Besedilo „takoj po meritvi“ navedene določbe pravilnika je tolmačiti tako, da gre za primere, ko je rezultat merjenja hitrosti v razumnem časovnem intervalu (ki ne more biti daljši od časa, ko ostane rezultat meritve izpisan na ekranu naprave, to je praviloma do 15 minut oziroma do oprave naslednje meritve) objektivno mogoče neposredno pokazati vozniku kontroliranega vozila po njegovi ustavitvi. Obstajajo številne okoliščine, zakaj policisti voznika s prekoračeno hitrostjo ne morejo ustaviti v trenutku opravljene meritve (varnost drugih cestnoprometnih udeležencev, pobeg, itd.) in je povsem jasno, da je termin „takoj po meritvi“ potrebno uporabljati smiselno.
Določba 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu bi bila kršena, če voznik po opravljeni meritvi (prekoračene) hitrosti le-to brez svoje krivde ne bi mogel preveriti z vpogledom izpisa izmerjene hitrosti na ekranu merilne naprave (predolg časovni interval, opravljena nadaljnja meritev hitrosti drugemu vozniku, merjenje hitrosti vozil z enim policistom brez asistence, ne da bi takšen policist voznike tovrstnih vozil s prekoračeno hitrostjo ustavljal in jim predočil izmerjeno hitrost ali uporabil napravo za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu itd.). Določbo 15. člena navedenega pravilnika je zaradi tega potrebno tolmačiti razumno in smiselno oziroma tako, da je varovana pravica voznika preveriti rezultat opravljene meritve hitrosti vozila takoj po meritvi (to je v tistem časovnem okviru in okoliščinah, ko takšna preverba omogoča seznanitev z dejanskim in pravilnim rezultatom meritve), ter da je policistom omogočeno opravljati njihovo delo.
Tožnik v tem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da mu toženec izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine. Ker je bilo sporno razmerje med strankama pravnomočno urejeno z odločbo toženca, s katero je toženec odločil glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
pomotni vpis - zaznamba spora ni vpisana na vseh posameznih delih stavbe - postopek popravljanja pomotnega vpisa - odločanje o vpisu po stanju vpisov v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka
Za postopek popravljanja pomotnega vpisa se smiselno uporabljajo pravila, določena v 5. poglavju ZZK-1 za vpise, o katerih sodišče odloča po uradni dolžnosti. Med njimi sta tudi 133. člen, po katerem se zemljiškoknjižni postopek začne s trenutkom prejetja predloga, oziroma ko prejme listino, na podlagi katere odloča o vpisu po uradni dolžnosti in 147. člen, po katerem sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka.
ZPP člen 80, 81, 81/5, 343, 343/4. ZFPPIPP člen 377, 378, 378/3.
sposobnost biti stranka – procesna predpostavka – postopek s pritožbo – prenehanje pravdne stranke – stečajni postopek – sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – pravno nasledstvo – izbris iz sodnega registra – nedovoljena pritožba
Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, ki mora biti podana v vseh fazah postopka (na kar sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti). Za postopek s pritožbo to pomeni, da mora ta procesna predpostavka obstajati ves čas od njene vložitve do odločitve pritožbenega sodišča. Če v vmesnem času pride do prenehanja pravdne stranke brez pravnega nasledstva, ta predpostavka ni več podana, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti. Tako nastane situacija, ko je pritožba vložena po osebi, ki nima (več) te pravice. Pritožba s tem postane nedovoljena in jo je zato potrebno zavreči.
Z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register je tožena stranka prenehala. Zaradi navedenega načina prenehanja pa nima pravnih naslednikov, ki bi lahko prevzeli pravdo.
zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - spremenjena praksa Višjega sodišča v Kopru - vpis prepovedi proti zemljiškoknjižnemu lastniku, ki ni hkrati tudi inšpekcijski zavezanec
Dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Kopru je v podobnih zadevah dajala prednost 9. členu ZZK-1, ki določa, da so vpisi dovoljeni (le) proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice na katero se vpis nanaša. Vendar je ta sodna praksa presežena z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 245/2013 z dne 23.6.2014.
