denarna odškodnina za duševne bolečine – posebno težka invalidnost
Posebno težka invalidnost zajema tiste primere, ki po Fischerjem sistemu spadajo v VI. skupino, na primer izguba obeh očes, paraplegija, dvojne amputacije, druge hude trajne posledice povezane s trajno nemočnostjo, kot je izguba bistvene življenjske funkcije v telesni in duševni sferi, ki ima za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih. Pri posebno težki invalidnosti mora iti za stanje, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti v ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih.
Dopustna je le delitev stvari kot kot celote. Delitve solastniškega deleža ZNP ne ureja in torej ni dopustna.
V nepravdnem postopku je v zvezi z delitvijo solastnine drugače, saj že procesni predpis, to je 1. odstavek 119. člen ZNP določa, da je obvezna sestavina predloga za delitev tudi podatek o solastnikih in o velikosti njihovih deležev. Te navedbe so torej procesne predpostavke.
originarna pridobitev lastninske pravice – pravica uporabe – pravica uporabe za gradnjo
Za odločitev ni pomembno le, da je bila na P.G. na podlagi pogodbe vknjižena pravica uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Sodišče se ni opredelilo do narave te pogodbe (po trditvi tožnice je z njo pridobila le pravico uporabe za gradnjo) in tudi ne, ali je na podlagi te pogodbe vpisana pravica uporabe lahko bila podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL.
Sodišče bo moralo ugotoviti, kdo je imel na dan uveljavitve ZLNDL na spornih parcelah pravico uporabe. Presojati bo moralo naravo pogodbe, ki jo je P. G. sklenil v letu 1965, s katero je po trditvi tožnice pridobil le pravico uporabe za gradnjo, ki na podlagi ZLNDL ni omogočala vpisa lastninske pravice. Pri presoji o tem, kakšna je bila narava pravice, ki jo je P. G. pridobil v letu 1965, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati takrat veljavno zakonodajo in pravno teorijo ter dejstvo, da so bile takrat sporne parcele (še) družbena lastnina.
Pravica upravljanja z družbeno lastnino je premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica, to sta pravici uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da sme imetnik lastninske pravice s stvarjo prosto razpolagati, pri pravici upravljanja pa je razpolaganje vselej omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena. Vpis pravic glede stvari v družbeni lastnini ni bil konstitutivne narave, zato zemljiškoknjižno stanje ni nujno odražalo dejanskega pravnega stanja.
133. člen ZPP ne predpisuje, da je moč pravni osebi pisanje pravilno vročiti zgolj z njegovo vročitvijo osebi, ki je pooblaščena za sprejem. Delavec v smislu navedenega člena je torej lahko tudi tisti, ki je bil po kakršnemkoli naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru, kjer je za pravno osebo opravljal kakršenkoli posel.
vrnitev preplačila - plača - božičnica - neupravičena obogatitev - pošteni pridobitelj - obseg vrnitve - zakonske zamudne obresti - pogodba o zaposlitvi za pomorščake - sindikat - predsednik sindikata
Pravna podlaga za vračilo neupravičenih izplačil iz naslova preveč izplačane plače (vključno z božičnico) in porabe s plačilno kartico je določba prvega odstavka 190. člena OZ. Toženec je bil brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke obogaten za znesek neutemeljeno izplačane plače in božičnice in iz naslova neupravičene uporabe plačilne kartice, zato je prejeti znesek tožeči stranki dolžan vrniti. Glede na to, da toženec pri neupravičeni pridobitvi ni bil nepošten, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe.
Pri presojanju odvetnikove odškodninske odgovornosti v okviru izvajanja njegove poklicne dejavnosti sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz določb Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi, Zakona o odvetništvu ter Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki narekujejo presojanje spornega ravnanja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ali je ta pravni standard izpolnjen, pa je potrebno presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.
V predmetnem postopku je potrebno prvenstveno presoditi, ali je prvi toženec kot odvetnik tožeči stranki kot njegovi klientki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper zavrnilni odločbi svetoval kot dober strokovnjak.
