Domnevna dediča tožbe nista vložila, s tem pa v skladu s 175. členom ZD nista več stranki zapuščinskega postopka. Okoliščina, da sta pritožnika predlagala izvedbo zapuščinskega postopka in da jima je bil vročen sklep o dedovanju, za presojo vprašanja, ali imata položaj stranke zapuščinskega postopka, ni odločilno.
ZPP ureja pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje poteka postopka v določbi 150. člena, ki se uporablja v predmetnem postopku v zvezi s 163. členom ZD. Stranka ima pravico pogledati in prepisovati spise postopka katerega se udeležuje. Drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, se lahko dovolita pregled in prepis posameznih delov spisa.
Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisov je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS).
Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika (prvi odstavek 46. člena ZD). Očitno je, da nepremičnina ni bila podarjena E. E. (zakoniti dedinji), ampak njenemu sinu. Ob zakonitih dedičih (hčeri in sinu zapustnice) je bil obdarjenec (vnuk) le potencialni dedič, v času daritve je imel lastnost zakonitega dediča in abstracto, in se šteje za tretjo osebo, ker ob zapustničini smrti ni bil pozvan k dedovanju. Vrednost darila, ki ga je tretja oseba prejela več kot leto dni pred zapustničino smrtjo, pa se ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine (peti odstavek 28. člena ZD).
V predmetni zadevi je dedič A. A. uveljavljal, naj se njegovemu bratu v dedni delež vštejejo določena darila. Uveljavljal je torej vračunanje daril v dedni delež (kolacija) po 46. členu ZD. Navedena določba omogoča, da dobijo tisti dediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik že za časa življenja dal darila, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost daril.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pritožnikovo zahtevo štelo za terjatev zoper brata, ne pa za zahtevo za vračunanje daril v dedni delež.
Po ustaljenem stališču sodne prakse mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov. V zapuščinskem postopku ni bilo listin, ki bi podpirale trditev B. A., zato je izpodbijana presoja, da je njegova pravica manj verjetna, pravilna. V odsotnosti vsakršnih listinskih dokazov se namreč dokazno breme ni moglo prevaliti na A. A.
Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).
Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.
V primeru, ko gre za ključen dokaz, mora biti opredelitev do navedb, s katerimi stranka izpodbija ta dokaz, na podlagi izvedene dokazne ocene toliko bolj skrbna, razumna in dosledna, da je moč šteti, da je stranki zagotovljeno pošteno sojenje.
Sodišče prve stopnje skladno z določbo četrtega odstavka 213. člena ZD pravilno odločilo o dedovanju po zapustnici ne glede na zahtevek pritožnika.
Po večinski in sedaj ustaljeni sodni praksi je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje.
Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.
Odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu.
Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.