Sodišče mora svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, saj je na naroku za glavno obravnavo preostale dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so nepotrebni, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa se je opredelilo le do zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov, ni obrazložilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (ali dokaznih predlogov) strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZFPPIPP člen 131, 131/1. ZIZ člen 44, 44/3. ZPP člen 431.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – izvršba na podlagi verodostojne listine – vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja – nedovoljenost izvršbe – osebni stečaj – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – narava sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nalog za plačilo v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – zavrženje predloga za izvršbo
Glede na naravo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je zaradi ovire za vodenje izvršbe zoper insolventno dolžnico treba na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožniku ni preprečevala koriščenja obveznih odmorov in počitkov, kot jih določa ZDCOPMD, saj si je tožnik sam odrejal obvezne odmore in počitke. Dejstvo, da je tožnik podpisal pogodbo za pet delovnih dni na teden in za 40 ur na teden, občasno pa je moral voziti več in drugače, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi to, da je imel tožnik s toženo stranko najprej sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in šele z dnem 29. 6. 2007 za nedoločen čas, ne pomeni, da je bil trpinčen na delovnem mestu. Trpinčenja na delovnem mestu ne predstavlja ravnanje tožene stranke, ko je tožniku poslala SMS samo na službeni telefon in ne na privatni telefon. V kolikor je tožnik imel službeni telefon, ga je bil dolžan uporabljati, tožena stranka pa ni bila dolžna, tožniku pošiljati SMS sporočila tako na službeni kot tudi zasebni telefon. Zato je neutemeljen ugovor tožnika, da mu je tožena stranka poslala SMS sporočilo le na službeni telefon z namenom, da bi ga spregledal. Tudi dejstvo, da je bil tožnik fizično in psihično utrujen po končanih vožnjah, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj je utrujenost ob opravljanju dela voznika tovornega vozila po daljši poti v tujini povsem logična. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
Tožeča stranka je uveljavljala do tožene stranke povračilo preveč plačane omrežnine iz razloga, ker je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (glede na to, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ves čas lastnica in uporabnica nizko napetostnega kabelskega priključka, bi morala omrežnino plačevati po nižji ceni. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na uporabi določbe prvega odstavka 191. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
Tožnica je določenega dne na prošnjo in po navodilu delavke sprejela dve poštni pošiljki od odvetnice, pri tem pa je pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za 3 dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, ju prilepila na pošiljki, označila »poštnina plačana pri določeni pošti«, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom za nazaj. Na sprejeti poštni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako za opravljeno storitev ni zaračunala poštnine. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj,
določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25. ZDR člen 204, 204/4. ZUJF člen 164, 164/1, 168, 168/1, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/1, 6, 6/1. ZPP člen 319.
stroški prevoza na delo in z dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza od kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, v delu odločitve o primarnem zahtevku, v katerem tožnica zahteva povračilo stroškov prevoza, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe v točki II/2 izreka, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.
ZDR-1 člen 34, 85, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZOPA člen 10, 10/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je dokazala, da je tožnik določenega dne kljub jasnim navodilom glede hrambe ključev sefa na dogovorjenem mestu, pustil ključ sefa v pisarni čez noč, kar ni bilo dovoljeno, ker je bil ključ tam preveč dostopen. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da je bilo zato opozorilo glede te kršitve utemeljeno, tako da je izpolnjena obveznost delodajalca pred odpovedjo iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1.
Tožnik je v posameznih dneh v juniju in juliju 2014 prodajal alkoholne pijače po 21. uri, kar je v nasprotju z zakonsko prepovedjo prodaje alkoholnih pijač med 21. in 7. uro (razen v gostinskih obratih, kjer je prodaja dovoljena do konca njihovega obratovalnega časa), ki je določena v 1. odstavku 10. člena ZOPA. S svojim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 89. člena ZDR-1).
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 451, 452, 453. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
spor majhne vrednosti – potrjena poenostavljena prisilna poravnava – vpliv poenostavljene prisilne poravnave na vtoževano terjatev – zahteva za izvedbo naroka – neizvedba naroka – priznanje dejstev – dokazni predlog za zaslišanje – substanciranost dokaznega predloga
Dokazni predlog za zaslišanje ne pomeni tudi zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da sodišče dokaznemu predlogu ugodi. Zato mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno.
Trditve tožeče stranke so ostale neprerekane in s tem priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti, kot tudi očitki, da je bila toženi stranki z neizvedbo naroka kršena pravica do izjave.
Skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d ZFPPIPP.
Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem (storitev kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje). Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zato je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, saj ga k temu zavezuje določilo pogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo dogovorjeno, da mora tožnik vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/10. ZZZDR člen 123. URS člen 54.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 131, 200, 200/4. ZDR člen 131. Kolektivna pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 74. OZ člen 191.
plačilo plače – obveznost plačila – absolutna bistvena kršitev določb postopka - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane med delom regres za letni dopust – bruto – neto – davki in prispevki
Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa to posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh-2. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v ZPIZ-2, ZZVZZ, ZUTD in ZSDP. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 3, 6, 6/2, 82, 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 263, 263/1. Zdoh-2 člen 35. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10. ZUTG člen 135. ZDavP-2 člen 57, 57/1, 57/4, 352, 352/6, 353.
plačilo odpravnine - pobot - direktor - odpoklic - razlogi za razrešitev - odškodninska odgovornost
Razlog za tožnikov odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke je bil tožnikovo nasprotovanje podpisu pogodbe o kratkoročnem posojilu matični družbi. Ker bi bila sklenitev takšne pogodbe v škodo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepodpis pogodbe ni utemeljen razlog za razrešitev, saj ne ustreza opredelitvi odpovednega razloga oziroma razloga, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi katerega mu ne bi pripadala odpravnina.
Tožnikov podpis pogodbe o asignaciji predstavlja ravnanje, ki je toženi stranki povzročilo škodo. Prevzem dolga po 427. členu OZ, s katerim je tožena stranka nase prevzela dolgove določene družbe, brez vsakršnih zavarovanj in v neznani bodoči višini in to v času, ko je imela tudi sama finančne težave, že v tistem obdobju pa je bilo jasno, da ta družba tega denarja nikoli ne bo mogla vrniti, predstavlja ravnanje, ki ne zagotavlja potrebne in ustrezne plačilne sposobnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, v skladu s pravili stroke, ko je sprejel odločitev, ki glede na finančni položaj podjetja ni bila ustrezna oziroma primerna za zagotavljanje normalnega poslovanja podjetja. Zato je podana odškodninska odgovornost tožnika.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014947
ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zamudna sodba - delo na višini - objektivna odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu klepar, se je poškodoval pri delu na gradbišču, ko mu je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, in sicer je stopil na diagonalno vez odra, ki ni bil opremljen z lestvijo za plezanje in je padel cca. 4 metre v globino. Padel je na betonska tla, saj oder ni imel zaščite (mreže, ograje), ki bi padec preprečila, tožena stranka pa ni poskrbela za kakršnokoli drugo zaščito, ki bi preprečila padec z višine ali vsaj ublažila posledice takšnega padca. Vzpenjanje po nezavarovanem odru je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru je to tožena stranka. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku.
obveznost plačila – plačilo plače – uskladitev plač – plačilo razlike v plači
Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.