Ko se kot pravilno pokaže prepričanje pritožbe, da bi prvi toženec ob dolžni skrbnosti moral ugotoviti, da se vrnitev H.D. odvzetega premoženja njegovi ženi kot denacionalizacijski upravičenki po 12. členu ZDen lahko doseže le, v kolikor se izpodbije status likvidiranega avstrijskega premoženja, ugotovljen v zavrnilnih odločbah, pa je za vzpostavitev vzročne zveze med opustitvijo odvetnika (nevložitev pritožb) in nastalo škodo zaradi nevrnitve podržavljenega premoženja potrebno presoditi še, ali je bilo v zavrnilnih odločbah zavzeto stališče, da je bilo odvzeto premoženje avstrijsko likvidirano premoženje in je imel H.D. zanj pravico odškodnino uveljavljati od Republike Avstrije, pravno pravilno in hkrati oceniti, ali bi prvi toženec, če bi bili pritožbi vloženi, z njima tudi uspel.
Četudi v obravnavanem primeru pritožb zoper zavrnilni odločbi ni vložil iz prepričanja, da bo H.D. odvzeto premoženje, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno njegovi ženi po določbi 12. člena ZDen, vzročna zveza med opustitvijo odvetnikovega ravnanja (nevložitev pritožb zoper zavrnilni odločbi) ter nastankom škode ne more biti podana. Četudi bi pritožbi zoper zavrnilni odločbi vložil, prvi toženec z njima namreč ne bi uspel. Ker s tem manjka eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, odškodninska odgovornost prvega toženca kot odvetnika zaradi neskrbnega izvrševanja poklicnih obveznosti v okviru spornega mandatnega razmerja, kjer je sicer potrebno izhajati iz vezanosti mandatarja na naročiteljeva navodila, zato ni podana.
Skrbnost ravnanja prvega toženca kot odvetnika je potrebno presojati v času, ko bi zoper zavrnilni odločbi še lahko vložil pravočasni pritožbi.
Uredba ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah člen 8, 14.
osebna vročitev – vročanje v tujino – odklonitev sprejema
14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) daje sicer vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku določena procesna jamstva. Iz namena, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije imela pri sprejemanju uredbe in njenih ostalih določb je mogoče ugotoviti zahtevo, da je potrebno (v vsakem primeru) naslovniku dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Zato ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V 8. členu Uredbe je pri vročanju preko organov za sprejem predvidena uporaba standardnega obrazca iz priloge II, s katero se pouči naslovnika, da lahko, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume oziroma če ne gre za uradni jezik zaprošene države članice in mu ni priložen prevod, zavrne sprejem pisanja. Glede na namen in smisel Uredbe je logično, da mora to pravilo veljati tudi pri vročanju po 14. členu.
podjemna pogodba – odgovornost za napake – materialno in procesno dokazno breme – dokazovanje z izvedencem – prosta dokazna ocena
ZPP poleg ostalih dokaznih sredstev (ogled, listine, zaslišanje prič in zaslišanje strank) omogoča tudi dokazovanje z izvedencem. Praviloma se odloči sodišče za izvedbo dokaza z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vendar tudi če sodišče imenuje izvedenca, na izdelano mnenje ni vezano, saj je tudi to predmet dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP.
Sklenjene dogovore je potrebno spoštovati in jih izpolniti, vendar ima v tem primeru, ko pride zaradi ugovora tožene stranke do spora, dogovor, jasno zapisan v pogodbi, prednost pred enostransko zatrjevanim ustnim dogovorom.
Vtoževani račun ni specificiran, saj iz njega ne izhaja količina čakalnih ur niti cena zanje, zato je po oceni višjega sodišča tožena stranka z zavrnitvijo računa in svojo trditvijo, da takšno plačilo ni bilo dogovorjeno v pogodbi, dovolj določno nasprotovala plačilu vtoževanega računa.
družbena lastnina – vknjižba lastninske pravice na Republiko Slovenijo – Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - nasledstvo držav
V obravnavani zadevi ne gre za lastninjenje na podlagi ZLNDL, ampak je predmet vpisa nepremičnina, ki je v last Republike Slovenije prešla na podlagi tretjega odstavka 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983.
Odločitev v postopku, v katerem cedent izpodbija cesijsko pogodbo zoper cesionarja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku, v katerem cesionar zahteva izpolnitev odstopljene terjatve od dolžnika – cesusa.
