Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok člen 3, 19.
mednarodni protipraven odvzem otroka – postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok – pogoji za izdajo sklepa o vrnitvi otroka
Čim je ugotovljeno, da otrok ni bil nezakonito odpeljan, ni podlage za izdajo sklepa o vrnitvi otroka po določbah Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - stroški prevoza in prehrane - regres za letni dopust - odpravnina - ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dne 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 21. 9. 2015 zoper sklep z dne 10. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe zoper sklep z dne 10. 9. 2015 takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
ZDR-1 člen 200, 200/3. URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8.
prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok
V obravnavni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožnica skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnica je namreč v času, ko je bila v bolniškem staležu z drugo pravno osebo sklenila delovno razmerje za določen čas, to delovno razmerje pa je s sporazumom z dne 10. 1. 2015 prekinila dne 19. 1. 2015. Ker je tožnica dne 25. 2. 2015 na sodišče prve stopnje vložila vlogo za brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je najkasneje tega dne izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, zato je tožba, vložena dne 10. 6. 2015 vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, prepozna in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 6, 6/7. OZ člen 179, 180, 181.
odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - diskriminacija
Ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja, za kakšno obliko duševnih bolečin je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0053141
SPZ člen 35, 66, 66/1, 70. ZNP člen 112. OZ člen 198.
solastnina - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - upravičenja solastnika - postopek za ureditev razmerij med solastniki - varstvo med več posestniki
Dokler sodišče ne odloči o uporabi stvari v solastnini oziroma delitvi nepremičnine, se ohranja dotedanji način izvrševanja izključne posesti solastnikov. Tožnica je zato upravičena do uporabnine, če toženec uporablja nepremičnino v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež, ne pa iz razloga, ker ima v izključni posesti del nepremičnine, ki po vrednosti odstopa od preostalih delov nepremičnine, ki jih ima (oziroma bi jih lahko imela) tožnica v izključni posesti. Gre za navidezno prikrajšanje, saj se šteje, da je tožnica v takšno prikrajšanje privolila, ker ni vložila predloga, s katerim bi zahtevala od sodišča, da odloči o uporabi nepremičnine, ki je v solastnini pravdnih strank.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katere tožnik opira zahtevek, dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Ker je bil vložnik poučen, da opredeli tožečo in toženo stranko, postavi določen tožbeni zahtevek, dopolni navedbe, na katere opira zahtevek in predloži vse morebitne dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, prav tako tudi, da ima možnost zagotoviti si brezplačno pravno pomoč, pa vlagatelj vloge do tega dne ni popravil oziroma dopolnil, niti ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je bila njegova vlopa pravilno zavržena.
Dogovori (pogodbe) se lahko sklepajo tako v pisni kot v ustni obliki, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi bila v konkretnem primeru iz kakršnihkoli koli razlogov potrebna pisna oblika.
Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 9. 3. 2012 na podlagi 1. točke drugega odstavka 124. člena ZJU izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec december 2011, v katerem je bila storjena kršitev. Določeno je bilo tudi, da je potrebno denarno kazen poravnati v 8 dneh po pravnomočnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sklep z dne 9. 3. 2012 ob izdaji sklepa, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku na podlagi dokončnega sklepa z dne 9. 3. 2012 pri plači za mesec maj 2012 odtegne izrečena denarna kazen, ni bil izvršljiv. Po določbi četrtega odstavka 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa, torej določa le zastaranje, disciplinskemu organu pa prepušča, da sam določi in pazi na trenutek nastopa izvršljivosti odločb predstojnika o disciplinski odgovornosti. V konkretnem primeru sklep disciplinskega organa o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 9. 3. 2012 še ni postal izvršljiv, saj sklep še ni postal pravnomočen, ker se o njem še vodi postopek. Tožena stranka je imela možnost, da morebitno nepravilnost v sklepu disciplinske komisije ustrezno popravi, zato se ne more sklicevati na pomoto. Ker je tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 21. 5. 2012 dovolila izvršbo denarne kazni na podlagi neizvršljivega sklepa z dne 9. 3. 2012, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep utemeljeno razveljavilo.
subsidiarna odgovornost – stroški ogrevanja – subsidiarno poroštvo – pretrganje zastaranja – izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika – ponoven tek zastaranja
Tožena stranka je na podlagi zakona subsidiarno odgovorna za vtoževane stroške, njena obveznost ima pravno naravo subsidiarnega poroštva. To pomeni, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika pretrga tudi zastaranje terjatve do poroka (1034. člen OZ).
