Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 131, 200, 200/4. ZDR člen 131. Kolektivna pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 74. OZ člen 191.
plačilo plače – obveznost plačila – absolutna bistvena kršitev določb postopka - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane med delom regres za letni dopust – bruto – neto – davki in prispevki
Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa to posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh-2. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v ZPIZ-2, ZZVZZ, ZUTD in ZSDP. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/4. ZZVZZ člen 61, 61/1.
izredna denarna socialna pomoč - izredni stroški - minimalni dohodek
Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
OZ člen 3, 6, 6/2, 82, 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 263, 263/1. Zdoh-2 člen 35. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10. ZUTG člen 135. ZDavP-2 člen 57, 57/1, 57/4, 352, 352/6, 353.
plačilo odpravnine - pobot - direktor - odpoklic - razlogi za razrešitev - odškodninska odgovornost
Razlog za tožnikov odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke je bil tožnikovo nasprotovanje podpisu pogodbe o kratkoročnem posojilu matični družbi. Ker bi bila sklenitev takšne pogodbe v škodo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepodpis pogodbe ni utemeljen razlog za razrešitev, saj ne ustreza opredelitvi odpovednega razloga oziroma razloga, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi katerega mu ne bi pripadala odpravnina.
Tožnikov podpis pogodbe o asignaciji predstavlja ravnanje, ki je toženi stranki povzročilo škodo. Prevzem dolga po 427. členu OZ, s katerim je tožena stranka nase prevzela dolgove določene družbe, brez vsakršnih zavarovanj in v neznani bodoči višini in to v času, ko je imela tudi sama finančne težave, že v tistem obdobju pa je bilo jasno, da ta družba tega denarja nikoli ne bo mogla vrniti, predstavlja ravnanje, ki ne zagotavlja potrebne in ustrezne plačilne sposobnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, v skladu s pravili stroke, ko je sprejel odločitev, ki glede na finančni položaj podjetja ni bila ustrezna oziroma primerna za zagotavljanje normalnega poslovanja podjetja. Zato je podana odškodninska odgovornost tožnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - kršitev pravice do zagovora
Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), kar je ena od zahtev, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. ZDR-1 ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved, ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega (kar se je zgodilo v konkretnem primeru), vendar se je z zagovorom dolžna seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor pred osebo, ki je zagovor vodila po pooblastilu predsednika uprave, ta pa predsednika uprave po zagovoru z vsebino zagovora ni seznanila, temveč je tožniku vročila izredno odpoved predsednika uprave, ki je bila sestavljena in podpisana dan pred zagovorom, je bila odločitev predsednika uprave sprejeta pred zagovorom. To pa pomeni, da postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil izveden v skladu z ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Razlaga Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) člen 37, 37/1. ZDR-1 člen 126. ZSPJS člen 23, 26.
dodatek za magisterij
Ker je tožnikov magisterij pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer), že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Kolektivne pogodbo za javni sektor, ki določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva.
Tožeča stranka je uveljavljala do tožene stranke povračilo preveč plačane omrežnine iz razloga, ker je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (glede na to, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ves čas lastnica in uporabnica nizko napetostnega kabelskega priključka, bi morala omrežnino plačevati po nižji ceni. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na uporabi določbe prvega odstavka 191. člena OZ.
Pisanje tožnika v pritožbi, v kateri tožnik sodnici, ki je odločala v zadevi, očita koruptivnost in delovanje v korist toženi stranki, je žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni (v znesku 300,00 EUR) v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZPP, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v primeru, kadar v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov v višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Ob ugotovitvi, da podatki o plačah za leto 1972 niso znani ne za tožnico ne za sodelavko, je sodišče prve stopnje za izračun pokojninske osnove pravilno uporabilo podatke o znanih plačah tožnice za leto 1971. V pokojninsko osnovo pa utemeljeno ni vštelo dohodka iz naslova opravljanega dela kot dopolnilne dejavnosti v določenem obdobju, saj je bila takrat tožnica v delovnem razmerju in zavarovana iz tega naslova.
stroški postopka - spor o obstoju delovnega razmerja - spor premoženjskopravne narave - odmera stroškov
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri toženi stranki. Nadaljnji z
ahtevki, ki jih je tožnik postavil kot primarni zahtevek, se nanašajo na plačilo denarnih zneskov iz delovnega razmerja, kot posledice ugotovitve obstoja
delovnega razmerja pri toženi stranki. Ti denarni zahtevki so neločljivo povezani z obstojem delovnega razmerja, zato gre v tem delu za spor o obstoju delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je v obsegu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka dolžna sama nositi svoje pravdne stroške ne glede na zavrnitev glavnega zahtevka.
Tožnik je na obravnavi poleg že obstoječega glavnega zahtevka uveljavljal še podredni zahtevek, ki temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, tj. zaradi neizpolnitve obveznosti po pogodbi civilnega prava. Čeprav sta glavni in podredni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrednem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Poleg tega se denarni zneski iz naslova škode, ki jih je tožnik postavil podrednem zahtevku, po višini le delno prekrivajo z denarnimi zneski primarnega zahtevka, saj je vrednost podrednega zahtevka višja od primarnega zaradi seštevka mesečnih zneskov za sporno obdobje, torej tudi zaradi upoštevanja denarnih zneskov za čas po vložitvi tožbe. Razlika med vrednostjo podrednega in denarnega dela primarnega zahtevka znaša skupaj 50.800,00 EUR, kar predstavlja obenem vrednost, od katere se pravdni stroški odmerijo po določbah ZPP, saj je spor v tem obsegu izključno premoženjskopravne narave. Zato je potrebno o teh stroških odločati na podlagi določb ZPP, ki se nanašajo na povrnitev pravdnih stroškov in je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravnih stroških.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Tožnica v času dela pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela. Poleg tega tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje ni utemeljen.
navadna škoda – pravno priznana škoda – višina škode – spor majhne vrednosti – razpravno načelo – trditveno breme – priznana dejstva – materialno procesno vodstvo
V kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policista v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 168. člena ZIZ, ko je ugodilo zahtevku.
Taka tožba mora biti naperjena proti osebi, ki je v zemljiški knjigi (kljub temu, da obstaja pogodba) vpisana kot lastnik, saj je podlaga za vpis lastninske pravice lahko le sodba, ki učinkuje proti v zemljiško knjigo vpisanemu imetniku lastninske pravice (150. člen Zakona o zemljiški knjigi).
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - zmanšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - pobot terjatev
Da bi učinek te terjatve zmanjšal čisto vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da bi drugi upniki prejeli manj, pa bi morala tožena stranka (kot imetnica te terjatve) to terjatev tudi pravočasno prijaviti v stečajno maso tožeče stranke, saj v nasprotnem primeru terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 451, 452, 453. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
spor majhne vrednosti – potrjena poenostavljena prisilna poravnava – vpliv poenostavljene prisilne poravnave na vtoževano terjatev – zahteva za izvedbo naroka – neizvedba naroka – priznanje dejstev – dokazni predlog za zaslišanje – substanciranost dokaznega predloga
Dokazni predlog za zaslišanje ne pomeni tudi zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da sodišče dokaznemu predlogu ugodi. Zato mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno.
Trditve tožeče stranke so ostale neprerekane in s tem priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti, kot tudi očitki, da je bila toženi stranki z neizvedbo naroka kršena pravica do izjave.
Skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d ZFPPIPP.