Pritožnik v pritožbi ugovarja le presoji sodišča o tem, da mu pravica do obveščenosti ni bila kršena. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen, ker sloni na napačnem in ne povsem razumljivem stališču pritožnika, da sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo uporabiti zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik o osebnem razgovoru se je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti že v tožbi skliceval pritožnik sam, kar je pravilno navedlo tudi Upravno sodišče. Pritožnik je s tem zagotovil tako trditveno podlago o procesnem dejanskem stanju kot dokazni predlog, kar je Upravno sodišče ustrezno upoštevalo in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s pregledom listin upravnega spisa. Na tej podlagi se je opredelilo do pritožnikove trditve, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, in presodilo, da to ne drži. Pri tem je izhajalo iz vsebine zapisnika, na kakršno se je ves čas postopka skliceval pritožnik, toženka pa temu ni oporekala.
Po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe ni dopustno prvič uveljavljati novega, samostojnega očitka bistvene kršitve pravil postopka, temelječega na drugačnem oziroma novem procesnem dejanskem stanju, ki v tožbi ni bilo navedeno, saj bi to pomenilo širitev predmeta upravnega spora preko meja, opredeljenih s pravočasno vloženo tožbo.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Zasnova predloga od Vrhovnega sodišča terja, da samo išče povezavo med postavljenimi vprašanji, obrazložitvijo predloga in nosilnimi stališči izpodbijane sodbe. Zato ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, katerih namen je omogočiti hiter in učinkovit preizkus pogojev za dopustitev revizije.