Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
Stranka lahko tožbo vloži tudi v primeru molka organa. Zato morajo biti izpolnjene zahteve, določene v 72. členu ZDSS-1, da odločba ni izdana v zakonitem roku, oziroma da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Tožnica ni dokazala, da je toženi stranki po tem, ko ta ni odgovorila na njeno pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, poslala novo pisno zahtevo, da mora odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno.
Tožnica ni dokazala, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Za obstoj protipravnosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
obveznost plačila - dokazovanje - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - dokazna sredstva
ZPP pozna več vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve (stroškov v zvezi z delom) dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Zato je zmotno tožnikovo stališče, da tožena stranka dejstva, da je tožniku stroške v zvezi z delom že plačala, ne more dokazati, ker ne razpolaga z listinskimi dokazi - podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je namreč navedeno dokazala z izpovedbami prič. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov v določenem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja (tj. od 24. 3. 2014) do plačila, pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo le razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja prednostne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku ter razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja navadne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - nečista denarna terjatev
Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
ZPP člen 115, 115/2, 213, 278, 278/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 6, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog – ukinitev delovnega mesta – absolutna bistvena kršitev določb postopka – odškodninska odgovornost delodajalca – mobbing – trpinčenje na delovnem mestu – izvedba dokazov – obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določbe 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v zvezi pa s tem ni sprejelo nobenega sklepa, niti ni v sodbi navedlo, katerih dokazov ni izvedlo ter razlogov za to. Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba organizacije
Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - invalidnost
Pri tožniku še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, kot je določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih aktov toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR člen 79, 130, 130/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 5/2, 6, 6/1, 19.
obveznost plačila - voznik tovornega vozila - plačilo dnevnic - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava - ničnost dogovora o odpovedi zakonskim pravicam
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal plačilo neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujino. Tožnik in tožena stranka sta v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja med drugim soglašala, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja ter da jih zato tožnik nima (več) pravice terjati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno določilo sporazuma nično. Sporazum namreč v tem delu predstavlja odpoved zakonskim pravicam (tj. pravicam iz delovnega razmerja), delavec pa se tem pravicam praviloma ne more odpovedati. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala dnevnic za službena potovanja, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Ker je bila tožeči stranki terjatev v celoti priznana, je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP in določbo 274. člena ZPP, tožbo glede denarnih terjatev pravilno zavrglo, ker je zaradi priznanja denarne terjatve prenehala pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. Glede na to, da je v stečajnem postopku potrebno prijaviti le denarne terjatve, ne pa tudi nedenarnih terjatev, ki ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ima tožeča stranka še vedno pravni interes na ugotovitvenem delu tožbe (za ugotovitev, da ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje), saj je od tega vprašanja odvisno, ali ima pravico do uvelajvljanja pravic za primer brezposelnosti na zavodu za zaposlovanje.
zmotna presoja listin - ponovna odmera pokojnine - ustavna odločba - del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup
Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilnosti ponovne odmere starostne pokojnine z upoštevanjem dela plač, s katerimi so bile v letu 1992 vplačane delnice za notranji odkup, zmotno presodilo obrazec M-4/M-8 z dne 21. 1. 2009, s tem ko je toženi stranki naložilo, da upošteva tako podatke, razvidne iz omenjenega obrazca, kot tudi že ugotovljene zneske pokojninske osnove, ki je bila tožnici priznana z odločbo z dne 20. 3. 2008. Zneska je namreč treba upoštevati ločeno, in sicer za čas od 1. 1. 1992 do 29. 2. 1992 in za čas od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992, ker gre za različne povprečne stopnje davkov in prispevkov, ki se obračunavajo in plačujejo od plače v Republiki Sloveniji. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo.
izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. V enem koledarskem letu izredna denarna socialna pomoč ne sme presegati višine petih minimalnih dohodkov samske osebe, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Ker je tožnik v letu 2014 že prejel izredno denarno socialno pomoč v višini njegovega dvakratnega minimalnega dohodka, v vlogi pa ni uveljavljal izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - reorganizacija poslovanja
Pri toženi stranki se je delo na stebernem rezkalnem stroju (na katerem je delo opravljal tudi tožnik) spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. S tem je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu prve alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 108, 108/4, 454, 454/2, 458, 458/1. OZ člen 355.
spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi – izvedba naroka – nepopolna vloga – poprava vloge, vezane na rok – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – plačilo dimnikarskih storitev
Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen.