PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004473
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5. ZVCP-1 člen 233, 233/1.
postopek o prekršku - odgovornost lastnika vozila - storilec prekrška - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog - ustavitev postopka - razumen dvom
Obdolženec je že v pisnem zagovoru zatrjeval, da v časovnih in krajevnih okoliščinah obravnavanega prekrška ni storil. Pojasnil je, da imajo dostop do njegovega motornega kolesa, ki je parkirano v skladiščnem prostoru njegovega brata, vsi njegovi prijatelji, zagovoru pa je priložil tudi izjave treh oseb in sicer E. K., J. B. in D. Č., iz katerih izhaja, da obdolženčev motor resnično uporabljajo za vožnje in si med seboj motorna kolesa tudi izmenjujejo. Nobeden od navedenih tudi ni izključil možnosti, da bi prav on kritičnega dne uporabljal obdolženčevo vozilo. Sodišče prve stopnje je, ne da bi zaslišalo predlagane priče, zaključilo, da obdolženi „ni uspel verjetno dokazati, da kritičnega dne svojega motornega vozila ni vozil in da ni storil prekrška“. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Po presoji višjega sodišča je obdolženi s tem, ko je povedal, da se sicer ne spominja točno, kdo je v času prekrška vozil njegovo motorno kolo, hkrati pa navedel osebe, ki njegovo motorno kolo vozijo, ter navedel druge okoliščine, ki potrjujejo, da so njegovo motorno kolo dejansko lahko uporabljali drugi, izkazal vsaj razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on kot lastnik motornega kolesa tudi storilec prekrška. Glede na to, da pa je obdolženi dostavil tudi potrdilo iz katerega izhaja, da je bil dne 29. junija 2008 v Z., kjer se je udeležil medklubskega boksarskega treninga, ki se je začel ob 17.00 uri (prekršek je bil storjen ob 18.16 uri), višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je očitani prekršek storil obdolženec.
Pri ugotavljanju soodgovornosti udeležencev prometne nezgode na podlagi 2. odst. 154. člena OZ v konkretnem primeru ne gre brez tehtanja kršitev, ki se očitajo udeležencema prometne nesreče.
postopek o prekršku - stranska sankcija - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja
Ni utemeljena trditev, da pritožniku ni bil vročen plačilni nalog, s katerim mu je bilo skupaj izrečenih 22 kazenskih točk v cestnem prometu. Iz plačilnega naloga PPIUKP N. G. št. 1, ki je opremljen s klavzulo pravnomočnosti in vročilnice k navedenemu plačilnemu nalogu, je namreč razvidno, da storilcu plačilni nalog ni bil izdan na kraju prekrška, pač pa mu je bil plačilni nalog, za prekrške, ki jih je storilec sicer storil dne 17. marca 2009, osebno vročen 25. marca 2009 na naslovu stalnega prebivališča. Glede na to, da je sodišču znano, da je zadnja številka v serijski številki vsakega plačilnega naloga zgolj kontrolna številka, ki se ob vnašanju podatkov v skupno evidenco kazenskih točk ne vpiše, ni nikakršnega dvoma za kateri plačilni nalog oziroma odločbo gre. Pri izreku prenehanja veljavnosti sankcije se upoštevajo kazenske točke, ki so bile vozniku izrečene s pravnomočnimi odločbami o prekršku v času treh let. Glede na to, da od pravnomočnosti odločbe o prekršku (plačilnega naloga PPIUKP PU N. G., opr. št. PN 1 z dne 25. marca 2009, ki je postala pravnomočna 3. aprila 2009 in s katero je bilo storilcu skupaj izrečenih 22 kazenskih točk v cestnem prometu, zaradi katerih je dosegel število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista pretekli dve leti, za izrek sankcije, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, ni zakonskih ovir.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Iz obvestila Ministrstva za pravosodje je razvidno, da je bila storilka dne 29. decembra 2008 napotena na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo (napotilo je prejela 30. decembra 2008), vendar se le-tega ni udeležila. Glede na to, da je storilka medtem presegla predpisano število kazenskih točk v cestnem prometu, za vključitev v program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo ni več zakonskih pogojev, ki jih določa 2. odst. 189. čl. ZVCP-1.
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/10, 202a. ZVCP-1 člen 23, 23/1.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je storilec skupaj sedem kazenskih točk v cestnem prometu dosegel kot voznik začetnik in zaradi tega tudi nepravilno uporabilo določbe ZP-1 o izreku stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Res je sicer, da iz obvestila Ministrstva za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, izhaja, da ima storilec na navedeni dan v skupni evidenci izrečenih kazenskih točk kot voznik začetnik vpisanih skupaj sedem kazenskih točk. Vendar pa navedene okoliščine sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preverilo. Upravna enota I. je Višjemu sodišču v Kopru sporočila, da je storilec pridobil prvo vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B dne 14. aprila 1986, po izrečeni sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je ponovno pridobil vozniško dovoljenje dne 14. maja 2007. ZVCP-1 v določbi 66. točke prvega odstavka 23. čl. določa, da je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21 leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini. Voznik začetnik je tudi vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A2 ali A ali B, čeprav ima že več kot dve leti vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil katerekoli druge kategorije. Glede na navedeno zakonsko določbo storilec ob ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornih vozil ni bil več voznik začetnik. Zato bi mu bilo mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le v primeru, da bi v roku treh let storil prekrške v cestnem prometu zaradi katerih bi mu bilo izrečenih 18 kazenskih točk.
postopek o prekršku - stranska sankcija - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja
Res je sicer, da je storilec prekršek, ki ga je storil z vozilom B kategorije, storil kot voznik začetnik, saj od pridobitve vozniškega dovoljenja za to kategorijo takrat še nista pretekli dve leti, prav tako je tudi res, da je prekršek, ki ga je storil z motornim vozilom A kategorije dne 12. aprila 2009 storil kot voznik začetnik te kategorije. Vendar pa v času storitve prekrška z motornim vozilom A kategorije storilec ni bil več voznik začetnik za vožnjo motornih vozil B kategorije, zato storilca ob storitvi prekrška z motornim vozilom A kategorije ni več mogoče šteti kot voznika začetnika obeh kategorij in zato tudi ne upoštevati kazenskih točk, ki jih je dosegel kot voznik motornega vozila B kategorije. Glede na navedeno se tako izkaže, da je storilec kot voznik začetnik A kategorije dosegel pet kazenskih točk, torej manj kot je potrebno za izrek stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Tožnik je z nezmanjšano hitrostjo 40 km/h prevozil „stop znak“, ko je zapeljal z neprednostne na prednostno cesto in trčil v vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je vozil po prednostni cesti, pri čemer je bila hitrost tega vozila za 52 % presežena (91 km/h ob dovoljeni 60 km/h). Glede na težo kršitev obeh udeležencev je prispevek tožnika h nastanku nesreče 70%, drugega udeleženca pa 30%.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:
v 1. točki izreka znesek 50.045,06 EUR zniža in znesek 14.478,52 EUR zviša za znesek 15.511,26 EUR;
v 2. točki izreka znesek 40,00 EUR zniža in znesek 439,89 EUR zviša za znesek 10,00 EUR;
v 3. točki izreka znesek 942,42 EUR zniža in znesek 3.126,18 EUR zviša za 235,61 EUR;
v 5. točki izreka znesek 1.414,72 EUR zniža za znesek 353,68 EUR, medtem ko se nadomestijo zneski:
29,63 EUR z 22,22 EUR,
22,59 EUR s 16,94 EUR,
11,38 EUR z 8,54 EUR,
25,00 EUR z 18,75 EUR,
11,42 EUR z 8,57 EUR,
49,96 EUR s 37,47 EUR,
15,65 EUR z 11,74 EUR,
41,34 EUR z 31,01 EUR,
69,99 EUR z 52,49 EUR,
45,68 EUR s 34,26 EUR,
55,42 EUR z 41,57 EUR,
18,96 EUR s 14,22 EUR,
21,26 EUR s 15,95 EUR,
56,32 EUR z 42,24 EUR,
