brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - v posebnem zakonu urejena brezplačna pravna pomoč - brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku
Prvi odstavek 97. člena ZKP ureja posebno obliko brezplačne pravne pomoči, zaradi česar je uporaba splošnih določb ZBPP po tretjem odstavku 3. člena ZBPP izključena.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - interes pravičnosti - ponovno odločanje o odvzemu premoženjske koristi
V ponovnem postopku se bo odločalo zgolj o odvzemu premoženjske koristi, kot posledici storjenega kaznivega dejanja in v tem primeru ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno vprašanje, da tožnik ne bi mogel razumeti vseh dejstev, ki ga obremenjujejo, in ki so mu tudi v korist. Določba 17. člena ZKP namreč določa, da morajo sodišča, ki sodijo in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolno ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe, tako da bo tožniku v ponovnem sojenju glede tega dela razveljavljene prvostopne obsodilne sodbe, zagotovljeno enakopravno procesno obravnavanje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - zagovornik v kazenskem postopku
Sodišče mora v kazenskem postopku poleg ugotovljenega dejanskega stanja po določbah KZ upoštevati tudi procesne določbe ZKP, ki se nanašajo na domnevo nedolžnosti, dokler krivda obdolženega ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, kot tudi določbo, ki se nanaša na načelo iskanja resnice (17. člen ZKP) z upoštevanjem odločilnih dejstev, ne samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - načelo zaslišanja stranke
V konkretnem primeru je tožnik šele v tožbi v upravnem sporu dobil možnost, da se izrazi o stališčih tožene stranke in pridobljenih informacijah, šele v tožbi je imel možnost predložiti svoje dokaze. V kolikor bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke, bi tožnik dokaze, ki jih je predložil v upravnem sporu, lahko predložil upravnemu organu, ki bi se do njih moral opredeliti, tako pa je svojo odločitev oprl le na dokaze (informacije), ki jih je sam pridobil. Zato je neutemeljen očitek tožniku, da je zgolj navajal okoliščine, katerih pa ni podkrepil z verjetnimi dokazi, saj v upravnem postopku te možnosti niti ni imel. Tožena stranka bi zato morala pred izdajo odločbe tožnika seznaniti s prav vsemi informacijami, ki jih je pridobila od organov Vzhodne republike Urugvaj in tožniku dati možnost, da o tem izrazi svoje stališče in predloži morebitne dokaze.
obnova sodnega spisa - podlaga za obnovo - zahteva za varstvo zakonitosti
Vrhovnemu sodišču RS, ki bo obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, in državnemu tožilcu je treba v navedenem postopku prepustiti oceno uspeha obnavljanja kazenskega spisa in sodbe, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena, in s tem oceno o tem, ali so vzpostavljeni pogoji za meritorno odločanje o vloženem izrednem pravnem sredstvu.
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev tujca
Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je določen v ZKP v členih od 521 do 537. Pogoje, ki so za izročitev določeni v 522. členu ZKP, mora ugotoviti senat okrožnega sodišča s sklepom, zoper katerega ima tujec pravico do pritožbe na sodišče druge stopnje (528. člen ZKP). Zadeva pa se pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje, po pravnomočnosti navedenega sklepa (529. člen ZKP). Minister šele po tem izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP). Pristojno okrožno sodišče je s sklepom ugotovilo, da so zakoniti pogoji za izročitev tujca izpolnjeni in da je tožnik izkoristil možnost pritožbe zoper tak sklep v sodnem postopku. Sodišče je zato v upravnem sporu presojalo zakonitost uporabe (le) tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi morala uporabiti tožena stranka.
Tujcu, za katerega se zahteva izročitev po določbah ZKP, mora biti pravica do pribežališča že priznana v času odločanja tožene stranke.
Tožena stranka je dovolila izročitev tožnika na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP in 19. člena Evropske konvencije o izročitvi. Svojo odločitev je oprla na pravnomočen sklep pristojnega okrožnega sodišča, s katerim je bilo ugotovljeno, da so pri tožniku izpolnjeni vsi pogoji, predvideni z navedeno konvencijo in 522. členom ZKP. Ugovor tožnika o kršitvi 529.a člena ZKP ni utemeljen, saj iz spisa pristojnega okrožnega sodišča izhaja, da postopek ugotavljanja pogojev za izročitev tožnika ni potekal po 529.a členu ZKP. V zvezi z očitkom, da tožena stranka ni navedla višine kazni za kaznivo dejanje, katerega je tožnik obdolžen, po kazenskem zakoniku države tožnikovega državljanstva, po presoji sodišča toženi stranki o tem ni bilo treba odločati, saj je dolžna odločiti, ali se dovoli oziroma ne dovoli izročitev tujca, ta s tožbo uveljavljani pogoj pa po 530. členu ZKP ni predviden. Po presoji sodišča toženi stranki tudi ni bilo potrebno ugotavljati višine kazni za kaznivo dejanje, katerega je tožnik obdolžen, ki je predpisana kazenskem zakoniku države prosilke, ker je odločala na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP.