• Najdi
  • <<
  • <
  • 2
  • od 35
  • >
  • >>
  • 21.
    VDSS sodba Pdp 617/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0015064
    ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1, 110/1-2. ZDDV-1 člen 81. KZ-1 člen 211.
    izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev delovne obveznosti
    Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
  • 22.
    VSK sodba Cpg 232/2015
    26.11.2015
    OBLIGACIJSKO PRAVO
    VSK0006473
    OZ člen 60, 60/2, 86.
    ničnost pogodbe - nemogoč pogoj - odložni pogoj
    Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.
  • 23.
    VDSS sodba Pdp 519/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0014998
    ZDR člen 129. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 70.
    razlika v plači - obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - pogodbena volja strank
    Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen.
  • 24.
    VDSS sodba Pdp 557/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0015027
    ZDR člen 73, 74. ZFPPIPP člen 60, 60/4, 292.
    redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
    Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.

    Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
  • 25.
    VSL sklep VII Kp 89064/2010
    26.11.2015
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VSL0023382
    ZKP člen 88, 366, 366/1, 377, 377/3, 388, 388/1. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/2-1, 83/3.
    sodne počitnice – nujna zadeva – sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji – tek procesnih rokov
    Iz prvega odstavka 83. člena ZS izhaja, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne, in mednje v 1. točki šteje sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji.
  • 26.
    VDSS sodba Psp 596/2015
    26.11.2015
    SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI
    VDS0015320
    ZPP člen 8, 243. ZPIZ člen 57, 139, 139/1, 139/2, 141, 141/2.
    dodatek za pomoč in postrežbo - izvedenec - osnovne življenjske potrebe - upravičenost
    Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.
  • 27.
    VDSS sklep Pdp 1105/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VDS0015719
    ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273.
    začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža
    Zaenkrat iz listin v spisu izhaja, da je osebna zdravnica tožnici dne 4. 9. 2015, ob ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za delo, svetovala sprehode v naravi in na prostem, gibalne aktivnosti in plavanje na morju v spremstvu druge osebe, zato obstaja verjetnost, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, saj ni podana iz utemeljenega razloga, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča verjetnost obstoja terjatve izkazana. Tožnica pa ni izkazala kot verjetno nobene od ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrglo. Tožnica razen tega, da bi z odjavo iz socialnih zavarovanj izgubila pravice iz teh zavarovanj, zaradi tega pa bi ji nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda, ni navedla ničesar drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica v vmesnem obdobju že sama prijavila v zdravstveno zavarovanje kot oseba z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da bi bila skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) upravičena do zdravstvenih storitev, kot če bi bila zaposlena, torej ji ne bi nastala težko nadomestljiva škoda pri zdravljenju. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala, da si ne more sama plačevati prispevkov za zdravstveno zavarovanje, oziroma da je dolžna preživljati družinske člane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz potrdila o prijavi v zavarovanje izhaja, da ima druge prihodke.
  • 28.
    VSL sklep II Cp 2987/2015
    26.11.2015
    CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
    VSL0053065
    ZPP člen 319, 319/1. ZST-1 člen 12, 12/1.
    predlog za oprostitev plačila sodne takse – ugovor res iudicata – spremenjene okoliščine – nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks
    Toženec se v novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sklicuje na spremenjene okoliščine in zato predlaga tudi dokaze. Ker gre za nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki temelji, po trditvah toženca, na okoliščinah, ki so se od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu spremenile, bi sodišče predlog moralo vsebinsko obravnavati in sprejeti odločitev.
  • 29.
    VDSS sklep Pdp 534/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0015013
    ZPP člen 77, 78, 78/1, 82, 82/1, 105, 105/2, 108, 108/4, 132, 132/1, 132/2.
    zavrženje tožbe - nepopolna vloga - poprava tožbe - izbris iz sodnega registra
    Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).
  • 30.
    VDSS sodba Psp 181/2015
    26.11.2015
    SOCIALNO ZAVAROVANJE
    VDS0014703
    ZPIZ-1 člen 6, 34, 34/1, 34/1-7, 34/3.
    lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov
    Po določbi 3. člena ZPIZ-2A je za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v prehodnem obdobju določena nova najnižja pokojninska osnova za plačilo prispevkov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPIZ-2A se zavarovanec iz 3. člena, ki se je od 1. 1. 2013 odjavil iz zavarovanja, lahko v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničin status ni identičen s statusom, določenim v 6. členu, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (pač pa po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1) in se tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve v ZPIZ-2A ni odjavila iz zavarovanja, da bi se potem ponovno prijavila v zavarovanje. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena nanašala in s tem zanjo tudi ne velja 30 dni, v katerem bi se tožnica morala ponovno prijaviti v obvezno zavarovanje, šteto od uveljavitve tega zakona oz. do 7. 6. 2013.
  • 31.
    VDSS sodba Pdp 513/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0014993
    ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
    obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
    Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.

    Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
  • 32.
    VDSS sodba Psp 323/2015
    26.11.2015
    POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
    VDS0014773
    ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3. ZPIZ-2A člen 3, 6.
    lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
    Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
  • 33.
    VDSS sodba Pdp 871/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0015761
    Razlaga Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) člen 37, 37/1. ZDR-1 člen 126. ZSPJS člen 23, 26.
    dodatek za magisterij
    Ker je tožnikov magisterij pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer), že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Kolektivne pogodbo za javni sektor, ki določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva.
  • 34.
    VDSS sodba Psp 398/2015
    26.11.2015
    SOCIALNO VARSTVO
    VDS0014834
    ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/4. ZZVZZ člen 61, 61/1.
    izredna denarna socialna pomoč - izredni stroški - minimalni dohodek
    Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
  • 35.
    VDSS sodba Psp 394/2015
    26.11.2015
    POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI
    VDS0014830
    ZPIZ-2 člen 403, 403/3.
    invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
    Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
  • 36.
    VDSS sodba Pdp 559/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0015028
    ZDR -1 člen 4, 11, 11/1, 17, 17/4, 22, 54, 65.
    obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
    Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Tožnica v času dela pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela. Poleg tega tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje ni utemeljen.
  • 37.
    VDSS sodba Pdp 504/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0014614
    ZDR člen 73, 92, 92/2, 92/2-4, 92/4, 109, 109/1, 109/2, 109/2-3. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa člen 32, 32/5. ZGD-1 člen 581.
    redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
    ZDR v četrtem odstavku 92. člena določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa pa v petem odstavku 32. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu za delovno dobo šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Med družbami A. d. d., B. d. d. in C. d. o. o. je obstajalo pravno nasledstvo in je podana tudi kapitalska povezanost. Družba C. d. o. o. je s pripojitvijo k družbi B. d. d. prenehala obstajati, njeno premoženje pa je skupaj z obveznostmi prešlo na družbo B. d. d, ki je izključna lastnica družbe A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve pri njegovih prejšnjih delodajalcih, to je družbi C. d. d. (od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005), družbi B. d. d. (od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005) in družbi A. d. o. o. (od 1. 1. 2006 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je pri določitvi odpovednega roka in višine odpravnine pravilno upoštevalo skupno delovno dobo tožnika pri navedenih družbah (več kot 28 let). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita v delu, v katerem je določala, da tožniku preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, namesto po izteku 120-dnevnega odpovednega roka, določenega v 4. alinei drugega odstavka 92. člena ZDR.
  • 38.
    VSK sodba II Kp 45741/2012
    26.11.2015
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VSK0006850
    KZ-1 člen 158, 160.
    kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - žaljiva obdolžitev - izključitev protipravnosti
    Po ustaljeni sodni praksi je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Pri trditvi osebnostnih motenj je potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena.

    V delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd., ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji, so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

    Obtoženec z dodatnimi pojasnili na pritožbeni seji ni dokazal obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Po navedeni določbi se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi, med drugim tudi v obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
  • 39.
    VDSS sklep Pdp 543/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VDS0015018
    ZDR-1 člen 7, 7/1, 34, 46, 85, 85/1.
    redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – pisno opozorilo – žalitev – žaljiva izjava - zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
    Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da izjava, ki jo je tožnica podala določenega dne v telefonskem razgovoru o svoji sodelavki svojemu vodji („Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila“), kar se tožnici očita v pisnem opozorilu, predstavlja kršitev 46. člena ZDR-1. Navedena izjava ne more predstavljati kršitve citiranega člena, saj 46. člen ZDR-1 nalaga obveznost delodajalcu in ne delavcu, kar pomeni, da jo lahko krši le delodajalec. Določa namreč, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen nalaga delodajalcu sprejem ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da izrečena izjava predstavlja tudi obliko nezaželenega verbalnega ravnanja z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, ki je skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 prepovedano. ZDR-1 v 7. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje. Kot nadlegovanje opredeljuje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Glede na to, da tožnica očitane izjave ni izrekla sodelavki in ta s to izjavo tudi ni bila seznanjena, tožničina izjava ni imela učinka oziroma namena prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožnica navedeni izraz uporabila v pogovornem (slengovskem) jeziku, torej kot opredelitev mlade ženske, in ne z namenom žaljenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje
  • 40.
    VDSS sodba Pdp 531/2015
    26.11.2015
    DELOVNO PRAVO
    VDS0015010
    ZSPJS člen 23, 28.
    dodatek za dvojezičnost - pogoj za zasedbo delovnega mesta - plačilo dodatka za dvojezičnost
    Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
  • <<
  • <
  • 2
  • od 35
  • >
  • >>