ZDR člen 129. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 70.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - pogodbena volja strank
Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – ugovor res iudicata – spremenjene okoliščine – nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks
Toženec se v novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sklicuje na spremenjene okoliščine in zato predlaga tudi dokaze. Ker gre za nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki temelji, po trditvah toženca, na okoliščinah, ki so se od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu spremenile, bi sodišče predlog moralo vsebinsko obravnavati in sprejeti odločitev.
Zaenkrat iz listin v spisu izhaja, da je osebna zdravnica tožnici dne 4. 9. 2015, ob ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za delo, svetovala sprehode v naravi in na prostem, gibalne aktivnosti in plavanje na morju v spremstvu druge osebe, zato obstaja verjetnost, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, saj ni podana iz utemeljenega razloga, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča verjetnost obstoja terjatve izkazana. Tožnica pa ni izkazala kot verjetno nobene od ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrglo. Tožnica razen tega, da bi z odjavo iz socialnih zavarovanj izgubila pravice iz teh zavarovanj, zaradi tega pa bi ji nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda, ni navedla ničesar drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica v vmesnem obdobju že sama prijavila v zdravstveno zavarovanje kot oseba z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da bi bila skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) upravičena do zdravstvenih storitev, kot če bi bila zaposlena, torej ji ne bi nastala težko nadomestljiva škoda pri zdravljenju. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala, da si ne more sama plačevati prispevkov za zdravstveno zavarovanje, oziroma da je dolžna preživljati družinske člane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz potrdila o prijavi v zavarovanje izhaja, da ima druge prihodke.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v primeru, kadar v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov v višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Ob ugotovitvi, da podatki o plačah za leto 1972 niso znani ne za tožnico ne za sodelavko, je sodišče prve stopnje za izračun pokojninske osnove pravilno uporabilo podatke o znanih plačah tožnice za leto 1971. V pokojninsko osnovo pa utemeljeno ni vštelo dohodka iz naslova opravljanega dela kot dopolnilne dejavnosti v določenem obdobju, saj je bila takrat tožnica v delovnem razmerju in zavarovana iz tega naslova.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - žaljiva obdolžitev - izključitev protipravnosti
Po ustaljeni sodni praksi je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Pri trditvi osebnostnih motenj je potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena.
V delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd., ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji, so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.
Obtoženec z dodatnimi pojasnili na pritožbeni seji ni dokazal obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Po navedeni določbi se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi, med drugim tudi v obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožniku ni preprečevala koriščenja obveznih odmorov in počitkov, kot jih določa ZDCOPMD, saj si je tožnik sam odrejal obvezne odmore in počitke. Dejstvo, da je tožnik podpisal pogodbo za pet delovnih dni na teden in za 40 ur na teden, občasno pa je moral voziti več in drugače, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi to, da je imel tožnik s toženo stranko najprej sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in šele z dnem 29. 6. 2007 za nedoločen čas, ne pomeni, da je bil trpinčen na delovnem mestu. Trpinčenja na delovnem mestu ne predstavlja ravnanje tožene stranke, ko je tožniku poslala SMS samo na službeni telefon in ne na privatni telefon. V kolikor je tožnik imel službeni telefon, ga je bil dolžan uporabljati, tožena stranka pa ni bila dolžna, tožniku pošiljati SMS sporočila tako na službeni kot tudi zasebni telefon. Zato je neutemeljen ugovor tožnika, da mu je tožena stranka poslala SMS sporočilo le na službeni telefon z namenom, da bi ga spregledal. Tudi dejstvo, da je bil tožnik fizično in psihično utrujen po končanih vožnjah, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj je utrujenost ob opravljanju dela voznika tovornega vozila po daljši poti v tujini povsem logična. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25. ZDR člen 204, 204/4. ZUJF člen 164, 164/1, 168, 168/1, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/1, 6, 6/1. ZPP člen 319.
stroški prevoza na delo in z dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza od kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, v delu odločitve o primarnem zahtevku, v katerem tožnica zahteva povračilo stroškov prevoza, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe v točki II/2 izreka, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 495, 496, 515, 515/5. ZPP člen 243.
izključitev družbenika - vračilo vložka - prikrito izplačilo dobička - škodno ravnanje poslovodje družbe, ki je hkrati večinski družbenik družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - odkup poslovnega deleža v drugi družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - metoda diskontiranih čistih donosov - metoda neto sredstev - premoženjska škoda - izvedensko mnenje
Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).
ZDR člen 73, 92, 92/2, 92/2-4, 92/4, 109, 109/1, 109/2, 109/2-3. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa člen 32, 32/5. ZGD-1 člen 581.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
ZDR v četrtem odstavku 92. člena določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa pa v petem odstavku 32. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu za delovno dobo šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Med družbami A. d. d., B. d. d. in C. d. o. o. je obstajalo pravno nasledstvo in je podana tudi kapitalska povezanost. Družba C. d. o. o. je s pripojitvijo k družbi B. d. d. prenehala obstajati, njeno premoženje pa je skupaj z obveznostmi prešlo na družbo B. d. d, ki je izključna lastnica družbe A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve pri njegovih prejšnjih delodajalcih, to je družbi C. d. d. (od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005), družbi B. d. d. (od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005) in družbi A. d. o. o. (od 1. 1. 2006 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je pri določitvi odpovednega roka in višine odpravnine pravilno upoštevalo skupno delovno dobo tožnika pri navedenih družbah (več kot 28 let). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita v delu, v katerem je določala, da tožniku preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, namesto po izteku 120-dnevnega odpovednega roka, določenega v 4. alinei drugega odstavka 92. člena ZDR.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi – reintegracija
Ker je tožniku delovno razmerje pri toženima strankama (tožnik je imel s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank) prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu ZDR-1, in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičen do vrnitve na delo k toženima strankama, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013
ZUP člen 87. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1.
začasna nezmožnost za delo - vložitev tožbe - rok - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
obveznost plačila – plačilo plače – uskladitev plač – plačilo razlike v plači
Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
Tožnica je določenega dne na prošnjo in po navodilu delavke sprejela dve poštni pošiljki od odvetnice, pri tem pa je pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za 3 dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, ju prilepila na pošiljki, označila »poštnina plačana pri določeni pošti«, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom za nazaj. Na sprejeti poštni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako za opravljeno storitev ni zaračunala poštnine. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj,
določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.
ZDR-1 člen 34, 85, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZOPA člen 10, 10/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je dokazala, da je tožnik določenega dne kljub jasnim navodilom glede hrambe ključev sefa na dogovorjenem mestu, pustil ključ sefa v pisarni čez noč, kar ni bilo dovoljeno, ker je bil ključ tam preveč dostopen. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da je bilo zato opozorilo glede te kršitve utemeljeno, tako da je izpolnjena obveznost delodajalca pred odpovedjo iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1.
Tožnik je v posameznih dneh v juniju in juliju 2014 prodajal alkoholne pijače po 21. uri, kar je v nasprotju z zakonsko prepovedjo prodaje alkoholnih pijač med 21. in 7. uro (razen v gostinskih obratih, kjer je prodaja dovoljena do konca njihovega obratovalnega časa), ki je določena v 1. odstavku 10. člena ZOPA. S svojim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 89. člena ZDR-1).