KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029827
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. KZ člen 57, 58, 211/1. ZKP člen 95/1, 105/2 371/1-11, 372/1-4.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030930
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 360, 360/1, 363, 363/2, 383. ZGD člen 258, 258/1, 258/2.
veriženje pogodb - najem letala - nastanek škode - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazan obstoj terjatve - pomanjkljiva trditvena podlaga - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Z ničemer tožnica kot predlagateljica začasne odredbe svojega predloga ni nadgradila s takimi trditvami, iz katerih bi izhajalo, da je svojo terjatev, upoštevajoč revizijske razloge, izkazala za verjetno. To pa bi za uspeh s predlogom morala storiti, saj ta utemeljitev spada v njeno trditveno sfero. Z vprašanjem, ali je v tej fazi postopka zaradi vezanosti sodišča na določilo 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP to sploh mogoče, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Svojega stališča, da „nedvomno obstoji večja verjetnost, da bo v ponovnem sojenju ugodeno zahtevku, kot pa da bo zahtevek zavrnjen, sicer Vrhovno sodišče ne bi ugodilo reviziji tožeče stranke“ tožnica ni ustrezno konkretizirala. Ob manjkajoči trditveni podlagi, ki bi se prilegala razlogom, iz katerih je bila v revizijskem postopku drugostopenjska sodba razveljavljena, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, v posledici obojega pa kršilo tudi 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, češ, da se zaradi manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030223
OZ člen 15, 30, 30/3, 51. EZ-1 člen 37, 37/2. ZPP člen 214, 214/2, 451.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik - dobava električne energije - stalna poslovna zveza med strankama - ustna prodajna pogodba - nastopanje v svojem imenu in za svoj račun - razlogi sodbe - ugovor pasivne legitimacije
Ob ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami EZ-1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.
Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.
Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik zadevnih objektov ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.
ZNPPol člen 18, 18/3.. ZKP točka 173, 173/2, 236, 236/1, 236/1-2.. URS člen 54.
varovanje koristi otroka - zaslišanje otroka - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - hišna preiskava - privilegirana priča
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je policija ravnala povsem skladno z določbo tretjega odstavka 18. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, kjer je med drugim tudi določeno, da policisti o zaslišanju otroka ne obvestijo staršev ali skrbnikov, če bi bilo to v nasprotju s koristmi otroka, pri čemer pa morajo o zaslišanju obvestiti pristojni center za socialno delo. Policija je tako tudi ravnala, saj je bila na pogovoru otroka s policisti dne 07.12.2016 navzoča tudi delavka centra T. Ž., pri čemer je tudi na dlani, da bi bila prisotnost otrokovega očeta pri takem zaslišanju gotovo v nasprotju s koristmi otroka oz. interesom kazenskega postopka, ki je med drugim namenjen tudi temu, da te koristi varuje.
ZObr člen 45.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.
dodatek za vodenje in poveljevanje
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega obsega tožničinega dela na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" izhajalo iz tabele in po posameznih postavkah preverilo, koliko časa in katera opravila je tožnica dejansko opravljala v spornem obdobju. Ob upoštevanju izpovedi prič in še zlasti tožničine izpovedi glede posameznih opravil je pravilno ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela delovnega mesta "samostojnega strokovnega sodelavca II" v povprečju več kot 90 % delovnega časa, zato ji v tem obsegu pripada tudi razlika v plači. Za priznanje razlike v plači za vtoževano obdobje v višjem odstotku ni podlage v izvedenih dokazih.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/1, 24/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2, 67/3.. ZJU člen 149, 149/2.. ZNPPol člen 4.
Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029882
ZPP člen 49, 214, 214/2, 453, 454, 454/2, 458, 458/5. OZ člen 619.
gospodarski spor majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - dokazi in izvajanje dokazov - podjemna pogodba - neprerekana dejstva - domneva o priznanju dejstev - pravica do izjavljanja v postopku - negativno dejstvo - procesno trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - zavrnitev dokaznega predloga
Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da tožena stranka niti ne ve, kaj naj bi dolg predstavljal, po pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju toženkinega zakonitega zastopnika in omenjene priče, toženi stranki ni kršilo pravice do izjave.
Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.
zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - mobing
Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.
Iz določbe 125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
Ker tožnik nesporno soglasja k znižanju dodatka plačilnega razreda ni podal, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo znižanje, ki je temeljijo na enostranski odločitvi tožene stranke, veljavno.
Napitnina se v skladu z ZIS in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma deli med vse zaposlene in ne zgolj med tiste zaposlene, ki delajo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je tudi spor o pravici in plačilu dela napitnine, velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Na delavcu je breme, da trdi in dokaže, da je obveznost delodajalca iz delovnega razmerja nastala.
Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - sodna razveza
Tudi če je reorganizacija pri delodajalcu dejansko izvedena, pa se izkaže, da je bila izvedena prav z namenom, da se odslovi poimensko določenega delavca ali več delavcev, gre za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga, saj zakonita podlaga za tak razlog ne more biti motiv osebne narave (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00032448
ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.. ZINDNO člen 4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje organov
Sodna praksa je že izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilno-odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Podana mora biti kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve.
Tožnica, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločila za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00029641
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-10. Odlok o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki v Občini Kamnik (2009) člen 10, 10/2-2, 38, 38/1-2.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka - sporno dejansko stanje - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obveznost plačila komunalnih storitev - odvoz odpadkov - gospodarska javna služba - izrecna zahteva po izvedbi naroka
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevala, in sicer že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se v pravdnem postopku, ki se nadaljuje iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, šteje za odgovor na tožbo. Ker je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, dejansko stanje v obravnavani zadevi sporno, tožena stranka pa je izrecno zahtevala izvedbo naroka, niso bili podani pogoji za izdajo sodbe brez naroka v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožba pravilno opozarja tudi na neutemeljeno zavrnitev toženkinih dokaznih predlogov za zaslišanje prič S. M. in S. N. Dokazna predloga sta po oceni pritožbenega sodišča ustrezno substancirana. Iz ugovornih navedb namreč jasno izhaja, da je tožena stranka z zaslišanjem navedenih prič želela dokazovati naslednja pravno relevantna dejstva: 1.) da na naslovu Kamnik nima komunalnih odpadkov, 2.) da ji je najemna pogodba za uporabo prostorov na tem naslovu potekla že leta 2002 in do podaljšanja najema ni prišlo (torej da nima pravice uporabe objekta ali dela objekta) in 3.) da so na tem naslovu bivalni prostori, v katerih ni mogoče opravljati njene dejavnosti - okrepčevalnice in podobni obrati. Z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov je tako sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost, da dokaže nasprotno od tistega, kar je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje glede dejstev, ki so z vidika omenjenih Odlokov relevantna za obstoj oziroma nastanek toženkine obveznosti plačila vtoževanih komunalnih storitev. Sodišče lahko namreč zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029952
ZPP člen 17, 17/1, 17/2, 32, 32/2, 32/2-7, 51, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZPP člen 20, 56. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 30.
pristojnost sodišča RS - krajevna in stvarna pristojnost - relevantno materialno pravo - karakteristična izpolnitev - kraj izpolnitve obveznosti - distribucijska pogodba - distributer - opravljanje storitev - klavzule INCOTERMS - klavzula Franko tovarna - Ex works (EXW) - preizkus pristojnosti - kontradiktornost postopka - dogovor o pristojnosti - obstoj pogodbenega razmerja
