Do trenutka konverzije prisojenih zneskov v tolarsko protivrednost, to je do plačila, je potrebno tožnikove terjatve obrestovati kot terjatve v tuji valuti. Obrestne mere za obveznosti, ki so izražene v tuji valuti, sicer ne določa noben predpis, zato je to pravno praznino zapolnila sodna praksa z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero.
Potrdila o neizplačanih plačah so izračuni, ki so bili izdelani za potrebe lastninjenja. S tem tožena stranka ni priznala, da je dolžna izplačati razlike v plači do višine 100% plače v gotovini. Priznanje tožene stranke se nanaša le na pravico do lastninjenja, ne pa na pravico do izplačila plače v gotovini. S tem ni kršen enakopravni položaj, saj je tudi tožnik imel možnost uveljaviti lastninske certifikate pri lastninjenju oz. jih spremeniti v delnice.
Tožena stranka je dela vodje finančne službe, ki jih je opravljala tožnica, razporedila med druge delavce. Sodišče je zmotno zaključilo, da za opredelitev tožnice kot začasno presežne delavke niso obstajali zakoniti razlogi v smislu 30. in 31. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker so bila tožničina dela razporejena med druge delavce v smislu večje učinkovitosti dela tožene stranke, je tožena stranka tožnico zakonito za določen čas opredelila kot začasno presežno delavko, dokler se zanjo ne bi našla trajna rešitev. Ker je bila tožnica edina izvajalka del na delovnem mestu vodje finančne službe, se v postopku niti ni pojavilo vprašanje uporabe kriterijev iz 3. odst. 31. člena ZDR pri določanju začasno presežnih delavcev. Ti kriteriji bi prišli v poštev le v primeru, če bi bilo izmed več delavcev, ki opravljajo primerljiva dela in naloge, potrebno izbrati tiste, katerih delo je začasno nepotrebno.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da zahtevki tožnikov niso utemeljeni, ker niso dostavili plačilnih list za posamezne mesece. Čeprav je tožena stranka zatrjevala, da zahtevanih plačilnih list za sporno obdobje nima več, pa je glede na 13. člen še veljavnega Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ št. 17/90) dolžan trajno hraniti evidence o plačah delavcev. Delavec ima na podlagi 4. člena tega zakona pravico, da te evidence uporabi zaradi uveljavljanja svojih pravic. Zaradi tega mora delodajalec na zahtevo te podatke posredovati. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevati, da tožena stranka predloži podatke o izplačanih plačah tožnikom v spornem obdobju.
Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v utemeljitev uveljavljanega tožbenega zahtevka, so sodišču prve stopnje narekovala uporabo pravnih pravil ODZ o družbeni pogodbi. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sta stranki sklenili družbeno pogodbo. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da v času dogovora med tožnikom in prvim tožencem drugotožena stranka še ni obstajala, vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi zoper to toženko pravilna. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, namreč ne omogočajo zaključka, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljen na katerikoli od drugih možnih materialnopravnih podlag. Uporabo materialnega prava narekujejo dejstva, ki jih tožeča stranka zatrjuje, takoimenovana dejanska podlaga tožbe ali dejanski tožbeni temelj. Na tej osnovi sodišče presoja ali je zahtevek utemeljen po katerikoli od možnih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki ga je tožeča stranka zatrjevala, ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, na podlagi katerega bi bilo mogoče uveljavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik je namreč od obeh tožencev zahteval povračilo tolarske protivrednosti 60.000 DEM, kolikor naj bi bil vreden njegov vložek v delu in denarnih sredstvih v skupen projekt - mesni butik. Dejstva, da je tožnik v mesnico vlagal tako dela in sredstva, med strankama niso sporna, ampak le, ali obstaja pravna podlaga, na osnovi katere bi imel tožnik pravico zoper katerega od tožencev ali od obeh uveljaviti zahtevek na povračilo vloženega. Tudi pravila o skupnih vlaganjih niti pravila o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo posledice, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, seveda ob upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe.
ZPPSL člen 10, 111, 111/4, 136, 137, 158, 10, 111, 111/4, 136, 137, 158. ZPP člen 163, 163/1, 163, 163/1.
stroški stečajnega postopka - pravdni stroški
Terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki nastane z odločbo sodišča, izdano po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, je treba obravnavati enako kot stroške stečajnega postopka. Takšne terjatve ni treba prijaviti v stečajnem postopku.
ZD člen 221, 221/1, 221, 221/1. ZDen člen 80, 81, 82, 83, 80, 81, 82, 83. ZPVAS člen 8, 8/2, 8, 8/2.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - agrarne skupnosti - dedovanje
Čeprav gre tudi v primeru vračanja premoženja agrarnih skupnosti za vračanje podržavljenega premoženja, ki ga sicer ureja ZDen kot splošni denacionalizacijski predpis, pa je potrebno glede dedovanja premoženja, vrnjenega na podlagi ZPVAS, na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 8. člena tega zakona uporabiti določbo splošnega predpisa, ki ureja dedovanje, to je ZD, ki velja za pozneje najdeno premoženje (drugi odstavek 221. člena ZD), in ne na podlagi določb 80. in 83. člena ZDen, s katerimi je sicer posebej urejeno dedovanje dediče na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ne da bi v zadevi opravilo nov zapuščinski postopek.
