vzrok invalidnosti - bolezen - poklicna bolezen - invalid III. kategorije
V primeru bursitisov (vnetij burs) gre za občasne zdravstvene težave, za vnetja, ki se pozdravijo. Zato teh zdravstvenih težav ni mogoče upoštevati kot vzroka nastanka invalidnosti. Lahko gre le za začasno nezmožnost za delo, ne pa za invalidnost. Res je, da nova definicija invalidnosti ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju, vendar je še vedno potrebno, da je zdravljenje končano.
V primeru tožnice je šlo v primeru bursitisa za akutno stanje. Na to kaže ugotovitev invalidske komisije I. stopnje, ko pri tožnici bursitis ni bil ugotovljen, vzrok invalidnosti pa je bila bolezen. Preboleli bursitisi niso vplivali na nastanek oz. poslabšanje invalidnosti, saj pri tožnici bursitisi niso pustili posledic. Njene težave so povezane z degenerativnimi spremembami. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev, da je pri tožnici vzrok bolezni 50 % bolezen in 50 % poklicna bolezen, ni utemeljen.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - seznam telesnih okvar
Pri tožniku ni izkazana telesna okvara po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Izvedenec je jasno in prepričljivo razložil, zakaj posamezna zatrjevana telesna okvara pri tožniku ni podana - ker niso objektivizirane ali pa ker po opravljenih kliničnih pregledih in ustreznih preiskavah niso izkazana stanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti telesno okvaro. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana 50 % telesna okvara zaradi bolezni, s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.
Kriterija „po svoji krivdi“ in „z očitno nepoštenim ravnanjem“ sta med sabo nedvoumno različna in se ne prekrivata, tako, da je potrebno ugotavljati vsakega za sebe.
Tožnik je upravičen do reparacije oz. odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo iz razlogov na strani delodajalca.
Upoštevajoč izvedene dokaze, zlasti podatke iz plačilnih list za obdobje neposredno pred prenehanjem delovnega razmerja (to je plačilnih list za sporne mesece), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi tožnik tudi v spornem obdobju od nezakonite odpovedi dalje prejemal najmanj takšno plačo, kakršno je prejemal v marcu in aprilu 2009, ko je delo za toženo stranko dejansko opravljal. V tem času je bila tožniku izplačana plača po urni postavki 5,14 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo to urno postavko tudi za izračun pripadajoče plače za sporno obdobje, čeprav je za mesec junij 2009 prejel nadomestilo plače po nižji urni postavki, ker v tem mesecu dela ni opravljal. Tožnik je namreč upravičen do reparacije oziroma nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, to pa je plača po urni postavki 5,14 oziroma znesek 904,64 EUR mesečno (glede na povprečen mesečni fond ur 176 ur).
Za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je odločilen čas, ko je bila izdana nepravilna oziroma nezakonita odločba, ki je bila nato odpravljena in tožniku priznana pravica za nazaj. V času izdaje dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem (17. 12. 2012), je veljal ZPIZ-1, ki je v določbi 276. člena urejal odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino (temelj) nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne posega v ureditev priznavanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pomoč - dogovor za kaznivo dejanje - kaznivo dejanje izsiljevanja - sostorilstvo - kazenska sankcija - olajševalne okoliščine - dokazna ocena - pravica do predlaganja dokazov - kršitev pravice do obrambe - kršitev kazenskega zakona - premoženjskopravni zahtevek - poskus kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje - nedovoljeni dokazi - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - razlogi sodbe - pravica do predlaganja dokazov - izvajanje dokazov
Če torej pravica do predlaganja dokazov kot ena izmed pravic obrambe iz 5. člena ZKP za obdolženega M.B. ni bila uporabljena, potem istemu obdolžencu tudi ni mogla biti kršena.
Če že, vendar potem mora biti glavna obravnava zelo široko razumljena, je lahko pravica do obrambe kršena tedaj, ko je sodba oprta na kakšen dokaz, ki sicer ni bil pridobljen protipravno (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), spet pa tako, da je bila ena stan v postopku prikrajšana (gl. na primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 idr.).
Kot je znano, je obsodilna sodba predhodni - nujni pogoj, da bi sodišče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek prisodilo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Naslednji - vsebinski pogoj je vrsta podatkov, ki morajo dati zanesljivo podlago za popolno in delno razsojo.
