razmerja med starši in otroki - ureditev stikov med starši in otrokom - stiki - stiki pod nadzorom - trajanje stikov
Ko sodišče ureja stike, jih mora urediti glede na razmere v času odločanja in za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da so stiki pod nadzorom izjema od pravila in da zato praviloma ne morejo trajati neomejen čas. Če bodo podane spremenjene razmere lahko ali CSD ali starša predlagata drugačno ureditev stikov, ne more pa sodišče določiti stikov le v trajanju enega leta kot to predlaga CSD.
Tožnik v tem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da mu toženec izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine. Ker je bilo sporno razmerje med strankama pravnomočno urejeno z odločbo toženca, s katero je toženec odločil glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.
pomotni vpis - zaznamba spora ni vpisana na vseh posameznih delih stavbe - postopek popravljanja pomotnega vpisa - odločanje o vpisu po stanju vpisov v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka
Za postopek popravljanja pomotnega vpisa se smiselno uporabljajo pravila, določena v 5. poglavju ZZK-1 za vpise, o katerih sodišče odloča po uradni dolžnosti. Med njimi sta tudi 133. člen, po katerem se zemljiškoknjižni postopek začne s trenutkom prejetja predloga, oziroma ko prejme listino, na podlagi katere odloča o vpisu po uradni dolžnosti in 147. člen, po katerem sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka.
zavrženje tožbe - javni uslužbenec - prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Zakonitost prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo dne 14. 12. 2011, bi tožnik moral izpodbijati po postopkih in v rokih, kot jih določa ZJU. Postopek in rok za uveljavljanje pravnega varstva v primerih prenehanja delovnega razmerja določata 24. in 25. člen ZJU. Drugi odstavek 25. člena ZJU določa, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo tega sklepa; ta glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZJU znaša 30 dni. Tožnik je 17. 1. 2012 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, o kateri tožena stranka ni odločila. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako pričel teči 17. 2. 2012 in se je iztekel 19. 3. 2012. Ker je tožnik tožbo vložil šele 7. 2. 2014, jo je vložil prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
KZ-1 člen 131, 144, 202, 253, 257, 288. ZKP člen 39, 39/1-6, 96, 96/2, 435, 435/1, 437, 437/1, 371, 371/2. ZST-1 člen 11, 11/2.
skrajšani postopek – preizkus obtožnega predloga – zavrženje obtožnega predloga – opis kaznivega dejanja – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – stroški kazenskega postopka – sodna taksa
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v katerih pritožnica izpodbijanemu sklepu očita kršitev videza nepristranskosti, glede na to, da je o vloženem obtožnem predlogu odločala sodnica, ki dela na istem sodišču kot sodnica zoper katero je bil obtožni predlog vložen. Pritožnici je na takšen očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je v sklepu I Kr 54888/2012 z dne 27. februarja 2014 odločalo o njenem predlog za prenos krajevne pristojnosti in ji pojasnilo, da bi lahko bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča v primeru, ko bi sodišče vodilo postopek zoper sodnico istega sodišča. V tem primeru pa je prišlo do zavrženja obtožnega predloga že ob preizkusu, ki ga je sodišče moralo opraviti po uradni dolžnosti.
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
Besedilo „takoj po meritvi“ navedene določbe pravilnika je tolmačiti tako, da gre za primere, ko je rezultat merjenja hitrosti v razumnem časovnem intervalu (ki ne more biti daljši od časa, ko ostane rezultat meritve izpisan na ekranu naprave, to je praviloma do 15 minut oziroma do oprave naslednje meritve) objektivno mogoče neposredno pokazati vozniku kontroliranega vozila po njegovi ustavitvi. Obstajajo številne okoliščine, zakaj policisti voznika s prekoračeno hitrostjo ne morejo ustaviti v trenutku opravljene meritve (varnost drugih cestnoprometnih udeležencev, pobeg, itd.) in je povsem jasno, da je termin „takoj po meritvi“ potrebno uporabljati smiselno.
