Sklep, s katerim prvostopenjsko sodišče del zapustnikovega premoženja izroči državi na temelju 128. člena ZD, ima učinek ex tunc, zato se šteje, da je pritožnica postala lastnica v sklepu navedenega premoženja že v trenutku zapustnikove smrti. Prehod premoženja na Republiko Slovenijo po 128. členu ZD nastopi ex lege s trenutkom smrti zapustnika, sklep o tem prehodu pa je zgolj deklaratoren. Navedeno pomeni, da je Republika Slovenija s trenutkom smrti zapustnika postala lastnica njegovega premoženja, kolikor je bilo potrebno za omejitev dedovanja do višine vrednosti prejete socialne pomoči (v konkretnem primeru do celotne vrednosti premoženja), in kolikor je tega premoženja bilo (ter v kakršnem stanju je bilo) v trenutku smrti zapustnika.
Četudi s prepozno pritožbo ne bi bi bile prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep, ima pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila torej možnost, da tudi táko pritožbo zavrže kot prepozno. Take možnosti se bo poslužilo predvsem v primeru, ko ne le, da s vsebinskim obravnavanjem prepozne pritožbe ne bodo prizadete pravice drugih oseb, temveč tudi ni pričakovati kakršnega koli izboljšanja položaja pritožnika.
Pojem neveljavnosti res vključuje tudi pojem izpodbojnosti, a to ne vodi v sklep o navidezni kumulaciji obeh zahtevkov. Primarno postavljeni zahtevek je namreč ugotovitveni, podredni pa oblikovalen. Z ugotovitvenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ugotovitev nečesa, kar že obstaja, z oblikovalnim pa njeno razveljavitev, torej realizacijo izpodbojnosti, pri čemer oporoka do razveljavitve velja. Gre za dva različna zahtevka, pri čemer prvo navedeni (ugotovitveni) zahtevek ne vsebuje zahtevka za razveljavitev oporoke. S postavitvijo podrednega zahtevka je bila zato tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP).
Pri obsegu materialno procesnega vodstva, ki se nanaša na stvarne predloge (zahtevke), je treba upoštevati, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke.
Tožena stranka ima pravico, da zahtevku nasprotuje iz vseh razlogov, za katere meni, da so relevantni in ji zato tega, da se je do spornega zahtevka vsebinsko opredelila, ni mogoče šteti v škodo.
Toženec, ki ga v postopku zastopa pooblaščenec, je tekom postopka umrl. Ker pooblastilo za zastopanje v pravdi s smrtjo stranke ne preneha, se postopek kljub strankini smrti brez prekinitve nadaljuje z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti pooblastila ne prekličejo (100. člen ZPP). Pravdno pooblastilo torej s smrtjo pooblastitelja ne ugasne. Na mesto pooblastitelja stopijo dediči, ki so v tistem trenutku še neznani, vendar pooblaščenec že deluje zanje. Glede na to, da dediči pooblastila pooblaščencu niso preklicali, jih pooblaščenec po pokojnem tožencu zastopa od trenutka toženčeve smrti dalje. Dediči so namreč univerzalni pravni nasledniki in pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku smrti.
Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.
Skladno z Uredbo, bi slovensko sodišče moralo po uradni dolžnosti prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi (ne)pristojnost hrvaških organov za vodenje predmetnega postopka. Ker takšne odločitve hrvaško sodišče oziroma pooblaščeni notar še nista sprejela, je ugotovitev slovenskega sodišča, da ni pristojno, preuranjena. Ob pravilnem postopanju bi moralo slovensko sodišče prekiniti postopek in počakati na odločitev hrvaških organov, bodisi, da se v predmetni zadevi izrečejo za nepristojne oziroma počakati, da se na Hrvaškem postopek dedovanja zaključi z izdajo sklepa o dedovanju. Tolmačenje prvostopnjskega sodišča, da ni pristojno, ker je na Hrvaškem v teku postopek dedovanja, kjer je bil opravljen tudi narok zapuščinske obravnave, je skladno z navedenim, zgrešeno.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v izrek izpodbijanega sklepa ne spadajo določbe Zakona o dedovanju, na podlagi katerih je sodišče odločalo o izročitvi premoženja Republiki Sloveniji. Slednje namreč spada v obrazložitev sklepa.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni zakonske podlage, ki bi v okviru 128. in 129. člena ZD Republiki Sloveniji omogočala omejitev dedovanja zgolj na določene pravice oz. stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno premoženje izročilo Republiki Sloveniji na podlagi 9. in 128. člena ZD.
Vrednost čiste zapuščine ugotavlja sodišče prve stopnje zaradi odmere sodne takse, ki jo plačajo dediči, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.