1. V času do sprejema novele Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 57/89), ki je veljala od 7.10.1989 dalje, so se zamudne obresti obračunavale različno za fizične osebe in različno za obveznosti med gospodarskimi subjekti. Tako je zamudne obresti, ki so izvirale iz gospodarskih pogodb predpisoval zvezni izvršni svet z Odlokom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 19/82). Pravna podlaga za obračun zamudnih obresti, ki jih vtožuje tožnik, je podana v 1. odst. 277. člena ZOR, ki je v spornem obdobju določal, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane brez določenega namena več kot leto dni. Tožnikovo zavzemanje, da bi mu moralo sodišče priznati t.i. gospodarske zamudne obresti za čas do 7.10.1989, je neutemeljeno.
2. 155. člen ZPP določa, da sodišče prizna potrebne stroške postopka. Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oz. sodišča. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po OT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP, ki bi jih morala stranki povrniti nasprotna stranka, ki v sporu propade.
ZIZ člen 82, 82/1, 291, 82, 82/1, 291. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 68, 68/1, 68, 68/1. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 1, 1/2, 1, 1/2.
stroški - osebna vročitev
Vročitev sklepa o izvršbi dolžniku pred opravo rubeža ni samostojna storitev, za katero bi bil izvršitelj upravičen do plačila, pač pa je (običajno) pripravljalno dejanje za rubež, katerega cena je zajeta v ceni rubeža.
Načelo o vrstnem redu vpisa bi iz 46. čl. Zakona o zemljiški knjigi prišlo v poštev samo pod pogojem, če bi bili obe vlogi označeni kot zemljiškoknjižni. V tem primeru bi moralo sodišče dati prednost pritožnikovi vlogi, tako pri odločanju o vpisu kakor pri izvršitvi vpisa. V sporni zadevi pa predlog za izvršbo z dne 21.8.1997 ni bil označen kot zemljiškoknjižna vloga, kar napotuje na uporabo 3. odst. 75. čl. ZZK, ki določa, da vloga, ki ni izrecno označena kot zemljiškoknjižna, nima zagotovljenega vrstnega reda po 46. čl. ZZK.
SZ člen 117, 117. ZSR člen 11, 17, 19, 11, 17, 19.
stanovanjska pravica - pravica do odkupa stanovanja
Dogovor bivših zakoncev o prenosu stanovanjske pravice, ki je bila z odločbo nepravdnega sodišča dodeljena enemu izmed njiju, ni sporazum, ki sta ga zakonca na podlagi 1. odstavka 17. člena ZSR lahko ob razvezi sklenila o tem, kdo bo obdržal stanovanjsko pravico na skupnem stanovanju.
Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca (države ali občine) za izbiro med dvema možnostima, od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo, le po naravi stvari je edino možna odškodnina, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča.
Pri določitvi denarne odškodnine je pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.
1. Tožnik je umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev na delo. Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži, ni pa mogoče zahtevka, glede katerega je bila tožbo umaknjena, ponovno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka. 2. Tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva oz. ni zahteval razveljavitve sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, zato ni nobene pravne podlage za uveljavljanje denarnih zahtevkov za čas po prenehanju delovnega razmerja. 3.Kadar sodišče ugotovi, da je o stvari že pravnomočno razsojeno, mora tožbo zavreči. Če sodišče odloči o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Delovna uspešnost se lahko ugotavlja tudi v različnih delovnih enotah in v različnih časovnih obdobjih, če so delovna mesta, na katerih delajo delavci, podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki. Tako je delo posameznega delavca primerljivo, saj je odvisno od njegove prizadevnosti glede na uspešnost delovne enote, v kateri dela. Zato lahko trajno nepotrebno postane tudi delo delavca, ki ima zelo dobro oceno delovne uspešnosti, če je njegova ocena slabša v primerjavi z oceno delovne uspešnosti drugih primerjalnih delavcev.
potrdila o premalo izplačanih plačah, izdana za lastninsko preoblikovanje - pripoznava dolga
Potrdili se nanašata na razliko do stoodstotne osnove plače po kolektivni pogodbi za leto 1992. Ker kolektivna pogodba za tožnika (direktorja) ni veljala, sodišče ni moglo šteti, da je na podlagi navedenih potrdil dokazano, da razlika med plačo, ki naj bi tožniku šla za delovno mesto direktorja in dejansko izplačano plačo, znaša toliko, kot je v potrdilih navedeno. Potrdil o razliki do stoodstotne plače ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, ker s temi potrdili tožena stranka le potrjuje, kakšen znesek je tožniku priznala za sodelovanje v lastninskem preoblikovanju.
ZDR člen 106. ZTPDR člen 17, 17/2. Pravilnik o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev člen 4, 4.
razporeditev - sistemizacija delovnih mest
1. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni pogoji, ki jih za razporeditev določa 2. odst. 17. člena ZTPDR, to je, da so podane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, ker je bil tožnik prerazporejen na drugo delovno mesto izključno iz organizacijskih razlogov in zaradi sprejema novega akta o sistemizaciji. 2. Tožena stranka v skladu s 4. členom v spornem času veljavnega pravilnika o načinu in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev (Ur. l. SRS, št. 33/71) tožnika ob razporeditvi na drugo delovno mesto morala poslati na predhodni zdravstveni pregled. Dejstvo, da je to storila šele kasneje, ne pomeni bistvene kršitve postopka. 3. Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo, ko je v sklepu o razporeditvi določila, da ta sklep velja s 1.1.1999. V skladu s prvim odstavkom 106. člena Zakona o delovnih razmerjih ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve.
Sklepa tožene stranke o opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko, ki ji preneha delovno razmerje, sta nezakonita, ker sta bila izdana na podlagi programa o razreševanju presežnih delavcev, ki ga ni sprejel pristojni organ (oz. ga je sprejel organ upravljanja, katerega člani niso imeli veljavnega mandata). V letu 1990 je bil članom tedanjega delavskega sveta bolnišnice mandat nezakonito podaljšan (s sklepi delavskih svetov TOZD v sestavi DO). Ker delegati delavskega sveta, ki je v letu 1991 prevzel funkcijo sveta zavoda, niso bili izvoljeni neposredno na tajnih volitvah v skladu s tedaj veljavnim statutom oz. zakonskimi predpisi, niso imeli veljavnega mandata za odločanje v organu upravljanja.
Delavcu, kateremu delovno razmerje preneha zaradi trajnega presežka, pripada odpravnina po 36 f. čl. ZDR ne glede na to, če se po prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu. Delavec ni upravičen do te odpravnine le v primeru, če mu je delodajalec v okviru programa razreševanja presežkov zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu ali pa mu je dokupil delovno dobo.
Kot osnova za izračun odpravnine presežnim delavcem se upošteva neto plača. Ker v obravnavanem primeru soglasje tožnice, da ji preneha delovno razmerje kot trajno presežni delavki, ne pomeni tudi soglasja k izplačilu nižje odpravnine v višini, ki jo je izračunala tožena stranka ter v obsegu sredstev, ki jih je za namen odpravnin namenilo pristojno ministrstvo, je tožnica upravičena do celotne odpravnine po 36.f. členu ZDR.
V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija".
Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati.
Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP).
Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo.
Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko mnenje sodišče obravnava le kot navedbo stranke oziroma kot vsako drugo enostransko listino.
razporeditev delavcev - preostala delovna zmožnost - delovno mesto
Drugotožena stranka ni pridobila mnenja invalidske komisije o ustreznosti delovnega mesta skladiščnika materiala in rezervnih delov za tožnika glede na njegovo preostalo delovno zmožnost. Po določbi 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bila drugotožena stranka dolžna tožnika kot invalida III. kategorije razporediti na ustrezno delo oz. mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo. 48. člen ZTPDR delodajalcu nalaga, da delavca invalida razporedi na delovno mesto, za katero je usposobljen, zato bi drugotožena stranka morala najprej ugotoviti po predpisanem postopku, ali je delovno mesto skladiščnika materiala in rezervnih delov primerno delo za tožnika invalida III. kategorije. Ker tega ni izpeljala, je sodišče utemeljeno razveljavilo sklepe o razporeditvi.
7. čl. ZDR je pravna podlaga za sklenitev konkurenčne klavzule, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobodne izbire poklica, delodajalec pa mu mora v skladu s temeljnim načelom pogodbenih razmerij, načelom ekvivalence, zagotoviti ustrezno materialno nadomestilo. V dodatku k pogodbi o zaposlitvi je določena le enostranska obveznost toženca za plačilo vtoževane odškodnine, tako da je glede prepovedi konkurenčne klavzule obremenjen le toženec in to brez vsake odmene. Kljub omejitvi pravice do proste izbire poklica, mu ni bila nudena nobena materialna satisfikacija. Taka ureditev ni v skladu z načeli pravne in socialne države (2. čl. Ustave RS), kakor tudi ne z načeli pravičnosti, zato delavec ni dolžan plačati pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule.
disciplinska odgovornost - direktor - suspenz - pristojnost
Pri izreku sklepa o suspenzu je potrebno uporabiti določbe o pristojnosti organov, ki odločajo o disciplinskem postopku. Zato je za odločanje o suspenzu tožnice kot direktorice tožene stranke pristojen organ, ki je bil pristojen za njeno imenovanje in razrešitev, to pa je na podlagi 74. čl. statuta tožene stranke svet tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. odst. 318. čl. ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklepčnost tožbe je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (glej 3. točko 1. odst. 318. čl. ZPP). Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, izhaja materialnopravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Gre torej za vprašanje, ki ima sedež v materialnem pravu.
V konkretnem primeru bi bila tožena stranka dolžnik tožeče stranke za vtoževano terjatev iz obligacijskopravnega razmerja slednje z drugo pravno osebo. Le, če bi bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga tako, kot je to določeno v 446. čl. ZOR. Do spremembe upnikovega dolžnika bi namreč prišlo le, če bi v (zatrjevani in iz priloge A4 razvidni) prevzem dolga privolila.
ZST člen 4, 9, 9/1, 4, 9, 9/1. ZDSS člen 62, 62/3, 62, 62/3.
sodna taksa - zastaranje
ZST v 1. odst. 9. čl. določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. V skladu s 4. čl. ZST je treba plačati takso takrat, ko nastane taksna obveznost, kar je za sodbo takrat, ko je obravnava zaključena oz. če stranka na obravnavi ni navzoča, takrat, ko je vročena stranki, za pritožbo pa ob vložitvi.
ZRPJZ člen 25, 25. ZTPDR člen 8, 8/3, 83. ZPP člen 154, 165, 353, 154, 165, 353.
sistemizacija delovnih mest - razporeditev
Akt o sistemizaciji predstavlja bistveno predpostavko za razporeditev delavca na določeno delovno mesto, kajti delodajalec lahko delavca razporedi le na delovno mesto, ki je sistemizirano v splošnem aktu. V skladu s 3. odst. 8. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 - RS 92/94) mora biti s takšnim aktom določena vrsta in stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti ter drugi posebni pogoji, potrebni za opravljanje del delovnega mesta. Računalniškega izpisa z nekaterimi ročno popravljenimi podatki, ki ga je kot akt o sistemizaciji predložila tožena stranka, ni mogoče šteti za splošni akt v smislu 3. odst. 8. čl. ZTPDR, drugega akta o sistemizaciji pa tožena stranka ni predložila, zato sta sklepa o razporeditvi nezakonita.