redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - prenos podjetja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prenos podjetja oz. dela podjetja v smislu 73. člena ZDR dokazan, ker je 1. 8. 2012, to je ob uveljavitvi aneksa (na podlagi katerega je tožnik postal delavec prvotožene stranke) in prehodu delavcev, tudi tožnika, veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012, s katero je bila prenesena celotna dejavnost drugotožene stranke na prvotoženo. Navedena pogodba je predstavljala podlago za prenos podjetja oziroma dela podjetja, ki je vključeval tudi prenos delavcev k delodajalcu prevzemniku, ki je bil izveden že po samem zakonu. Do spremembe delodajalca in prehoda delavcev pride neodvisno od volje delavca, na podlagi odločitve delodajalcev o pravnem prenosu podjetja oz. dela podjetja. Sklenitev aneksa v obravnavanem primeru sploh ni bila pogoj za prevzem in je bila tudi nepotrebna, ker se ob prehodu delavcev ne sklepa nova pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ampak nanj že po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podlaga pogodbe o zaposlitvi in aneksa opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri delodajalcu in da takšna kavza ni nedopustna, zato ni mogoče govoriti o ničnosti spornega aneksa. Tožnik je s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi soglašal, da namesto delodajalca prenosnika vstopi delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) ter je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugotoženi stranki in pri drugotoženi stranki delo opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani drugotožene stranke. Pri tem niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela tožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav so se razmere za prenesene delavce, vključno s tožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. To pa ne pomeni, da je bil prehod delavcev po aneksu fiktiven, oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugotožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sprememba delodajalca je bila dejansko izvedena in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v primeru, kadar v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov v višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Ob ugotovitvi, da podatki o plačah za leto 1972 niso znani ne za tožnico ne za sodelavko, je sodišče prve stopnje za izračun pokojninske osnove pravilno uporabilo podatke o znanih plačah tožnice za leto 1971. V pokojninsko osnovo pa utemeljeno ni vštelo dohodka iz naslova opravljanega dela kot dopolnilne dejavnosti v določenem obdobju, saj je bila takrat tožnica v delovnem razmerju in zavarovana iz tega naslova.
Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.
Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 63, 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - pravica do premestitev na drugo delovno mesto - nadomestilo za invalidnost
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov
Po določbi 3. člena ZPIZ-2A je za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v prehodnem obdobju določena nova najnižja pokojninska osnova za plačilo prispevkov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPIZ-2A se zavarovanec iz 3. člena, ki se je od 1. 1. 2013 odjavil iz zavarovanja, lahko v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničin status ni identičen s statusom, določenim v 6. členu, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (pač pa po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1) in se tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve v ZPIZ-2A ni odjavila iz zavarovanja, da bi se potem ponovno prijavila v zavarovanje. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena nanašala in s tem zanjo tudi ne velja 30 dni, v katerem bi se tožnica morala ponovno prijaviti v obvezno zavarovanje, šteto od uveljavitve tega zakona oz. do 7. 6. 2013.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi – reintegracija
Ker je tožniku delovno razmerje pri toženima strankama (tožnik je imel s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank) prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu ZDR-1, in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičen do vrnitve na delo k toženima strankama, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013
ZPP člen 8, 243. ZPIZ člen 57, 139, 139/1, 139/2, 141, 141/2.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedenec - osnovne življenjske potrebe - upravičenost
Tožnik od devetih osnovnih življenjskih potreb sam ne more zadovoljevati šestih osnovnih življenjskih potreb, saj se ne more samostojno oblačiti in slačiti, ne obuvati niti sezuvati, samostojno gibati izven stanovanja in potrebuje pomoč pri odvajanju blata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik večine osnovnih življenjskih potreb ne more zadovoljevati sam in je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v ustrezni višini.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/3. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bolničar – negovalec I. