originarna pridobitev lastninske pravice – pravica uporabe – pravica uporabe za gradnjo
Za odločitev ni pomembno le, da je bila na P.G. na podlagi pogodbe vknjižena pravica uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Sodišče se ni opredelilo do narave te pogodbe (po trditvi tožnice je z njo pridobila le pravico uporabe za gradnjo) in tudi ne, ali je na podlagi te pogodbe vpisana pravica uporabe lahko bila podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL.
Sodišče bo moralo ugotoviti, kdo je imel na dan uveljavitve ZLNDL na spornih parcelah pravico uporabe. Presojati bo moralo naravo pogodbe, ki jo je P. G. sklenil v letu 1965, s katero je po trditvi tožnice pridobil le pravico uporabe za gradnjo, ki na podlagi ZLNDL ni omogočala vpisa lastninske pravice. Pri presoji o tem, kakšna je bila narava pravice, ki jo je P. G. pridobil v letu 1965, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati takrat veljavno zakonodajo in pravno teorijo ter dejstvo, da so bile takrat sporne parcele (še) družbena lastnina.
Pravica upravljanja z družbeno lastnino je premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica, to sta pravici uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da sme imetnik lastninske pravice s stvarjo prosto razpolagati, pri pravici upravljanja pa je razpolaganje vselej omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena. Vpis pravic glede stvari v družbeni lastnini ni bil konstitutivne narave, zato zemljiškoknjižno stanje ni nujno odražalo dejanskega pravnega stanja.
Dopustna je le delitev stvari kot kot celote. Delitve solastniškega deleža ZNP ne ureja in torej ni dopustna.
V nepravdnem postopku je v zvezi z delitvijo solastnine drugače, saj že procesni predpis, to je 1. odstavek 119. člen ZNP določa, da je obvezna sestavina predloga za delitev tudi podatek o solastnikih in o velikosti njihovih deležev. Te navedbe so torej procesne predpostavke.
ZUE člen 13, 13/4. OZ člen 395. ZPP člen 213, 213/2.
denarna valuta – preračun tolarjev v evre po uradni dolžnosti – solidarna obveznost – obveznost z več dolžniki
V tolarjih zahtevano terjatev je sodišče po uradni dolžnosti dolžno preračunati in prisoditi v evrih.
Če je o obveznosti enega od solidarnih dolžnikov že odločeno s pravnomočno sodbo, mora biti iz izreka sodbe, s katero je obveznost naložena v plačilo tudi drugemu od solidarnih dolžnikov, navedeno, da je terjatev dolžan plačati solidarno s prvim dolžnikom.
priposestvovanje – dobra vera – dedovanje nepremičnin
Vknjižen solastni delež spornih nepremičnin je pravni prednik tožnikov pridobil z dedovanjem – tu dobrovernosti ni oziroma ni pomembna.
Dokaz, da posestnik ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, ima lahko za posledico zgolj to, da je posestnik potisnjen v položaj, ko mora dokazovati svojo dobrovernost, ali povedano drugače; glede na neizpodbitno domnevo, da je vedel, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug mora pojasniti in dokazati, da je (bil) kljub tej neizpodbitno domnevani vednosti vendarle dobroveren (domneva, da je tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi, tudi lastnik nepremičnine, je namreč relativna).
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – popravni sklep – plačilo odvetniških storitev – specificiran račun – davek
Morebitne pomanjkljivosti izstavljenega računa ne vplivajo na obveznost toženca, da plača tožnici za nesporno opravljene odvetniške storitve. Pomanjkljivosti izstavljenega računa in s tem odvetniškega poslovanja so tako lahko predmet ustreznega inšpekcijskega nadzora, ne pa pravdnega postopka.
Sodišče lahko za potrebe ugotavljanja pravnega interesa, kot tudi glede ostalih procesnih predpostavk, vpogleda v javne registre in druge spise in s tem ne krši razpravnega načela. Glede procesnih predpostavk, na katere pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti, velja preiskovalno načelo, kar pomeni, da sme sodišče v primeru dvoma v obstoj procesnih predpostavk v zvezi s tem opraviti poizvedbe in tudi izvesti dokaze.
KZ-1 člen 325, 325/1, 49, 49/3. ZKP člen 437, 422, 548, 277, 277/1, 277/1-3. ZVCP člen 32, 32/2. ZP-1 člen 12. ZSKZDČEU člen 23.
zavrženje obtožnega predloga - evropski nalog za prijetje in predajo
Nedosegljivost obdolženca, katerega naslov v tujini je znan, zaradi zavračanja tuje države za sodelovanje ker šteje, da gre za že razsojeno zadevo, ker je bil obdolženi za isti historičen dogodek že kaznovan z globo za prekršek, ki jo je plačal ni razlog, da zoper obdolženega ne bi bili uporabljeni ukrepi za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku.
Pri presojanju odvetnikove odškodninske odgovornosti v okviru izvajanja njegove poklicne dejavnosti sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz določb Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi, Zakona o odvetništvu ter Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki narekujejo presojanje spornega ravnanja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ali je ta pravni standard izpolnjen, pa je potrebno presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.
V predmetnem postopku je potrebno prvenstveno presoditi, ali je prvi toženec kot odvetnik tožeči stranki kot njegovi klientki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper zavrnilni odločbi svetoval kot dober strokovnjak.
Ko se kot pravilno pokaže prepričanje pritožbe, da bi prvi toženec ob dolžni skrbnosti moral ugotoviti, da se vrnitev H.D. odvzetega premoženja njegovi ženi kot denacionalizacijski upravičenki po 12. členu ZDen lahko doseže le, v kolikor se izpodbije status likvidiranega avstrijskega premoženja, ugotovljen v zavrnilnih odločbah, pa je za vzpostavitev vzročne zveze med opustitvijo odvetnika (nevložitev pritožb) in nastalo škodo zaradi nevrnitve podržavljenega premoženja potrebno presoditi še, ali je bilo v zavrnilnih odločbah zavzeto stališče, da je bilo odvzeto premoženje avstrijsko likvidirano premoženje in je imel H.D. zanj pravico odškodnino uveljavljati od Republike Avstrije, pravno pravilno in hkrati oceniti, ali bi prvi toženec, če bi bili pritožbi vloženi, z njima tudi uspel.
Četudi v obravnavanem primeru pritožb zoper zavrnilni odločbi ni vložil iz prepričanja, da bo H.D. odvzeto premoženje, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno njegovi ženi po določbi 12. člena ZDen, vzročna zveza med opustitvijo odvetnikovega ravnanja (nevložitev pritožb zoper zavrnilni odločbi) ter nastankom škode ne more biti podana. Četudi bi pritožbi zoper zavrnilni odločbi vložil, prvi toženec z njima namreč ne bi uspel. Ker s tem manjka eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, odškodninska odgovornost prvega toženca kot odvetnika zaradi neskrbnega izvrševanja poklicnih obveznosti v okviru spornega mandatnega razmerja, kjer je sicer potrebno izhajati iz vezanosti mandatarja na naročiteljeva navodila, zato ni podana.
Skrbnost ravnanja prvega toženca kot odvetnika je potrebno presojati v času, ko bi zoper zavrnilni odločbi še lahko vložil pravočasni pritožbi.
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.
trditvena podlaga tožbe – kršitev pravice do izjave v postopku
V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno glede na v tožbi opisano dejansko stanje uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi s prej veljavnimi Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o prometu z nepremičninami, vendar je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje obsega „zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe“. Ta se ne pokriva nujno s parcelo v zemljiškem katastru, zato pritožba utemeljeno opozarja, da ustreznih navedb o obsegu zemljišča, potrebnega za redno rabo (v smislu določb ZTLR), tožeča stranka niti ni podala in je sodišče, ko se je ukvarjalo z obsegom, odločalo mimo navedb. Posledično pa se tožena stranka ni mogla opredeliti o obsegu zemljišča.
Uredba ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah člen 8, 14.
osebna vročitev – vročanje v tujino – odklonitev sprejema
14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) daje sicer vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku določena procesna jamstva. Iz namena, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije imela pri sprejemanju uredbe in njenih ostalih določb je mogoče ugotoviti zahtevo, da je potrebno (v vsakem primeru) naslovniku dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Zato ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V 8. členu Uredbe je pri vročanju preko organov za sprejem predvidena uporaba standardnega obrazca iz priloge II, s katero se pouči naslovnika, da lahko, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume oziroma če ne gre za uradni jezik zaprošene države članice in mu ni priložen prevod, zavrne sprejem pisanja. Glede na namen in smisel Uredbe je logično, da mora to pravilo veljati tudi pri vročanju po 14. členu.
Ker so predloženi izpisi po zakonu verodostojne listine, torej listine, ki z visoko stopnjo verjetnosti dokazujejo obstoj in višino terjatve in ker sta zaslišani priči natančno in zanesljivo obrazložili njihovo vsebino ter način obračunavanja posameznih vrst obveznosti, je tožnica s tem popolnoma zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu na njeni strani glede podlage in višine terjatve, zaradi česar imenovanje sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj bi to še dodatno potrdil, ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog tožnice pravilno zavrnilo.
podjemna pogodba – odgovornost za napake – materialno in procesno dokazno breme – dokazovanje z izvedencem – prosta dokazna ocena
ZPP poleg ostalih dokaznih sredstev (ogled, listine, zaslišanje prič in zaslišanje strank) omogoča tudi dokazovanje z izvedencem. Praviloma se odloči sodišče za izvedbo dokaza z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vendar tudi če sodišče imenuje izvedenca, na izdelano mnenje ni vezano, saj je tudi to predmet dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP.
Namen načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Določba KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa, da je splošni maksimum kazni zapora trideset let. V 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je določeno, da mora biti za kazniva dejanja v steku enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Zakon nedvoumno določa, da lahko posamezna kazen znaša 30 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki pravi, da enotna kazen v primeru steka ne sme preseči 20 let zapora, pa je v nasprotju z splošno določenim maksimumom zapora 30 let in pravili, določenimi v 53. členu KZ-1, ki določajo pravila za izrek enotne kazni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bil namen zakonodajalca, da se obsojencu v primeru združevanja zapornih kazni, med katerimi je tudi tridesetletna kazen, izreče nižja kazen kot trideset let. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do pravno in življenjsko nelogične situacije, povsem v nasprotju z zakonitostjo. Razlago določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je treba razumeti v okviru splošnih pravil o odmeri kazni, določenih v 2. poglavju kazenskega zakonika in ne ločeno od teh določil.
družbena lastnina – vknjižba lastninske pravice na Republiko Slovenijo – Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - nasledstvo držav
V obravnavani zadevi ne gre za lastninjenje na podlagi ZLNDL, ampak je predmet vpisa nepremičnina, ki je v last Republike Slovenije prešla na podlagi tretjega odstavka 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983.
Sprememba firme in sedeža ne predstavlja statusne spremembe, t.j. spremembe pravno organizacijske oblike gospodarskega subjekta.
O obstoju procesnih predpostavk sodišče odloča na podlagi oziroma ob smiselni uporabi 288. člena ZPP.
Pri razlagi 9. člena ZNP je treba upoštevati kot odločilno, da je v osnovi namenjen postopanju nepravdnih sodišč, ki imajo polno zakonsko pooblastilo, da stranke za spore glede pravic in dejstev dosledno napotujejo „na pravdo“. Vprašljivo pa je takšno pooblastilo oz. postopanje v primerih, ko pravdno sodišče izjemoma odloča po pravilih nepravdnega postopka, in stranke glede spornih dejstev napoti „na pravdo“, v kateri bo torej odločalo isto sodišče, le da po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za to, da pravdno sodišče ne bi moglo spornih dejstev ugotavljati in obravnavati samo, v okviru predpisanega nepravdnega postopka.
sklep o potrditvi prisilne poravnave - pravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave – vpliv potrjene prisilne poravnave na izvršilni postopek – učinek oblikovalnih sodb
Pravna posledica sklepa o potrditvi prisilne poravnave je sprememba vsebine pravnih razmerjih med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem dolžnikovih obveznosti oziroma s podaljšanjem njihovega roka plačila). Zato ima v tem delu sklep o potrditvi prisilne poravnave pravno naravo oblikovalne sodne odločbe, le-te pa začnejo učinkovati šele s pravnomočnostjo.
oprostitev plačila sodnih taks - premoženjsko stanje družinskih članov
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 izrecno zavezuje sodišče, da pri presoji upošteva tako premoženjsko stanje stranke kot njenih družinskih članov. Le v primerih, ko uveljavlja oprostitev plačila taks podjetnik posameznik v postopkih v zvezi s svojo dejavnostjo (ali pravna oseba) se upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje zgolj stranke, ne pa tudi njenih družinskih članov