Nobene podlage pa ni v zakonskih določbah za nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, to je, da je zastaranje zoper poroka ponovno začelo teči že z dnem pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pravnomočnost sklepa o izvršbi ne pomeni zaključka izvršilnega postopka.
OZ člen 83. ZPPOGD člen 4, 4/1. Uredba o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev člen 3, 3/2, 3/5.
delovna uspešnost - obveznost plačila - direktor družbe - dogovor v pogodbi o zaposlitvi
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo na delovnem mestu „direktor družbe“ za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da pripada tožniku za dosežene poslovne rezultate, ki za več kot 10 % presegajo načrtovane, enkratna nagrada v višini največ ene bruto plače. S tem, ko sta stranki kot odločilen kriterij določili poslovni rezultat, ki za več kot 10 % presega načrtovani poslovni rezultat tožene stranke, sta upoštevali 4. člen ZPPOGD, ki določa, da mora biti spremenljiv prejemek odvisen od vnaprej določenih in merljivih meril. Tako določen kriterij je merljiv, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je poslovni rezultat tožene stranke v letu 2012 presegel za več kot 10 % načrtovani rezultat za isto obdobje. Ker v pogodbi o zaposlitvi določena nagrada oziroma spremenljiv prejemek v smislu ZPPOGD ne presega zneska iz 2. odstavka 3. člena Uredbe o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev, po katerem lahko v družbah, ki opravljajo dejavnosti iz 5. odstavka prejšnjega člena (torej družbe, ki v samoupravnih lokalnih skupnostih kot gospodarsko javno službo opravljajo tudi komunalno dejavnost), spremenljivi prejemek znaša največ deset odstotkov izplačanih osnovnih plačil direktorja v poslovnem letu, je tožnik upravičen do vtoževane nagrade.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas
Tožena stranka je s tožnico sklenila dvanajst pogodb o zaposlitvi oziroma anekse k pogodbam, in sicer za čas od 15. 9. 2009 do vključno 15. 6. 2014. Tožnica je zgolj po prvi pogodbi o zaposlitvi nadomeščala delavko, kasneje pa je ves čas delala isto delo, čeprav so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene zaradi nadomeščanja različnih delavk. Ker je tožnica ves čas pri toženi stranki delala enako delo, ne glede na poimenovanje delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, je podlagi 56. člena ZDR-1 delovno razmerje prešlo iz določenega v nedoločen čas.
udeleženec registrskega postopka - subjekt vpisa - interes za pritožbo - izbris vpisa obremenitve pri poslovnem deležu - neugodna odločitev
Pritožbo subjekta vpisa je bilo treba zavreči kot nedovoljeno po 1. točki 39. člena ZSReg. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom, Srg 2015/34151 z dne 17.8.2015 izvedlo izbris vpisa obremenitve (zastavne pravice za zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve) pri poslovnem deležu družbenika subjekta vpisa P. d.o.o. Ta registrski sklep pa po oceni pritožbenega sodišča tudi za subjekt vpisa sploh ne predstavlja nobene neugodne odločbe, zato subjekt vpisa nima nobenega pravnega interesa za pritožbo.
