odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - odvetnik izven sedeža sodišča
Stranki glede na ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča pripadajo stroški odvetnika (prevoz, odsotnost iz pisarne in podobno) le za okrožje sodišča.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030919
ZDR člen 31, 32, 33, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/2.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 52.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - soprispevek oškodovanca - varne delovne razmere - padec z višine - delovna nezgoda
Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati.
Tožniku soprispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi.
Dejanska etažna lastnina v obliki nedokončane etažne lastnine ali navidezne solastnine po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo. Takih razmerij ni mogoče reševati z institutom delitve solastnine v okviru 70. člena SPZ, ampak na podlagi 107. člena SPZ.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032361
ZObr člen 97h, 97h/3.. ZDR člen 164.. ZDR-1 člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - poklicni vojak
Iz sodbe ESC št. 619/2016 izhaja, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri čemer pa niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine. Tožnik je podal prošnjo za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi z misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je zahtevo za plačilo nadomestila zavrnila šele z odločbo z dne 26. 4. 2018. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil, četudi so bili razlogi za izgubo na strani delodajalca. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika odškodninskega prava. Tožnik letnega dopusta ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Sloveniji. Opustitev tožene stranke, da bi tožniku omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta je ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Tožena stranka ni navajala, niti predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti. Pritožbeno sodišče v navedenem vidi element protipravnega ravnanja tožene stranke vsaj iz razloga hude malomarnosti, tako da je tožniku nastala vtoževana škoda.
Bistveno vprašanje predmetnega spora je, ali je zaradi napitnine, ki predstavlja delovno uspešnost in je tako del plače (glede tega vprašanja je sodna praksa že ustaljena), posledično višja osnova za priznanje razlike vtoževanih nadomestil. O dopustnosti upoštevanja takšne višje osnove se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi Pdp 189/2015, ki se je nanašala na priznanje višjega nadomestila zaradi bolniškega staleža. Razlika tovrstnega nadomestila je, poleg razlike nadomestila za letni dopust, tudi predmet tega spora. Pred tem je med istima strankama potekal spor iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel. Obravnavana nadomestila se nanašajo na reparacijo - priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi stališče iz zadeve VIII Ips 163/2016, da se prihodek, dobljen z napitninami, v celoti nameni za plače - da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Vendar pa navedeno ne pomeni, da plača, ki je višja zaradi napitnine (oziroma iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače) ne bi smela biti upoštevana tudi kot višja osnova za odmero nadomestil. Pritožba se zavzema za logiko, da ima navedena delovna uspešnost lahko za posledico le višjo plačo, ta višja plača pa da ne more imeti drugih delovnopravnih posledic, kar pa ne drži. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ZIS ni zakon, ki ureja pravice zaposlenih, ampak ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Zaradi tega zakona, ki pa nenezadnje ureja tudi delovno uspešnost kot del plače, ne more biti izključena uporaba pravil delovnega prava glede plače, njenih sestavin, nadomestil, njihove odmere, osnove itd.
Po določbi drugega stavka 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. O tožničini zahtevi je bilo v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
spor majhne vrednosti - neprerekane navedbe - nedovoljeni pritožbeni razlogi - pavšalne pritožbene navedbe - trditveno in dokazno breme
Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne prereka ali jih ne prereka substancirano, štejejo za priznana. Glede na to, da tožena stranka ni podala popolnoma nobene utemeljitve svojih navedb, ne glede neobstoječega poslovnega odnosa med strankama in ne o domnevni poravnavi vseh obveznosti do tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo trditve tožeče stranke o temelju in višini terjatve za neprerekane in je posledično zahtevku tožeče stranke, ki ga je ta s predloženimi listinskimi dokazi ustrezno utemeljila, pravilno ugodilo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prejelo obvestilo sodišča, da je izdalo sklep o uvedbi postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožnici po uradni dolžnosti, ki je postal pravnomočen. Na podlagi prejetega obvestila, je sodišče prve stopnje v določbi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP imelo vso podlago za prekinitev postopka.
Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima svojo pravno osebnost ter na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Tudi če sta zakonca skupna lastnika gospodarske družbe, z njo ne smeta ravnati kot z lastnim premoženjem. Poraba sredstev gospodarske družbe za namene v nasprotju z opravljanjem dejavnosti, za katero je bila tožeča stranka ustanovljena, ni dopustna, četudi je družba skupna last zakoncev.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d. KZ člen 25, 27, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 7, 240. ZKP člen 355, 355/2.
zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ravnanje vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe - uporaba milejšega zakona - izdaja fiktivnih računov - neopravljene storitve - podizvajalec - temeljnica - dokazna ocena - obdolženec kot priča
Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.
denarna kazen - izvršitev denarne kazni - zastaranje izvršitve kazni - zastaranje izvršitve denarne kazni - uporaba milejšega kazenskega zakona - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.
stroški prevoza na delo in z dela - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - zaslišanje obeh pravdnih strank - razpravno načelo - grajanje procesnih kršitev - načelo kontradiktornosti
Ker sodišče prve stopnje tožnika kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo oziroma ker ni navedlo drugih pravno dopustnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, tožniku s svojim nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 163, 163/2.. ZUP člen 113, 113/2.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - predsodni postopek
Izpodbijani del sodne odločbe je utemeljena s pravilno uporabo 113. člena ZUP, ki izrecno določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V sodno socialnih sporih, ki se praviloma začnejo na zahtevo zavarovanca, gredo ti stroški vedno v njihovo breme in jih toženi zavodi ali drugi nosilci oz. odločevalci niso dolžni poravnavati ne glede na uspeh strank v predsodnem postopku. Le izjemoma, če se postopek začne po uradni dolžnosti in se za stranko konča ugodno, gredo stroški v breme organa (2. odstavek 113. člena ZUP-a).
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - nedovoljeni pritožbeni razlogi - delna izpolnitev - delna izpolnitev po vložitvi pritožbe
Če je tožena stranka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje (delno) izpolnila to, kar ji sodba nalaga, to ni razlog za vložitev (uspešnega) pravnega sredstva v obstoječem postopku, saj delna izpolnitev ne izpodbije pravilnosti sodbe, izdane pred delno izpolnitvijo. Zato v okviru pritožbenega postopka višje sodišče tudi ne poziva tožeče stranke na delni umik tožbe glede delno izpolnjenega zahtevka. Ugovor delne izpolnitve bo lahko tožena stranka uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.
Odmera stroškov začasni zastopnici je predhodno dejanje sodišča, preden so ti (najprej) poplačani iz predujma upnika in nato kot upnikovi stroški dolžniku naloženi v povrnitev, kar se nato upošteva pri poplačilu upnika. Ko je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o samem poplačilu upnikovih stroškov, kot zadnjem dejanju v postopku, je kasnejše odmerjanje stroškov, ki so znotraj časovnih mej pravnomočnosti predhodne odločitve, ne samo kršitev prepovedi ponovne odločitve o isti stvari, ampak tudi v nasprotju s pojasnjenim zadnjim zakonsko opredeljenim časovnim trenutkom, v katerem izvršilno sodišče še lahko sprejme odločitev o stroških.
kaznivo dejanje ponarejanja denarja - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neobrazložena pritožba - presoja okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja - obteževalne in olajševalne okoliščine
Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolženemu M.P. izreklo prestrogo kazen glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa zagovornik sodne prakse, na katero se sklicuje, ne navaja. V tem delu je njegova pritožba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.
ZPP člen 24, 24/1, 30, 32, 32/2, 32/2-8, 481, 481/2.
stvarna pristojnost - pristojnost za spore v stečajnem postopku - spor zaradi motenja posesti - vpliv na obseg stečajne mase
Motenjska pravda že zaradi svoje narave in pravnih posledic, ki jih prinaša, ne more biti "v zvezi s stečajnim postopkom". Ker je odločitev v motenjskem sporu le prehodne oz. provizorične narave, saj se v njej ne odloča o pravici do posesti (npr. o tem, kdo je lastnik prostorov in opreme v poslovnih prostorih), ne more vplivati na oblikovanje stečajne mase1 in je nasprotno gledišče Okrajnega sodišča v Mariboru pravno zmotno. Vprašanje varovanja predmetov (pred nadaljnjo obrabo, poškodovanjem, itd.), ki bodo morda nekoč tvorili stečajno maso2, v tej zvezi ni pravno relevantno; pomembno je le vprašanje možnosti neposrednega vpliva tega spora na stečajno maso v smislu njenega povečanja ali zmanjšanja. Takšnega učinka pa obravnavani spor, ne glede na njegov končni razplet, nima.
ZKP člen 60, 61, 180, 180/2, 186, 186/2, 402, 402/3, 429, 431, 431/1, 431/2. ZOdv člen 16, 16/2.
posamezna preiskovalna dejanja - ustavitev kazenskega postopka - umik predloga - skrajšani kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - odsotnost z naroka - oškodovanec kot tožilec
Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti, niti zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata. Po prejemu obvestila sodnika pa se nato upravičeni tožilec sam odloči, ali bo kljub temu vložil obtožni predlog ali ne.
obnova postopka - ničnost sklepa - direktor - sklep o imenovanju - gospodarski spor
Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030550
ZKP člen 129.a, 129.a/1, 402, 402/3.
delo v splošno korist - olajševalne okoliščine - predkaznovanost - generalna prevencija - specialna prevencija
Prvostopno sodišče je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine in utemeljeno ni moglo mimo obsojenčeve predkaznovanosti za vrsto kaznivih dejanj, pri čemer je pravilno zaključilo, da predlagani alternativni način izvršitve zaporne kazni pri obsojencu ne bi bil niti pravičen niti smotrn.