Če je temelj za vknjižbo vsebovan v javni listini (upravni odločbi), pa se ta ne nanaša na stranke, ki so tudi zemljiškoknjižni lastniki, so podane ovire za vpis.
pravnomočen sklep o dedovanju - nujni delež - pritožba
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni dedič se upošteva samo na lastno zahtevo in ne po uradni dolžnosti (40. čl. ZD), svoj zahtevek pa lahko uveljavi do konca zapuščinskega postopka. Če v zapuščinskem postopku sodeluje, ga pravnomočen sklep o dedovanju veže (220. čl. ZD). Hči zapustnika je postavila zahtevo po nujnem deležu v pritožbi, torej še vedno tekom zapuščinskega postopka. Nujni dedič namreč lahko pravico do nujnega deleža uveljavlja v pravdi le, če ni sodeloval v zapuščinskem postopku, če ni bilo zapuščinske obravnave, če mu je bila priznana pravica, da lahko svoj zahtevek uveljavlja v pravdi ali če obstajajo razlogi za obnovo postopka. Ker za take izjeme ne gre, pravico pa vendarle uveljavlja tekom zapuščinskega postopka, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti zapuščinskemu sodišču v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).
ZTVCP člen 10, 10/1, 10/1-58, 10, 10/1, 10/1-58. ZJC člen 13, 14, 14/1, 14/1-3, 13, 14, 14/1, 14/1-3.
zavarovanje - prometna nesreča - splošni pogoji
Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb Ao-plus-97 v 1. členu določajo, da se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec.
V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti, ali je prišlo do škodnega dogodka na cesti, saj je od odgovora na to vprašanje odvisno, ali je podan zavarovalni primer. Materialnopravno izhodišče za rešitev problema vsekakor predstavlja matični predpis s tega področja, to je Zakon o javnih cestah (Ur. l. RS št. 29/97 - 50/2000, v nadaljevanju ZJC). Cesto pa ne sestavlja le cestno telo, ampak so njeni sestavni deli tudi drugi objekti in površine (primerjaj 13. člen in 3. točko, 14. člena ZJC). Opozoriti še velja, da splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb lahko predstavljajo le nadgradnjo (in s tem večji obseg pravic kot po obveznem zavarovanju) splošnih pogojev iz naslova obveznega zavarovanja motornega vozila, ki pa se v spisu zaenkrat ne nahajajo.
Tožnica (so)posesti ni mogla izgubiti že zgolj zato, ker jo je toženec pozval, naj s podstrešja odstrani svoje stvari. Z navedenim dejstvom je toženec očitno poskušal odpreti vprašanje protipravnosti svojega (motilnega) dejanja, češ da je imel do njega pravico, ker da ga izvaja iz svoje izključne lastninske pravce na podstrešju. Navedeno dejstvo bi bilo relevantno (v okviru presoje protipravnosti motenja) le, če bi bilo med strankama nesporno petitorno vprašanje izključne toženčeve pravice do podstrešja in če bi bilo nesporno, da tožnica izvaja svoje pooblastilo za posest iz toženčevega dovoljenja. V takšnem primeru (provizorna) posestna zaščita, ki izhaja iz domneve, da ima posestnik tudi pravico do oziroma na stvari, ne bi bila potrebna.
Za montiranje etažne centralne napeljave je potrebno soglasje lastnika, če se morajo pri tem opraviti večje spremembe v stanovanju, če pa se etažna centralna napeljava lahko montira že z manjšimi posegi, za takšno spremembo najemnik ne potrebuje soglasja lastnika.
Za nastanek pogodbenega razmerja je namreč med drugim potrebno soglasje volj pogodbenih strank (26. čl. ZOR). Tožeča stranka bi tako morala zatrjevati in dokazati ne le da je bila imenovana za člana nadzornega sveta, temveč tudi, da je funkcijo člana nadzornega sveta sprejela.
Odstop terjatve (o kateri je tekla pravda), ni relevanten razlog, zaradi katerega bi se tožeča stranka lahko razbremenila povračila pravdnih stroškov tožene stranke v smislu 1. odst. 158. čl. ZPP.
ZOR člen 200, 200. ZPP člen 239, 287, 339, 339/2, 339/2-8, 239, 287, 339, 339/2, 339/2-8.
načelo neposrednosti - zaslišanje prič - načelo kontradiktornosti - razžalitev časti in dobrega imena
Zaradi pravice do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka, mora vsaka stranka imeti možnost s postavljanjem vprašanj pričam in nasprotni stranki sodišče prepričati v verodostojnost ali neverodostojnost določene priče ali nasprotne stranke in s tem posredno v obstoj ali neobstoj pomembnega pravnega dejstva. To možnost je sodišče tožencu vzelo, ker predlaganih prič ni zaslišalo. Če pa je sodišče ocenilo, da obstaja kateri od utemeljenih razlogov za zavrnitev predloga, naj se neposredno zaslišijo priče, pa bi moralo te razloge v sodbi obrazložiti v skladu z 287. členom ZPP.