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena invalidnost in da ji je bila iz tega razloga podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice in ali bi ji tožena stranka morala kot ustrezno delovno mesto ponuditi delo telefonista – receptorja IV (delo v vratarnici). Čeprav iz listin v spisu izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ki določajo postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, niti, ali je tožena stranka podala predlog na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) in ali je Komisija izdala (pozitivno ali negativno) mnenje. Poleg tega izdanega mnenja Komisije ni dokazno ocenilo. Navedena dejstva so odločilna, saj je v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu mnenje Komisije po ustaljeni sodni praksi procesna predpostavka in je podvrženo sodni presoji. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – pisno opozorilo – žalitev – žaljiva izjava - zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da izjava, ki jo je tožnica podala določenega dne v telefonskem razgovoru o svoji sodelavki svojemu vodji („Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila“), kar se tožnici očita v pisnem opozorilu, predstavlja kršitev 46. člena ZDR-1. Navedena izjava ne more predstavljati kršitve citiranega člena, saj 46. člen ZDR-1 nalaga obveznost delodajalcu in ne delavcu, kar pomeni, da jo lahko krši le delodajalec. Določa namreč, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen nalaga delodajalcu sprejem ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da izrečena izjava predstavlja tudi obliko nezaželenega verbalnega ravnanja z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, ki je skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 prepovedano. ZDR-1 v 7. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje. Kot nadlegovanje opredeljuje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Glede na to, da tožnica očitane izjave ni izrekla sodelavki in ta s to izjavo tudi ni bila seznanjena, tožničina izjava ni imela učinka oziroma namena prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožnica navedeni izraz uporabila v pogovornem (slengovskem) jeziku, torej kot opredelitev mlade ženske, in ne z namenom žaljenja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje
Tožnici bi odpravnina ob upokojitvi v višini treh plač (namesto v višini dveh plač) v skladu 3. odstavkom 14. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost oziroma na podlagi 3. odstavka 179. člena ZUJF pripadala le, če bi se upokojila v roku dveh mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker se je tožnica upokojila 6 mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ji ne pripada odpravnina v višini treh plač, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 451, 452, 453. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
spor majhne vrednosti – potrjena poenostavljena prisilna poravnava – vpliv poenostavljene prisilne poravnave na vtoževano terjatev – zahteva za izvedbo naroka – neizvedba naroka – priznanje dejstev – dokazni predlog za zaslišanje – substanciranost dokaznega predloga
Dokazni predlog za zaslišanje ne pomeni tudi zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da sodišče dokaznemu predlogu ugodi. Zato mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno.
Trditve tožeče stranke so ostale neprerekane in s tem priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti, kot tudi očitki, da je bila toženi stranki z neizvedbo naroka kršena pravica do izjave.
Skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d ZFPPIPP.
ZUPJS člen 10, 10/1, 10/2, 10/10. ZZZDR člen 123. URS člen 54.
institucionalno varstvo - plačilo - invalid - otrok - samska oseba - podaljšana roditeljska pravica - obveznost preživljanja
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 131, 200, 200/4. ZDR člen 131. Kolektivna pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 74. OZ člen 191.
plačilo plače – obveznost plačila – absolutna bistvena kršitev določb postopka - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane med delom regres za letni dopust – bruto – neto – davki in prispevki
Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa to posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh-2. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v ZPIZ-2, ZZVZZ, ZUTD in ZSDP. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZFPPIPP člen 131, 131/1. ZIZ člen 44, 44/3. ZPP člen 431.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – izvršba na podlagi verodostojne listine – vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja – nedovoljenost izvršbe – osebni stečaj – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – narava sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – nalog za plačilo v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – zavrženje predloga za izvršbo
Glede na naravo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je zaradi ovire za vodenje izvršbe zoper insolventno dolžnico treba na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti.
Tožeča stranka je uveljavljala do tožene stranke povračilo preveč plačane omrežnine iz razloga, ker je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (glede na to, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ves čas lastnica in uporabnica nizko napetostnega kabelskega priključka, bi morala omrežnino plačevati po nižji ceni. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na uporabi določbe prvega odstavka 191. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.