ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154, 154/1.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Razlog za zavrženje pritožbe je bil v odsotnosti pritožnikovega lastnoročnega podpisa (nepopolnost pritožbe). Sodišče v primerih nerazumljivih vlog ali če vloga ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni. Vendar pa se v postopku s pritožbo - skladno z določbo 336. člena ZPP - določbe 108. ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo. V primeru, ko je pritožba nepopolna, jo sodišče prve stopnje zavrže s sklepom brez naroka.
ustavitev izvršilnega postopka - izbris vpisa obremenitve na poslovnem deležu družbenika - izbris po uradni dolžnosti - pravni interes za pritožbo
Ker je s tem prenehala pravna korist pritožnika za pritožbo, je sodnica poročevalka njegovo pritožbo zavrgla, saj tudi v primeru uspeha z njo, pritožnik zase ne more doseči ugodnejše rešitve od odločitve, da se obremenitev na njegovem poslovnem deležu v d. o. o. izbriše. Tak rezultat pa je bil že dosežen na podlagi vpisa izbrisa podatkov, ki ga je registrsko sodišče opravilo na podlagi prejetega obvestila, da je postal sklep drugega sodišča, ki predstavlja podlago za izbris, pravnomočen. Pred pravnomočnostjo tega sklepa pa tudi po stališču pritožbenega sodišča predlagatelj ne bi uspel doseči izbrisa obremenitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029881
URS člen 23. ZKP člen 371, 371/2, 371/1-9, 39, 39/1, 39/1-6, 378, 42, 383, 354, 354/1. KZ-1 člen 160, 160/3, 160/1.
dvom v nepristranost sodnika - prejudiciranje kazenske odgovornosti - kršitev pravice do obrambe - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - prekoračitev obtožbe - seja pritožbenega senata - uradni preizkus izpodbijane sodbe - odklonitveni razlog za izločitev - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Sodeča sodnica (še kot sodnica posameznica) je namreč s tem, ko je v zvezi z obtožbo oziroma očitki obdolžencu že zavzela stališče (ko mu je nameravala izreči obsodilno sodbo), še preden je kot predsednica senata nato znova začela glavno obravnavo, nedvomno ustvarila situacijo, ki vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Gre torej za obstoj osebnega prepričanja predsednice senata o predmetu odločanja oziroma njeno prejudiciranje odločitve o krivdi obdolženca, še preden je senat sploh začel z obravnavanjem zadeve, ta okoliščina pa je takšne narave, da bi pri razumnem človeku ustvarila objektiven dvom v videz nepristranskosti sojenja predsednice senata sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, kot posledica utemeljeno zatrjevane kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.
Po oceni višjega sodišča pa v konkretnem primeru ne gre za nobeno (dovoljeno) spremembo opisa kaznivega dejanja, temveč za povsem samostojni dodatek sodišča v opisu dejanja, v posledici presoje obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov. Sodišče je s tem v opis kaznivega dejanja vneslo dodatna dejstva in okoliščine, ki jih obtožba zasebnega tožilca sploh ni zajemala. Posledično je obdolženca spoznalo za krivega dejanja, ki se mu sploh ni očitalo, kar v prvi vrsti pomeni kršitev pravice do obrambe, obenem pa bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prekoračilo obtožbo.
Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje sámo spremenilo opis dejanja glede pravno relevantnih dejstev tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To pa pomeni, da je prekoračilo obtožbo.
Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v 140. členu ZUTD v zvezi s 3. odstavkom 190. člena OZ. Po drugi alineji 1. odstavka 140. člena ZUTD ima zavod za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila, ko pravica po zakonu preneha. To velja tudi za primere iz 3. alineje 1. odstavka 65. člena ZUTD z dnem, ko se uživalec vpiše v register kot samozaposlena oseba.
Sicer pa 3. odstavek 190. člena OZ eksplicitno določa, da obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Slednji dejanski stan je podan tudi v predmetni zadevi, saj je po odločbi z dne 16. 7. 2018 tožencu pravnomočno prenehala upravičenost do 341,11 EUR prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost za mesec junij. Gre za čisto verzijsko terjatev, ki jo je v vtoževani višini zaradi odpada pravne podlage skupaj z zamudnimi obrestmi dolžan vrniti tožeči stranki.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 39, 39/1, 39/1-2, 40, 42, 45, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15.
nagrada in stroški izvedenca - stroški zunanjega izvajalca - odmera nagrade izvedenca - dejanski stroški
Po 49. členu Pravilnika pa ima izvedenec tudi pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Tako 15. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in do drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom.
ZST-1 člen 5, 5-18, 14a, 14a/3. ZPP člen 105a, 105a/3.
napoved pritožbe - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - prepozen ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pravnomočnost plačilnega naloga - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe - pritožba zoper sklep o umiku napovedi pritožbe
Ker je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse vložen skupaj z ugovorom, ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče razveljaviti plačilni nalog. Postopek, ki ga je sodišče izpeljalo v zvezi s predlogom tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse, vpliva le na tek roka za plačilo sodne takse. V opisani procesni situaciji v ZST-1 ni bilo nobene podlage za razveljavitev že izdanega plačilnega naloga.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032864
ZDR člen 43, 171, 171/1, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 174, 174/2, 179, 347, 347/1, 943, 943/1.. ZVZD-1 člen 5.. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/3.
Tožnik se poškodoval pri opravljanju dela v tujini (v Belgiji). Delo je opravljal na gradbišču belgijskega naročnika, z njegovimi delovnimi sredstvi, po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da sta tožnik in druga toženka s pogodbo o zaposlitvi sklenila delovno razmerje v Sloveniji za opravljanje dela tesarja v tujini in da je bil tožnik na podlagi te pogodbe napoten na delo k naročniku v Belgijo, je škodni dogodek v tesnejši zvezi s slovensko državo kot z državo, v kateri je škoda nastala.
Druga toženka je s tem, ko tožniku ni zagotovila varnih delovnih razmer pri naročniku, h kateremu ga je napotila na opravljanje dela, obveznost preprečevanja nevarnosti v zvezi z delom tožnika opustila. Presoja sodišča prve stopnje, da je druga toženka v obravnavani zadevi ravnala protipravno, je zato pravilna.
Tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da bi moral tožnik nadrejenega delavca opozoriti, da opravljanje dela na ugotovljeni način ni bilo varno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo tožniku opravljanje dela na tak način s strani direktorja naročnika izrecno naročen.
nadurno delo - voznik tovornjaka - izvedensko mnenje - neenakomerno razporejen delovni čas
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.
ZZVZZ-UPB3 člen 80.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 169, 170, 170/3.. ZPacP člen 3, 54.
zobozdravstvo - izbrani zdravnik
Ker gre med zavarovancem in izbranim osebnim zdravnikom za zaupen odnos, morata med njima obstajati zaupanje in medsebojno spoštovanje. Od zdravnika se ne pričakuje le strokovnost, temveč tudi določene osebne lastnosti, kot so humanost in predanost delu. V odnosu do pacienta mora zdravnik ravnati v skladu z načeli etike. Načela, ki se upoštevajo pri uresničevanju pravic pacientov, so določena v 3. členu ZPacP. Med drugim gre za spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj, spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti in zasebnosti. Vendar so za doseganje kakovostne in varne zdravstvene obravnave v 54. členu ZPacP predpisane tudi pacientove dolžnosti. Pacient mora biti med drugim obziren in spoštljiv do zasebnosti ter drugih pravic ostalih pacientov, zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev. Medsebojno zaupanje in spoštovanje je torej ključno za uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika. Če medsebojnega zaupanja ni, je uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika onemogočeno.
predčasna pokojnina - starostna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - neprava obnova postopka - plačilo prispevkov - družbeništvo v zasebni družbi - pokojninska doba
Po ZPIZ-2, prav tako pa tudi po ustaljeni sodni praksi, se obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Po izrecni določbi 133. člena ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2). To pomeni, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.
Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Drugačna ureditev velja le za delavce in za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Ker je bila tožnica glede na izpis zavarovanj v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov v predpisani višini. Če prispevki niso plačani v predpisani višini, se v pokojninsko dobo skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica tekom postopka ni dokazala, da so bili prispevki plačani v predpisani višini, je v pokojninsko dobo pravilno upoštevan le sorazmerni del zavarovalne dobe.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
Glede na 363. člen ZPP je pritožba dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje, kot v obravnavanem primeru, ko je pritožba vložena zoper procesni sklep pritožbenega sodišča, pritožba ni dovoljena. Ker ni bilo pogojev za njeno vsebinsko obravnavo, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 343. člena ZPP kot nedovoljeno zakonito zavrglo.
Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 5, 5/6, 12, 12/1.
Zoisova štipendija
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izpovedbo zaslišanih prič in sicer, da je tožnik na državnem srečanju v spornem šolskem letu dosegel 1. mesto in zlato priznanje za skupinsko raziskovalno nalogo. Obe priči sta namreč prepričljivo pojasnili, da oznaka za priznanje "1 zlato" kot je razvidno iz 13. točke rezultatov, doseženih na omenjenem srečanju, ki so ga dosegli E.E., F.F. in tožnik, pomeni, da je dosegel 1. mesto in tudi zlato priznanje. V tem primeru pa je upoštevaje šesti odstavek 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena (gre za dosežek v skupini oziroma soavtorstvu) upravičen do 5 točk.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029941
ZKP člen 357, 357-1, 358, 358-3. KZ-1 člen 187, 187/1, 186, 186/1.
pritožba državnega tožilca - izpoved priče - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - oprostilna sodba - zavrnilna sodba - dejanje ni dokazano
Okvirno določen datum prodaje prepovedane droge in njena količina zadostujeta za opis dejanja iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, za njegovo dokazanost pa ne.
Ker je namen dodatka za bivanje (so)prispevek k stroškom bivanja štipendista izven kraja stalnega prebivališča, tožnik, ki je prejel štipendijo za študijski obisk v ZDA, v katero je vključeno tudi pokrivanje stroškov bivanja v ZDA, ni upravičen še do dodatka za bivanje v ZDA iz naslova državne štipendije.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - plačilna sposobnost
Pri presoji, katera stranka trpi stroške postopka oziroma če trpi tudi stroške nasprotne stranke, je edino relevanten uspeh v pravdi, ne pa morebitne druge okoliščine, kot npr. socialno stanje, finančne in druge težave, ki vplivajo na sposobnost plačila naloženih stroškov postopka. V postopku se zato tudi ne ugotavlja nobenih morebitnih okoliščin, ki bi eventualno vplivale na sposobnost plačila stroškov postopka, ampak zgolj ali in katera stranka je uspela in v kakšnem obsegu.
Naslov 136. člena ZDR-1 se res glasi „zadrževanje in pobot izplačila plače“, kot poudarja toženec v pritožbi, vendar je že iz zakonske dikcije jasno, da se prepoved enostranskega pobota terjatev s strani delodajalca ne nanaša le na terjatev iz naslova plače, ampak tudi na terjatev delavcev iz drugih pravnih naslovov. To je potrdila tudi sodna praksa.
ZDR-1 člen 24, 30, 200, 200/5.. ZDR člen 200, 200/4.. OZ člen 352.
neizbran kandidat - diskriminacija - rok za sodno varstvo
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, ki ga v v višini 50.000,00 EUR uveljavlja kot neizbrani kandidat zaradi kršene prepovedi diskriminacije v letih 2010 do 2017, ko se je večkrat (18-krat) neuspešno prijavil na razpisana prosta delovna mesta pri toženi stranki. V zvezi s tem je kot odločilno izpostavilo rok 30 dni za uveljavljanje sodnega varstva iz petega odstavka 200. člena ZDR-1, oziroma prej iz petega odstavka 204. člena ZDR. Po teh določbah lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 1. 3. 2017, je po pravilni ugotovitvi sodišča le glede zadnjega obvestila o neizbiri, ki ga je prejel 31. 1. 2017 (delovno mesto višji svetovalec), pravočasno uveljavljal sodno varstvo zaradi diskriminacije pri neizbiri, glede preostalih postopkov pa je sodno varstvo uveljavljal prepozno. Zato so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neizbiro v zvezi s predhodnimi izbirnimi postopki, neodločilne.