izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. V enem koledarskem letu izredna denarna socialna pomoč ne sme presegati višine petih minimalnih dohodkov samske osebe, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Ker je tožnik v letu 2014 že prejel izredno denarno socialno pomoč v višini njegovega dvakratnega minimalnega dohodka, v vlogi pa ni uveljavljal izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018409
KZ-1-UPB2 člen 253, 253/1.. ZKP-UPB8 člen 3, 3/2.. ZZZDR člen 52, 53. ZZK-1 člen 79, 79/1, 79/1-1.
overitev lažne vsebine - spravljanje v zmoto - ni dokazov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca - zaznamba spora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V zemljiško knjigo se vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto.
zmotna presoja listin - ponovna odmera pokojnine - ustavna odločba - del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup
Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilnosti ponovne odmere starostne pokojnine z upoštevanjem dela plač, s katerimi so bile v letu 1992 vplačane delnice za notranji odkup, zmotno presodilo obrazec M-4/M-8 z dne 21. 1. 2009, s tem ko je toženi stranki naložilo, da upošteva tako podatke, razvidne iz omenjenega obrazca, kot tudi že ugotovljene zneske pokojninske osnove, ki je bila tožnici priznana z odločbo z dne 20. 3. 2008. Zneska je namreč treba upoštevati ločeno, in sicer za čas od 1. 1. 1992 do 29. 2. 1992 in za čas od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992, ker gre za različne povprečne stopnje davkov in prispevkov, ki se obračunavajo in plačujejo od plače v Republiki Sloveniji. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022754
OZ člen 619, 289. ZPP člen 286b, 286b/1.
pogodba o delu - kooperacijska pogodba - odložni pogoj - plačilo podizvajalcu po prejemu plačila od naročnika - takojšnje grajanje procesnih kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo.
- Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne.
- Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - invalidnost
Pri tožniku še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, kot je določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih aktov toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Stranka lahko tožbo vloži tudi v primeru molka organa. Zato morajo biti izpolnjene zahteve, določene v 72. členu ZDSS-1, da odločba ni izdana v zakonitem roku, oziroma da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Tožnica ni dokazala, da je toženi stranki po tem, ko ta ni odgovorila na njeno pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, poslala novo pisno zahtevo, da mora odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno.
Tožnica ni dokazala, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Za obstoj protipravnosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Tožnik (policist) je s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z določeno osebo na njenem domu, čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). S tem, ko je tožnik izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v določeni zadevi (čeprav to delo ni bilo opravljeno), pa je izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo).
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica izrabe letnega dopusta, z izjemo dveh dni, ni zahtevala.
Sodišče namreč pri odločitvi ni upoštevalo prošnje za odobritev letnega dopusta, s katero je tožnica prosila za izrabo letnega dopusta, vendar ji izrabe drugotožena stranka ni odobrila. Ker tožnica dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov, čeprav je za letni dopust prosila, so izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila za preostali neizrabljen del letnega dopusta. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo še za preostali neizrabljen del letnega dopusta.
prosta presoja dokazov – skrajšani postopek - nenavzočnost
Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.
ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - nečista denarna terjatev
Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov v določenem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja (tj. od 24. 3. 2014) do plačila, pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo le razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja prednostne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku ter razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja navadne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – pretrganje zastaranja – dejanje, ki meri na pregon – prekršek zoper varnost cestnega prometa – prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi
Določba tretjega stavka 42. člena ZP-1, se nanaša le na postopke o prekršku, ki so storjeni zoper varnost cestnega prometa, in ne velja za druge postopke o prekrških, ki so uvedeni zaradi kršitev s področja drugih predpisov.