ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 63, 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - pravica do premestitev na drugo delovno mesto - nadomestilo za invalidnost
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.
Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.
ZDR člen 73, 92, 92/2, 92/2-4, 92/4, 109, 109/1, 109/2, 109/2-3. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa člen 32, 32/5. ZGD-1 člen 581.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
ZDR v četrtem odstavku 92. člena določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa pa v petem odstavku 32. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu za delovno dobo šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Med družbami A. d. d., B. d. d. in C. d. o. o. je obstajalo pravno nasledstvo in je podana tudi kapitalska povezanost. Družba C. d. o. o. je s pripojitvijo k družbi B. d. d. prenehala obstajati, njeno premoženje pa je skupaj z obveznostmi prešlo na družbo B. d. d, ki je izključna lastnica družbe A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve pri njegovih prejšnjih delodajalcih, to je družbi C. d. d. (od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005), družbi B. d. d. (od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005) in družbi A. d. o. o. (od 1. 1. 2006 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je pri določitvi odpovednega roka in višine odpravnine pravilno upoštevalo skupno delovno dobo tožnika pri navedenih družbah (več kot 28 let). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita v delu, v katerem je določala, da tožniku preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, namesto po izteku 120-dnevnega odpovednega roka, določenega v 4. alinei drugega odstavka 92. člena ZDR.
OZ člen 3, 6, 6/2, 82, 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 263, 263/1. Zdoh-2 člen 35. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10. ZUTG člen 135. ZDavP-2 člen 57, 57/1, 57/4, 352, 352/6, 353.
plačilo odpravnine - pobot - direktor - odpoklic - razlogi za razrešitev - odškodninska odgovornost
Razlog za tožnikov odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke je bil tožnikovo nasprotovanje podpisu pogodbe o kratkoročnem posojilu matični družbi. Ker bi bila sklenitev takšne pogodbe v škodo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepodpis pogodbe ni utemeljen razlog za razrešitev, saj ne ustreza opredelitvi odpovednega razloga oziroma razloga, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi katerega mu ne bi pripadala odpravnina.
Tožnikov podpis pogodbe o asignaciji predstavlja ravnanje, ki je toženi stranki povzročilo škodo. Prevzem dolga po 427. členu OZ, s katerim je tožena stranka nase prevzela dolgove določene družbe, brez vsakršnih zavarovanj in v neznani bodoči višini in to v času, ko je imela tudi sama finančne težave, že v tistem obdobju pa je bilo jasno, da ta družba tega denarja nikoli ne bo mogla vrniti, predstavlja ravnanje, ki ne zagotavlja potrebne in ustrezne plačilne sposobnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, v skladu s pravili stroke, ko je sprejel odločitev, ki glede na finančni položaj podjetja ni bila ustrezna oziroma primerna za zagotavljanje normalnega poslovanja podjetja. Zato je podana odškodninska odgovornost tožnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – pisno opozorilo – žalitev – žaljiva izjava - zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da izjava, ki jo je tožnica podala določenega dne v telefonskem razgovoru o svoji sodelavki svojemu vodji („Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila“), kar se tožnici očita v pisnem opozorilu, predstavlja kršitev 46. člena ZDR-1. Navedena izjava ne more predstavljati kršitve citiranega člena, saj 46. člen ZDR-1 nalaga obveznost delodajalcu in ne delavcu, kar pomeni, da jo lahko krši le delodajalec. Določa namreč, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen nalaga delodajalcu sprejem ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da izrečena izjava predstavlja tudi obliko nezaželenega verbalnega ravnanja z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, ki je skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 prepovedano. ZDR-1 v 7. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje. Kot nadlegovanje opredeljuje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Glede na to, da tožnica očitane izjave ni izrekla sodelavki in ta s to izjavo tudi ni bila seznanjena, tožničina izjava ni imela učinka oziroma namena prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožnica navedeni izraz uporabila v pogovornem (slengovskem) jeziku, torej kot opredelitev mlade ženske, in ne z namenom žaljenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje
Tožnici bi odpravnina ob upokojitvi v višini treh plač (namesto v višini dveh plač) v skladu 3. odstavkom 14. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost oziroma na podlagi 3. odstavka 179. člena ZUJF pripadala le, če bi se upokojila v roku dveh mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker se je tožnica upokojila 6 mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ji ne pripada odpravnina v višini treh plač, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.
Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/3. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bolničar – negovalec I. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost in da ji je bila iz tega razloga podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice in ali bi ji tožena stranka morala kot ustrezno delovno mesto ponuditi delo telefonista – receptorja IV (delo v vratarnici). Čeprav iz listin v spisu izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ki določajo postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, niti, ali je tožena stranka podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) in ali je Komisija izdala (pozitivno ali negativno) mnenje. Poleg tega izdanega mnenja Komisije ni dokazno ocenilo. Navedena dejstva so odločilna, saj je v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu mnenje Komisije po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka in je podvrženo sodni presoji. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - žaljiva obdolžitev - izključitev protipravnosti
Po ustaljeni sodni praksi je razlika med razžalitvijo in žaljivo obdolžitvijo v zmožnosti dokazovanja določenega objektivnega in subjektivnega stanja ali dejstva, ki je subjektivno sicer žaljivo za prizadeto osebo. Trditev o neumnosti in o resnih osebnostnih motnjah to gotovo je, saj laično vzeto predstavlja umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti tako ali drugače stigmatizirani v okolju. Pri trditvi osebnostnih motenj je potrebno izhajati tudi iz konteksta, v okviru katerega je taka trditev izrečena.