Abstraktni pravni pojmi ter prosti preudarek vežejo upravni organ pri njihovih uporabi in posledično vplivajo tudi na obseg sodne presoje posamičnih upravnih aktov. Tako je tudi v primerih uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči potrebno že v predsodnem postopku razčistiti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima takšne izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Zgolj z dejstvom črtanja iz evidence brezposelnih, ker se določenega dne oseba ni javila pri svetovalcu za zaposlitev, ni mogoče zapolniti abstraktnega zakonskega dela norme, ki se nanaša na razlog, zaradi katerega ni mogla ali ne more vplivati na nastali položaj in se odraža skozi preteklo ali sedanjo skrb za dostojno lastno preživljanje. Glede na to, da 1. odstavek 33. člena ZSVarPrev, v katerem so določeni pogoji za priznanje izredne denarne socialne pomoči, v predsodnem postopku ni bil pravilno interpretiran ne uporabljen in tega niti sodišče prve stopnje ni odpravilo, so ostala dejstva oz. pogoji, ki so odločilni za zakonito upravno odločanje po prostem preudarku o pravici do izredne denarne socialne pomoči, nerazčiščeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se upravna akta odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.
Tožnik je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil v fotokopiji, brez izvirnega podpisa, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nepopolno.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-2. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zagovor - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Bistvo pravice do zagovora (tudi v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti) je v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določba 2. odstavka 85. člena ZDR-1 o pravici delavca do zagovora je namenjena njegovi obrambi, in sicer tako, da lahko v postopku pred odpovedjo pogodbe zaposlitvi sodeluje ter delodajalca seznani s svojimi ugovori. Da pa bi se delavec lahko uspešno zagovarjal, mu mora biti predhodno jasno predočeno, katere so tiste nepravilnosti pri njegovem delu, ki utemeljujejo zaključek o njegovi nesposobnosti, ter omogočen primeren rok za pripravo obrambe. Tožnici v vabilu na zagovor in pisnem obvestilu o očitanem razlogu nesposobnosti ni bilo jasno predočeno, katere so tiste nepravilnosti pri njenem delu, ki utemeljujejo zaključek o nesposobnosti. Splošno opredeljene nepravilnosti pa tožnici niso omogočile, da bi se lahko pripravila na zagovor in tam vsebinsko odgovorila na očitke o konkretnih pomanjkljivostih pri delu. Tudi če je tožena stranka kršitve tožnici nato ustno predstavila na samem zagovoru, se tožnica na zagovor vsebinsko ni mogla pripraviti v smislu izjave o očitanih kršitvah, oziroma ni imela možnosti opravičiti svojega ravnanja. To pa pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravnomočnost - vzrok invalidnosti - pravnomočnost odločitve o vzroku invalidnosti
Odločba toženca o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni je sicer postala pravnomočna, vendar ni postala materialno pravnomočna glede odločitve o vzroku invalidnosti. To pa ne pomeni, da glede vzroka invalidnosti, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku ugotovljen kot bolezen, ne bi bilo mogoče v rednem (novem) postopku ponovno ugotavljati popolne nezmožnosti za delo zaradi drugačnega vzroka. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). Čeprav je vzrok invalidnosti kot eden izmed elementov odločbe, vsebovan v izreku odločbe, se pravnomočnost ne razteza nanj, saj vzrok invalidnosti ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša le na odločitev o dejstvu. Zato ni nobene ovire, da se pri tožniku ne bi ponovno ugotavljal vzrok I. kategorije invalidnosti.
V (pritožbenem) postopku disciplinskega kaznovanja zagovornice obtoženec ni stranka, saj denarno kaznovanje odvetnice na njegov pravni položaj oziroma pravni interes v ničemer ne vpliva.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve - zahteva za ponovno odmero pokojnine
Pritožbene navedbe tožnice o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je odpravilo odločbi toženca ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker toženec tožničine zahteve za ponovno odmero pokojnine ni obravnaval po vsebini in dejanskega stanja še ni ugotavljal. Sodišče prve stopnje tako ni smelo vsebinsko obravnavati zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, temveč je lahko le preverjalo zakonitost dokončne odločbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z ustavno odločbo št. Up - 477/14-10 z dne 27. 5. 2015 bo morala tožena stranka tožnici ponovno odmeriti starostno pokojnino, katere pravilnost in zakonitost bo mogoče v nadaljevanju tudi sodno presojati.