Določba 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu bi bila kršena, če voznik po opravljeni meritvi (prekoračene) hitrosti le-to brez svoje krivde ne bi mogel preveriti z vpogledom izpisa izmerjene hitrosti na ekranu merilne naprave (predolg časovni interval, opravljena nadaljnja meritev hitrosti drugemu vozniku, merjenje hitrosti vozil z enim policistom brez asistence, ne da bi takšen policist voznike tovrstnih vozil s prekoračeno hitrostjo ustavljal in jim predočil izmerjeno hitrost ali uporabil napravo za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu itd.). Določbo 15. člena navedenega pravilnika je zaradi tega potrebno tolmačiti razumno in smiselno oziroma tako, da je varovana pravica voznika preveriti rezultat opravljene meritve hitrosti vozila takoj po meritvi (to je v tistem časovnem okviru in okoliščinah, ko takšna preverba omogoča seznanitev z dejanskim in pravilnim rezultatom meritve), ter da je policistom omogočeno opravljati njihovo delo.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo odklonilnemu mnenju upravitelja glede razrešitve in imenovanja novega direktorja dolžnika. Pritožnikove trditve, da je bilo mnenje upravitelja dano v korist predlagatelja postopka-upnika, so pavšalne in neobrazložene. Dejstvo, da ga je kot upravitelja predlagal predlagatelj postopka prisilne poravnave, je v skladu z zakonom in torej samo po sebi ne more pomeniti, da je mnenje upravitelja pristransko, kar mu smiselno očita pritožnik. Da bi bilo tako, bi moral pritožnik svoje trditve s tem v zvezi v večji meri konkretizirati.
ZPIZ-1 člen 13, 22, 34, 46, 46/1, 47, 48, 49, 359. ZMEPIZ člen 23, 23/3, 47. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 160, 390, 390/1.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - pravnomočno urejeno pravno razmerje
Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).
ZIZ člen 272, 273, 273/1. ZArbit člen 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 181, 181/3.
regulacijska začasna odredba – primernost zavarovanja nedenarne terjatve z regulacijsko začasno odredbo – zavarovanje ugotovitvenega zahtevka z začasno odredbo – ugotovitvena tožba – namen zavarovanja
Sodišče ne more izdati takšne začasne odredbe, s katero ne bo dosežen namen zavarovanja. Presojo o tem, ali je predlagana oblika zavarovanja ustrezna, je mogoče opraviti na podlagi primerjave med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve, zavarovanju katere je predlagana oblika zavarovanja namenjena.
Za odločitev o tem, ali je upniku priznati pravico do zavarovanja z regulacijsko začasno odredbo, je odločilna presoja učinka tako predlaganega zavarovanja v primerjavi s pravovarstvenim zahtevkom, ki ga (bo) upnik uveljavlja(l) v meritornem postopku. S tem v zvezi je torej relevantno vprašanje, ali tožbeni zahtevek sploh predstavlja uveljavljanje zahtevka, ki upniku nudi ustrezno pravno varstvo njegovega položaja.
Podlaga za izdajo začasne odredbe ni podana, ko upnik s predlagano začasno odredbo, ki ima naravo dajatvenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, uveljavlja zgolj zavarovanje ugotovitvenega zahtevka na obstoj pogodbe, iz katere naj bi izvirala materialnopravna upravičenja, ki so skladna z vsebino zahtevka iz začasnega zavarovanja.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 38, 38/10.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum s Srbijo
Tožena stranka je odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine z obrazložitvijo, da je bil tožnik v Republiki Srbiji upokojen po posebnih predpisih, Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju pa se na podlagi 2. člena nanaša samo na splošne predpise, zato tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Za pravilno rešitev obravnavane zadeve je ključno, ali je bil tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, ali pa je bil zavarovan po drugih sistemih socialnega zavarovanja. Če je namreč tožnik bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, bo morala tožena stranka o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločiti.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZUJF člen 90, 92, 227. ZUTD člen 9, 9/4, 64, 64/1, 64/1-4.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - brezposelnost - interventni ukrepi - ukinitev pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb
Bolečina kot subjektivni občutek ni eksaktno merljiva in dokazljiva, vendar objektivni izvidi izkazujejo, da za relevantno obdobje pri tožniku ni potrjena takšna prizadetost oziroma intenziteta bolečin, da bi mu onemogočala delo. Zdravstveno stanje se namreč ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.
Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.
Tožnica je bila po ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine ter po prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja, kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 uživalka denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Po prenehanju uživanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je vložila zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oz. razporeditev na drugo ustrezno delo, z vlogama z dne 12. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013, v katerih je urgirala rešitev te zahteve, pa je izrecno uveljavljala delno invalidsko pokojnino, ki ji pripada po odločbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožnici od 11. 12. 2012 priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, to je po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, na podlagi pravnomočne odločbe z dne 6. 7. 2011.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.
