DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015645
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZJU člen 25, 25/2. ZDR-1 člen 6, 8. ZUNEO člen 22. Ustava Republike Slovenije 22.
začasna odredba - premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo - začasna odredba
Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, kar pravilno navaja tožnica v pritožbi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec takšni želji ugodil, pa je na delodajalcu. Ta odločitev je odvisna predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). To pomeni, da delodajalec javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ta ocena in posledično odločitev o premestitvi pa je v pristojnosti predstojnika organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožeča stranka (bivši delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ki naj bi jo ta povzročil, ko je bil pri njej zaposlen kot voznik tovornega vozila, in sicer z neskrbno in negospodarno uporabo vozila. Višino škode predstavlja razlika med stroški goriva, ki so nastali s tožnikovim načinom uporabe vozila in stroški goriva, če bi toženec vozilo uporabljal skrbno in gospodarno ter tako dosegal normalno povprečno porabo goriva tovornega vozila. Tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, saj ni predložila vseh potnih nalogov za sporno obdobje, tako da kilometrov, ki naj bi jih v tem obdobju prevozil toženec, ni mogoče ugotoviti. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
izračun sodne takse – vštevanje takse – izvršilni postopek preide v pravdnega – podružnica
V primeru, da je pred tem postopkom, zaradi istega predmeta spora tekel postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se taksa, plačana v tem postopku, všteje v takso, odmerjeno za nadaljevanje postopka pred pravdnim sodiščem.
Podružnice pravnih oseb ne morejo biti stranke v postopku. Kot tožeča stranka je tako ves čas postopka pravilno nastopala družba K. d. o. o. Dodatna navedba „Podružnica M.“ tega ne more spremeniti.
Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po ZPIZ-1. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji (pogoj starosti, dopolnjena pokojninska doba in prijava na zavodu za zaposlovanje), ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih.
V (pritožbenem) postopku disciplinskega kaznovanja zagovornice obtoženec ni stranka, saj denarno kaznovanje odvetnice na njegov pravni položaj oziroma pravni interes v ničemer ne vpliva.
Tožnik je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil v fotokopiji, brez izvirnega podpisa, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nepopolno.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve - zahteva za ponovno odmero pokojnine
Pritožbene navedbe tožnice o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je odpravilo odločbi toženca ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker toženec tožničine zahteve za ponovno odmero pokojnine ni obravnaval po vsebini in dejanskega stanja še ni ugotavljal. Sodišče prve stopnje tako ni smelo vsebinsko obravnavati zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, temveč je lahko le preverjalo zakonitost dokončne odločbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z ustavno odločbo št. Up - 477/14-10 z dne 27. 5. 2015 bo morala tožena stranka tožnici ponovno odmeriti starostno pokojnino, katere pravilnost in zakonitost bo mogoče v nadaljevanju tudi sodno presojati.
ZPP člen 111, 112, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
zdraviliško zdravljenje - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 32. plačni razred namesto v 29. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita, če v času njene sklenitve obstaja zatrjevani zakonski razlog (v predmetni zadevi je to povečan obseg dela). Tožena stranka je dokazala, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki predviden povečan obseg dela v obliki projektov, ki naj bi se izvedli v času, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Zato je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožna stranka sklenila s tožnikom za določen čas, sklenjena zakonito.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ukinila delovno mesto vodje prodaje v določeni podružnici, ki ga je zasedal tožnik. Tožnikova dela je prenesla deloma na direktorja podružnice, deloma na preostale zaposlene delavce, delno pa na zaposlene v predstavništvu v tujini. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je dokazala tudi, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe, saj nima na voljo drugih delovnih mest, ki bi ustrezala izobrazbi, znanju in delovnim izkušnjam tožnika. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
poroštvo – kreditna pogodba – ničnost – načelo vestnosti in poštenja – pacta sunt servanda – venire contra factum proprium – condictio ob turpem causam
Toženca sta se s poroštveno izjavo nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bosta kot poroka in plačnika na prvi poziv tožnice plačala znesek, ki ga družba ne bo poravnala iz naslova glavnih in stranskih obveznosti po kreditnih pogodbah ob zapadlosti. Svojo obveznost sta dolžna izpolniti.
obveznost plačila - plačilo plače - razlika v plači - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in regresa za letni dopust za letoi2009 in 2010, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDR-1 člen 114, 114/1, 114/2, 114/2-3- 200, 200/3, 226. URS člen 155.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starejši delavec - varstvo pred odpovedjo
ZDR-1 v 114. členu ureja status delavcev pred upokojitvijo in v drugem odstavku določa, da varstvo starejših delavcev po 3. alineji drugega odstavka ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe v skladu s prejšnjo alinejo (če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona). Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že dopolnil 55 let starosti in je ob upoštevanju 226. člena ZDR (ki določa postopno zviševanje starosti za delavce pred upokojitvijo) že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Zato za tožnika ne velja posebno varstvo pred odpovedjo in je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Posebnost pavlijanske tožbe je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.
ZŠtip člen 48, 49, 49-1, 49-4, 50, 50/1. ZVSI člen 46.
pravica do štipendije - prenehanje pravice - sprememba izobraževalnega programa - izpolnitev obveznosti
Po 49. členu ZŠtip štipendijsko razmerje med drugim preneha, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja) in tudi v primeru, če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja). Tožnica je v študijskem letu 2011/2012 opravila vse obveznosti za 2. letnik, ni pa še v tem študijskem letu zaključila študijskega programa, ker ni izdelala diplomskega dela. To pomeni, da še ni zaključila študijskega programa, saj diplomsko delo pomeni zadnje dejanje študijskega programa, ne pa obveznosti samega letnika. Poleg tega se je tožnica v 2. letnik drugega programa vpisala potem, ko je obveznost za 2. letnik programa, za katerega je pridobila državno štipendijo, že izpolnila, zato ne gre za spremembo izobraževalnega programa brez soglasja štipenditorja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstajajo razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in pravice do državne štipendije. Zato tožbeni zahtevek na vračilo izplačane štipendije ni utemeljen.
štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožeče stranke na delo k toženi stranki in odločilo, da je tožeči stranki delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) prenehalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 14. 10. 2014, ker se je tožnik tedaj zaposlil pri drugem delodajalcu. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanja tožeče stranke, ki so bila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upoštevalo, da tožniku sicer niso dokazane očitane hujše kršitve in da odpovedni razlog ni bil utemeljen, da pa je tožnik kljub temu v manjši meri kršil pogodbene in druge obveznosti, ker ni dosledno spoštoval pravil v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov za prihod na delo in z dela.