ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve - zahteva za ponovno odmero pokojnine
Pritožbene navedbe tožnice o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je odpravilo odločbi toženca ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker toženec tožničine zahteve za ponovno odmero pokojnine ni obravnaval po vsebini in dejanskega stanja še ni ugotavljal. Sodišče prve stopnje tako ni smelo vsebinsko obravnavati zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, temveč je lahko le preverjalo zakonitost dokončne odločbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z ustavno odločbo št. Up - 477/14-10 z dne 27. 5. 2015 bo morala tožena stranka tožnici ponovno odmeriti starostno pokojnino, katere pravilnost in zakonitost bo mogoče v nadaljevanju tudi sodno presojati.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
odpravnina - odpoklic s funkcije - poslovodja - neutemeljen odpoklic - razlogi za odpoklic
Tožnica je imela sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi predsednice uprave družbe A. d.d., v kateri je bilo dogovorjeno, da ima predsednica uprave, če jo skupščina delniške družbe predčasno odpokliče brez utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegla v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljala funkcijo predsednice uprave, če je opravljala funkcijo po tej pogodbi manj kot 12 mesecev, pa se izračuna njena mesečna povprečna plača za obdobje, ko je opravljala funkcijo. Družba A. se je statusno preoblikovala iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo, tožnica pa je bila s sklepom skupščine razrešena kot direktorica. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi predsednice uprave, ker je bila s funkcije odpoklicana neutemeljeno. Tožnica je bila s funkcije neutemeljeno odpoklicana zato, ker v sklepu o odpoklicu s funkcije niso bili navedeni razlogi za odpoklic. Če namreč v sklepu o odpoklicu članov in predsednika uprave delniške družbe niso navedeni razlogi za odpoklic, gre za odpoklic brez utemeljenih razlogov. Enako velja velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo in odpoklic poslovodje (direktorja).
ZSV člen 24, 38, 38/3. ZZZPB člen 70, 70/1, 70/1-9, 70/2, 72. Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja člen 26.
denarna socialna pomoč - izbris iz evidence brezposelnih oseb - brezposelna oseba
Oseba, ki ni več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni upravičena do denarne socialne pomoči. Za presojo, od katerega dne dalje tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb, je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje. Do izbrisa tožnika iz evidence brezposelnih je prišlo z dokončnostjo odločbe in od tedaj dalje tožnik šest mesecev ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb. Zato tožnik od izbrisa iz evidence brezposelnih oseb ni upravičen do denarne socialne pomoči.
udeleženec registrskega postopka - subjekt vpisa - interes za pritožbo - izbris vpisa obremenitve pri poslovnem deležu - neugodna odločitev
Pritožbo subjekta vpisa je bilo treba zavreči kot nedovoljeno po 1. točki 39. člena ZSReg. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom, Srg 2015/34151 z dne 17.8.2015 izvedlo izbris vpisa obremenitve (zastavne pravice za zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve) pri poslovnem deležu družbenika subjekta vpisa P. d.o.o. Ta registrski sklep pa po oceni pritožbenega sodišča tudi za subjekt vpisa sploh ne predstavlja nobene neugodne odločbe, zato subjekt vpisa nima nobenega pravnega interesa za pritožbo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015645
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZJU člen 25, 25/2. ZDR-1 člen 6, 8. ZUNEO člen 22. Ustava Republike Slovenije 22.
začasna odredba - premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo - začasna odredba
Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, kar pravilno navaja tožnica v pritožbi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec takšni želji ugodil, pa je na delodajalcu. Ta odločitev je odvisna predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). To pomeni, da delodajalec javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ta ocena in posledično odločitev o premestitvi pa je v pristojnosti predstojnika organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravnomočnost - vzrok invalidnosti - pravnomočnost odločitve o vzroku invalidnosti
Odločba toženca o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni je sicer postala pravnomočna, vendar ni postala materialno pravnomočna glede odločitve o vzroku invalidnosti. To pa ne pomeni, da glede vzroka invalidnosti, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku ugotovljen kot bolezen, ne bi bilo mogoče v rednem (novem) postopku ponovno ugotavljati popolne nezmožnosti za delo zaradi drugačnega vzroka. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). Čeprav je vzrok invalidnosti kot eden izmed elementov odločbe, vsebovan v izreku odločbe, se pravnomočnost ne razteza nanj, saj vzrok invalidnosti ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša le na odločitev o dejstvu. Zato ni nobene ovire, da se pri tožniku ne bi ponovno ugotavljal vzrok I. kategorije invalidnosti.
Tožena stranka je na podlagi izpodbijanih pravnih poslov (nadomestna izpolnitev z izročitvijo premičnin in posledično izvedena kompenzacija medsebojnih terjatev, na podlagi katere je stečajni dolžnik v razmerju do tožene stranke izpolnil svojo obveznost) prejela plačilo svoje terjatve, nikakor pa ni pridobila nobenega zavarovanja za to terjatev, kar predstavlja objektivni pogoj izpodbojnosti po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - izvedenec - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev postopka
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta psihiatrinja in nevrokirurg ocenila zdravstveno stanje tožnice in da naj bi bilo takšno, da še ni zmožna za delo varnostnice v spornem obdobju, je v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Sodišče ni raziskalo, zakaj je bil tožnici priznan bolniški stalež tudi po 21. 5. 2014 ter tako tega dejstva ni mogoče šteti kot okoliščino, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju zmožna ali nezmožna za delo. Iz pregleda bolniškega staleža za tožnico izhaja, da je velikokrat bila v bolniškem staležu, vendar ne neprekinjeno. Razlogi o odločilnih dejstvih, kakor jih navaja sodišče prve stopnje, so v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega organa in so tudi nejasni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožeče stranke na delo k toženi stranki in odločilo, da je tožeči stranki delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) prenehalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 14. 10. 2014, ker se je tožnik tedaj zaposlil pri drugem delodajalcu. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanja tožeče stranke, ki so bila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upoštevalo, da tožniku sicer niso dokazane očitane hujše kršitve in da odpovedni razlog ni bil utemeljen, da pa je tožnik kljub temu v manjši meri kršil pogodbene in druge obveznosti, ker ni dosledno spoštoval pravil v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov za prihod na delo in z dela.
Abstraktni pravni pojmi ter prosti preudarek vežejo upravni organ pri njihovih uporabi in posledično vplivajo tudi na obseg sodne presoje posamičnih upravnih aktov. Tako je tudi v primerih uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči potrebno že v predsodnem postopku razčistiti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima takšne izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Zgolj z dejstvom črtanja iz evidence brezposelnih, ker se določenega dne oseba ni javila pri svetovalcu za zaposlitev, ni mogoče zapolniti abstraktnega zakonskega dela norme, ki se nanaša na razlog, zaradi katerega ni mogla ali ne more vplivati na nastali položaj in se odraža skozi preteklo ali sedanjo skrb za dostojno lastno preživljanje. Glede na to, da 1. odstavek 33. člena ZSVarPrev, v katerem so določeni pogoji za priznanje izredne denarne socialne pomoči, v predsodnem postopku ni bil pravilno interpretiran ne uporabljen in tega niti sodišče prve stopnje ni odpravilo, so ostala dejstva oz. pogoji, ki so odločilni za zakonito upravno odločanje po prostem preudarku o pravici do izredne denarne socialne pomoči, nerazčiščeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se upravna akta odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.
