odškodninska odgovornost članov uprave – konkretizacija ravnanj članov uprave – predpostavke za odškodninsko odgovornost – vestno izpolnjevanje dolžnosti – škodljive odločitve uprave – dajanje posojila – konverzija posojila v poslovni delež – pravila podjetniške presoje – škoda – pravočasnost navedb in dokazov – dokaz z izvedencem – cenitev – plačilo računa za drugo pravno osebo
Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.
V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, bi bil upravičen do invalidske pokojnine le v primeru, če bi dopolnil starost 63 let. Ker tožnik te starosti še ni dopolnil, bi pridobil pravico do invalidske pokojnine le na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Tožnik nobenega od teh pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, ne izpolnjuje. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - dogovor o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti
Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.
Če bi tožnik pri delu uporabljal zajemalko, se pri vzorčenju verjetno ne bi poškodoval na ta način, kot se je, saj mu ne bi bilo potrebno dvigniti pokrova zabojnika. Vzorec bi lahko pobral skozi okroglo odprtino pokrova zabojnika. Ker pa je bila pri praksa, da se vzorčenje mleka in prečrpavanje mleka opravi ob polodprtem pokrovu zabojnika, tožniku ni bilo potrebno vzorčenja opravljati na način, pri katerem se je poškodoval. Če pa sta tožnikov delodajalec (prvotožena stranka), ter drugotožena stranka, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, dopuščali odvzem vzorcev mleka na način, kot se ga je lotil tožnik, tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal delo v nasprotju z navodili, oziroma da je v celoti kriv za nastalo škodo.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2. ZSPJS člen 22e.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30 - 42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
izločitvena pravica - predmet izločitvene pravice - generična stvar
Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari, v obravnavanem primeru torej enako količino denarja (tako tudi odločba VSL I Cpg 1484/1999).
Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Priznana ji je bila tudi časovna razbremenitev, torej da opravlja delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica to delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/1, 112, 205, 205/1, 205/2, 207. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 38, 38/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - varstvo pred odpovedjo - predstavnik delavcev
Sindikalni zaupnik uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s kriteriji, določenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom, kot to določa 207. člen ZDR-1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo v prvem odstavku 38. člena določa, da število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, določita sindikat in delodajalec z dogovorom, pri čemer se upošteva organiziranost delovnega procesa in organiziranost sindikata. V konkretnem primeru dogovor med sindikatom in delodajalcem (toženo stranko) ni bil sklenjen, torej tudi ni bilo sporazuma o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno z zakonom. Zgolj dejstvo, da je tožnik predsednik sindikata, ne pomeni, da ima avtomatsko pravico do varstva pred odpovedjo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni bil upravičen do varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
dedovanje zaščitenih kmetij - obračunska vrednost zapuščine - izračun nujnega deleža - ugotovitev vrednosti darila - zmanjšanje nujnega deleža - izplačilo nujnega deleža - rok za izplačilo nujnega deleža - način določitve vrednosti darila
Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali.
Ker o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni podal, sodišče prve stopnje utemeljeno o zmanjšanju nujnih deležev Ja. U. in M. T. ni odločalo.
insolventnost delodajalca - sklep o zavrženju revizije
Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca (terjatve za plačilo plač in odpravnine) po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 12, 12/1, 54, 54/1, 54/1-2. ZUJF člen 183.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja iz določen čas v nedoločen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje začasno odsotnega delavca (zaradi porodniškega dopusta). Tožena stranka je namreč s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski tehnik, kar pomeni, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi in opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot začasno odsotna delavka, ki je opravljala delo vodje finančno računovodske službe. Gre za dve popolnoma različni delovni mesti, pri čemer tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in da se posledično šteje, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007125
ZKP člen 18. KZ-1 člen 123.
dokazna ocena
Kolikor pritožnica meni, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbi oškodovanca, ker je bil ta ob dogodku močno opit in ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo, te navedbe niso utemeljene. Iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavni namreč izhaja, da se dogodka dobro spominja.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – smiselna uporaba ZUP – vročanje zagovorniku – rok za izpolnitev naloženih obveznosti
Glede na to, da je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 3. junija 2015 pooblaščeni zagovornici vročen dne 25. septembra 2015 in je storilcu šele od navedene vročitve pričel teči rok za izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da storilec v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti iz 4. točke sklepa s katerim je bilo predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, to je, da v petnajstih dneh od prejema pravnomočnega sklepa predloži sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Pri njem je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere ni zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 37, 37/5, 129, 129-5. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - tuja pokojninska doba - pokojninska osnova - Sporazum o socialnem zavarovanju
Tožniku je bila pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BIH. Iste dobe pa ni mogoče upoštevati tudi pri odmeri pokojnine, ki je bila tožniku priznana pri toženi stranki. Tožnik je namreč izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila zato skladno z 21. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.