ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 495, 496, 515, 515/5. ZPP člen 243.
izključitev družbenika - vračilo vložka - prikrito izplačilo dobička - škodno ravnanje poslovodje družbe, ki je hkrati večinski družbenik družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - odkup poslovnega deleža v drugi družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - metoda diskontiranih čistih donosov - metoda neto sredstev - premoženjska škoda - izvedensko mnenje
Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).
ZFPPIPP člen 131, 131/1. ZIZ člen 44, 44/3. ZPP člen 431.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – izvršba na podlagi verodostojne listine – vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja – nedovoljenost izvršbe – osebni stečaj – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – narava sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nalog za plačilo v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – zavrženje predloga za izvršbo
Glede na naravo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je zaradi ovire za vodenje izvršbe zoper insolventno dolžnico treba na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti.
ZUP člen 87. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1.
začasna nezmožnost za delo - vložitev tožbe - rok - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
obveznost plačila – plačilo plače – uskladitev plač – plačilo razlike v plači
Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – pisno opozorilo – žalitev – žaljiva izjava - zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da izjava, ki jo je tožnica podala določenega dne v telefonskem razgovoru o svoji sodelavki svojemu vodji („Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila“), kar se tožnici očita v pisnem opozorilu, predstavlja kršitev 46. člena ZDR-1. Navedena izjava ne more predstavljati kršitve citiranega člena, saj 46. člen ZDR-1 nalaga obveznost delodajalcu in ne delavcu, kar pomeni, da jo lahko krši le delodajalec. Določa namreč, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen nalaga delodajalcu sprejem ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da izrečena izjava predstavlja tudi obliko nezaželenega verbalnega ravnanja z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, ki je skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 prepovedano. ZDR-1 v 7. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje. Kot nadlegovanje opredeljuje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Glede na to, da tožnica očitane izjave ni izrekla sodelavki in ta s to izjavo tudi ni bila seznanjena, tožničina izjava ni imela učinka oziroma namena prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožnica navedeni izraz uporabila v pogovornem (slengovskem) jeziku, torej kot opredelitev mlade ženske, in ne z namenom žaljenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje
predlog za oprostitev plačila sodne takse – ugovor res iudicata – spremenjene okoliščine – nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks
Toženec se v novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sklicuje na spremenjene okoliščine in zato predlaga tudi dokaze. Ker gre za nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki temelji, po trditvah toženca, na okoliščinah, ki so se od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu spremenile, bi sodišče predlog moralo vsebinsko obravnavati in sprejeti odločitev.
Zaenkrat iz listin v spisu izhaja, da je osebna zdravnica tožnici dne 4. 9. 2015, ob ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za delo, svetovala sprehode v naravi in na prostem, gibalne aktivnosti in plavanje na morju v spremstvu druge osebe, zato obstaja verjetnost, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, saj ni podana iz utemeljenega razloga, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča verjetnost obstoja terjatve izkazana. Tožnica pa ni izkazala kot verjetno nobene od ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrglo. Tožnica razen tega, da bi z odjavo iz socialnih zavarovanj izgubila pravice iz teh zavarovanj, zaradi tega pa bi ji nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda, ni navedla ničesar drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica v vmesnem obdobju že sama prijavila v zdravstveno zavarovanje kot oseba z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da bi bila skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) upravičena do zdravstvenih storitev, kot če bi bila zaposlena, torej ji ne bi nastala težko nadomestljiva škoda pri zdravljenju. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala, da si ne more sama plačevati prispevkov za zdravstveno zavarovanje, oziroma da je dolžna preživljati družinske člane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz potrdila o prijavi v zavarovanje izhaja, da ima druge prihodke.
Sodišče mora svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, saj je na naroku za glavno obravnavo preostale dokazne predloge zavrnilo s pavšalno oceno, da so nepotrebni, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa se je opredelilo le do zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve preostalih predlaganih, a neizvedenih dokazov, ni obrazložilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna oziroma pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga (ali dokaznih predlogov) strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe oziroma pravico stranke, da se v postopku izjavi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v primeru, kadar v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov v višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Ob ugotovitvi, da podatki o plačah za leto 1972 niso znani ne za tožnico ne za sodelavko, je sodišče prve stopnje za izračun pokojninske osnove pravilno uporabilo podatke o znanih plačah tožnice za leto 1971. V pokojninsko osnovo pa utemeljeno ni vštelo dohodka iz naslova opravljanega dela kot dopolnilne dejavnosti v določenem obdobju, saj je bila takrat tožnica v delovnem razmerju in zavarovana iz tega naslova.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožniku ni preprečevala koriščenja obveznih odmorov in počitkov, kot jih določa ZDCOPMD, saj si je tožnik sam odrejal obvezne odmore in počitke. Dejstvo, da je tožnik podpisal pogodbo za pet delovnih dni na teden in za 40 ur na teden, občasno pa je moral voziti več in drugače, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi to, da je imel tožnik s toženo stranko najprej sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in šele z dnem 29. 6. 2007 za nedoločen čas, ne pomeni, da je bil trpinčen na delovnem mestu. Trpinčenja na delovnem mestu ne predstavlja ravnanje tožene stranke, ko je tožniku poslala SMS samo na službeni telefon in ne na privatni telefon. V kolikor je tožnik imel službeni telefon, ga je bil dolžan uporabljati, tožena stranka pa ni bila dolžna, tožniku pošiljati SMS sporočila tako na službeni kot tudi zasebni telefon. Zato je neutemeljen ugovor tožnika, da mu je tožena stranka poslala SMS sporočilo le na službeni telefon z namenom, da bi ga spregledal. Tudi dejstvo, da je bil tožnik fizično in psihično utrujen po končanih vožnjah, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj je utrujenost ob opravljanju dela voznika tovornega vozila po daljši poti v tujini povsem logična. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
dodatek za dvojezičnost - pogoj za zasedbo delovnega mesta - plačilo dodatka za dvojezičnost
Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZDR člen 129. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 70.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - pogodbena volja strank
Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/4. ZZVZZ člen 61, 61/1.
izredna denarna socialna pomoč - izredni stroški - minimalni dohodek
Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.
Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.