Namen načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Določba KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa, da je splošni maksimum kazni zapora trideset let. V 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je določeno, da mora biti za kazniva dejanja v steku enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Zakon nedvoumno določa, da lahko posamezna kazen znaša 30 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki pravi, da enotna kazen v primeru steka ne sme preseči 20 let zapora, pa je v nasprotju z splošno določenim maksimumom zapora 30 let in pravili, določenimi v 53. členu KZ-1, ki določajo pravila za izrek enotne kazni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bil namen zakonodajalca, da se obsojencu v primeru združevanja zapornih kazni, med katerimi je tudi tridesetletna kazen, izreče nižja kazen kot trideset let. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do pravno in življenjsko nelogične situacije, povsem v nasprotju z zakonitostjo. Razlago določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je treba razumeti v okviru splošnih pravil o odmeri kazni, določenih v 2. poglavju kazenskega zakonika in ne ločeno od teh določil.
URS člen 2, 14, 49, 156. ZFPPIPP člen 114, 114/2, 130. ZS člen 3, 3/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja člen 6.
nagrada stečajnega upravitelja – zgornja meja nadomestila upravitelju za preizkus terjatev – omejitev plačila za delo – exceptio illegalis – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče ne more zavrniti uporabe podzakonskega predpisa, če je ta skladen z zakonom (tudi če meni, da sta sicer oba neustavna). Če sodišče meni, da sta v nasprotju z ustavo tako zakon kot podzakonski akt, sprejet na njegovi podlagi, je dolžno ravnati v skladu s 156. členom Ustave.
Zakonska (in podzakonske) ureditev, ki dopušča maksimiziranje nagrade stečajnim upraviteljem, ni protiustavna.
oprostitev plačila sodnih taks - premoženjsko stanje družinskih članov
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 izrecno zavezuje sodišče, da pri presoji upošteva tako premoženjsko stanje stranke kot njenih družinskih članov. Le v primerih, ko uveljavlja oprostitev plačila taks podjetnik posameznik v postopkih v zvezi s svojo dejavnostjo (ali pravna oseba) se upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje zgolj stranke, ne pa tudi njenih družinskih članov
Sprememba firme in sedeža ne predstavlja statusne spremembe, t.j. spremembe pravno organizacijske oblike gospodarskega subjekta.
O obstoju procesnih predpostavk sodišče odloča na podlagi oziroma ob smiselni uporabi 288. člena ZPP.
Pri razlagi 9. člena ZNP je treba upoštevati kot odločilno, da je v osnovi namenjen postopanju nepravdnih sodišč, ki imajo polno zakonsko pooblastilo, da stranke za spore glede pravic in dejstev dosledno napotujejo „na pravdo“. Vprašljivo pa je takšno pooblastilo oz. postopanje v primerih, ko pravdno sodišče izjemoma odloča po pravilih nepravdnega postopka, in stranke glede spornih dejstev napoti „na pravdo“, v kateri bo torej odločalo isto sodišče, le da po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za to, da pravdno sodišče ne bi moglo spornih dejstev ugotavljati in obravnavati samo, v okviru predpisanega nepravdnega postopka.
sklep o potrditvi prisilne poravnave - pravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave – vpliv potrjene prisilne poravnave na izvršilni postopek – učinek oblikovalnih sodb
Pravna posledica sklepa o potrditvi prisilne poravnave je sprememba vsebine pravnih razmerjih med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem dolžnikovih obveznosti oziroma s podaljšanjem njihovega roka plačila). Zato ima v tem delu sklep o potrditvi prisilne poravnave pravno naravo oblikovalne sodne odločbe, le-te pa začnejo učinkovati šele s pravnomočnostjo.
vpis lastninske pravice na podlagi ZSKS – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka – pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKS – predložitev sporazuma o tem, kdo je dejanski pridobitelj lastninske pravice
Predlagateljica predlaga vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 14. člena ZSKZ. V zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen izvedbeni postopek, sodišče ne more na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča ugotavljati izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi navedenega zakona, ampak mora predlagatelj, skladno s 16. členom ZSKZ in Navodilom ministra za kmetijstvo in gozdarstvo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine (Uradni list RS, št. 32/1993), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj.