ZDR-1 člen 12, 12/1, 54, 54/1, 54/1-2. ZUJF člen 183.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja iz določen čas v nedoločen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje začasno odsotnega delavca (zaradi porodniškega dopusta). Tožena stranka je namreč s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski tehnik, kar pomeni, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi in opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot začasno odsotna delavka, ki je opravljala delo vodje finančno računovodske službe. Gre za dve popolnoma različni delovni mesti, pri čemer tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in da se posledično šteje, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
ZDR-1 člen 6, 6/1, 8, 47, 84, 84/1, 87, 87/1, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-1, 118, 186, 186/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera dela so sodila v tožničin delokrog (vodje izmene) ter kakšna dela je dejansko opravljala v poslovalnici, temveč je na podlagi ugotovitve, da je delo vodje izmene opravljala kar vodja poslovalnice, zaključilo, da je tožnica opravljala dela iz delokroga delovnega mesta prodajalca, kar naj bi pomenilo diskriminatorno ravnanje tožene stranke. Dejansko stanje glede tožničinega dela v poslovalnici ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je zmotna ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi diskriminacije tožnice, ki naj bi bila posledica tožničine izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu, v smislu določbe 1. alineje 90. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - obsodilna sodba . vezanost delovnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo
Ker so bile okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe tožnika sodišče moralo ponovno raziskovati, povezane z obstojem kaznivega dejanja, in ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR, to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne), sodišču prve stopnje (po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) ni bilo potrebno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
ZDR-1 člen 73, 73/1, 75, 75/8. ZDR člen 73, 73/6, 79.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenos dejavnosti - začasni prenos - delodajalec prenosnik - delodajalec prevzemnik - prenehanje delovnega razmerja na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
Druga in tretja toženka sta sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, na podlagi katere je druga toženka na tretjo toženko prenesla opravljanje dejavnosti varnostnih storitev in delavce, ki so opravljali delo v okviru organizacijske enote. S to pogodbo je prišlo do trajnega prenosa skupine delavcev, ki opravljajo delo v tej enoti, med katerimi je bila tudi tožnica. Ker pogodba o prenosu delavcev med drugo toženko (delodajalcem prenosnikom) in tretjo toženko (delodajalcem prevzemnikom) ni bila sklenjena za časovno omejeno obdobje, ne gre za začasni prenos v smislu določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 oziroma takrat veljavnega šestega odstavka 73. člena ZDR. Zato druga toženka kot delodajalec prenosnik na podlagi navedene določbe ni dolžna prevzeti tožnice nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnici je na njeno prošnjo delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je zaposlila pri drugi družbi, nato pa ponovno pri tretji toženki. Ker je tožnici pogodba o zaposlitvi pri tretji toženki prenehala po njeni volji skladno z 79. členom ZDR-1, tretja toženka tožnice ni dolžna prevzeti nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki.
Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.
ZPP člen 274, 274/1. ZDSS-1 člen 6/1-c, 18, 19. Zakon o zavodih člen 45, 46. ZDR-1 člen 10. ZUS-1 člen 1, 2, 4. URS člen 157, 157/2.
kolektivni delovni spor - neskladnost splošnega akta z zakonom - sodna pristojnost
Spora o presoji skladnosti sprememb in dopolnitev Statuta Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, s katerimi sta bila spremenjena 72. in 74. člen Statuta, ni mogoče uvrstiti med spore iz 6. c člena ZDSS-1, po katerem je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. ZRTVS-1 posebnih določb o splošnih aktih ne vsebuje. Statut bi bilo sicer mogoče uvrstiti v kategorijo splošnih aktov tudi upoštevaje določbe 45. in 46. člena ZZ, vendar spremembe in dopolnitve tega Statuta, ki so predmet predloga predlagatelja, nimajo narave splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerimi bi nasprotni udeleženec določal organizacijo dela ali določal obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Ker sporne spremembe in dopolnitve Statuta nimajo narave splošnega akta delodajalca iz 10. člena ZDR-1, se predmetni spor ne more obravnavati kot kolektivni delovni spor po členu 6. c ZDSS-1. Predlog za presojo zakonitosti sprememb in dopolnitev Statuta pa ne spada niti v pristojnost upravnega sodišča (ne gre za dokončni upravni akt, niti za posamični akt, niti ta akt ne posega v temelje ustavne pravice posameznika). Zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
Upravičenci do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje so državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjujejo pogoje za denarno socialno pomoč. To pomeni, da se v primeru uveljavljanja kritja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ugotavlja, ali gre za upravičenca, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali pravico do socialne pomoči uveljavlja ali ne. Ker tožnik presega minimalni dohodek glede na dohodke, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve, minimalni dohodek pa presega tudi glede na premoženje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v pravilni višini, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, posledično pa tudi ne do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Pri njem je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere ni zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 36, 193, 193/1, 193/2, 405. ZPIZ-2 člen 390. Zakon o vojaški obveznosti člen 44, 45.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - dodana doba - služenje vojaškega roka - vojaška obveznost
Izpolnjene obveznosti služenja vojaškega roka na podlagi 45. člena Zakona o vojaški obveznosti ni mogoče enačiti z dejanskim služenjem vojaškega roka. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se dodana doba upošteva zgolj za čas dejanskega služenja vojaškega roka, ne glede na to, za kakšen čas naj bi posameznik moral služiti vojaški rok. Tožnik ni služil vojaškega roka, ampak je imel zgolj regulirano vojaško obveznost. Zato spornega obdobja, ki se ne nanaša na dejansko služenje vojaškega roka, ni mogoče šteti kot dodane dobe.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – smiselna uporaba ZUP – vročanje zagovorniku – rok za izpolnitev naloženih obveznosti
Glede na to, da je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 3. junija 2015 pooblaščeni zagovornici vročen dne 25. septembra 2015 in je storilcu šele od navedene vročitve pričel teči rok za izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da storilec v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti iz 4. točke sklepa s katerim je bilo predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, to je, da v petnajstih dneh od prejema pravnomočnega sklepa predloži sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca.
Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je reorganizirala poslovanje tako, da je zaprla vsaj tri poslovalnice, med drugim tudi poslovalnico, v kateri je delala tožnica. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbami prvega odstavka prve alineje 89. člena ZDR-1. Ker ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da pred odpovedjo preveri, ali je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati, tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, to je na delovnem mestu, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto vodje izmene, ki ga je zasedala tožnica. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati, ali je delovno mesto prodajalca ustrezno delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zato zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga ali podpisa pritožnika. Pritožba, ki jo je tožnik vložil na sodišče, ni podpisana s strani pritožnika, zaradi česar jo je potrebno kot nepopolno zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP). Ker tega v skladu z zakonskim pooblastilom ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo sodišče druge stopnje.
določitev letnega dopusta - invalid - starejši delavec
ZDR v 1. odstavku 159. člena določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Tožena stranka je dne 28. 12. 2012 sprejela nove Kriterije za določitev letnega dopusta. Tožniku na podlagi novih kriterijev, glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki 30 let, pripada 27 dni letnega dopusta in za invalidnost 3 dni, kar je v skladu z 2. odstavkom 159. člena ZDR, po katerem ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. Tožniku pa po novih kriterijih ne pripadajo 3 dnevi dopusta za dopolnjenih 50 oziroma 52 let starosti, ker še ni dosegel starosti starejšega delavca 55 let. Po določbi 197. člena ZDR namreč uživajo posebno varstvo delavci, starejši od 55 let. Zato tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev obvestila o določitvi letnega dopusta za leto 2013 s priznanjem pravice do koriščenja 36 dni letnega dopusta, ni utemeljen.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved delodajalca - zagovor - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.
ZPIZ-2 člen 37, 37/5, 129, 129-5. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - tuja pokojninska doba - pokojninska osnova - Sporazum o socialnem zavarovanju
Tožniku je bila pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BIH. Iste dobe pa ni mogoče upoštevati tudi pri odmeri pokojnine, ki je bila tožniku priznana pri toženi stranki. Tožnik je namreč izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila zato skladno z 21. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.