Pojem "distribucijska pogodba," v slovenskem materialnem pravu ni opredeljen. Sprejeto je stališče, da gre pri distribucijski pogodbi za kompleksno pogodbo avtonomnega gospodarskega prava. Zanjo je značilno, da lahko vsebuje elemente več pogodb, ki se med seboj prepletajo, na primer: trgovsko zastopanje, komisija, posredovanje, mandat, societeta, delovršna pogodbo, pogodba o pravici uporabe pravic industrijske lastnine. Za tovrstno razmerje je značilen okvirni dogovor, katerega cilj je zaveza dobave in oskrbe, ki vsebuje posebne pogodbene določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal. Cilj tovrstnih pogodb je zagotavljati distribucijo proizvodov principala. Principal se zaveže, da bo distributerju prodajal blago, ki ga bo ta naročil za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, medtem ko se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval. Vsebina tovrstnih razmerij je v praksi lahko zelo različna, pravno naravo razmerja pa je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na konkretne elemente pogodbe.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pri razmerju med pravdnima strankama ni šlo za trajno razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, ki je omejeno le na ad hoc dogovore o dobavi in prevzemu blaga, ampak je šlo za drugačno vrsto sodelovanja, iz katerega izhaja, da je bila značilna pogodbena izpolnitev v obravnavanem primeru storitev distributerja - tožeče stranke. Pojem opravljanje storitev pomeni opravljanje določene dejavnosti za plačilo. Pri tem pa ni nujno, da gre za plačilo v smislu denarnega zneska. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je distribucijsko pogodbo, v primeru da vključuje za pojem storitve navedene značilne obveznosti, mogoče šteti za pogodbo o opravljanju storitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - ponovna ukinitev delovnega mesta
Kot že navedeno, je toženka v odpovedi poslovni razlog navedla kot ekonomski in organizacijski. V pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je ob ugotovitvi negativnega poslovanja v letu 2016 in dejstva, da je tožnikovo delovno mesto vodja službe ukinila, presojalo smotrnost ugotovitve, da je tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi nepotrebno. To je presoja, ki nedopustno posega v poslovanje toženke kot delodajalca. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, saj je bila podaja odpovedi tožniku povezana z njim konkretno; toženka je s podajo odpovedi zasledovala namen, da tožniku (in še sedmim drugim delavcem) delovno razmerje preneha, ker so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke. Toženka je s tem institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabila.
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je njeno prenehanje nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Da to v konkretnem primeru ni izpolnjeno, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da je toženka v utemeljitev predloga za sodno razvezo navedla le, da dela tožnika ne potrebuje, saj je njegovo delovno mesto ukinjeno. To ponavlja tudi v pritožbi, vendar pri tem ne gre za okoliščine, ki bi njen predlog za sodno razvezo utemeljevale, saj je na podlagi teh istih okoliščin toženka podala presojano odpoved. V nasprotnem primeru bi tožniku iz istih razlogov, iz katerih je bila podana nezakonita odpoved, delovno razmerje pri toženki prenehalo.
odločanje o ugovoru zoper obtožnico - zavrženje obtožnice - nepopolna vloga - ravnanje z nepopolno vlogo - dopolnitev obtožnega akta - obtožnica in preizkus obtožnice - napotilo pritožbenega sodišča - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče soglaša, da je senat sodišča prve stopnje kršil določbe kazenskega postopka s tem, ko je ob odločanju o ugovorih zoper obtožnico državnega tožilca uporabil določbo 76. člena ZKP in ne določb iz 19. poglavja ZKP, ki se nanašajo na obtožnico in ugovor zoper obtožnico. Določba 76. člena ZKP se namreč nanaša le na formalno in ne na vsebinsko pomanjkljive vloge.
Gre za zasebne tožbe, obtožnice in obtožne predloge oškodovanca kot tožilca, predloge, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila, ki se vlagajo pisno (pisna vloga) ali dajejo ustno na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP). Te vloge morajo biti razumljive in obsegati vse kar je treba, da se dajo obravnavati ter morajo biti podpisane (drugi odstavek 76. člena ZKP). Če so vloge formalno pomanjkljive pa zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri čemer mu da določen rok, v katerem to lahko stori. Če vložnik vloge ne dopolni oziroma popravi, se vloga zavrže (tretji odstavek 76. člena ZKP). Odločitve, ki jih sprejme senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, pa ZKP določa v 277., 278, 279. in 280. členu ZKP.
Od odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico je odvisno, ali se bo kazenski postopek zoper obdolženca nadaljeval, ali pa ustavil. Če senat odloča o ugovoru zoper obtožnico državnega tožilca, kot je to v obravnavanem primeru, pa obtožnico s sklepom zavrže samo tedaj, če na podlagi 278. člena ZKP spozna, da je podan kakšen razlog iz 1., 2., 3. ali 5. točke prvega odstavka oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP, če pa so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi, če spozna, da je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Senat sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa svoje odločitve ni oprl niti na navedeno zakonsko določbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost dela - omejitve pri delu
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ.
Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.