Tožnica je določenega dne odklonila neposreden ukaz za delo v. d. direktorice in ji ni izročila zahtevane dokumentacije v zvezi z najemnim razmerjem glede dveh garaž in pisnega pojasnila o tem, pa tudi ponovne (enake) zahteve v. d. direktorice ni upoštevala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da glede na vse okoliščine primera ne gre za kršitev majhnega pomena, ampak za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki je prekršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanja dela v skladu z navodili delodajalca in toženi stranki, saj zahtev v.d. direktorice ni upoštevala, čeprav je s sporno dokumentacijo razpolagala in jo je toženi stranki izročila šele drugi dan zagovora. Šlo pa je za listine, ki so bile podlaga za prijavo suma kaznivega dejanja pri pristojnem državnem tožilstvu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico, zlasti glede na delovno mesto, ki ga zaseda, to je delovno mesto vodjo finančno računovodske službe pri toženi stranki. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.
ZZVZZ člen 28, 29, 81, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229. ZDR člen 137, 137/3.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost
Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže.
Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.
ZPP člen 108, 108/4, 454, 454/2, 458, 458/1. OZ člen 355.
spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi – izvedba naroka – nepopolna vloga – poprava vloge, vezane na rok – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – plačilo dimnikarskih storitev
Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Ker je bila tožeči stranki terjatev v celoti priznana, je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP in določbo 274. člena ZPP, tožbo glede denarnih terjatev pravilno zavrglo, ker je zaradi priznanja denarne terjatve prenehala pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. Glede na to, da je v stečajnem postopku potrebno prijaviti le denarne terjatve, ne pa tudi nedenarnih terjatev, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbe (za ugotovitev, da ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje), saj je od tega vprašanja odvisno, ali ima pravico do uvelajvljanja pravic za primer brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe natančno označi in oceni zgolj tiste izvedene dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
uveljavljanje predkupne pravice – obvestilo predkupnega upravičenca o javni dražbi
Pritožnica ni zatrjevala niti dokazala, da ima predkupno pravico na zatrjevanih nepremičninah vpisano v zemljiško knjigo.
Na podlagi priložene pogodbe ni pridobila take predkupne pravice, ki stečajnega upravitelja zavezuje bodisi k obveščanju predkupnega upravičenca o dražbi, bodisi k spoštovanju določil o vodenju javne dražbe, na kateri poleg dražiteljev sodeluje tudi predkupni upravičenec.
odškodninska odgovornost – krivdna odgovornost – dolžnostno ravnanje – normalna pohodna površina – luknja v tleh – notranja pohodna površina – škodna posledica – objektivna predvidljivost nastanka škodne posledice – skrbnost – prepoved povzročanja škode
Ker je bila reža med obrobo in tlemi na mestu, ki povprečnemu obiskovalcu poslovalnice ni bila vidna oziroma zaznavna, tako velika, da se je vanjo zagozdila peta obuvala, je pravilen zaključek sodbe, da je bil nastanek škodne posledice objektivno predvidljiv in da opustitev sanacije poškodbe tal predstavlja opustitev dolžnega ravnanja toženkine zavarovanke.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083261
ZVKSES člen 20, 20/3, 20/5. ZPP člen 185.
prodajna pogodba – varstvo kupcev stanovanj – stvarne napake – odprava napak in drugi jamčevalni zahtevki – znižanje kupnine – zadržanje dela kupnine – sprememba tožbe
Toženec je na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZVKSES lahko zadržal plačilo dela kupnine, dokler ni bila dokončno ugotovljena višina stroškov potrebnih za odpravo napak oziroma dokler se stranke ne bi dogovorile za višino znižanja kupnine zaradi neodpravljenih napak. V obravnavani zadevi je sodišče z izvedencem ugotovilo vrednost neodpravljenih napak. Te napake so bile ocenjene na manj kot je znašala zadržana kupnina, zato je toženec razliko dolžan tožeči stranki povrniti.
Iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo izhaja, da je prvotoženkina pooblaščenka, pooblastilo za zastopanje v tej pravdi pa ji je podpisal tudi drugotoženec, opozorila, da ima drugotoženec za nastopanje v pravnem prometu skrbnika in da ni sposoben sam nastopati v tem postopku. Tudi iz sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku po prvotno toženem drugotoženčevem očetu, izhaja, da je drugotoženca v tistem postopku zastopala skrbnica za poseben primer. Ti podatki vzbujajo dvom o obstoju drugotoženčeve pravdne sposobnosti in posledično o veljavnosti pooblastila, danega odvetnikoma za zastopanje v tej pravdi. Glede na to je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar narekuje razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na drugotoženca.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071090
ZIKS člen 145, 145/3, 145b, 145b/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
premoženje, zaplenjeno s kazensko sodbo – predmet zaplembe – vrnitev zaplenjenega premoženja – podlaga prehoda premoženja v državno last – oblika vrnitve zaplenjenega premoženja – vrnitev nepremičnin v naravi – vrednost nepremičnin – odškodnina v obliki obveznic RS – enovito obravnavanje zaplenjenega premoženja – kršitev pravice do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Presoja oblike vrnitve zaplenjenega premoženja in zavezancev za vrnitev (145. člen ZIKS) je odvisna od vprašanja, kaj je bilo predmet zaplembe na podlagi kazenske obsodilne sodbe. Šele, če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča (tretji odstavek 145. člena ZIKS), se prisodi odškodnina v obliki delnic, s katerimi razpolaga RS (četrti odstavek 145.b člena ZIKS).
S tem, ko je tožnik dopolnil tožbeni zahtevek z navedbo parcelne številke, ki v naravi predstavlja pot, ni spremenil tožbe, le bolj določno je opredelil tožbeni zahtevek. Tožnik je že v tožbi zahteval enako sodno varstvo, da se odstrani kamenje na severnem delu makadamske poti, njen potek v naravi je bil določno opredeljen in s tem tudi tožbeni zahtevek.
ZPP člen 180, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 62, 62/2.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – nepopolna tožba – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – ugovor – pravdni postopek – popolnost tožbe – poziv k dopolnitvi tožbenih navedb – kršitev pravice do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Zakonskih pogojev za zavrženje tožbe ni bilo. Z nadaljevanjem postopka v pravdi postane celotno procesno gradivo izvršilnega spisa procesno gradivo pravdnega spisa. Zato mora pravdno sodišče upoštevati in vsebinsko obravnavati tudi trditveno in dokazno podlago strank, ki sta jo podali že v okviru izvršilnega postopka, ne glede na to, ali jih v nadaljnjem postopku še enkrat in v celoti ponovita ali ne.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0084037
ZOZP člen 20a, 20a/1, 20a/2. OZ člen 179, 179/1, 179/2, 299, 299/1.
prometna nesreča – zamuda zavarovalnice – tek zakonskih zamudnih obresti – obvezno avtomobilsko zavarovanje – nepremoženjska škoda – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – vpliv predhodne poškodbe
Kdaj pride zavarovalnica v zamudo v primerih, kot je obravnavani, ZOZP izrecno ne ureja, zaradi česar je treba upoštevati tudi določbe OZ o zamudi, in sicer prvi odstavek 299. člena, kjer je določeno, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ob dejstvu, da ima zavarovalnica trimesečni rok za reševanje odškodninskih zahtevkov, kar je treba šteti kot rok iz citirane določbe OZ, nastopi njena zamuda po preteku tega roka.