ZUP člen 87. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1.
začasna nezmožnost za delo - vložitev tožbe - rok - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
obveznost plačila – plačilo plače – uskladitev plač – plačilo razlike v plači
Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.
OZ člen 3, 6, 6/2, 82, 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 263, 263/1. Zdoh-2 člen 35. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10. ZUTG člen 135. ZDavP-2 člen 57, 57/1, 57/4, 352, 352/6, 353.
plačilo odpravnine - pobot - direktor - odpoklic - razlogi za razrešitev - odškodninska odgovornost
Razlog za tožnikov odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke je bil tožnikovo nasprotovanje podpisu pogodbe o kratkoročnem posojilu matični družbi. Ker bi bila sklenitev takšne pogodbe v škodo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepodpis pogodbe ni utemeljen razlog za razrešitev, saj ne ustreza opredelitvi odpovednega razloga oziroma razloga, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi katerega mu ne bi pripadala odpravnina.
Tožnikov podpis pogodbe o asignaciji predstavlja ravnanje, ki je toženi stranki povzročilo škodo. Prevzem dolga po 427. členu OZ, s katerim je tožena stranka nase prevzela dolgove določene družbe, brez vsakršnih zavarovanj in v neznani bodoči višini in to v času, ko je imela tudi sama finančne težave, že v tistem obdobju pa je bilo jasno, da ta družba tega denarja nikoli ne bo mogla vrniti, predstavlja ravnanje, ki ne zagotavlja potrebne in ustrezne plačilne sposobnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, v skladu s pravili stroke, ko je sprejel odločitev, ki glede na finančni položaj podjetja ni bila ustrezna oziroma primerna za zagotavljanje normalnega poslovanja podjetja. Zato je podana odškodninska odgovornost tožnika.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 168. člena ZIZ, ko je ugodilo zahtevku.
Taka tožba mora biti naperjena proti osebi, ki je v zemljiški knjigi (kljub temu, da obstaja pogodba) vpisana kot lastnik, saj je podlaga za vpis lastninske pravice lahko le sodba, ki učinkuje proti v zemljiško knjigo vpisanemu imetniku lastninske pravice (150. člen Zakona o zemljiški knjigi).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/3. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bolničar – negovalec I. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost in da ji je bila iz tega razloga podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice in ali bi ji tožena stranka morala kot ustrezno delovno mesto ponuditi delo telefonista – receptorja IV (delo v vratarnici). Čeprav iz listin v spisu izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ki določajo postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, niti, ali je tožena stranka podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) in ali je Komisija izdala (pozitivno ali negativno) mnenje. Poleg tega izdanega mnenja Komisije ni dokazno ocenilo. Navedena dejstva so odločilna, saj je v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu mnenje Komisije po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka in je podvrženo sodni presoji. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 63, 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - pravica do premestitev na drugo delovno mesto - nadomestilo za invalidnost
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZPP člen 8, 243. ZPIZ člen 57, 139, 139/1, 139/2, 141, 141/2.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedenec - osnovne življenjske potrebe - upravičenost
Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.
Pisanje tožnika v pritožbi, v kateri tožnik sodnici, ki je odločala v zadevi, očita koruptivnost in delovanje v korist toženi stranki, je žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni (v znesku 300,00 EUR) v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZPP, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.
Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva razveljavitev izbirnega postopka (zaradi ugotovitve elementov delovnega razmerja za nedoločen čas in onemogočanja zaposlitve) in podredno plačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo primarni zahtevek kot nesklepčen, saj tožnik s primarnim zahtevkom zasleduje cilj, ki pravno ni mogoč. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podrejeni zahtevek, saj tožnik v tožbi ni podal ustrezne trditvene podlage, niti ni predložil ustreznega dokaza, na podlagi česa naj bi bil diskriminiran. Peti odstavek 204. člena ZDR neizbranemu kandidatu ne daje drugačnega varstva kot vložitev tožbe za odškodnino zaradi diskriminacije.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - kršitev pravice do zagovora
Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), kar je ena od zahtev, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. ZDR-1 ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved, ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega (kar se je zgodilo v konkretnem primeru), vendar se je z zagovorom dolžna seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor pred osebo, ki je zagovor vodila po pooblastilu predsednika uprave, ta pa predsednika uprave po zagovoru z vsebino zagovora ni seznanila, temveč je tožniku vročila izredno odpoved predsednika uprave, ki je bila sestavljena in podpisana dan pred zagovorom, je bila odločitev predsednika uprave sprejeta pred zagovorom. To pa pomeni, da postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil izveden v skladu z ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR člen 129. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 70.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatek za delovno dobo - pogodbena volja strank
Ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo, vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Ker je bil dodatek za delovno dobo po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi vključen v znesek dogovorjene plače, torej mu je bil pravilno obračunan in izplačan, je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz tega naslova neutemeljen.
ZDR člen 73, 92, 92/2, 92/2-4, 92/4, 109, 109/1, 109/2, 109/2-3. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa člen 32, 32/5. ZGD-1 člen 581.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
ZDR v četrtem odstavku 92. člena določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa pa v petem odstavku 32. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu za delovno dobo šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Med družbami A. d. d., B. d. d. in C. d. o. o. je obstajalo pravno nasledstvo in je podana tudi kapitalska povezanost. Družba C. d. o. o. je s pripojitvijo k družbi B. d. d. prenehala obstajati, njeno premoženje pa je skupaj z obveznostmi prešlo na družbo B. d. d, ki je izključna lastnica družbe A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve pri njegovih prejšnjih delodajalcih, to je družbi C. d. d. (od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005), družbi B. d. d. (od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005) in družbi A. d. o. o. (od 1. 1. 2006 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je pri določitvi odpovednega roka in višine odpravnine pravilno upoštevalo skupno delovno dobo tožnika pri navedenih družbah (več kot 28 let). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita v delu, v katerem je določala, da tožniku preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, namesto po izteku 120-dnevnega odpovednega roka, določenega v 4. alinei drugega odstavka 92. člena ZDR.