sklenitev notarskega zapisa - sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju - nepreklicnost dedne izjave - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa
Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina (3. člen ZN) in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nasprotnega ni dokazala (četrti odstavek 224. člena ZPP). Iz spornega notarskega zapisa izhaja, da so se tožnica in njena starša (stranke) zglasili pri notarki B. B., pri čemer so bile njihove identitete ugotovljene iz njihovih osebnih izkaznic, da sta bili pri branju in podpisovanju prisotni zapisni priči C. C. in D. D., da so stranke v navzočnosti zapisnih prič dogovorile in sklenile sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, da je tožnica podpisala sporazum potem, ko jo je notarka opozorila na nepreklicnost dedne odpovedi, da so stranke odobrile in podpisale ta notarski zapis potem, ko jih je notarka opozorila na pravne posledice sklenjenega sporazuma v smislu določb ZN in jim v prisotnosti zapisnih prič prebrala ta notarski zapis, da je vsaka stranka prejela po en odpravek tega notarskega zapisa in da so na notarskem zapisu (po tem vrstnem redu) poleg njihovih imen tudi podpisi tožnice, staršev, zapisnih prič in notarke.
vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - vrsta pogodbe - darilna pogodba - izročilna pogodba (preužitkarska pogodba) - pogoji za vrnitev - vračanje daril dedičev - darila dana osebam, ki niso zakoniti dediči - dediči in abstracto
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženec dedič in abstracto oziroma je ob zakonitih dedičih (sin in hči zapustnika) samo potencialni zakoniti dedič, ki bi dedoval, če ne bi bilo tožeče stranke kot dediča. Zato je pravilno stališče, da se obdarjenec, ki je imel ob podaritvi lastnost zakonitega dediča in abstracto, šteje za tretjo osebo, če ob zapustnikovi smrti ni bil pozvan k dedovanju. V zapuščino se vštevajo le vrednosti daril, ki so jih prejele osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju upoštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Če torej oseba v konkretnem primeru ne bi dedovala kot zakoniti dedič, se vednost darila, ki ga je ta oseba prejela več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine. Gre za ustaljeno sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča.
Toženec ne pride v poštev kot dedič in concreto, zato se šteje za drugo osebo in ne za dediča.
Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža gre za poseg tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer sta določbi četrtega in petega odstavka 28. člena ZD. Razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, bi bila hud poseg v zasebno lastnino zaradi varstva interesa nujnih dedičev. Posegli bi že v lastninsko pravico nadaljnjega pridobitelja in to celo mimo časovne omejitve iz petega odstavka 28. člena ZD. To bi pomenilo tudi poseg v varnost pravnega prometa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00071078
ZD člen 142. OZ člen 766. ZPP člen 337, 337/1.
mandatna pogodba z odvetnikom - plačilo odvetniških storitev - zapustnikov dolg - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - dedičeva odgovornost za dolgove - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - vrednost podedovanega premoženja - pritožbena novota - nedovoljene pritožbene novote
Pri odločitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo prvega odstavka 142. člena ZD, pri čemer je izrecno ugotovilo, da toženka ni ugovarjala, da bi zapustnikovi dolgovi presegli vrednost podedovanega premoženja.
Naloga zapuščinskega sodišča ni, da išče premoženje in njegove pritikline (ključe, dokumente ipd.), temveč le ugotavlja, katero premoženje sodi v zapuščino in kdo ga deduje oziroma prejme na kakšni drugi pravni podlagi. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da sodišče ni z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovilo, ali avto sploh še obstoji, kje se nahaja, prav tako ne navedbe, kakšne težave in odgovornosti v zvezi z lastništvom neznano kje se nahajajočega avtomobila utegnejo zadeti pritožnico.
zapuščinski postopek - obseg zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo - skupno premoženje zakoncev - bolj verjetna pravica zakonca - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - pasivna legitimacija dedičev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 213. člena ZD, ko je pravico dedinje, ki trdi, da obstaja še določen denarni znesek, ki je pripadal zapustniku, ker ga je prejel kot kupnino še tekom svojega življenja, pa ga sedaj na njegovih računih ni, zapuščina, štelo za manj verjetno, in ga napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi premoženje, za katerega to iz uradnih podatkov oz. evidenc ne izhaja, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje.
Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Če torej v trenutku smrti zapustnik spornega denarja ni več imel, mora tisti, ki trdi, da ta denar kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati. Če bo dedinja tožbo vložila, s svojim zahtevkom ni vezana na predmetni (izpodbijani) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa ga lahko natančneje oblikuje glede na svoje trditve, enako pa velja glede pasivne legitimacije; tožbo lahko naperi tudi zoper druge sodediče, ki njenim trditvam oporekajo.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače.
Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).
zapuščinski postopek - napačno ime stranke - popravni sklep - vštevanje daril v zapuščino - sporen obseg zapuščinskega premoženja - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - vezanost stranke na napotitveni sklep - dokazno breme
Dokazno breme glede obstoja daril je na tistemu, ki to zatrjuje in ki ima pravni interes za njihovo vštevanje. Pri postavitvi tožbenega zahtevka dedinja ni vezana na napotitveni sklep sodišča, zato bo lahko uveljavljala širši obseg podarjenega premoženja, na katerega se sklicuje v pritožbi.
obseg zapuščine - sklep o dedovanju - zapuščinski postopek - zapustnikova terjatev - neobstoj terjatve - odškodnina žrtvam vojnega nasilja - pozneje najdeno premoženje zapustnika - zavrnjen zahtevek
Zapustnica nima pravno priznane terjatve do Republike Slovenije iz naslova materialne (premoženjske) vojne škode, ker pravne ureditve glede te vojne škode država še ni uredila. To pomeni, da zatrjevana terjatev še ni nastala, ker ni pravno priznana. Pritožnik se zato neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo v sklepu o dedovanju navesti, da ima zapustnica terjatev iz tega naslova do Republike Slovenije.
izločitev v korist potomcev - povečanje zapustnikovega premoženja - pogoji za priznanje - izločitev gospodinjskih predmetov iz zapuščine
Kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja prispevek tožnika k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, je odvisno od vrednosti zapustnikovega premoženja, kakršna bi bila brez povečanja, in vrednosti, kakršna je v času zapustnikove smrti, ter od upravičenčevega prispevanja k temu povečanju. V tej zvezi je torej treba ugotoviti stanje in vrednost zapustnikovega premoženja v času njegove smrti, ali se je zaradi izboljšav, vzdrževanja oziroma obdelovanja nepremičnin njihova vrednost ohranjala (ali celo zvišala) oziroma kakšna bi bila njihova vrednost, če ne bi bilo rednega vzdrževanja oziroma obdelovanja, ugotoviti prispevek tožnika k ohranitvi vrednosti oziroma povečanju vrednosti premoženja zapustnika (kolikšen delež ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku tožnika), nato pa to preračunati v skupni delež tožnika na celotnem zapustnikovem premoženju.
pozneje najdeno premoženje zapustnika - dodatni sklep o dedovanju - izločitev iz zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - res iudicata - ugovor res iudicata
Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.
izjava dediča o odpovedi zakonitemu dednemu deležu - nepreklicnost dedne izjave - odpoved dediščini pod vplivom zmote, sile ali zvijače - preklic izjave o odpovedi dediščini - razveljavitev izjave o odpovedi dediščini - pritožbena izjava o odpovedi dedovanju - sprememba dedne izjave v pritožbenem postopku
Dedna izjava je enostranski pravni posel med živimi. Ni je mogoče podati pogojno, niti z rokom ali z bremenom. Po določilu prvega odstavka 138. člena ZD izjave o odpovedi dediščini tudi ni mogoče preklicati. Dedič lahko zgolj zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo ali če je bila dana v zmoti, in sicer s tožbo v pravdnem postopku. Glede na navedeno v pritožbi podan preklic dedne izjave ni upošteven.
ničnost oporoke - lastnoročni podpis - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - dedna nevrednost - celovita dokazna ocena - pristnost oporoke
Za odločitev, da oporoka ni pristna, je bila ključna ugotovitev, da je pokojni ni podpisal. Ta ugotovitev temelji na mnenju izvedenca, ki ga pritožba neutemeljeno napada.
ugotovitev obsega zapuščine - dokazno breme - vračunanje daril v dedni delež zakonitega dediča - cenitev vrednosti nepremičnine - povečanje dednega deleža - nedovoljena pritožbena novota v zapuščinskem postopku
Pritožnica opozarja, da naj bi obstajala še neka druga denarna sredstva in zavarovanja, ki pa jih ne opredeli, zato te pritožbene trditve ni mogoče preveriti. Seveda je trditveno in dokazno breme za zatrjevan obstoj sredstev, ki naj bi bila del zapuščine, na strani tistega, ki obstoj teh sredstev zatrjuje, ne pa na strani ostalih dedičev, kot predlaga pritožba.
Pritožbi govori tudi o pravici uveljavljati povečanje dednega deleža v skladu z drugim in tretjim odstavkom 13. člena ZD. Kot je razvidno iz spisa, pritožnica te pravice pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, uveljavljanje v pritožbi pa je prepozno in ga zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - določitev vrednosti daril - vračunanje daril v dedni delež - spor o obsegu zapuščine - spor o obsegu zapustnikovega premoženja
Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je zapuščinski postopek prekinilo. Ker gre v tem delu za spor o obsegu zapuščine, sodišče prve stopnje spornih dejanskih vprašanj ne sme reševati samo, ampak mora odločanje prepustiti pristojnemu pravdnemu sodišču. Enako velja za vračunanje darila v dedni delež dediča C. C. mlajšega, ki darilo sicer priznava, vendar je med dediči sporna njegova vrednost. Odveč je potemtakem sklicevanje pritožnice na trditveno in dokazno gradivo, ki ga je že posredovala zapuščinskemu sodišču, lahko pa to vpliva na presojo, čigava pravica je manj verjetna, in posledično na odločitev o tem, koga bo zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo.
Utemeljena je pritožbena trditev, da ni sporna celotna terjatev zapustnika zoper dolžnika B. B., pač pa samo njen presežek nad 30.000,00 EUR. Za ta znesek je bila z dolžnikom sklenjena poravnava, čemur ostali dediči ne nasprotujejo. Sodišče bi torej moralo pritožnico napotiti na pravdo samo za 21.600,00 EUR, kolikor naj bi po stališču dedinje znašale dolgovane obresti. Čeprav gre v tem delu za pravno vprašanje, bo morala pritožnica svoje stališče dokazati v pravdi, ker se to vprašanje tiče obsega zapuščine.
ZD člen 212, 212-1, 213, 213/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
oporočno razpolaganje - razpolaganje s skupnim premoženjem - skupno premoženje zakoncev - neusklajenost dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja - dedovanje zakonca - spor o obsegu zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - vpis lastninske pravice zakonca v zemljiško knjigo - uveljavljanje zmanjšanja oporočnih razpolaganj - prikrajšanje nujnega dednega deleža
Po ustaljeni sodni praksi se v tovrstnih primerih, ko je samo eden od zakoncev vpisan v zemljiško knjigo, dejstva o obstoju skupnega premoženja, njegovem obsegu in deležih na njem pa so sporna, za manj verjetno šteje pravica tistega, ki zemljiškoknjižnemu stanju nasprotuje.
Postavitev začasnega skrbnika zapuščine sodišče ne more vezati na založitev predujma za njegove stroške. Takšen pogoj iz 131. člena ZD ne izhaja in sodišče tega od dedinj niti ni zahtevalo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da dedinja ni seznanjena s tem, da bi sodišče pozvalo sodedinjo k založitvi stroškov.
DEDNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00072481
ZZK-1 člen 148, 148/1, 148/1-2. Zakon o dedovanju (1955) člen 227h. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 3, 3/1, 43, 45, 46, 46/1. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9. decembra 2014 o obrazcih iz Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju priloga 1.
vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - vknjižba lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju - sklep o dedovanju tujega sodišča - izvršljivost tuje sodne odločbe - izvršljivost odločbe, ki je izvršljiva v državi izvora - razglasitev izvršljivosti
V skladu z določbo 43. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 je odločba, izdana v državi članici in izvršljiva v tej državi, izvršljiva tudi v drugi državi članici, če so bile na zahtevo zainteresirane stranke tam razglašene za izvršljive po postopku iz členov 45 do 58.
Postopek razglasitve izvršljivosti (eksekvature) odločbe ureja pravo države članice izvršitve (1. točka 46. člena Uredbe), pri čemer je treba k predlogu poleg izvoda odločbe predložiti tudi dokazilo o odločbi, izdano na posebnem obrazcu, ki ga določa Izvedbena uredba komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9.12.2014 (priloga 1, obrazec I – dokazilo o odločbi v dedni zadevi), ki med drugim vsebuje posebno rubriko glede izvršljivosti odločbe
ZD člen 61, 61/1, 62, 63, 63/1. ZPP člen 8, 243, 337, 360, 360/1.
lastnoročna oporoka - primarni in podredni tožbeni zahtevek - neveljavna oporoka - ničnost oporoke - razveljavitev oporoke - dokazovanje z izvedencem grafologom - non liquet - metodološki napotek proste dokazne ocene - nedovoljena pritožbena novota v zapuščinskem postopku
Res je izvedenec v pisnem mnenju zapisal, da glede podpisa pokojnika na oporoki ni mogoče podati objektivne presoje, ampak ga je mogoče oceniti samo z non liquet ali nedoločeno, a pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje zaključke o dejstvu, ali je podpis pod tekstom oporoke zapustnikov, ugotavljalo tudi z analizo drugih izvedenih dokazov in celotnega postopka. Edina pripomba, ki jo je imela tožnica na mnenje izvedenca, je bila, naj pojasni, ali je močan torni pritisk vedno prisoten znak pri ponarejenem podpisu. Na to vprašanje je izvedenec odgovoril, ko je bil zaslišan na naroku, in je imela tožnica možnost zastavljati mu še dodatna vprašanja glede mnenja. Nobene druge nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju tožnica ni uveljavljala in je poskus izpodbijanja mnenja izvedenca iz drugih razlogov skladno s 337. členom ZPP nedopustna pritožbena novota.
Psihofizično stanje A. A. je bilo tako, da je bil sposoben napisati oporoko, kar pa ne pomeni, da njegovo zdravstveno stanje ni vplivalo na oblikovanje rokopisa. Razumen je tudi zaključek sodišča o verjetnosti oporočiteljevega prikrivanja slabega počutja prisotnim.
Zakonskega določila, ki bi določal vrstni red zaslišanj v pravdnem postopku, ni, torej ga sodišče prve stopnje ni moglo kršiti.