ZUP člen 135, 172, 209, 209/1, 266. ZGO člen 26b, 26d.
izredno pravno sredstvo - izredna razveljavitev izvršljive odločbe - izbris iz registra pooblaščenih inženirjev
Dejstvo, da izpodbijana odločba lahko pomeni poseg v pridobljene pravice tožnika glede na to, da ima potrdilo o statusu pooblaščenega inženirja vpliv na uresničevanje svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) ali tudi na pravico do tožnikove socialne varnosti (50. člen Ustave RS), zahteva, da mora imeti prizadeta stranka možnost sodelovanja v dokaznem postopku pred izdajo odločbe o izredni razveljavitvi (266. člen ZUP/86). Izpodbijana odločba nima nikakršne obrazložitve obstoja pogojev iz določila 266. člena ZUP, ki opravičujejo izdajo odločbe o izredni razveljavitvi. Te obrazložitve izpodbijana odločba nima in po ustaljeni ustavno-sodni praksi te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku, potem ko bo dala možnost sodelovanja v postopku tožeči stranki zaradi zavarovanja njenih pravic oziroma pravnih koristi, odločbo utemeljiti z vidika vseh zakonskih elementov določila 1. odstavka 266. člena ZUP.
DMV se pri prodaji novih motornih vozil všteva v osnovo za obračun DDV. Določbo 12. člena ZDMV, da se DMV ne všteva v osnovo za obračun DDV, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZDMV, zlasti z določbo 1. odstavka 4. člena ZDMV, ki kot zavezanca za obračunavanje in plačevanje tega davka določba proizvajalca oz. uvoznika motornih vozil. Tožnik pa ni ne proizvajalec ne uvoznik spornih motornih vozil, zato pri prodaji le - teh neupravičeno in v nasprotju z določbo 21. člena ZDDV, ki določa kaj je davčna osnova za DDV, v osnovo za DDV ni vštel DMV. Davčno osnovo pri prometu rabljenih motornih vozil (tako v primeru, ko gre za nabavo rabljenih motornih vozil zaradi nadaljnje prodaje, kot tudi pri komisijski prodaji) predstavlja prodajna cena blaga (motornega vozila).
Na podlagi 43. člena ZDDV sicer pridobi davčni zavezanec z dnem veljavnosti registracije za davek na dodano vrednost pravico do sorazmernega odbitka vstopnega davka za blago, ki ga ima na zalogi na dan pred veljavnostjo registracije, vendar pa po določbi 78. člena ZDDV davčni zavezanec ne pridobi pravice do sorazmernega odbitka vstopnega davka za blago, ki ga je nabavil pred začetkom uporabe tega zakona. Navedeno po presoji sodišča velja tudi glede (ne)možnosti obračunati DDV po 44. členu ZDDV pri prodaji rabljenih motornih vozil, ki jih je imel trgovec na zalogi 30.6.1999 ali jih je nabavil po 1.7.1999, pa jih je dobavitelj nabavil še v ureditvi prometnega davka. V primeru prodaje novega osebnega vozila, ki ga je tožnik kot prodajalec nabavil od uvoznika, se v osnovo za DDV v skladu z 21. členom ZDDV všteva tudi DMV, ki ga je plačal uvoznik. Določbo 12. člena ZDMV je mogoče razumeti le in zgolj v povezavi z določbami ostalih členov ZDMV in se zato ta določba lahko uporablja le za davčne zavezance iz 4. člena ZDMV, to pa sta proizvajalec in uvoznik, ne pa za nadaljnji promet motornih vozil.
Tožnik nima prav, ko ugovarja obračunu prometnega davka na podlagi 23. člena ZPD, to je na podlagi bruto davčne osnove. Res je sicer, da vodenje evidenc iz 63. člena pravilnika ni predpisano kot zakonski pogoj za obračun davka od neto davčne osnove in da neto izračun ni izrecno opredeljen kot davčna ugodnost. Vendar pa je po drugi strani iz vsebine 10. točke 1. odstavka 24. člena jasno razvidno, da je izračun (neto) davčne osnove možen samo, če zavezanec razpolaga z vsemi potrebnimi podatki o tistih stroških, ki zmanjšujejo prodajno ceno. Če teh podatkov ni ali so neverodostojni, ni podlage za njeno zmanjšanje. To pa, tudi po presoji sodišča pomeni, da se v takšnem primeru uporabi splošna določba 23. člena in davek obračuna od celotnega bruto plačila, kot je bilo naloženo tožniku v obravnavanem primeru.
ZDDV člen 21. ZDMV člen 12, 3, 4, 4/1, 12, 3, 4, 4/1.
plačilo davka na motorno vozilo - davek na dodano vrednost
Glede na splošno določbo 21.člena ZDDV, je določbo 12. člena ZDMV razumeti kot specialno določbo le in zgolj v povezavi z določbami ostalih členov ZDMV in se zato ta določba lahko uporablja le za davčne zavezance iz 4. člena ZDMV, to pa sta proizvajalec in uvoznik, ne pa za nadaljnji promet motornih vozil.
ZIL člen 19, 19/1-5, 19/1-7, 19, 19/1-5, 19/1-7. ZUS člen 26, 26/1, 26, 26/1.
registracija znamke
Mednarodno registrirana znamka HUGO BOSS v cirilici in tožnikova figurativna znamka BOSS si nista tako podobni, da bi bilo verjetno, da bi ju relevantni potrošniki (potrošniki tobačnih izdelkov) na območju Slovenije zamenjevali. Znaka imata res skupno besedo BOSS, vendar pa je splošen vtis, ki ga daje vsak znak, tudi po mnenju sodišča različen. Znak tožnice ima več grafičnih elementov, kot je to v svoji odločbi opisala tožena stranka, in kot celota daje drugačen vtis, znak HUGO BOSS v cirilici pa je čista besedna znamka, sestavljena iz dveh enakovrednih besed. Znaka sta pomensko toliko različna, da beseda BOSS pri povprečnem potrošniku ne bo povzročila asociacije na tožničine proizvode. Najbolj šibka je fonetična primerjava, vendar tudi sodišče meni, da bo potrošnik, pri čemer je treba upoštevati stopnjo pazljivosti, s katero potrošnik tobačnih proizvodov kupuje te proizvode, ločil proizvode tožnika pod znamko BOSS in tobačne proizvode pod znamko HUGO BOSS v cirilici.
Ker 2. odstavek 75. člena ZIKS določa, da se lahko obsojencu prepovejo telefonski pogovori, če to narekujejo varnostni razlogi za ohranitev reda in discipline v zavodu in ker tožnik tudi ne izpodbija, da je bil ocenjen kot varnostno zahtevnejši zaradi izrazite begosumnosti, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.
Iz določb 12., 14. in 18. člena ZNNZ po mnenju sodišča izhaja, da pravne narave izvzetja stanovanj iz nacionalizacije ni mogoče enačiti s pravno naravo izvzetja poslovnih prostorov iz nacionalizacije. Izvzetje poslovnega prostora na podlagi 14. člena ZNNZ ne predstavlja dokončnega izvzetja dela podržavljene zgradbe iz nacionalizacije, temveč le začasno zadržanje lastninske pravice prejšnjega (so)lastnika poslovnega prostora zaradi opravljanja dovoljene poslovne dejavnosti, za razliko od izvzetja stanovanja, ki predstavlja ohranitev lastninske pravice dotedanjega lastnika oziroma pridobitev (trajne) lastninske pravice na stanovanju kot neke vrste transformacijo bivše (podržavljene) solastninske pravice na zgradbi v lastninsko pravico na delu zgradbe (primerjaj 1., 3. in 5. odstavek 18. člena cit. zakona). Ni mogoče z vidika določb ZDen enako kot izvzeta stanovanja obravnavati tudi izvzete poslovne prostore, saj je bil lastninskopravni položaj upravičenca v primeru poslovnih prostorov drugačen kot lastninskopravni položaj upravičenca v primeru stanovanja. Glede na določbe 14. člena je namreč lastninska pravica na izvzetem poslovnem prostoru prekarialna, saj je lahko kadarkoli prenehala (ne samo po volji lastnika - na primer z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti). V primeru, ko je bila ta pravica po izvzetju poslovnih prostorov "lastniku" teh prostorov ponovno odvzeta na podlagi 4. odstavka 14. člena ZNNZ, torej ni mogoče šteti, da gre za novo podržavljenje, ampak za posledico prvega podržavljenja (torej ex lege podržavljenja po ZNNZ), kar pa v bistvu pomeni, da je glede denacionalizacije poslovnega prostora, ki je bil "vrnjen" v družbeno lastnino na podlagi navedene zakonske določbe, treba odločati po enakih pravilih kot glede denacionalizacije tistih delov podržavljenega objekta, ki iz nacionalizacije sploh niso bili izvzeti.
V postopku, ki teče na podlagi 41. člena ZAzil, prosilec ne more uveljavljati pomanjkljivosti postopka, ki je tekel na podlagi njegove prejšnje prošnje za azil.
ZENO ne določa, koliko časa mora občan živeti na določenem naslovu, da se lahko šteje, da na tem naslovu dejansko živi v smislu določila 1. odstavka 3. člena ZENO. Pri tem je namen spremembe stalnega prebivališča ali naslova stanovanja lahko tudi izključno materialne ali kakšne druge specifične narave. Vrsta motiva za stalno prebivanje na določenem naslovu namreč ni zakonski element določila 1. odstavka 3. člena ZENO. Določba 4. odstavka 5. člena ZENO je samo v funkciji ažurnega vodenja evidenc o stanju, gibanju in nastanitvi občanov. ZENO torej ne izključuje možnosti, da občan takoj, ko ima namen stalno živeti in ima tudi dejansko možnost živeti na določenem naslovu, prijavi stalno prebivališče na tem naslovu oziroma spremeni naslov stanovanja. V primeru, ko občan želi staro stalno prebivališče zamenjati za novo stalno prebivališče oziroma v primeru spremembe naslova stanovanja, dejstvo, da ima stalno prebivališče oziroma naslov stanovanja še vedno prijavljen(o) na prvotnem naslovu v skladu z ZENO in da je na tem naslovu živel pred prijavo novega stalnega prebivališča oziroma naslova stanovanja, ne more biti razlog in dokaz za sklepanje, da niso podani pogoji za prijavo novega stalnega prebivališča oziroma za spremembo naslova stanovanja, ker občan dejansko ne živi na novem naslovu.
lokalne volitve - kandidatura - formalne pomanjkljivosti kandidature
Sklep, s katerim je občinska volilna komisija pritožnika pozvala, da odpravi formalne pomanjkljivosti kandidature, je sklep procesne narave, s katerim ni bilo odločeno o pritožnikovih pravicah, temveč mu je bilo z njim naloženo, da občinski volilni komisiji dostavi formalno popolno dokumentacijo, na podlagi katere bo mogoče ugotoviti ali je kandidatura vložena v skladu z zakonom. Z izpodbijanim sklepom z dne 17. 10. 2002 torej ni bilo odločeno o kakšni pravici pritožnika, pač pa je z njim OVK vzpostavljala dejansko podlago za odločanje o zakonitosti kandidature. Tako kot zoper sklep, s katerim je bil tožnik pozvan, da odpravi formalne pomanjkljivosti kandidature, po mnenju sodišča tudi zoper sklep, s katerim je OVK zavrgla tožnikovo pritožbo, pritožba na sodišče ni dovoljena, saj je ZLV ne predvideva kot samostojno pravno sredstvo. Zakonitost in pravilnost takšnih sklepov OVK glede odprave formalnih pomanjkljivosti kandidatur je mogoče izpodbijati le na podlagi 97. člena Zakona o lokalnih volitvah s pritožbo zoper odločbo OVK, s katero ta listo kandidatov zavrne.
Ob predložitvi kandidatur mora občinska volilna komisija ugotoviti, ali je predložena kandidatura zakonita. Ob preizkusu kandidature, ki jo je vložil pritožnik, je občinska volilna komisija ugotovila, da kandidaturi ni priložen overjen seznam podpisnikov kandidature, kar je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je kandidatura potrjena in upoštevna v nadaljnjem volilnem postopku. Ne glede na to, da je OVK sprejela kandidaturo, ki jo je vložil pritožnik, pa to ne spremeni dejstva, da kandidatura ni bila opremljena s seznamom podpisnikov, ki bi bil overjen pri upravnem organu, kot to določa 3. odstavek 109. člena ZLV. Seznam mora biti overjen do izteka roka za vlaganje kandidatur analogno z določbo 46. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ, Uradni list RS, št. 44/92, 60/95, 67/97 in 70/00), ki se na podlagi 4. člena ZLV glede vprašanj, ki z ZLV niso urejena, uporablja smiselno.
Po podatkih upravnih spisov (sodba Okrajnega sodišča v A z dne 20. 11. 1937) je pravni prednik tožnikov imel dovoljenje pristojnih oblasti, da na zemljišču, ki je spadalo v cestni svet, in na njem ni mogel pridobiti lastninske pravice, postavi objekt. Na postavljenem objektu pa je lastninsko pravico pridobil z graditvijo. Zmotno je mnenje tožeče stranke, da bi bil lastnik objekta le, če bi na njem imel v zemljiški knjigi vpisano lastninsko pravico. Tudi po ODZ in zakonu o zemljiških knjigah iz leta 1930 je bil vpis lastninske pravice konstitutiven le pri pravnoposlovni pridobitvi nepremičnin, ne pa pri pridobitvi na podlagi zakona, za kar gre pri gradnji. V obravnavanem primeru pa je bilo tudi že v letu 1937 (sodba Okrajnega sodišča v A) odločeno, da je imel objekt, ki je bil lesen, status premičnine. Premičnine se v zemljiško knjigo niso vpisovale. Tožnika zato po mnenju sodišča utemeljeno opozarjata, da treba objekt, ki ga je postavil pok. AA na parc. št. 405/2, obravnavati kot premično premoženje. Po presoji sodišča sta tudi dokazala, da je bil pokojni lastnik tega objekta, kar pa med strankami denacionalizacijskega postopka niti ni bilo sporno. Ker tožena stranka pri svoji odločitvi ni pravilno upoštevala možnih pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice, je napačno uporabila materialno pravo, zaradi česar je sodišče njeno odločbo odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.
Tožena stranka se sicer sklicuje na 10. člen ZIS, vendar se v svoji obrazložitvi ni opredelila do tega, ali tožnik prireja klasično igro na srečo in se pri tem, če že šteje, da tožnik prireja klasično igro na srečo, ni opredelila za kakšno vrsto klasične igre na srečo gre pri tožniku, ko organizira TV kviz. Kolikor bo tožena stranka zaključila katero (klasično) igro na srečo prireja tožnik, bo lahko ugotovila ali si je tožnik za takšen kviz dolžan pridobiti dovoljenje ali ne.
Iz priloženih spisov občinske volilne komisije je razvidno, da gre za kandidaturo za člane Občinskega sveta, ki jo je volilna komisija zavrnila s sklicevanjem na določbo 51. člena ZLV in da je kot predstavnica liste kandidatov navedena EE. Ker je pritožbo vložila stranka AAA, Območna organizacija F kot stranka, ki po določbi 97. člena ZLV ne more vlagati pravnega sredstva zoper odločitev volilne komisije, je sodišče pritožbo na podlagi 4. točka 34. člena Zakona o upravnem sporu kot nedovoljeno zavrglo.
ZVDZ člen 56, 56/2, 56, 56/2. ZLV člen 68a, 114, 68a, 114.
varstvo volilne pravice
Glede na smiselno uporabo določb o volitvah v občinske svete tudi pri volitvah članov v svete mestnih četrti, mora torej imeti tudi kandidat za člane sveta mestne četrti stalno prebivališče v tej mestni četrti. Stalno prebivališče kandidata v volilni enoti, v kateri kandidira, je zakonski pogoj za veljavnost kandidature. Od izpolnitve navedenega pogoja je torej odvisna zakonitost kandidature. Če pogoj stalnega prebivališča ni izpolnjen, je zato potrebno takšno kandidaturo brez dopolnjevanja postopka zavrniti, saj neizpolnjevanje pogojev ne predstavlja formalne pomanjkljivosti vloge.
Predlagatelj liste kandidatov mora izkazati, da je lista kandidatov vložena v skladu z zakonskimi pogoji. Politična stranka predlaga listo kandidatov po pravilih, ki so prepuščena strankini notranji ureditvi, kar je tudi odraz pravice do svobodnega združevanja iz 42. člena Ustave. Zakonsko je vsaka stranka torej omejena z določbami ZLV, posebej še z navedeno določbo 51. člena ZLV v toliko, da mora vnaprej določiti pravila o postopku odločanja kandidatne liste, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, ter da kandidate določijo s tajnim glasovanjem. Sam postopek obravnavanja predloga liste kandidatov oziroma posameznih kandidatur za člane občinskih svetov (mestnih svetov) je stranka AAA glede na zakonsko določbo 51. člena ZLV uredila s Pravili o evidentiranju, določanju in potrditvi kandidatov in list kandidatov za člane občinskih svetov in župane ter člane svetov KS, ČS in VS za lokalne volitve, ki v 2. odstavku 4. člena izrecno določajo, da glede sklepčnosti zbora veljajo določbe Statuta stranke AAA.
tožba - pravni interes za tožbo - uspeh stranke s pritožbo
Ker je organ prve stopnje po določbi drugega odstavka 242. člena ZUP vezan na pripombe in stališča tožene stranke, sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ima pravni interes za vložitev tožbe v obravnavani zadevi kljub temu, da je glede na izrek izpodbijane odločbe s pritožbo uspela. Iz tožnikove tožbe je namreč razvidno, da se ne strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z naknadno obračunanim prometnim davkom.
Po predhodnih določbah 119. in 123. člena ZVojI upravičenec sicer obdrži prej priznani status vojnega invalida, vendar pa se mu obseg pravic določi na novo po določbah ZVojI in na njegovi podlagi izdanih predpisov.