ZPP člen 111, 112, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
zdraviliško zdravljenje - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
opravljanje drugega dela izven opisa delovnega mesta - povečan obseg dela
Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma tožnici odredila opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta, ker je prišlo do zaostankov zaradi pomanjkanja števila delavcev, ki delajo na tem področju. V skladu s 95. členom ZJU je povečan obseg dela zakonit in objektiven razlog, zaradi katerega so bile tožnici začasno odrejene druge naloge izven opisa njenega delovnega mesta. Razlaga 95. člena ZJU, za katero se zavzema tožeča stranka, po kateri naj bi bila odreditev drugega dela izven opisa delovnega mesta javnega uslužbenca mogoča le, če bi šlo za javnega uslužbenca, ki ne bi bil polno zaposlen oziroma zaseden z nalogami iz opisa njegovega delovnega mesta, oziroma ki bi v okviru svojega efektivnega delovnega časa lahko opravljal tudi še druge naloge, je napačna. Takšne omejitve ne izhajajo niti iz teksta navedene določbe niti ne bi ustrezale njihovemu namenu, ki je v tem, da se omogoči predstojniku, da začasno rešuje problem organizacije dela ob spremenjenih razmerah v zvezi z delom (začasno povečan obseg dela, nadomeščanje odsotnih delavcev). Glede na določbo 95. člena ZJU je dopustna odreditev dela izven opisa delovnega mesta, ki ga mora javni uslužbenec ob v zakonu določenih pogojih opraviti namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da v tem času svojega dela oziroma del in nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi začasno ne opravlja. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita.
ZPP člen 158, 158/1, 458, 458/1, 495, 495/1. OZ člen 287, 381.
opredelitev do dokaznih predlogov – vračunavanje izpolnitve – vrstni red vračunavanja – zakonske zamudne obresti – procesne obresti – pobotni ugovor – umik tožbe – stroški postopka – standard takoj – spor majhne vrednosti
Do pobotnega ugovora se je sodišče opredelilo. Pri tem je dokaze tožene stranke ocenilo kot nezadostne. Čeprav se ni opredelilo do prav vsakega dokaza, ki ga je ta predložila, je pojasnilo, da ocenjuje, da ti ne morejo privesti do zavrnitve zahtevka.
ZDR-1 člen 114, 114/1, 114/2, 114/2-3- 200, 200/3, 226. URS člen 155.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starejši delavec - varstvo pred odpovedjo
ZDR-1 v 114. členu ureja status delavcev pred upokojitvijo in v drugem odstavku določa, da varstvo starejših delavcev po 3. alineji drugega odstavka ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe v skladu s prejšnjo alinejo (če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona). Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že dopolnil 55 let starosti in je ob upoštevanju 226. člena ZDR (ki določa postopno zviševanje starosti za delavce pred upokojitvijo) že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Zato za tožnika ne velja posebno varstvo pred odpovedjo in je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.
Tožnik je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil v fotokopiji, brez izvirnega podpisa, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nepopolno.
ZDR-1 člen 6, 83, 83/4, 89, 89/1, 89/1-1, 91. ZOFVI člen 115. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojenega programa na področju srednjega šolstva člen 23.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo novo - učitelj - primerljivi delavci
Pri toženi stranki se je v šolskem letu 2014/2015 zmanjšal obseg vpisa, zaradi česar je med drugim prenehala potreba po delu enega učitelja matematike. Ker 115. člen ZOFVI zmanjšanje obsega vpisa šteje med razloge, zaradi katerih je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tožnica pa je pri toženi stranki na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi poučevala matematiko, je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1.
alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zmotno pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni pravilno oblikovala skupine primerljivih delavcev, izmed katerih je enemu (tj. tožnici) odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je to odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da tožena stranka na seznam presežnih delavcev ni uvrstila delavke, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu pomočnik ravnatelja. Delavec, ki je zaposlen na delovnem mestu učitelj, ni primerljiv z delavcem, zaposlenim na delovnem mestu pomočnik ravnatelja. Iz določb Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva izhaja, da je pomočnik ravnatelja (v nasprotju z učiteljem) vodstveni delavec šole, poleg tega pa je za pomočnika ravnatelja javne šole lahko imenovana (le) oseba, ki izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 56. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZOFVI. Ker tožnica v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, da bi te pogoje izpolnjevala, ni mogoče zaključiti, da sta bili tožnica in delavka, zaposlena na delovnem mestu pomočnik ravnatelja, za toženo stranko primerljivi delavki. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z reintegracijo in reparacijo, v celoti zavrnilo.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 32. plačni razred namesto v 29. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.