V primeru, ko gre za ključen dokaz, mora biti opredelitev do navedb, s katerimi stranka izpodbija ta dokaz, na podlagi izvedene dokazne ocene toliko bolj skrbna, razumna in dosledna, da je moč šteti, da je stranki zagotovljeno pošteno sojenje.
Sodišče prve stopnje skladno z določbo četrtega odstavka 213. člena ZD pravilno odločilo o dedovanju po zapustnici ne glede na zahtevek pritožnika.
Po večinski in sedaj ustaljeni sodni praksi je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje.
Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.
Odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu.
Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.
Odgovornost dediča namreč ni odvisna od tega, ali so stroški znani v trenutku zapuščinske obravnave. Omejena je le z vrednostjo podedovanega premoženja.
Med zakonitima dedičema je nastal spor o tem, ali so se v sporni pogodbi določene obveznosti s strani pridobitelja izpolnjevale, oziroma o njeni dejanski naravi, torej ali gre za odplačen (pogodba o preužitku) ali za neodplačen (darilna pogodba) pravni posel ter posledično, koga izmed njiju je treba napotiti na pravdo.
Sporna pogodba je bila sklenjena pred sprejemom Obligacijskega zakonika, ki sedaj ureja pogodbo o preužitku in zanjo predpisuje tudi posebno obliko. Pred tem ta v ZD ni bila urejena, poznala in urejala jo je sodna praksa. Te pogodbe je razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je oblikovala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer, ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar taka pogodba vsebuje tudi elemente odplačnosti, to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno pogodbo.
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.