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
KZ-1 člen 131, 144, 202, 253, 257, 288. ZKP člen 39, 39/1-6, 96, 96/2, 435, 435/1, 437, 437/1, 371, 371/2. ZST-1 člen 11, 11/2.
skrajšani postopek – preizkus obtožnega predloga – zavrženje obtožnega predloga – opis kaznivega dejanja – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – stroški kazenskega postopka – sodna taksa
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v katerih pritožnica izpodbijanemu sklepu očita kršitev videza nepristranskosti, glede na to, da je o vloženem obtožnem predlogu odločala sodnica, ki dela na istem sodišču kot sodnica zoper katero je bil obtožni predlog vložen. Pritožnici je na takšen očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je v sklepu I Kr 54888/2012 z dne 27. februarja 2014 odločalo o njenem predlog za prenos krajevne pristojnosti in ji pojasnilo, da bi lahko bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča v primeru, ko bi sodišče vodilo postopek zoper sodnico istega sodišča. V tem primeru pa je prišlo do zavrženja obtožnega predloga že ob preizkusu, ki ga je sodišče moralo opraviti po uradni dolžnosti.
ZPIZ-1 člen 13, 22, 34, 46, 46/1, 47, 48, 49, 359. ZMEPIZ člen 23, 23/3, 47. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 160, 390, 390/1.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - pravnomočno urejeno pravno razmerje
Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (rubežem pokojnine) - uporaba spremenjenega zakona (102. člena ZIZ) o omejitvah izvršbe - prehodne določbe ZIZ-J o času vložitve predloga
Ker se po prehodni določbi navedenega zakona (prvi odstavek 82. člena) postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona, je potrebno v konkretnem primeru uporabiti spremenjen 102. člen ZIZ.
Tožnica je bila po ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine ter po prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja, kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 uživalka denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Po prenehanju uživanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je vložila zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oz. razporeditev na drugo ustrezno delo, z vlogama z dne 12. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013, v katerih je urgirala rešitev te zahteve, pa je izrecno uveljavljala delno invalidsko pokojnino, ki ji pripada po odločbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožnici od 11. 12. 2012 priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, to je po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, na podlagi pravnomočne odločbe z dne 6. 7. 2011.
OZ člen 269. ZIZ 212, 226, 238a, 238b, 238c, 238d, 238e, 238f, 238g.
sodni penali
Izvršitev sodne odločbe o izvrševanju stikov med mladoletnim otrokom in staršem je posebej urejen v členih od 238a do 238g ZIZ. Zato določitev sodnih penalov v konkretnem primeru ne predstavlja ustrezne podlage za dosego izpolnitve obveznosti dolžnice v okviru s sodno odločbo urejenega in določenega načina izvrševanja osebnih stikov med upnikom in mladoletnim otrokom.
preplačilo - odpis dolga - dodatek k tuji pokojnini - starostna pokojnina
V prvem odstavku 4. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV), je določeno, da v primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu dodatek odmeri v višini osnove. V drugem odstavku je določeno, da je v primeru iz prejšnjega odstavka upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu vrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Tožnici je tuji nosilec zavarovanja ponovno začel izplačevati pokojnino. Ker je bila izplačana srbska pokojnina višja od osnove za odmero dodatka, tožnica v spornem obdobju ni bila upravičena do izplačila tega dodatka. Gre za preplačilo, ki ga je skladno z drugim odstavkom 4. člena ZZSV dolžna vrniti toženi stranki.
delna plačila - vračunavanje obresti in stroškov - pravilen vrstni red obračuna - delna ustavitev izvršilnega postopka
Določba 288. člena OZ ureja položaj, ko dolžnik v zvezi z isto (posamezno) obveznostjo dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške in ko njegovo plačilo ne zadošča za poplačilo te celotne obveznosti (plačani znesek je manjši od seštevka glavnice, obresti in stroškov). Pravilo namreč predpisuje, da se znesek plačila uporabi tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se uporabi za (delno) poplačilo glavnice.
Spor o letnem dodatku sodi med pravice do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 4. členu ZPIZ-1, zato je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede na določbo 7. člena ZDSS-1 kot stvarno pristojno utemeljeno sprejelo zadevo v obravnavanje.
