štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 32. plačni razred namesto v 29. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za tožbo
Z dnem začetka stečajnega postopka se postopek prekine in dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Med takšna pravdna dejanja sodi tudi odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog.
ZPP člen 125a, 124, 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije člen 47. ZDR-1 člen 85, 85/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - opozorilo pred odpovedjo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. To se nanaša zlasti na predhodno opozorilo kot podlago za redno odpoved iz krivdnega razloga, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje namreč domnevne kršitve iz opozorila pred odpovedjo ni obravnavalo. Predhodno pisno opozorilo v smislu 1. odstavka 85. člena ZDR-1 pa je pogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je lahko zakonita le, če je v obeh primerih šlo za kršitev delovnih obveznosti. Zaradi zmotne pravne presoje o pomenu predhodnega opozorila pri odločanju o zakonitosti kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 200, 200/3. URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8.
prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok
V obravnavni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožnica skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnica je namreč v času, ko je bila v bolniškem staležu z drugo pravno osebo sklenila delovno razmerje za določen čas, to delovno razmerje pa je s sporazumom z dne 10. 1. 2015 prekinila dne 19. 1. 2015. Ker je tožnica dne 25. 2. 2015 na sodišče prve stopnje vložila vlogo za brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je najkasneje tega dne izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, zato je tožba, vložena dne 10. 6. 2015 vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, prepozna in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravnomočnost - vzrok invalidnosti - pravnomočnost odločitve o vzroku invalidnosti
Odločba toženca o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni je sicer postala pravnomočna, vendar ni postala materialno pravnomočna glede odločitve o vzroku invalidnosti. To pa ne pomeni, da glede vzroka invalidnosti, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku ugotovljen kot bolezen, ne bi bilo mogoče v rednem (novem) postopku ponovno ugotavljati popolne nezmožnosti za delo zaradi drugačnega vzroka. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). Čeprav je vzrok invalidnosti kot eden izmed elementov odločbe, vsebovan v izreku odločbe, se pravnomočnost ne razteza nanj, saj vzrok invalidnosti ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša le na odločitev o dejstvu. Zato ni nobene ovire, da se pri tožniku ne bi ponovno ugotavljal vzrok I. kategorije invalidnosti.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.
Pravdni stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, z izjemo v primeru separatnih stroškov.
Treba je ločiti samo pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika od upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Do nagrade je namreč stranka upravičena le v primerih, ko je izpolnjen zakonski dejanski stan, opredeljen v določbah ZPP, ki urejajo povračilo stroškov postopka.
OZ člen 83. ZPPOGD člen 4, 4/1. Uredba o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev člen 3, 3/2, 3/5.
delovna uspešnost - obveznost plačila - direktor družbe - dogovor v pogodbi o zaposlitvi
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo na delovnem mestu „direktor družbe“ za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da pripada tožniku za dosežene poslovne rezultate, ki za več kot 10 % presegajo načrtovane, enkratna nagrada v višini največ ene bruto plače. S tem, ko sta stranki kot odločilen kriterij določili poslovni rezultat, ki za več kot 10 % presega načrtovani poslovni rezultat tožene stranke, sta upoštevali 4. člen ZPPOGD, ki določa, da mora biti spremenljiv prejemek odvisen od vnaprej določenih in merljivih meril. Tako določen kriterij je merljiv, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je poslovni rezultat tožene stranke v letu 2012 presegel za več kot 10 % načrtovani rezultat za isto obdobje. Ker v pogodbi o zaposlitvi določena nagrada oziroma spremenljiv prejemek v smislu ZPPOGD ne presega zneska iz 2. odstavka 3. člena Uredbe o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev, po katerem lahko v družbah, ki opravljajo dejavnosti iz 5. odstavka prejšnjega člena (torej družbe, ki v samoupravnih lokalnih skupnostih kot gospodarsko javno službo opravljajo tudi komunalno dejavnost), spremenljivi prejemek znaša največ deset odstotkov izplačanih osnovnih plačil direktorja v poslovnem letu, je tožnik upravičen do vtoževane nagrade.
ZDR-1 člen 6, 83, 83/4, 89, 89/1, 89/1-1, 91. ZOFVI člen 115. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojenega programa na področju srednjega šolstva člen 23.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo novo - učitelj - primerljivi delavci
Pri toženi stranki se je v šolskem letu 2014/2015 zmanjšal obseg vpisa, zaradi česar je med drugim prenehala potreba po delu enega učitelja matematike. Ker 115. člen ZOFVI zmanjšanje obsega vpisa šteje med razloge, zaradi katerih je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tožnica pa je pri toženi stranki na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi poučevala matematiko, je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1.
alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zmotno pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni pravilno oblikovala skupine primerljivih delavcev, izmed katerih je enemu (tj. tožnici) odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je to odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da tožena stranka na seznam presežnih delavcev ni uvrstila delavke, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu pomočnik ravnatelja. Delavec, ki je zaposlen na delovnem mestu učitelj, ni primerljiv z delavcem, zaposlenim na delovnem mestu pomočnik ravnatelja. Iz določb Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva izhaja, da je pomočnik ravnatelja (v nasprotju z učiteljem) vodstveni delavec šole, poleg tega pa je za pomočnika ravnatelja javne šole lahko imenovana (le) oseba, ki izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 56. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZOFVI. Ker tožnica v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, da bi te pogoje izpolnjevala, ni mogoče zaključiti, da sta bili tožnica in delavka, zaposlena na delovnem mestu pomočnik ravnatelja, za toženo stranko primerljivi delavki. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z reintegracijo in reparacijo, v celoti zavrnilo.
