ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 63, 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - pravica do premestitev na drugo delovno mesto - nadomestilo za invalidnost
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/4. ZZVZZ člen 61, 61/1.
izredna denarna socialna pomoč - izredni stroški - minimalni dohodek
Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
OZ člen 3, 6, 6/2, 82, 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 263, 263/1. Zdoh-2 člen 35. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10. ZUTG člen 135. ZDavP-2 člen 57, 57/1, 57/4, 352, 352/6, 353.
plačilo odpravnine - pobot - direktor - odpoklic - razlogi za razrešitev - odškodninska odgovornost
Razlog za tožnikov odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke je bil tožnikovo nasprotovanje podpisu pogodbe o kratkoročnem posojilu matični družbi. Ker bi bila sklenitev takšne pogodbe v škodo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepodpis pogodbe ni utemeljen razlog za razrešitev, saj ne ustreza opredelitvi odpovednega razloga oziroma razloga, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi katerega mu ne bi pripadala odpravnina.
Tožnikov podpis pogodbe o asignaciji predstavlja ravnanje, ki je toženi stranki povzročilo škodo. Prevzem dolga po 427. členu OZ, s katerim je tožena stranka nase prevzela dolgove določene družbe, brez vsakršnih zavarovanj in v neznani bodoči višini in to v času, ko je imela tudi sama finančne težave, že v tistem obdobju pa je bilo jasno, da ta družba tega denarja nikoli ne bo mogla vrniti, predstavlja ravnanje, ki ne zagotavlja potrebne in ustrezne plačilne sposobnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, v skladu s pravili stroke, ko je sprejel odločitev, ki glede na finančni položaj podjetja ni bila ustrezna oziroma primerna za zagotavljanje normalnega poslovanja podjetja. Zato je podana odškodninska odgovornost tožnika.
Tožeča stranka je uveljavljala do tožene stranke povračilo preveč plačane omrežnine iz razloga, ker je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (glede na to, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ves čas lastnica in uporabnica nizko napetostnega kabelskega priključka, bi morala omrežnino plačevati po nižji ceni. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na uporabi določbe prvega odstavka 191. člena OZ.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - kršitev pravice do zagovora
Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), kar je ena od zahtev, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. ZDR-1 ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved, ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega (kar se je zgodilo v konkretnem primeru), vendar se je z zagovorom dolžna seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor pred osebo, ki je zagovor vodila po pooblastilu predsednika uprave, ta pa predsednika uprave po zagovoru z vsebino zagovora ni seznanila, temveč je tožniku vročila izredno odpoved predsednika uprave, ki je bila sestavljena in podpisana dan pred zagovorom, je bila odločitev predsednika uprave sprejeta pred zagovorom. To pa pomeni, da postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil izveden v skladu z ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014947
ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zamudna sodba - delo na višini - objektivna odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu klepar, se je poškodoval pri delu na gradbišču, ko mu je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, in sicer je stopil na diagonalno vez odra, ki ni bil opremljen z lestvijo za plezanje in je padel cca. 4 metre v globino. Padel je na betonska tla, saj oder ni imel zaščite (mreže, ograje), ki bi padec preprečila, tožena stranka pa ni poskrbela za kakršnokoli drugo zaščito, ki bi preprečila padec z višine ali vsaj ublažila posledice takšnega padca. Vzpenjanje po nezavarovanem odru je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru je to tožena stranka. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku.
Zaenkrat iz listin v spisu izhaja, da je osebna zdravnica tožnici dne 4. 9. 2015, ob ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za delo, svetovala sprehode v naravi in na prostem, gibalne aktivnosti in plavanje na morju v spremstvu druge osebe, zato obstaja verjetnost, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, saj ni podana iz utemeljenega razloga, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča verjetnost obstoja terjatve izkazana. Tožnica pa ni izkazala kot verjetno nobene od ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrglo. Tožnica razen tega, da bi z odjavo iz socialnih zavarovanj izgubila pravice iz teh zavarovanj, zaradi tega pa bi ji nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda, ni navedla ničesar drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica v vmesnem obdobju že sama prijavila v zdravstveno zavarovanje kot oseba z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da bi bila skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) upravičena do zdravstvenih storitev, kot če bi bila zaposlena, torej ji ne bi nastala težko nadomestljiva škoda pri zdravljenju. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala, da si ne more sama plačevati prispevkov za zdravstveno zavarovanje, oziroma da je dolžna preživljati družinske člane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz potrdila o prijavi v zavarovanje izhaja, da ima druge prihodke.
Pisanje tožnika v pritožbi, v kateri tožnik sodnici, ki je odločala v zadevi, očita koruptivnost in delovanje v korist toženi stranki, je žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni (v znesku 300,00 EUR) v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZPP, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem (storitev kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje). Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zato je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, saj ga k temu zavezuje določilo pogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo dogovorjeno, da mora tožnik vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.
navadna škoda – pravno priznana škoda – višina škode – spor majhne vrednosti – razpravno načelo – trditveno breme – priznana dejstva – materialno procesno vodstvo
V kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policista v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
dodatek za dvojezičnost - pogoj za zasedbo delovnega mesta - plačilo dodatka za dvojezičnost
Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - zmanšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - pobot terjatev
Da bi učinek te terjatve zmanjšal čisto vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da bi drugi upniki prejeli manj, pa bi morala tožena stranka (kot imetnica te terjatve) to terjatev tudi pravočasno prijaviti v stečajno maso tožeče stranke, saj v nasprotnem primeru terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).
ZPP člen 8, 243. ZPIZ člen 57, 139, 139/1, 139/2, 141, 141/2.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedenec - osnovne življenjske potrebe - upravičenost
Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.
Tožnici bi odpravnina ob upokojitvi v višini treh plač (namesto v višini dveh plač) v skladu 3. odstavkom 14. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost oziroma na podlagi 3. odstavka 179. člena ZUJF pripadala le, če bi se upokojila v roku dveh mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker se je tožnica upokojila 6 mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ji ne pripada odpravnina v višini treh plač, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/10. ZZZDR člen 123. URS člen 54.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.