V delu, ko zasebni tožilki očita nadutost, oholost, ošabnost, itd., ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč le za oceno njenega značaja, ki si jo je na podlagi obnašanja obtoženec lahko ustvaril. Ker pa je negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvijo o neumnosti in o resni osebnostni motnji, so v takem zapisu podani le zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.
Obtoženec z dodatnimi pojasnili na pritožbeni seji ni dokazal obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Po navedeni določbi se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi, med drugim tudi v obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 168. člena ZIZ, ko je ugodilo zahtevku.
Taka tožba mora biti naperjena proti osebi, ki je v zemljiški knjigi (kljub temu, da obstaja pogodba) vpisana kot lastnik, saj je podlaga za vpis lastninske pravice lahko le sodba, ki učinkuje proti v zemljiško knjigo vpisanemu imetniku lastninske pravice (150. člen Zakona o zemljiški knjigi).
Tožnica je določenega dne na prošnjo in po navodilu delavke sprejela dve poštni pošiljki od odvetnice, pri tem pa je pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za 3 dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, ju prilepila na pošiljki, označila »poštnina plačana pri določeni pošti«, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom za nazaj. Na sprejeti poštni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako za opravljeno storitev ni zaračunala poštnine. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj,
določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
Razlaga Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) člen 37, 37/1. ZDR-1 člen 126. ZSPJS člen 23, 26.
dodatek za magisterij
Ker je tožnikov magisterij pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer), že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Kolektivne pogodbo za javni sektor, ki določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva.
stroški postopka - spor o obstoju delovnega razmerja - spor premoženjskopravne narave - odmera stroškov
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri toženi stranki. Nadaljnji z
ahtevki, ki jih je tožnik postavil kot primarni zahtevek, se nanašajo na plačilo denarnih zneskov iz delovnega razmerja, kot posledice ugotovitve obstoja
delovnega razmerja pri toženi stranki. Ti denarni zahtevki so neločljivo povezani z obstojem delovnega razmerja, zato gre v tem delu za spor o obstoju delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je v obsegu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka dolžna sama nositi svoje pravdne stroške ne glede na zavrnitev glavnega zahtevka.
Tožnik je na obravnavi poleg že obstoječega glavnega zahtevka uveljavljal še podredni zahtevek, ki temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, tj. zaradi neizpolnitve obveznosti po pogodbi civilnega prava. Čeprav sta glavni in podredni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrednem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Poleg tega se denarni zneski iz naslova škode, ki jih je tožnik postavil podrednem zahtevku, po višini le delno prekrivajo z denarnimi zneski primarnega zahtevka, saj je vrednost podrednega zahtevka višja od primarnega zaradi seštevka mesečnih zneskov za sporno obdobje, torej tudi zaradi upoštevanja denarnih zneskov za čas po vložitvi tožbe. Razlika med vrednostjo podrednega in denarnega dela primarnega zahtevka znaša skupaj 50.800,00 EUR, kar predstavlja obenem vrednost, od katere se pravdni stroški odmerijo po določbah ZPP, saj je spor v tem obsegu izključno premoženjskopravne narave. Zato je potrebno o teh stroških odločati na podlagi določb ZPP, ki se nanašajo na povrnitev pravdnih stroškov in je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravnih stroških.
Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravilna obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odhod iz kraja bivanja - nespoštovanje zdravnikovih navodil
Tožnica ni imela predhodne odobritve osebne zdravnice, da lahko odpotuje iz kraja bivanja, je pa imela navodilo, da je v času bolniškega staleža aktivna in da se giblje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnici ki je v času bolniškega staleža igrala golf izven kraja bivanja, ni mogoče očitati, da je zlorabila bolniški stalež in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. V konkretni zadevi je bistveno le to, da so bila navodila osebne zdravnice tožnici, da se lahko v času bolniškega staleža giblje v kraju bivanja. Tožnica pa se je v času bolniškega staleža nahajala izven kraja bivanja in se je udeležila golf turnirja v drugem kraju, kljub temu da je imela dovoljeno in svetovano gibanje le v kraju bivanja. Kraj, kjer je potekal golf turnir, ki je oddaljen cca 87 km od kraja tožničinega bivališča, pa ni širša okolica. Tožnica tako ni imela odobritve za odhod iz kraja bivanja zaradi udeležbe na golf turnirju (tekmovalne narave), niti ni osebne zdravnice obvestila o nameravanem odhodu iz kraja bivanja, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati kršitve po 8. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/4. ZZVZZ člen 61, 61/1.
izredna denarna socialna pomoč - izredni stroški - minimalni dohodek
Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 495, 496, 515, 515/5. ZPP člen 243.
izključitev družbenika - vračilo vložka - prikrito izplačilo dobička - škodno ravnanje poslovodje družbe, ki je hkrati večinski družbenik družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - odkup poslovnega deleža v drugi družbi - tržna vrednost poslovnega deleža - metoda diskontiranih čistih donosov - metoda neto sredstev - premoženjska škoda - izvedensko mnenje
Za vračilo vložka (prikrito izplačilo dobička) se šteje vsakršna oblika vračila, ki ga družba zagotovi družbenikom. Pravnih poslov, ki jih družbenik sicer sklene z družbo, praviloma ne zadane prepoved vračila vložka. Izjema pa so tisti pravni posli, ki vsebujejo skrito izplačilo dobička. Gre za pravne posle, ki družbeniku zagotavljajo neustrezno protidajatev (če družba od družbenika nekaj kupi nad tržno ceno).