OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0068705
ZOR člen 1040.
pogodba o bančnem depozitu – spor z mednarodnim elementom – relevantno materialno pravo – izplačilo deviznih depozitov tujim državljanom – odgovornost banke za obveznosti podružnice
Konkretno civilno pravno razmerje, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge.
LB Glavna filiala Sarajevo je bila kot takšna, torej kot podružnica toženke, registrirana (vpisana v sodni register) leta 1989, zato toženka kot matična družba najmanj od leta 1989 odgovarja za njene obveznosti.
izbris zakonitega zastopnika zavoda – postopek razrešitve direktorja zavoda
Ker predlagatelj ni izkazal, da je svet zavoda seznanil direktorja I. N. z razlogi za njegovo razrešitev pred samo razrešitvijo, ni mogoče zaključiti, da je bil sklep, ki je podlaga za predlagani vpis, izdan v predpisanem postopku. Poleg tega med predlaganimi točkami dnevnega reda za 5. izredno sejo sveta Zavoda, na kateri je bil sprejet sklep o razrešitvi direktorja, ni bila navedena točka dnevnega reda o razrešitvi direktorja.
odgovornost imetnika motornega vozila – premikajoče se motorno vozilo
Nobenemu od voznikov motornih sani, udeleženih v škodnem dogodku, ni moč pripisati niti izključne niti delne krivde za trčenje, zato je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena OZ.
ZFPPIPP člen 34, 34/1, 34/2, 34/2-3, 34/3, 34/4, 34/4-2, 271, 272, 278, 278/2. OZ člen 50.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – redno poslovanje družbe – nujna poplačila - navidezni pravni posel
Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da 34. člen ZFPPIPP izključuje uporabo določb istega zakona o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Določbe 34. člena in 271. člena ZFPPIPP se ne izključujejo, pač pa dopolnjujejo.
ZFPPIPP poplačila tistih terjatev, ki so nastale zaradi potrebe po rednem poslovanju družbe, opredeli v 34. členu kot nujna poplačila. Dovoljenost takih poplačil pa pogojuje z enakopravnim obravnavanjem teh upnikov. Le v primeru, če družba teh upnikov ne obravnava enako in torej ene upnike poplačuje, drugih pa ne, je tako poplačilo izpodbojno po 271. členu ZFPPIPP.
Kadar je bila prodaja stvari (ali oprava storitve) sklenjena samo zato, da bi s pobotanjem tožnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke, to predstavlja navidezni pravni posel, ki je po 50. členu OZ brez pravnega učinka med strankama.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0003554
U RS člen 26. ZOR člen 18, 18/2, 170, 170/1, 170/2, 172, 206, 206/4, 266, 266/1, 269, 488, 488/3, 600, 610, 610/2, 611. ZVD člen 13, 17, 42. ZID člen 12. Pravilnik o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri mehaničnem obdelovanju lesa in podobnih materialov člen 27, 29.
pogodba o delu - prepustitev izvršitve posla tretjemu - poslovna odškodninska odgovornost - refleksna škoda - odgovornost delodajalca - odškodninska odgovornost delavca - odškodninska odgovornost države
Čeprav je podjemnik opravo posla zaupal podizvajalcu, je zanj še vedno odgovoren naročniku. V primeru podjemnikove odgovornosti za stvarne napake ima naročnik pravico do povrnitve škode, ki jo utrpi zaradi napake opravljenega posla na drugih pravnih dobrinah (t.i. refleksna škoda).
133. člen ZPP ne predpisuje, da je moč pravni osebi pisanje pravilno vročiti zgolj z njegovo vročitvijo osebi, ki je pooblaščena za sprejem. Delavec v smislu navedenega člena je torej lahko tudi tisti, ki je bil po kakršnemkoli naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru, kjer je za pravno osebo opravljal kakršenkoli posel.
podjemna pogodba – odgovornost za napake – materialno in procesno dokazno breme – dokazovanje z izvedencem – prosta dokazna ocena
ZPP poleg ostalih dokaznih sredstev (ogled, listine, zaslišanje prič in zaslišanje strank) omogoča tudi dokazovanje z izvedencem. Praviloma se odloči sodišče za izvedbo dokaza z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vendar tudi če sodišče imenuje izvedenca, na izdelano mnenje ni vezano, saj je tudi to predmet dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP.
