DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015626
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-c, 5/2. ZPP člen 17, 17/2.
odškodnina zaradi nesreče pri delu - atrakcija pristojnosti - nepristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (delodajalca) in se izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko (zavarovalnico). Med individualne delovne spore se uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Ker se po prvem in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 (če je kot sospornik tožena zavarovalnica), namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.
ZPP člen 274, 274/1. ZDSS-1 člen 6/1-c, 18, 19. Zakon o zavodih člen 45, 46. ZDR-1 člen 10. ZUS-1 člen 1, 2, 4. URS člen 157, 157/2.
kolektivni delovni spor - neskladnost splošnega akta z zakonom - sodna pristojnost
Spora o presoji skladnosti sprememb in dopolnitev Statuta Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, s katerimi sta bila spremenjena 72. in 74. člen Statuta, ni mogoče uvrstiti med spore iz 6. c člena ZDSS-1, po katerem je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. ZRTVS-1 posebnih določb o splošnih aktih ne vsebuje. Statut bi bilo sicer mogoče uvrstiti v kategorijo splošnih aktov tudi upoštevaje določbe 45. in 46. člena ZZ, vendar spremembe in dopolnitve tega Statuta, ki so predmet predloga predlagatelja, nimajo narave splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerimi bi nasprotni udeleženec določal organizacijo dela ali določal obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Ker sporne spremembe in dopolnitve Statuta nimajo narave splošnega akta delodajalca iz 10. člena ZDR-1, se predmetni spor ne more obravnavati kot kolektivni delovni spor po členu 6. c ZDSS-1. Predlog za presojo zakonitosti sprememb in dopolnitev Statuta pa ne spada niti v pristojnost upravnega sodišča (ne gre za dokončni upravni akt, niti za posamični akt, niti ta akt ne posega v temelje ustavne pravice posameznika). Zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, bi bil upravičen do invalidske pokojnine le v primeru, če bi dopolnil starost 63 let. Ker tožnik te starosti še ni dopolnil, bi pridobil pravico do invalidske pokojnine le na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Tožnik nobenega od teh pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, ne izpolnjuje. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - dogovor o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti
Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.
Če bi tožnik pri delu uporabljal zajemalko, se pri vzorčenju verjetno ne bi poškodoval na ta način, kot se je, saj mu ne bi bilo potrebno dvigniti pokrova zabojnika. Vzorec bi lahko pobral skozi okroglo odprtino pokrova zabojnika. Ker pa je bila pri praksa, da se vzorčenje mleka in prečrpavanje mleka opravi ob polodprtem pokrovu zabojnika, tožniku ni bilo potrebno vzorčenja opravljati na način, pri katerem se je poškodoval. Če pa sta tožnikov delodajalec (prvotožena stranka), ter drugotožena stranka, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, dopuščali odvzem vzorcev mleka na način, kot se ga je lotil tožnik, tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal delo v nasprotju z navodili, oziroma da je v celoti kriv za nastalo škodo.
dokaz z zaslišanjem strank - dolžnost zaslišanja zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank - relativna bistvena kršitev določb postopka - dogovor o prevzemu dolga - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo
Načeloma je sicer pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dokazni predlog tožeče stranke in dejstvo, da je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Vendar pa procesna kršitev, ko sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru namreč zaradi procesne neaktivnosti tožene stranke, ki se ni odzvala na dopolnitev tožbe tožeče stranke, ni bilo potrebe po dokazovanju po tožeči stranki zatrjevanih dejstev.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – smiselna uporaba ZUP – vročanje zagovorniku – rok za izpolnitev naloženih obveznosti
Glede na to, da je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 3. junija 2015 pooblaščeni zagovornici vročen dne 25. septembra 2015 in je storilcu šele od navedene vročitve pričel teči rok za izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da storilec v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti iz 4. točke sklepa s katerim je bilo predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, to je, da v petnajstih dneh od prejema pravnomočnega sklepa predloži sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
ZDR-1 člen 73, 73/1, 75, 75/8. ZDR člen 73, 73/6, 79.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenos dejavnosti - začasni prenos - delodajalec prenosnik - delodajalec prevzemnik - prenehanje delovnega razmerja na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
Druga in tretja toženka sta sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, na podlagi katere je druga toženka na tretjo toženko prenesla opravljanje dejavnosti varnostnih storitev in delavce, ki so opravljali delo v okviru organizacijske enote. S to pogodbo je prišlo do trajnega prenosa skupine delavcev, ki opravljajo delo v tej enoti, med katerimi je bila tudi tožnica. Ker pogodba o prenosu delavcev med drugo toženko (delodajalcem prenosnikom) in tretjo toženko (delodajalcem prevzemnikom) ni bila sklenjena za časovno omejeno obdobje, ne gre za začasni prenos v smislu določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 oziroma takrat veljavnega šestega odstavka 73. člena ZDR. Zato druga toženka kot delodajalec prenosnik na podlagi navedene določbe ni dolžna prevzeti tožnice nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnici je na njeno prošnjo delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je zaposlila pri drugi družbi, nato pa ponovno pri tretji toženki. Ker je tožnici pogodba o zaposlitvi pri tretji toženki prenehala po njeni volji skladno z 79. členom ZDR-1, tretja toženka tožnice ni dolžna prevzeti nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki.
ZPIZ-1 člen 36, 193, 193/1, 193/2, 405. ZPIZ-2 člen 390. Zakon o vojaški obveznosti člen 44, 45.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - dodana doba - služenje vojaškega roka - vojaška obveznost
Izpolnjene obveznosti služenja vojaškega roka na podlagi 45. člena Zakona o vojaški obveznosti ni mogoče enačiti z dejanskim služenjem vojaškega roka. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se dodana doba upošteva zgolj za čas dejanskega služenja vojaškega roka, ne glede na to, za kakšen čas naj bi posameznik moral služiti vojaški rok. Tožnik ni služil vojaškega roka, ampak je imel zgolj regulirano vojaško obveznost. Zato spornega obdobja, ki se ne nanaša na dejansko služenje vojaškega roka, ni mogoče šteti kot dodane dobe.
Tožnik je upravičen do plačila odpravnine ter plačila za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, je zamudna sodba pravilna in zakonita.
V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga ali podpisa pritožnika. Pritožba, ki jo je tožnik vložil na sodišče, ni podpisana s strani pritožnika, zaradi česar jo je potrebno kot nepopolno zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP). Ker tega v skladu z zakonskim pooblastilom ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo sodišče druge stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je reorganizirala poslovanje tako, da je zaprla vsaj tri poslovalnice, med drugim tudi poslovalnico, v kateri je delala tožnica. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbami prvega odstavka prve alineje 89. člena ZDR-1. Ker ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da pred odpovedjo preveri, ali je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati, tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, to je na delovnem mestu, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto vodje izmene, ki ga je zasedala tožnica. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati, ali je delovno mesto prodajalca ustrezno delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zato zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.
nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo - ustavitev nadomestila - nadomestilo po ZPOZ792
Ne glede na to, da je ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki je višje od delne invalidske pokojnine, saj so bili pogoji za pridobitev in odmero tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev in odmero delne invalidske pokojnine v ZPIZ-1, je izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013 zakonito ustavljeno, ker se tožniku že od 22. 1. 2013 dalje izplačuje pravnomočno odmerjena delna invalidska pokojnina.
umik tožbe - ustavitev postopka - plačilo sodne takse - zmotna uporaba materialnega prava - delna oprostitev plačila sodne takse
Če se z naknadnim sklepom o delni oprostitvi plačila sodne takse spremeni višina prvotno naložene taksne obveznosti, je treba zaradi načela pravne enakosti ob analogni uporabi tretjega odstavka 34. a člena ZST-1 taksnemu zavezancu izdati nov plačilni nalog, ki je sestavni del tega sklepa. Ker taksnemu zavezancu nov plačilni nalog z določenim izpolnitvenim rokom ni bil izdan, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil rok za plačilo sodne takse za tožbo in posledično izdaja sklepa o ustavitvi postopka, napačna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.