Citirano ustavnopravno izhodišče pa še zmeraj ne pomeni, da so podatki pridobljeni po odredbah preiskovalne sodnice I Kpd 90495/2010 (16, 17 in 18) z dne 21. 12. 2010, ustavnopravno nedopustni in da se sodba nanje v smislu 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP ne bi smela opreti. Ti podatki namreč niso bili pridobljeni po kasneje razveljavljenih določbah ZEKom, ampak po 149.b članu ZKP. Razlika je pomembna, ker pri slednji določbi ne gre več za preventivno in neselektivno pridobivanje podatkov (gl. Gorkič P., Hramba in obdelovanje prometnih podatkov za namene kazenskega postopka po razveljavitvi ZEKom-1, Pravna praksa št. 33/2014, stran 8), ampak za pridobivanje podatkov, namenjenih odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj, ki je zamejeno z razlogi za sum, vrsto oziroma težo kaznivega dejanja (pregon po uradni dolžnosti) ter s samo potrebo po pridobitvi.
Kar zadeva razloge sodbe, pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da njihove popolnosti ne določa obseg, temveč vsebina, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, kot praviloma izhajajo iz opisa dejanja.
Pravica do predlaganja dokazov še ne pomeni, da mora sodišče vsakemu dokaznemu predlogu ugoditi, kot njegova materialnopravna relevantnost nujno ne pomeni, da ga mora v vsakem primeru izvesti. Razen objektivne možnosti, je izvedba posameznega dokaza določena še s potrebo, ko določenega dejstva brez tega dokaza ni mogoče ugotoviti ali obratno, ko istega dejstva zaradi drugih dokazov ni treba dodatno ugotavljati.
Kaznivo dejanje izsiljevanja po 213. členu KZ-1 je predvsem osebno kaznivo dejanje, sestavljeno iz prisiljenja (Deisinger M., Kazenski zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 420), naperjena zoper posameznika, ki je nujni pogoj, da bi bilo protipravno premoženjsko korist sploh mogoče pridobiti. Težišče inkriminacije torej ni v varstvu posameznikovega premoženja, kot je to po zgornjih dveh dejstvih na prvi pogled videti, ampak v varstvu njegove integritete, v katero brez posebej utemeljenih razlogov, kaj šele zaradi pridobivanja protipravne premoženjske koristi, ni dovoljeno posegati.
Po prvem odstavku 374. člena ZKP izbiro in odmero kazenske sankcije določajo predvsem dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1 in ne nepravilno uporabljen kazenski zakon, kar se kot rečeno v obravnavanem primeru niti ni zgodilo ter še manj spodrsljaj v zapisu kaznovalnega okvirja, kot je dejansko predpisan za eno izmed ugotovljenih kaznivih dejanj.
ZST-1 člen 30. ZPP člen 2, 39, 39/1, 40. ZOdvT člen 24, 24/1. ZDSS-1 člen 19.
plačilo razlike plače - ustavitev postopka - umik tožbe - pravdni stroški - vrednost spornega predmeta - dolžina paricijskega roka - sklep o vrednosti spornega predmeta
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, kar izhaja iz določbe 39. člena ZPP, ki se na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke.
Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče izdati sklep o vrednosti spornega predmeta, saj sodišče izda tak sklep le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, kar pa ni primer v tem individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je za izpolnitev obveznosti za povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki določilo prekratek 8-dnevni paricijski rok. Tožeča stranka je namreč v priglasitvi pravdnih stroškov predlagala, da ji te stroške tožena stranka povrne v paricijskem roku 15 dni, zato bi sodišče prve stopnje moralo soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kot to določa 2. člen ZPP.
Pravdni stranki sta se glede odločanja o sporih v zvezi z delom ureditve kornerjev dogovorili za pristojnost stalne arbitraže pri GZ Slovenije. V tej zvezi je namreč tožena stranka posredovala tožeči stranki ponudbo, v kateri je predlagala kot razsodišče v njunih sporih po omenjenem temelju stalno arbitražo pri GZ Slovenije, tožeča stranka pa temu ni z ničemer nasprotovala ali ugovarjala (prevzeti posel je nato tudi izpolnila). Zato se šteje, da je bil med strankama arbitražni sporazum sklenjen pisno (tretji odstavek 10. člena Zakona o arbitražah – Zarbit.)
priposestvovanje služnostne pravice - dobrovernost - stvarna služnost poti - zaupanje v zemljiško knjigo
V kupoprodajni pogodbi zajet dogovor o uporabi hodnika preko nepremičnine tožene stranke kot prehoda in dostopa do kupljenih gospodujočih nepremičnin, ki ga je tožeča stranka sklenila po svojih pravnih prednikih s pravnim prednikom tožene stranke kot takratnim lastnikom služeče nepremičnine, predstavlja pravni temelj tožeči stranki za dobroverno izvrševanje takšnih služnostnih upravičenj.
Zapis v pogodbi o nakupu bremen proste nepremičnine sam po sebi ne utemeljuje kupčevega varstva na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo.
