višje sodišče odločilo o pritožbi. Zaradi tega na tak način postavljen rok dejansko učinkuje v nasprotju s samim bistvom odloga plačila sodne takse. Da bi se stranka namreč zagotovo izognila zamudi s plačilom na takšen način odložene sodne takse, bi jo morala plačati takoj. Z vidika varstva pravic strank v postopkih je zato po prepričanju višjega sodišča treba šteti, da rok za plačilo sodne takse, ki je bila odložena do izdaje odločbe, začne teči s trenutkom, ko je odločba vročena tej stranki.
ZPIZ-1 člen 109, 116, 156, 156/1, 157, 157/2. ZUP člen 63, 63/2, 63/3.
družinska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - začetek izplačevanja - pridobitev pravice
ZPIZ-1 razlikuje med pridobitvijo pravice, ki nastopi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, ter med začetkom izplačevanja obveznosti na podlagi pravice, ki je za vse osebe iz 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 (osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane) vezan na čas vložitve zahteve pri toženi stranki, ne glede na morebitno prejšnje izpolnjevanje pogojev ter ne glede na razloge, zaradi katerih je bila zahteva vložena šele kasneje. Ker otroci niso pokojninsko in invalidsko zavarovani po starših, je potrebno zadevo presojati po že citiranem 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnici ni uspelo dokazati, da je njena zakonita zastopnica vlogo za družinsko pokojnino oddala pred 11. 1. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnici skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 družinska pokojnina izplačuje od 1. 8. 2011 dalje. Tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine od 29. 6. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
izračun sodne takse – vštevanje takse – izvršilni postopek preide v pravdnega – podružnica
V primeru, da je pred tem postopkom, zaradi istega predmeta spora tekel postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se taksa, plačana v tem postopku, všteje v takso, odmerjeno za nadaljevanje postopka pred pravdnim sodiščem.
Podružnice pravnih oseb ne morejo biti stranke v postopku. Kot tožeča stranka je tako ves čas postopka pravilno nastopala družba K. d. o. o. Dodatna navedba „Podružnica M.“ tega ne more spremeniti.
Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po ZPIZ-1. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji (pogoj starosti, dopolnjena pokojninska doba in prijava na zavodu za zaposlovanje), ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih.