Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2. ZSPJS člen 22e.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30 - 42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
izločitvena pravica - predmet izločitvene pravice - generična stvar
Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari, v obravnavanem primeru torej enako količino denarja (tako tudi odločba VSL I Cpg 1484/1999).
dediščinska tožba - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - korektivna funkcija pravde - časovne meje pravnomočnosti - pasivna stvarna legitimacija (zakonitih) dedičev - nujno sosporništvo na pasivni strani - razdružitev dediščinske skupnosti - dedni dogovor - enotno sosporništvo na pasivni strani - raztezanje subjektivnih meja pravnomočnosti na potencialne enotne sospornike - ugovor aktivne legitimacije - novi dedič - pošteni posestnik zapuščine - kršitev pravice do obravnavanja v zapuščinskem postopku - uveljavljanje dedne pravice v pravdi pod pogoji za obnovo postopka - oklic dedičem - vabljenje znanih zakonitih dedičev k zapuščinskemu sodišču - postavitev začasnega zastopnika - vednost dediča za tek zapuščinskega postopka - pravočasnost tožbe - pravočasnost dokaznih predlogov - prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov - materialno procesno vodstvo - pisna pomota pri sestavi zapisnika - substanciranje dokaznih predlogov - določna in obrazložena podaja dokaznih predlogov - trditvena in dokazna podlaga zahtevka - odločanje v mejah procesnega gradiva, ki ga ponudijo pravdne stranke (razpravno načelo)
Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko.
Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k sodišču, temveč jo je k sodišču vabilo z oklicem dedičem po 206. členu ZD, brez da bi ji predhodno kot dediču neznanega bivališča brez pooblaščenca postavilo začasnega zastopnika (4. točka drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZPP, vse v zvezi z 163. členom ZD, ter 3. odstavek 206. člena ZD), takšno sklepanje namreč narekuje.
Z ozirom, da se dedna pravica v pravdi skladno z 224. členom ZD uveljavlja pod pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je vložena v prekluzivnih rokih iz 396. člena ZPP.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, se da v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Priznana ji je bila tudi časovna razbremenitev, torej da opravlja delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica to delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
odločba o sankciji – odvzem predmetov – fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška
Glede na to, da je lastnik odvzetega kolesa s pomožnim motorjem le-tega sam nedovoljeno predelal, in ga, glede na ugotovljene okoliščine prekrška, očitno obdolžencu sam dovolil uporabo, tudi v primeru, da se mu odvzeti predmet vrne, ni nikakršnega zagotovila, da le-tega ne bi ponovno predelal in takega uporabil ali dal drugemu v uporabo v cestnem prometu. Iz navedenih razlogov je odvzem predmeta, s katerim je bil prekršek storjen ter uničenje le tega, utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - protipravno ravnanje - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
ZIZ člen 272, 272/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/3, 342, 342/5.
začasna odredba – verjetnost terjatve – dopustnost predlagane začasne odredbe – stečajni upravitelj kot organ – stečajni dolžnik
V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka.
predobravnavni narok – priznanje krivde – sporazum o priznanju krivde – izrek kazenske sankcije – vezanost na predlog tožilca
V obravnavani zadevi gre za priznanje krivde obtoženca na predobravnavnem naroku (dne 14. septembra 2015) in ne za priznanje krivde na podlagi sklenjenega sporazuma o obtoženčevem priznanju krivde sklenjenega med obtožencem, zagovornikom in državnim tožilcem v smislu 450.a člena ZKP na podlagi katerega bi se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP obtoženi in državni tožilec lahko dogovorila o kazni. Pravilno tako ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje glede izrečene kazni ni bilo vezano na predlog tožilca.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 27 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZDR člen 42. ZJU člen 5, 5/, 21, 21/1, 24 24/5. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 14, 19, 19/1. ZDR-1 člen 44.
plačilo za dejansko opravljeno delo - razlika v plači - obveznost plačila - dejansko delo
Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.
ZPP člen 7, 249, 249/1, 252, 252/2. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 49, 49/1, 49/1-1, 49/1-2, 51, 51/2.
izvedenec – pravica do nagrade in povrnitve stroškov v zvezi z izvedenskim delom – odmera nagrade – dodatna dokumentacija – materialni stroški – razpravno načelo – pripombe na izvedensko mnenje – nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Pritožbeni očitki o neobrazloženosti in pavšalnosti mnenja oziroma vsebovanih izračunov ter izpodbijanje izvedenčevih ugotovitev in zaključkov zadevajo vsebinsko obravnavo izvedenskega mnenja, kar niso pravno relevantni razlogi pri odločanju o nagradi in povračilu stroškov v zvezi z izvedenskim delom. Enako velja za navedbe, da je izvedenec kot podlago mnenja uporabil dokumentacijo, ki jo je sam pridobil od projektanta. O tem vprašanju bo moralo odločati sodišče prve stopnje v okviru vsebinske presoje predmeta spora ob spoštovanju pravice do izjave v postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti
Tožena stranka tožnici ne more zagotoviti dela s prilagoditvijo delovnega mesta (socialna oskrbovalka), saj gre za specifično dejavnost in za uporabnike, katerim mora tožena stranka zagotoviti oskrbo. Glede na omejitve, ki jih ima tožnica po odločbi ZPIZ, ji tako tožena stranka ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, niti ji ni mogla ustrezno prilagoditi delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica lahko opravlja zgolj posamezna lažja dela in naloge iz posameznega sklopa opravil, poleg tega pa tožena stranka nima potrebe po delu opravil, ki jih bi lahko tožnica v okviru dela po pogodbi o zaposlitvi še opravljala, saj potrebuje za svoje uporabnike osebo, ki zagotavlja celovito oskrbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
ZDR-1 člen 73, 73/1, 75, 75/8. ZDR člen 73, 73/6, 79.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenos dejavnosti - začasni prenos - delodajalec prenosnik - delodajalec prevzemnik - prenehanje delovnega razmerja na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
Druga in tretja toženka sta sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, na podlagi katere je druga toženka na tretjo toženko prenesla opravljanje dejavnosti varnostnih storitev in delavce, ki so opravljali delo v okviru organizacijske enote. S to pogodbo je prišlo do trajnega prenosa skupine delavcev, ki opravljajo delo v tej enoti, med katerimi je bila tudi tožnica. Ker pogodba o prenosu delavcev med drugo toženko (delodajalcem prenosnikom) in tretjo toženko (delodajalcem prevzemnikom) ni bila sklenjena za časovno omejeno obdobje, ne gre za začasni prenos v smislu določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 oziroma takrat veljavnega šestega odstavka 73. člena ZDR. Zato druga toženka kot delodajalec prenosnik na podlagi navedene določbe ni dolžna prevzeti tožnice nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnici je na njeno prošnjo delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je zaposlila pri drugi družbi, nato pa ponovno pri tretji toženki. Ker je tožnici pogodba o zaposlitvi pri tretji toženki prenehala po njeni volji skladno z 79. členom ZDR-1, tretja toženka tožnice ni dolžna prevzeti nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki.
Ker je bila med strankama dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom, tožena stranka pa je tožniku nakazala le dva zneska po 400,00 EUR, je tožniku pravilno dosojena razlika do vtoževanega pogodbenega zneska plače.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.