ZPP člen 158, 158/1, 458, 458/1, 495, 495/1. OZ člen 287, 381.
opredelitev do dokaznih predlogov – vračunavanje izpolnitve – vrstni red vračunavanja – zakonske zamudne obresti – procesne obresti – pobotni ugovor – umik tožbe – stroški postopka – standard takoj – spor majhne vrednosti
Do pobotnega ugovora se je sodišče opredelilo. Pri tem je dokaze tožene stranke ocenilo kot nezadostne. Čeprav se ni opredelilo do prav vsakega dokaza, ki ga je ta predložila, je pojasnilo, da ocenjuje, da ti ne morejo privesti do zavrnitve zahtevka.
opravljanje drugega dela izven opisa delovnega mesta - povečan obseg dela
Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma tožnici odredila opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta, ker je prišlo do zaostankov zaradi pomanjkanja števila delavcev, ki delajo na tem področju. V skladu s 95. členom ZJU je povečan obseg dela zakonit in objektiven razlog, zaradi katerega so bile tožnici začasno odrejene druge naloge izven opisa njenega delovnega mesta. Razlaga 95. člena ZJU, za katero se zavzema tožeča stranka, po kateri naj bi bila odreditev drugega dela izven opisa delovnega mesta javnega uslužbenca mogoča le, če bi šlo za javnega uslužbenca, ki ne bi bil polno zaposlen oziroma zaseden z nalogami iz opisa njegovega delovnega mesta, oziroma ki bi v okviru svojega efektivnega delovnega časa lahko opravljal tudi še druge naloge, je napačna. Takšne omejitve ne izhajajo niti iz teksta navedene določbe niti ne bi ustrezale njihovemu namenu, ki je v tem, da se omogoči predstojniku, da začasno rešuje problem organizacije dela ob spremenjenih razmerah v zvezi z delom (začasno povečan obseg dela, nadomeščanje odsotnih delavcev). Glede na določbo 95. člena ZJU je dopustna odreditev dela izven opisa delovnega mesta, ki ga mora javni uslužbenec ob v zakonu določenih pogojih opraviti namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da v tem času svojega dela oziroma del in nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi začasno ne opravlja. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015645
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZJU člen 25, 25/2. ZDR-1 člen 6, 8. ZUNEO člen 22. Ustava Republike Slovenije 22.
začasna odredba - premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo - začasna odredba
Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, kar pravilno navaja tožnica v pritožbi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec takšni želji ugodil, pa je na delodajalcu. Ta odločitev je odvisna predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). To pomeni, da delodajalec javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ta ocena in posledično odločitev o premestitvi pa je v pristojnosti predstojnika organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena.
Pri vprašanju eventualne kumulacije je vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumluacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrejenega, saj z njim de facto zahteva isti denar na podlagi v bistvenem enakega dejanskega stanja.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 24. ZPIZVZ člen 7, 8, 8/1.
starostna pokojnina - odmera - osnova za odmero
Tožena stranka je pri odmeri pokojnine za obdobje tožnikove zaposlitve v JLA pravilno upoštevala osnovo iz 7. člena ZPIZVZ. Za odmero pokojnine je namreč odločilna osnova, ki je glede na čin določena v 7. členu ZPIZVZ, ne pa dejansko prejete plače. Tožena stranka je pri odločanju pravilno upoštevala tožnikov zadnji čin, kot je razviden tudi iz Uradnega vojaškega lista. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, s katero je tožena stranka tožniku odmerila starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
neupravičena pridobitev – prikrajšanje – stroški, povezani z bivanjem v stanovanju – fiksni stroški
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da fiksni stroški, ki niso vezani na uporabo stanovanja, predstavljajo strošek, ki bi ga moral plačati tožnik in je zato njegova terjatev za navedeni znesek znižana. Uporabnik stanovanja mora plačati vse sprotne stroške, ki so povezani z bivanjem.
obveznost plačila - plačilo plače - razlika v plači - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in regresa za letni dopust za letoi2009 in 2010, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik je določenega dne ob odhodu iz službe oziroma ob nastopu dopusta iz prostorov toženke nepooblaščeno vzel prenosni računalnik v lasti toženke, ki mu ni bil dodeljen v osebno uporabo niti mu ni bil dovoljen iznos iz poslovnih prostorov toženke. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Poleg tega je tožnik izsiljeval podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi z grožnjo o prijavi inšpekcijskim službam in je s tem ravnanjem naklepoma huje kršil huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Tožena stranka je dokazala tudi, da je tožnik brez odobritve delodajalca iz kleti poslovnega objekta vzel večje rezervno ohišje stropne neonske luči in ga kljub izrecni prepovedi delodajalca odnesel domov. Iz tožnikovega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožena stranka je na podlagi izpodbijanih pravnih poslov (nadomestna izpolnitev z izročitvijo premičnin in posledično izvedena kompenzacija medsebojnih terjatev, na podlagi katere je stečajni dolžnik v razmerju do tožene stranke izpolnil svojo obveznost) prejela plačilo svoje terjatve, nikakor pa ni pridobila nobenega zavarovanja za to terjatev, kar predstavlja objektivni pogoj izpodbojnosti po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.