ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.
Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).
ZKP člen 88, 366, 366/1, 377, 377/3, 388, 388/1. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/2-1, 83/3.
sodne počitnice – nujna zadeva – sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji – tek procesnih rokov
Iz prvega odstavka 83. člena ZS izhaja, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne, in mednje v 1. točki šteje sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 63, 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - pravica do premestitev na drugo delovno mesto - nadomestilo za invalidnost
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.
Pisanje tožnika v pritožbi, v kateri tožnik sodnici, ki je odločala v zadevi, očita koruptivnost in delovanje v korist toženi stranki, je žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni (v znesku 300,00 EUR) v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZPP, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - žaljiva obdolžitev - izključitev protipravnosti
Po ustaljeni sodni praksi je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Pri trditvi osebnostnih motenj je potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena.
V delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd., ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji, so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.
Obtoženec z dodatnimi pojasnili na pritožbeni seji ni dokazal obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Po navedeni določbi se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi, med drugim tudi v obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - zmanšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - prijava terjatve v stečajnem postopku - pobot terjatev
Da bi učinek te terjatve zmanjšal čisto vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da bi drugi upniki prejeli manj, pa bi morala tožena stranka (kot imetnica te terjatve) to terjatev tudi pravočasno prijaviti v stečajno maso tožeče stranke, saj v nasprotnem primeru terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 90, 90/3. ZDR-1 člen 118, 118/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - sodna razveza - zaposlitev pod spremenjenimi pogoji
Tožena stranka je ukinila delovno mesto „pravni svetovalec“, na katerem je bila zaposlena tožnica, delovne naloge delovnega mesta „pravni svetovalec“ pa razporedila med ostale zaposlene in vodjo pravne službe, delno pa je dela prenesla na zunanje odvetniške pisarne. Zato je prenehala potreba po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi in je podan utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predstavljata delovni mesti „referent“ in „samostojni referent“, za tožnico ustrezni delovni mesti. Ker je tožena stranka razpolagala z ustreznim delovnim mestom in ga ni ponudila tožnici, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožnica je določenega dne na prošnjo in po navodilu delavke sprejela dve poštni pošiljki od odvetnice, pri tem pa je pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za 3 dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, ju prilepila na pošiljki, označila »poštnina plačana pri določeni pošti«, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom za nazaj. Na sprejeti poštni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako za opravljeno storitev ni zaračunala poštnine. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj,
določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZUP člen 87. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1.
začasna nezmožnost za delo - vložitev tožbe - rok - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
obveznost plačila – plačilo plače – uskladitev plač – plačilo razlike v plači
Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.
ZDR člen 129. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 70.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - pogodbena volja strank
Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 168. člena ZIZ, ko je ugodilo zahtevku.
Taka tožba mora biti naperjena proti osebi, ki je v zemljiški knjigi (kljub temu, da obstaja pogodba) vpisana kot lastnik, saj je podlaga za vpis lastninske pravice lahko le sodba, ki učinkuje proti v zemljiško knjigo vpisanemu imetniku lastninske pravice (150. člen Zakona o zemljiški knjigi).
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi – reintegracija
Ker je tožniku delovno razmerje pri toženima strankama (tožnik je imel s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank) prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu ZDR-1, in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičen do vrnitve na delo k toženima strankama, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost - izredna denarna socialna pomoč
Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka v predsodnem upravnem postopku, sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil oz. državnega organa (v konkretnem primeru tožene stranke). Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Moralo bi biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, da bi ga bilo mogoče šteti kot samovoljno oz. arbitrarno. Okoliščine vsakokratnega primera, torej tudi v postopku odločanja o izredni denarni socialno pomoči, bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine, ni utemeljen, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25. ZDR člen 204, 204/4. ZUJF člen 164, 164/1, 168, 168/1, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/1, 6, 6/1. ZPP člen 319.
stroški prevoza na delo in z dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza od kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, v delu odločitve o primarnem zahtevku, v katerem tožnica zahteva povračilo stroškov prevoza, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe v točki II/2 izreka, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva razveljavitev izbirnega postopka (zaradi ugotovitve elementov delovnega razmerja za nedoločen čas in onemogočanja zaposlitve) in podredno plačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo primarni zahtevek kot nesklepčen, saj tožnik s primarnim zahtevkom zasleduje cilj, ki pravno ni mogoč. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podrejeni zahtevek, saj tožnik v tožbi ni podal ustrezne trditvene podlage, niti ni predložil ustreznega dokaza, na podlagi česa naj bi bil diskriminiran. Peti odstavek 204. člena ZDR neizbranemu kandidatu ne daje drugačnega varstva kot vložitev tožbe za odškodnino zaradi diskriminacije.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.