SZ-1 člen 25, 25/2, 25/4, 29, 29/2, 29/3. ZGO-1 člen 2, 2-10. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 13.
plačilo dela stroškov za obnovo fasade – obnova fasade s toplotno izolacijo – uporaba novih energetsko učinkovitih materialov – posel, ki presega okvir rednega upravljanja – kvalificirana večina etažnih lastnikov glede na njihove solastne deleže – izboljšava – nezadostna večina glasov
Izdelava toplotne izolacije fasade na večstanovanjski stavbi spada med posel, ki presega okvire redne uprave, zato bi moralo zanj glasovati več kot 75 % etažnih lastnikov glede na njihove solastne deleže.
obveznost plačila - dokazovanje - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - dokazna sredstva
ZPP pozna več vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve (stroškov v zvezi z delom) dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Zato je zmotno tožnikovo stališče, da tožena stranka dejstva, da je tožniku stroške v zvezi z delom že plačala, ne more dokazati, ker ne razpolaga z listinskimi dokazi - podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je namreč navedeno dokazala z izpovedbami prič. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - invalidnost
Pri tožniku še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, kot je določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih aktov toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR-1 člen 88, 88/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZDR člen 87, 87/1. ZOFVI člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev delovnih obveznosti – nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.
Tožnica (defektologinja) je določenega dne po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk. S temi ravnanji je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 6, 6/6, 83, 83/4, 86, 86/2, 89, 89/1, 89/1-1. ZDR člen 81, 81/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zdravstveno stanje - neenaka obravnava - diskriminacija
ZDR-1 v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Delodajalec pa je pri izbiri (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo, med drugim tudi ne glede na njegovo zdravstveno stanje. Dejanski razlog, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi ravno tožniku, pa je bil v tem, da je bil tožnik dalj časa odsoten zaradi bolniškega staleža. Zato za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga, ni obstajal utemeljen razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
lastnost zavarovanca - sprememba podlage zavarovanja - sprememba lastnosti zavarovanca
V ZZVZZ in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja ni pravne podlage za spreminjanje lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja za nazaj, kadar ima oseba že urejen status. Gre za pravno varovan status, v katerega je dopustno posegati le za naprej. Vsakršno drugačno postopanje je v nasprotju z 158. členom Ustave RS, ki zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Zaradi pravne varnosti je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče zakonito posegati le pod pogoji, na način in po postopku, določenem v zakonu. Torej kvečjemu z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih ureja Zakon o splošnem upravnem postopku.
Tožnica je določenega dne odklonila neposreden ukaz za delo v. d. direktorice in ji ni izročila zahtevane dokumentacije v zvezi z najemnim razmerjem glede dveh garaž in pisnega pojasnila o tem, pa tudi ponovne (enake) zahteve v. d. direktorice ni upoštevala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da glede na vse okoliščine primera ne gre za kršitev majhnega pomena, ampak za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki je prekršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanja dela v skladu z navodili delodajalca in toženi stranki, saj zahtev v.d. direktorice ni upoštevala, čeprav je s sporno dokumentacijo razpolagala in jo je toženi stranki izročila šele drugi dan zagovora. Šlo pa je za listine, ki so bile podlaga za prijavo suma kaznivega dejanja pri pristojnem državnem tožilstvu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico, zlasti glede na delovno mesto, ki ga zaseda, to je delovno mesto vodjo finančno računovodske službe pri toženi stranki. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZP-1 člen 68, 133, 133/2, 155, 155/1-8, 157, 157/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločanje sodišča – načelo materialne resnice – dokazna ocena – sprejemanje dokazne ocene – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Prekrškovni organ je tisti, ki mora glede prekrška, ki ga obdolžencu očita, v obdolžilnem predlogu predložiti oziroma predlagati dokaze, na sodišču pa je, da dokaze, ki so pomembni za pravilno odločitev, izvede. Če je sodišče ocenilo, da je potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati katero od predlaganih prič, je na sodišču, da poskrbi, da se priča zaslišanja tudi udeleži. Za to ima tudi sredstva (npr., da odredi privedbo priče, ki se brez utemeljenega razloga na vabilo ne odzove – prvi odstavek 244. člena Zakona o kazenskem postopku- ZKP v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1). Status priče v postopku, tudi če je ta policist, ni enak položaju prekrškovnega organa, ki je zaradi postopka o prekršku zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog. Nikakršnega pooblastila namreč nima, da bi sam prisilil pričo policista, da sodeluje v sodnem postopku, pač pa ga lahko na sodišče privede le po odredbi sodišča. Očitek, da se predlagatelj ni potrudil v smeri dokazovanja obdolžencu očitanega prekrška je zato neutemeljen. V nasprotju s pravili sprejemanja dokazne ocene (133. člen ZP-1) je vnaprejšnja opredelitev sodnika glede dokazne ocene, ko je navedel, da tudi če bi vabljena priča pristopila na zaslišanje in izpovedala, bi na strani sodišča ostal razumen dvom, ki narekuje odločitev v obdolženčevo dobro.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - pridobitev pravice - izplačevanje
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno ločiti med datumom, ko je priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in datumom, od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina oziroma denarno nadomestilo. Za pridobitev pravic je odločilen 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, v katerem je določeno, da zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina pa je določeno v 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1, po katerem se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zato se tožniku delna invalidska pokojnina lahko izplačuje šele od dneva, ko je začel delati s krajšim delovnim časom od polnega in ne že od dneva priznanja pravice do delne invalidske pokojnine.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - reorganizacija poslovanja
Pri toženi stranki se je delo na stebernem rezkalnem stroju (na katerem je delo opravljal tudi tožnik) spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. S tem je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu prve alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
tožbeni zahtevek - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožnika, je potrebno šteti pritožbo, s katero tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, ki ga izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevku, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Tretji odstavek 327. člena ZPP določa, da se v primeru, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba.
Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
V 34.a členu ZST-1 je določeno, da je ugovor zoper plačilni nalog dopusten, če je sodna taksa že plačana, ali če jo je sodišče napačno odmerilo. Ker ta razloga v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bila uveljavljana, je sodišče prve stopnje ugovor zoper plačilni nalog utemeljeno zavrnilo.
Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, je bila pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo je lastnik lokala, v katerem je poslovala do 1. 3. 2015, ko je prenehala poslovati in 2. 3. 2015 odjavila firmo, o prispelem pismu obvestil šele 26. 3. 2015, ko so v nabiralniku pustili pismo in ne 19. 3. 2015, zato je odgovor na tožbo podala v roku. Tožena stranka ni trdila, da pisanja ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker je bila tožba puščena v hišnem predalčniku 19. 3. 2015 in ne 26. 3. 2015, je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.