O letnem dodatku ni bilo odločeno z odločbo in sicer ne s prvostopno in ne z dokončno odločbo, zaradi česar takšna tožba ni dopustna. V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi t.i. molka organa. Ker tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, in ker ni bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo kot preuranjeno in nedopustno zavrglo.
ZIZ člen 272, 273, 273/1. ZArbit člen 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 181, 181/3.
regulacijska začasna odredba – primernost zavarovanja nedenarne terjatve z regulacijsko začasno odredbo – zavarovanje ugotovitvenega zahtevka z začasno odredbo – ugotovitvena tožba – namen zavarovanja
Sodišče ne more izdati takšne začasne odredbe, s katero ne bo dosežen namen zavarovanja. Presojo o tem, ali je predlagana oblika zavarovanja ustrezna, je mogoče opraviti na podlagi primerjave med predlagano obliko zavarovanja in naravo nedenarne terjatve, zavarovanju katere je predlagana oblika zavarovanja namenjena.
Za odločitev o tem, ali je upniku priznati pravico do zavarovanja z regulacijsko začasno odredbo, je odločilna presoja učinka tako predlaganega zavarovanja v primerjavi s pravovarstvenim zahtevkom, ki ga (bo) upnik uveljavlja(l) v meritornem postopku. S tem v zvezi je torej relevantno vprašanje, ali tožbeni zahtevek sploh predstavlja uveljavljanje zahtevka, ki upniku nudi ustrezno pravno varstvo njegovega položaja.
Podlaga za izdajo začasne odredbe ni podana, ko upnik s predlagano začasno odredbo, ki ima naravo dajatvenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, uveljavlja zgolj zavarovanje ugotovitvenega zahtevka na obstoj pogodbe, iz katere naj bi izvirala materialnopravna upravičenja, ki so skladna z vsebino zahtevka iz začasnega zavarovanja.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 38, 38/10.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum s Srbijo
Tožena stranka je odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine z obrazložitvijo, da je bil tožnik v Republiki Srbiji upokojen po posebnih predpisih, Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju pa se na podlagi 2. člena nanaša samo na splošne predpise, zato tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Za pravilno rešitev obravnavane zadeve je ključno, ali je bil tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, ali pa je bil zavarovan po drugih sistemih socialnega zavarovanja. Če je namreč tožnik bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, bo morala tožena stranka o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo odklonilnemu mnenju upravitelja glede razrešitve in imenovanja novega direktorja dolžnika. Pritožnikove trditve, da je bilo mnenje upravitelja dano v korist predlagatelja postopka-upnika, so pavšalne in neobrazložene. Dejstvo, da ga je kot upravitelja predlagal predlagatelj postopka prisilne poravnave, je v skladu z zakonom in torej samo po sebi ne more pomeniti, da je mnenje upravitelja pristransko, kar mu smiselno očita pritožnik. Da bi bilo tako, bi moral pritožnik svoje trditve s tem v zvezi v večji meri konkretizirati.
otroški dodatek - znižanje plačila vrtca - podatki o dohodkih - ugotavljanje dohodka - upoštevanje dohodka iz predpreteklega leta
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi toženec pri izdaji izpodbijanih odločb (o znižanju plačila vrtca in pravici do otroškega dodatka) v letu 2012 moral upoštevati podatke DURS o dohodkih za preteklo leto, to je za leto 2011, česar pa ni storil in tožeči stranki tako v letu 2012 oziroma v letu 2013 neopravičeno upošteval podatke za leto 2009, ko je bilo dejansko finančno stanje tožničine družine drugačno zaradi dividend in kapitalskega dobička, kakor pa v letu 2011 oziroma v letu 2010. Upoštevanje dohodkov iz predpreteklega leta ter podatkov drugih upravljalcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih, je izjema, ko v času odločanja DURS še nima podatkov o dohodkih, prejetih v preteklem letu. Tožena stranka bo zato v ponovljenem postopku pri izračunu dohodka tožeče stranke morala upoštevati dejanski dohodek tožnice v letu 2011, nato pa ponovno odločiti o višini plačila za program vrtca in o upravičenju tožnice do otroškega dodatka.