vpis lastninske pravice na podlagi ZSKS – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka – pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKS – predložitev sporazuma o tem, kdo je dejanski pridobitelj lastninske pravice
Predlagateljica predlaga vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 14. člena ZSKZ. V zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen izvedbeni postopek, sodišče ne more na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča ugotavljati izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi navedenega zakona, ampak mora predlagatelj, skladno s 16. členom ZSKZ in Navodilom ministra za kmetijstvo in gozdarstvo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine (Uradni list RS, št. 32/1993), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj.
Pri presojanju odvetnikove odškodninske odgovornosti v okviru izvajanja njegove poklicne dejavnosti sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz določb Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi, Zakona o odvetništvu ter Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki narekujejo presojanje spornega ravnanja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ali je ta pravni standard izpolnjen, pa je potrebno presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.
V predmetnem postopku je potrebno prvenstveno presoditi, ali je prvi toženec kot odvetnik tožeči stranki kot njegovi klientki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper zavrnilni odločbi svetoval kot dober strokovnjak.
Ko se kot pravilno pokaže prepričanje pritožbe, da bi prvi toženec ob dolžni skrbnosti moral ugotoviti, da se vrnitev H.D. odvzetega premoženja njegovi ženi kot denacionalizacijski upravičenki po 12. členu ZDen lahko doseže le, v kolikor se izpodbije status likvidiranega avstrijskega premoženja, ugotovljen v zavrnilnih odločbah, pa je za vzpostavitev vzročne zveze med opustitvijo odvetnika (nevložitev pritožb) in nastalo škodo zaradi nevrnitve podržavljenega premoženja potrebno presoditi še, ali je bilo v zavrnilnih odločbah zavzeto stališče, da je bilo odvzeto premoženje avstrijsko likvidirano premoženje in je imel H.D. zanj pravico odškodnino uveljavljati od Republike Avstrije, pravno pravilno in hkrati oceniti, ali bi prvi toženec, če bi bili pritožbi vloženi, z njima tudi uspel.
Četudi v obravnavanem primeru pritožb zoper zavrnilni odločbi ni vložil iz prepričanja, da bo H.D. odvzeto premoženje, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno njegovi ženi po določbi 12. člena ZDen, vzročna zveza med opustitvijo odvetnikovega ravnanja (nevložitev pritožb zoper zavrnilni odločbi) ter nastankom škode ne more biti podana. Četudi bi pritožbi zoper zavrnilni odločbi vložil, prvi toženec z njima namreč ne bi uspel. Ker s tem manjka eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, odškodninska odgovornost prvega toženca kot odvetnika zaradi neskrbnega izvrševanja poklicnih obveznosti v okviru spornega mandatnega razmerja, kjer je sicer potrebno izhajati iz vezanosti mandatarja na naročiteljeva navodila, zato ni podana.
Skrbnost ravnanja prvega toženca kot odvetnika je potrebno presojati v času, ko bi zoper zavrnilni odločbi še lahko vložil pravočasni pritožbi.
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.
trditvena podlaga tožbe – kršitev pravice do izjave v postopku
V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno glede na v tožbi opisano dejansko stanje uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi s prej veljavnimi Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o prometu z nepremičninami, vendar je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje obsega „zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe“. Ta se ne pokriva nujno s parcelo v zemljiškem katastru, zato pritožba utemeljeno opozarja, da ustreznih navedb o obsegu zemljišča, potrebnega za redno rabo (v smislu določb ZTLR), tožeča stranka niti ni podala in je sodišče, ko se je ukvarjalo z obsegom, odločalo mimo navedb. Posledično pa se tožena stranka ni mogla opredeliti o obsegu zemljišča.
Uredba ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah člen 8, 14.
osebna vročitev – vročanje v tujino – odklonitev sprejema
14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) daje sicer vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku določena procesna jamstva. Iz namena, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije imela pri sprejemanju uredbe in njenih ostalih določb je mogoče ugotoviti zahtevo, da je potrebno (v vsakem primeru) naslovniku dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Zato ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V 8. členu Uredbe je pri vročanju preko organov za sprejem predvidena uporaba standardnega obrazca iz priloge II, s katero se pouči naslovnika, da lahko, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume oziroma če ne gre za uradni jezik zaprošene države članice in mu ni priložen prevod, zavrne sprejem pisanja. Glede na namen in smisel Uredbe je logično, da mora to pravilo veljati tudi pri vročanju po 14. členu.
Sprememba firme in sedeža ne predstavlja statusne spremembe, t.j. spremembe pravno organizacijske oblike gospodarskega subjekta.
O obstoju procesnih predpostavk sodišče odloča na podlagi oziroma ob smiselni uporabi 288. člena ZPP.
Pri razlagi 9. člena ZNP je treba upoštevati kot odločilno, da je v osnovi namenjen postopanju nepravdnih sodišč, ki imajo polno zakonsko pooblastilo, da stranke za spore glede pravic in dejstev dosledno napotujejo „na pravdo“. Vprašljivo pa je takšno pooblastilo oz. postopanje v primerih, ko pravdno sodišče izjemoma odloča po pravilih nepravdnega postopka, in stranke glede spornih dejstev napoti „na pravdo“, v kateri bo torej odločalo isto sodišče, le da po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za to, da pravdno sodišče ne bi moglo spornih dejstev ugotavljati in obravnavati samo, v okviru predpisanega nepravdnega postopka.
Namen načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Določba KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa, da je splošni maksimum kazni zapora trideset let. V 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je določeno, da mora biti za kazniva dejanja v steku enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Zakon nedvoumno določa, da lahko posamezna kazen znaša 30 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki pravi, da enotna kazen v primeru steka ne sme preseči 20 let zapora, pa je v nasprotju z splošno določenim maksimumom zapora 30 let in pravili, določenimi v 53. členu KZ-1, ki določajo pravila za izrek enotne kazni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bil namen zakonodajalca, da se obsojencu v primeru združevanja zapornih kazni, med katerimi je tudi tridesetletna kazen, izreče nižja kazen kot trideset let. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do pravno in življenjsko nelogične situacije, povsem v nasprotju z zakonitostjo. Razlago določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je treba razumeti v okviru splošnih pravil o odmeri kazni, določenih v 2. poglavju kazenskega zakonika in ne ločeno od teh določil.
URS člen 2, 14, 49, 156. ZFPPIPP člen 114, 114/2, 130. ZS člen 3, 3/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja člen 6.
nagrada stečajnega upravitelja – zgornja meja nadomestila upravitelju za preizkus terjatev – omejitev plačila za delo – exceptio illegalis – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče ne more zavrniti uporabe podzakonskega predpisa, če je ta skladen z zakonom (tudi če meni, da sta sicer oba neustavna). Če sodišče meni, da sta v nasprotju z ustavo tako zakon kot podzakonski akt, sprejet na njegovi podlagi, je dolžno ravnati v skladu s 156. členom Ustave.
Zakonska (in podzakonske) ureditev, ki dopušča maksimiziranje nagrade stečajnim upraviteljem, ni protiustavna.
Odločitev v postopku, v katerem cedent izpodbija cesijsko pogodbo zoper cesionarja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku, v katerem cesionar zahteva izpolnitev odstopljene terjatve od dolžnika – cesusa.
družbena lastnina – vknjižba lastninske pravice na Republiko Slovenijo – Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - nasledstvo držav
V obravnavani zadevi ne gre za lastninjenje na podlagi ZLNDL, ampak je predmet vpisa nepremičnina, ki je v last Republike Slovenije prešla na podlagi tretjega odstavka 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983.
oprostitev plačila sodnih taks - premoženjsko stanje družinskih članov
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 izrecno zavezuje sodišče, da pri presoji upošteva tako premoženjsko stanje stranke kot njenih družinskih članov. Le v primerih, ko uveljavlja oprostitev plačila taks podjetnik posameznik v postopkih v zvezi s svojo dejavnostjo (ali pravna oseba) se upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje zgolj stranke, ne pa tudi njenih družinskih članov