Neizkazanost pravnega interesa zaradi odpravljenih pravnih posledic s pravnomočnim posamičnim upravnim aktom in nezmožnost izboljšanja pravnega položaja velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. Nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, je postala pravnomočna. S pravnomočno odločbo tožniku niso bile priznane obresti, temveč izplačilo razlike pokojnine v dveh obrokih. Zato tožnik ne more samostojno uveljavljati zakonskih zamudnih obresti po določbi 378. člena OZ. Tožena stranka je namreč sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj, pri čemer pa ZOPRZUJF ni določil, da tožena stranka izplača tudi zakonske zamudne obresti.
Spor o letnem dodatku sodi med pravice do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 4. členu ZPIZ-1, zato je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede na določbo 7. člena ZDSS-1 kot stvarno pristojno utemeljeno sprejelo zadevo v obravnavanje.
O letnem dodatku ni bilo odločeno z odločbo in sicer ne s prvostopno in ne z dokončno odločbo, zaradi česar takšna tožba ni dopustna. V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi t.i. molka organa. Ker tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, in ker ni bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo kot preuranjeno in nedopustno zavrglo.
Mnenje ločitvenega upnika se kot procesna predpostavka razlikuje od potrebnega soglasja ločitvenega upnika, ki je potrebno v primeru, da kupnina ne dosega polovice vrednosti premoženja, ocenjenega po likvidacijski vrednosti. V primeru, ko zakon nalaga sodišču, da odloča o soglasju na podlagi mnenja upniškega odbora oziroma ločitvenega upnika, to pomeni, da sodišče na takšno mnenje ni vezano, svojo odločitev pa mora utemeljiti na ta način, da se opredeli do relevantnih navedb oziroma podanih stališč v podanem mnenju.
Pritožnik je v negativnem mnenju svoje nestrinjanje k sklenitvi pogodbe o prodaji premoženja utemeljil zgolj z mnenjem, da bi moral stečajni upravitelj razpisati novo javno dražbo za prodajo premoženja stečajnega dolžnika oziroma novo (zavezujoče) zbiranje ponudb. Pritožnik se je v svojem mnenju skliceval na okoliščine, ki ne morejo biti več predmet presoje v tej fazi postopka. Zgolj nestrinjanje ločitvenega upnika z doseženo prodajno ceno pa ne more biti razlog za odklonitev soglasja k sklenjeni pogodbi po postopku, opredeljenem s sklepom o prodaji.
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah člen 18. ZD člen 132, 142, 142/1, 142/3. ZIZ člen 24, 24/4, 71. ZPP člen 78, 208. ZZZDR člen 5a.
izterjava terjatve upnika, ki jo je imel do zapustnika, od dediča - način poplačila - prodaja podedovanega premoženja ali unovčenje lastnega premoženja dediča - več dedičev - zastopanje mladoletnega dediča
Dedič sicer lahko poplača terjatev, ki jo ima upnik do njega na podlagi pravnega nasledstva, s prodajo podedovane nepremičnine, lahko pa dolg (do vrednosti podedovanega premoženja) poravna z unovčenjem svojega ostalega premoženja.
vzpostavitev zemljiškoknjižne listine - več zaporednih prenosov nepremičnine - nevknjiženi prenosi - vročitev sklepa o začetku postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine
Drugi odstavek 150. člena ZZK-1 v primerih večkratnih zaporednih prenosov, ki niso vpisani v zemljiško knjigo izjemoma dovoljuje neposredno vknjižbo zadnjega pridobitelja, vendar le, če so izpolnjeni pogoji tudi za vse vmesne vpise. Zato je treba kot zemljiškoknjižne lastnike v smislu tretjega odstavka 236. člena ZZK-1 šteti tudi vse vmesne pridobitelje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006049
KZ-1 člen 299, 299/3, 324, 324/1-3. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 367, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – izvajanje dokazov v korist obdolženca – zavrnitev dokaznega predloga – pravica do zagovornika – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – nevarna vožnja v cestnem prometu – preprečitev uradnega dejanja uradni osebi – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena – kazenska sankcija
V opisu dejanja, kjer je navedeno, da je policist s policijskim avtomobilom hotel obdolženca ustaviti tako, da je vozilo zapeljal pravokotno na cesto, vendar je obdolženi z vozilom zapeljal naprej, trčil v zadnji del ter si tako sprostil pot in odpeljal naprej, so vsebovani elementi neposredne uporabe sile s katero je obtoženec poskusil policistu kot uradni osebi preprečiti uradno dejanje.