Ker je obravnavano tožbo v imenu mladoletne tožnice vložil njen oče, kateremu tožnica ni bila zaupana v varstvo in vzgojo, je odločitev sodišča o zavrženju tožbe pravilna.
ZIZ člen 9, 9/2, 61, 62, 62/2, 62/5. ZPP člen 343, 343/4, 360, 360/1.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – obrazložen ugovor – pravdni postopek – pritožba dolžnika – nedovoljena pritožba – pravni interes
Edine možne načine postopanja v primeru vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predpisujeta določbi 61. in 62. člena ZIZ. Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. Ob pogoju, da dolžnikov ugovor izpolnjuje formalne predpostavke in je obrazložen, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se v primeru dolžnikovega ugovora o dajatvenem (kondemnatornem) delu sklepa o izvršbi ne odloča v izvršilnem postopku, temveč v pravdi. Navedeni določbi torej odločitve, kakršno je v zavrženi in v obravnavani pritožbi ter že prej v ugovoru zahteval dolžnik (razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti, zavrženje predloga za izvršbo, ustavitev postopka in preklic izvršilnih dejanj), ne omogočata.
prekinitev zapuščinskega postopka – sporna dejstva – spor o dejstvih med dediči in tretjim – pravna praznina
V skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena ZD zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva samo takrat, ko sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, obstojijo med dediči (ki so stranke zapuščinskega postopka), in ne ko obstojijo med dedičem in tretjim, kar pa ne pomeni, da imamo opravka s pravno praznino.
razlaga splošnih pogojev zavarovanja – vihar – škoda
V 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje sončnih elektrarn tožene stranke je med definicijami posameznih nevarnosti vihar opredeljen kot veter, ki je pihal s hitrostjo najmanj 17,2 m/s, oziroma 62 km/h. Splošni pogoji ne zahtevajo, da bi bilo veter v kraju škodnega dogodka treba izmeriti prav prek merilnega mesta. Sodišče prve stopnje je zato sklep, da je šlo na kritičnih krajih za vihar, lahko izpeljalo tako, da je sledilo dokazom tožeče stranke, iz katerih izhaja, da so bile viharne vrednosti vetra izmerjene v okoliških krajih, z veliko verjetnostjo tudi v kritičnih krajih, ter na podlagi zaslišanja priče.
Predmet dokazovanja so le trditve o odločilnih, torej pravno pomembnih dejstvih. Odločitev o izvedbi dokazov je omejena s trditvami, nato pa še s pravnorelevantnostjo dejstev, ki so predmet teh trditev.
Subjektivni pogoj izpodbojnosti, ki mora biti podan hkrati z objektivnim, je podan takrat, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.
Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožnice, ki zadeva odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Vsekakor se sodišču ni treba ukvarjati z nepomembnimi dejanskimi navedbami, ki se izkažejo kot nerelevantna.
odškodnina po 73. členu ZDen – aktivna legitimacija – zavezanec za vrnitev – upravljavec nepremičnin
Pravico od odškodnine po 73. členu ZDen imajo samo tisti izmed zavezancev, ki so, prvič, nepremičnino vrnili iz lastnih sredstev, in drugič, so to nepremičnino pred tem odplačno pridobili. Predlagateljica niti ne trdi, da je/bi bila lastnica. V predlogu je navedla je imela pravico uporabe, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je kot javni zavod upravljavec nepremičnin, katerih lastnica je Republika Slovenija (enako bi veljalo tudi za sporno), zato s predlogom ne more uspeti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083380
ZPP člen 8. OZ člen 87, 87/1, 567.
darilna pogodba – vrnitev darila – pogodba o preužitku – vsebina pogodbe – dejansko stanje – dokazna ocena – ničnost – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dokazna ocena mora vsebovati presojo vsakega dokaza posebej, torej jasno oceno posameznega dokaza z jasno navedbo, zakaj mu sodišče verjame/sledi, ki mora biti preverljivo obrazložena, nato primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka. Sodišče prve stopnje navedenega metodološkega napotka, ki je uzakonjen v 8. členu ZPP, ni upoštevalo, na kar smiselno opozarja tožnica v pritožbi, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost postopka.
Etažna lastnica ni bila sposobna razumeti pred izključitveno tožbo prejetega opozorila o kršitvah temeljnih pravil sosedskega sožitja, zato ji ni bilo omogočeno, da bi se na ta poziv odzvala in kršitev odpravila. Pogojev za njeno izključitev iz večstanovanjske stavbe zato ni. Dejstvo, da ji v tistem obdobju poslovna sposobnost še ni bila odvzeta, ni odločilno, kajti pogoj za izključitev je dejanska možnost etažnega lastnika, da kršitev odpravi.