Če stanje v stanovanju ne zagotavlja normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik obvesti stanovanjsko inšpekcijo, ki odredi lastniku izvedbo potrebnih del za zagotavljanje normalne uporabe stanovanja ali pa lahko dela na stroške lastnika izvede sam, nato pa lahko pride do pobotanja (43. člen SZ-1). Najemnine ne more samovoljno znižati ali prenehati plačevati. Tudi pritožnik v pritožbi priznava, da je bil seznanjen s tem, da se lahko obrne na inšpekcijsko službo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecv v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.
Med sodiščem prve stopnje in strankami obstaja soglasje, da so bili izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, pridobljeni zakonito (v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1). Postavlja se vprašanje, ali jih je dopustno kot dokaz uporabiti v drugem kazenskem postopku zaradi drugega - nekataloškega - kaznivega dejanja (krive izpovedbe). Pri tem ne gre za situacijo, v kateri bi bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni zaradi dokazovanja kaznivega dejanja krive izpovedbe niti ne gre za primer t. i. naključne pridobitve obremenilnih prisluhov glede nekega drugega kaznivega dejanja. Z vidika časovnega sosledja gre za obrnjeno situacijo, saj so najprej obstajali izsledki (dokazi) v obliki pogovorov med obtožencema, šele kasneje pa naj bi oba krivo izpovedala. Toda tudi v tem primeru določba tretjega odstavka 154. člena ZKP prepoveduje, da bi se izsledki obravnavanih ukrepov lahko uporabili za dokazovanje, določba drugega odstavka 83. člena ZKP pa posledično narekuje njihovo izločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - uspeh pravdnih strank - odmera pravdnih stroškov - višina stroškov postopka
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je trditev, da naj bi bila odločitev glede uspeha tožnice napačna, le pavšalna, saj toženci navajajo le, da uspeh tožnice na znaša 84 %, ampak manj kot 84 %. Takšna navedba je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede ugotovitvenega zahtevka v delu, kjer se ugotavlja skupno premoženje, uspela 100 %, z zahtevkom za določitev deležev pa 68 %, neutemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00031026
ZDZdr člen 30, 30/1, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 48, 48/3, 80, 80/1, 80/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - postopek zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do obravnavanja v postopku - pravica do pritožbe - zaslišanje - duševna motnja - oblikovanje volje - odklanjanje zdravljenja
Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.
Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
zapuščinski postopek - prekinitev postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča - pristnost oporoke
Med strankami postopka obstoji spor glede pristnosti in pravne veljavnosti oporoke, od katerega je odvisna pravica do dediščine, zato je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD na pravdo napotilo stranke, ki so izražale dvom v lastnoročnost zapisa in pristnost zapustničinega podpisa, saj je njihovo pravico štelo za manj verjetno.
ZVEtL člen 26, 26/3. ZVEtL-1 člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3. ZPP člen 70, 247. ZGJS člen 76. ZLNDL člen 2.
skupno pripadajoče zemljišče - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pogoji za dopustitev udeležbe - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva - družbena lastnina - pravica uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna zemljišča - parkirišče - dovozna pot - javna površina - ugovor javnega dobra - dokazovanje z izvedencem - izločitev izvedenca
Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo.
Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in, kot že navedeno, z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi ni bil potreben.
Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
Izdana začasna odredba, da se mora dolžnica z mladoletnim sinom A. A. zglasiti in namestiti v Materinskem domu Y., bi bila ustrezna le ob pripravljenosti dolžnice za sodelovanje. Ker ta ni izkazana in tudi ni bila izkazana pred sodiščem prve stopnje, otrokove koristi, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ogrožena, s takšno začasno odredbo ni mogoče zavarovati. Iz tega razloga je bilo treba ugovoru dolžnice ugoditi in po uradni dolžnosti izdano začasno odredbo razveljaviti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030128
ZDR-1 člen 179.. ZDR člen 184.. OZ člen 147.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu - pretep
Tožnik ni dokazal, da bi škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, pretep se je zgodil le v prostorih delodajalca. Tudi dejstvo, da je tožnik po pretepu poklical direktorja tožene stranke z ničemer ne more vplivati na odločitev. Kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Šlo je za pretep med dvema delavcema. Krivda tožene stranke kot delodajalca ni podana, prav tako pa ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke.
razmerja med straši in otroki po razvezi zakonske zveze - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - prešolanje učenca osnovne šole - stiki - preživnina - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - opustitev izvedbe predlaganih dokazov
Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je ogroženost otroka, ki mora biti izkazana do te mere, da bi opustitev takojšnega varstva lahko bistveno posegla ali ogrozila otrokove pravice in bi zaradi te opustitve otroku lahko nastala nenadomestljiva škoda. Le v teh izjemnih primerih ni mogoče čakati na končno odločitev in je zato dolžnost sodišča, da zavaruje otrokov položaj oziroma njegove pravice z začasno odredbo.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-1. ZPP člen 212, 257, 285, 287, 287/1.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - obračun in plačilo prispevkov - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage - zaslišanje dolžnika
Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru. Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih. Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana.
ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP.
tožba na ugotovitev ničnosti vpisa - pravni interes za ugotovitev ničnosti - sprememba zakonitega zastopnika - ničnostni razlogi - ničnost sklepa nadzornega sveta - dokazna ocena
Tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitev ničnosti vpisa, ki ga ni več. Poleg tega tožeči stranki z vpisi, ki so predmet zahtevka, ni bila dana oz. odvzeta nobena materialna pravica.
Sodišče niti v registrskem niti v tem postopku ne more presojati veljavnosti, pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb, izdanih v drugih sodnih postopkih. Veljavnost sodne odločbe je mogoče izpodbiti le s pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bila izdana.
ZPP člen 113, 113/2, 115, 115/2. SZ-1 člen 103, 104, 104/1, 105.
pravica do izjave - opravičljiv razlog za preložitev naroka - čas, potreben za pripravo na narok - nenadna in nepredvidljiva bolezen - odpoved najemne pogodbe - neprofitno stanovanje - službeno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga - neplačilo najemnine - dokazovanje zapadlosti terjatve - izpisek odprtih postavk - opomin - primeren dodaten rok za odstop - finančna stiska najemnika
Sodišče prve stopnje prvega odstavka 104. člena SZ-1 ni moglo in smelo uporabiti, saj je šlo v predmetni zadevi za službeno stanovanje, si je pa v toženkino korist pravilno postavilo vprašanje enakosti pred zakonom najemnikov neprofitnih in službenih stanovanj. A je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da tudi če bi uporabilo navedeno določilo v toženkino korist, bi ta morala dokazati dodatni pogoj, ki je zahtevan pri neprofitnih stanovanjih, to je, da je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in izredne pomoči.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00032140
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11,. KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Na podlagi navedenega in dejstva, da je obsojenec intenzivneje pričel z delom v splošno korist šele novembra 2018, torej tri mesece in pol pred potekom roka, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029120
ZPP člen 161, 161/3. OZ člen 198.
izpraznitev stanovanja - izvrševanje posesti - uporaba stanovanja - sporno dejansko stanje - neupravičena uporaba stanovanja - uporabnina - nerazdelna odgovornost sospornikov - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Ker so toženci v vtoževanem obdobju brez pravnega naslova uporabljali stanovanje, ki je bilo last tožnika, so kot nedobroverni posestniki dolžni plačati tožniku uporabnino.
Tretji odstavek 161. člena ZPP določa, da sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poneverba v službi - identično dejansko stanje - obsodilna kazenska sodba - rop
Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).
služnost v javno korist - prenosljivost služnosti v javno korist
Služnosti v javno korist se po obliki in vsebini zgledujejo po klasičnih služnostih, vendar jih z njimi ne moremo preprosto enačiti. Pri uporabi stvarnopravnih pravil v zvezi s tovrstnimi služnostmi je treba upoštevati njihov namen (doseganje javne koristi). V primerih, kot je konkretni, jih ta okoliščina in dejstvo, da gre za služnosti, ki niso primarno namenjene konkretno določeni osebi, temveč osebi, ki je nosilec dejavnosti, katere del je javna korist, v bistvenem razlikuje od nepravih stvarnih služnosti (226. člen SPZ). Omogočati morajo funkcionalnost javne infrastrukture, ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec. Zato morajo biti prenosljive.
ZPP člen 214, 214/2. SPZ člen 11, 11/1, 99, 99/1, 105, 105/1, 105/3, 107, 107/1, 107/2, 112, 112/1. ZGO-1B člen 127, 127/5.
varstvo lastninske pravice - gradbena parcela - etažna lastnina - skupni del stavbe
Pojem gradbene parcele pravno ni identičen pojmu skupnega dela stavbe v etažni lastnini, saj je za to, da določena nepremičnina pridobi lastnost skupnega dela stavbe v etažni lastnini, potreben še ustrezen akt (pravni posel ali sodna odločba) in vpis v zemljiško knjigo, kar predstavlja konstitutivni pogoj.