64,00 EUR z 48,00 EUR,
22,14 EUR s 16,61 EUR,
63,32 EUR s 47,49 EUR,
41,10 EUR z 30,83 EUR,
32,50 EUR s 24,38 EUR,
50,87 EUR z 38,15 EUR,
37,55 EUR z 28,16 EUR,
29,90 EUR z 22,43 EUR,
21,54 EUR s 16,16 EUR,
26,00 EUR z 19,50 EUR,
46,60 EUR s 34,95 EUR,
18,03 EUR s 13,52 EUR,
17,56 EUR s 13,17 EUR,
34,42 EUR s 25,82 EUR,
10,26 EUR s 7,70 EUR,
49,20 EUR s 36,90 EUR,
22,40 EUR s 16,80 EUR,
55,52 EUR s 41,64 EUR,
42,97 EUR z 32,23 EUR,
19,96 EUR s 14,97 EUR in
4-krat 58,42 EUR s po 43,82 EUR;
v 6. točki izreka znesek 58,42 EUR zniža za znesek 14,60 EUR;
v 7. točki izreka znesek 7.490,03 EUR zniža za znesek 4.409,81 EUR.
V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 315,91 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo iz naslova nepremoženjske škode znesek 50.045,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 dalje, za 14.478,52 EUR višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 2. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki iz naslova materialne škode za uničeno obleko in obutev znesek 40,00 EUR, medtem ko je zahtevek iz naslova materialne škode v višini 439,89 EUR kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 3. točko je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki iz naslova materialne škode za tujo pomoč in nego znesek 942,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2006 dalje, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova za znesek 3.126,18 EUR pa je kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 4. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1.3.2006 dalje mesečno plačevati 7.500,00 SIT iz naslova mesečne rente za tujo pomoč. Pod 5. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki za nastalo materialno škodo iz naslova izgube na dohodku znesek 1.414,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska glavnice dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 6. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki od 1.3.2006 dalje mesečno znesek iz naslova izgube na zaslužku v višini 58,42 EUR. Pod 7. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 7.490,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.
Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je drugi udeleženec prometne nesreče prekoračil hitrost svoje vožnje kar za 52 % od dovoljene, če pa bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h, pod nespremenjenimi pogoji kljub podani vožnji tožnika, pri svoji vožnji sploh ne bi bil oviran. Drugi udeleženec prometne nesreče je bil pri svoji vožnji tudi nepozoren, saj ni reagiral na nastalo situacijo, bil pa je tudi močno pod vplivom alkohola (1,05 promila alkohola v krvi), kar je prav gotovo tudi vplivalo na njegovo vožnjo. Torej ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi udeleženec prometne nesreče kršil predpise o varni vožnji le s tem, da je vozil preko dovoljene omejitve. Glede na navedeno je drugemu udeležencu prometne nesreče pripisati vsaj enak soprispevek k obravnavani prometni nesreči kot tožniku, ne glede na obsodilno sodbo v kazenskem postopku zoper tožnika. Ob upoštevanju 50 % soodgovornosti zavarovanca tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo tožniku zahtevano odškodnino za nematerialno škodo priznati v celotni vtoževani višini, ker le-ta ne odstopa od primerljive sodne prakse. Tožniku pripada pravica do stroškov tuje pomoči ne glede na to, kdo mu je pomoč nudil. Niti najbližnji sorodniki niso dolžni opravljati te pomoči brez posebne denarne odmene. Vendar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo mesečne rente iz naslova bodoče tuje pomoči. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uveljavljal strošek tuje pomoč za čas, ko se je nahajal na zdravljenju, ker takega zahtevka tožnik ni postavil. Ko je bilo formalno zdravljenje zaključeno, niso bile odpravljene tudi posledice poškodbe, niti ni prenehala tožnikova potreba po tuji pomoči, kar ugotavlja tudi izvedenec dr. S. V. v svojem izvedenskem mnenju. Zaradi izgube življenjskih zmožnosti tožnik ni sposoben za opravljanje službenih in vsakodnevnih domačih opravil, ki zahtevajo določene spretnosti. Zato je zahtevek tožnika, da mu pripada renta za tujo pomoč v višini ½ ure dnevno, utemeljen. Takšna je tudi sodna praksa in pravna teorija, po kateri je oškodovanec upravičen do povračila škode za tujo pomoč tudi v primeru, ko mu to nego daje žena in za to ni imel posebnih izdatkov. Nadomestila invalidnine za telesno okvaro ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi izgubljenega dobička tožeče stranke, ampak se le-ta lahko upošteva le pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tudi sicer ni v pristojnosti izvedenca finančne stroke, da odloča, kje se invalidnina pri odločanju o odškodnini upošteva. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločitev o zahtevku za plačilo izgubljenega zaslužka opreti na izračun izvedenca, ki ne upošteva invalidnine za telesno okvaro.
Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni in stroškovni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja tožbenega zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo kršitve cestno-prometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče. Tožnikova kršitev je namreč občutno težja od kršitve drugega udeleženca prometne nesreče in bi zato bilo potrebno soprispevek tožnika k nastali škodi oceniti v višini 70 % in v višini 30 % drugega udeleženca prometne nesreče. Glede nematerialne škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa nepravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine, ker je le-to odmerilo previsoko. Pritožba se sklicuje na novejšo sodno prakso, npr. sodbe Vrhovnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Ips 385/2005, II Ips 355/2004 in II Ips 73/2001, kjer je bila za občutno hujše telesne bolečine odmerjena nižja odškodnina kot v obravnavani zadevi. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 25.000,00 EUR, ob upoštevanju 30% temelja torej 7.500,00 EUR. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožba sklicuje na isto sodno prakso kot pri odškodnini za telesne bolečine in meni, da bi bila primerna odškodnina v višini 45.000,00 EUR, ustrezno znižana glede na ugotovljeni temelj. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi sodišče moralo upoštevati tudi invalidnino za telesno okvaro, ki jo prejema tožnik, in tej invalidnini ustrezno znižati višino odškodnine. Po podatkih iz spisa je tožniku priznana pravica do invalidnine v mesečnem znesku 42.000,00 EUR in bi jo sodišče moralo upoštevati pri odmeri te odškodnine vsaj v višini 10.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za strah bi bila 4.000,00 EUR, upoštevaje 30 % temelj 1.200,00 EUR, in v enaki višini tudi iz naslova skaženosti. Pri odškodnini iz naslova skaženosti se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 708/2005. Pri prisojanju odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Skupaj odmerjena odškodnina namreč da seštevek 125.112,67 EUR, ob upoštevanju 40 % temelja 50.045,06 EUR, in ne 128.112,67 EUR oziroma 51.245,06 EUR, kot v izreku in obrazložitvi sodbe nepravilno ugotovi sodišče prve stopnje. Glede prisojene odškodnine za materialno škodo iz naslova stroškov zdravljenja, uničene obleke, obutve, iz naslova tuje pomoči in iz naslova izgube na dohodku pritožba opozarja na ustrezno znižanje te odškodnine zaradi spremembe odločitve po temelju. Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka in se ji ne zdi pravilno, da je tožeča stranka upravičena do povračila vseh stroškov postopka. S svojim zahtevkom namreč v postopku ni v celoti uspela, niti po temelju, niti po višini, kar je pri odločitvi o stroških postopka potrebno upoštevati ločeno.
Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je razhajanje med odmerjeno in prisojeno odškodnino glede na ugotovljeni 40 % temelj odpravilo s popravnim sklepom z dne 24.7.2009, ko je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe znesek 51.245,68 EUR nadomestilo z zneskom 50.045,06 EUR. Res z navedenim popravnim sklepom izrecno ni s pravilnimi seštevki nadomestilo tudi zneskov v obrazložitvi sodbe (predzadnji odstavek na 14. strani), vendar je tam navedene zneske šteti za pisno pomoto, ki na razumevanje in pravilnost odločitve ne vplivajo. Zakaj in kako je bilo potrebno popraviti izpodbijano sodbo, je namreč nedvomno pojasnjeno v razlogih citiranega popravnega sklepa. Sledi, da v pritožbi tožene stranke zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi neskladja med odmerjeno in prisojeno odškodnino sodišče prve stopnje ni zagrešilo.
V kolikor pritožba tožeče stranke napada neskladje po sodišču prve stopnje odmerjeno odškodnino za nematerialno škodo s sodno prakso, je ta njena pritožbena trditev pavšalna in se o njej pritožbeno sodišče ne more opredeliti, ker pritožba določno ne opredeli sodne prakse, s katero bi se tu obravnavana prisojena odškodnina lahko primerjala.
Slediti je pritožbi tožene stranke, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka, ko opredeli prispevek tožnika k nastanku obravnavane nesreče in posledično temu nastale škode v višini 60 % in drugega udeleženca nesreče v višini 40 %. Neoporekano dejstvo je, da je tožnik z nezmanjšano hitrostjo 40 km/h prevozil „stop znak“, ko je zapeljal z neprednostne na prednostno cesto in takrat je v njegovo vozilo trčilo vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je vozilo po prednostni cesti, pri čemer je bila hitrost tega vozila za 52 % presežena (hitrost 91 km/h ob dovoljeni 60 km/h). Vendar je kršitev cestno-prometnega predpisa s strani tožnika v primerjavi z zavarovancem tožene stranke občutno težja, kar pokaže že dejstvo, da do nesreče ne bi prišlo, če tožnik ne bi prevozil „stop znaka“, vseeno pa bi se nesreča zgodila, če bi zavarovanec tožene stranke takrat, ob dani vožnji tožnika, v sedanji točki trčenja vozil z dovoljeno hitrostjo 60km/h. Torej je prekoračena dovoljena hitrost drugega udeleženca nesreče vplivala na težo poškodb in višino škode (nedvomno je ta višja ob višji hitrosti), in kot posledica višje škode je prispevek drugega udeleženca v nesreči k nastanku škode. V kolikor pa je drugi udeleženec nesreče vozil s prekoračeno hitrostjo pred nesrečo, pa njegova vožnja ni v vzročni zvezi z nesrečo samo v smislu pritožbenih navedb tožeče stranke, češ, da če bi pred tem vozil dovoljenih 60 km/h, se takrat, ko je tožnik zapeljal na prednostno cesto, križišču še sploh ne bi približal. Enako ni v neposredni vzročni zvezi z nesrečo alkoholiziranost zavarovanca tožene stranke, ker ta ni bila neposredni vzrok za nesrečo oziroma za v nesreči nastale posledice, ampak je to bila močno prekoračena dovoljena hitrost. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je, glede na težo kršitev posameznega udeleženca obravnavane nesreče, vzrok za nesrečo in v posledici te nastalo škodo v 70 % prispevku tožnika in 30 % prispevku zavarovanca tožene stranke.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej točko b. obrazložitve) ne trdi, da bi tožnik zahteval odškodnino za tujo pomoč tudi v času bolnišničnega zdravljenja in je pritožba v tej trditvi protispisna. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema za materialnopravno pravilno zavrnitev tožbenega zahtevka po sodišču prve stopnje, vključno s podanimi razlogi za takšno odločitev, za plačilo rente za bodočo tujo pomoč. V odgovor pritožbi v tem delu pritožbenemu sodišču razlogom sodišča prve stopnje ni potrebno ničesar dodajati.
Res sodna praksa stoji na stališču, da se invalidnina za telesno okvaro upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar je pravilno tudi, če je invalidnina po višini znana in jo oškodovanec dejansko prejema, ko se ta upošteva pri izračunu višine bodoče rente zaradi prikrajšanja na zaslužku, torej, ko se za prejeto invalidnino zniža višina rente, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Takšen izračun je še celo bolj natančen, kot če se invalidnina upošteva pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katera se plača v enkratnem znesku. Pri slednji odškodnini se namreč invalidnina upošteva po ocenjeni višini, medtem ko se pri renti upošteva v dejanski višini, torej v višini, kot jo oškodovanec mesečno dejansko prejema. Bistveno je, da je invalidnina upoštevana le pri eni odškodninski postavki, ker če je upoštevana pri dveh hkrati ali pa pri nobeni, izračunana odškodnina ne bi predstavljala vzpostavitve stanja pred nastankom škode oziroma pravične satisfakcije za nematerialno škodo.
Za odmero odškodnine za nematerialno škodo po višini je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa v ta namen pravnorelevantna dejstva, saj teh ugotovitev pritožbi ne izpodbijata oziroma jih pritožba tožene stranke tudi izrecno potrdi. Tako ugotovljena relevantna dejstva je sodišče primerno upoštevalo in na podlagi njih odmerilo primerno in določbam 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter sodni praksi skladno odškodnino, razen odškodnino za telesne bolečine in za strah, kjer je pri vsaki odmerjena za 5.000,00 EUR previsoko. Ko se pritožba tožene stranke pri tem sklicuje na sodno prakso, je potrebno pojasniti, da v pritožbi citirane odločbe za to pravdo niso primerljive zaradi občutno drugačnih poškodb in posledic, kot so bile ugotovljene v tem postopku pri tožniku. Dodati je še, da tožena stranka izpostavlja, ko napada odškodnino za telesne bolečine, težo in vrsto poškodb. Vendar so podlaga za odškodnino le telesne bolečine (vključno z drugimi nevšečnostmi med zdravljenjem), ki jih oškodovanec zaradi poškodb trpi, ne pa že poškodbe same. Enako velja pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost. Podlaga za višino odškodnine niso zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženost, ampak šele duševne bolečine zaradi teh zmanjšanih življenjskih aktivnosti in skaženosti. Navedeno pomeni, da to, da so hujše in težje poškodbe, zmanjšane življenjske aktivnosti ali skaženost, samo po sebi še ne vpliva na višjo odškodnino.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena, in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu znižalo pri vsaki postavki za 5.000,00 EUR, celotno odmerjeno odškodnino (za materialno in nematerialno škodo) pa dodatno znižalo še za spremenjeni prispevek posameznega udeleženca prometne nesreče (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče, ko spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka. S spremembo odločitve sodišča prve stopnje se je spremenil uspeh strank v pravdi, katerega je oceniti s polovičnim uspehom vsake od strank. Ob tem je pritrditi pritožbi tožene stranke, da bi bilo vmesno upoštevati uspeh strank že pri odločitvi sodišča prve stopnje, kot je ta podana v izpodbijani sodbi. Ker je pravdne stroške tožeče stranke do pritožbenega postopka v izpodbijani sodbi odmerilo že sodišče prve stopnje (7.490,03 EUR), je bilo potrebno odmeriti le še stroške tožene stranke. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Znašajo 1.329,59 EUR (792,86 EUR sodna taksa za odgovor na tožbo, 521,73 EUR stroški izvedenin, 15,00 EUR poštnina in fotokopiranje), kar je ob polovičnem uspehu v pravdi 664,80 EUR. Glede na polovičen uspeh tožeče stranke je ta upravičena do povračila ji 3.745,02 EUR stroškov, oziroma po medsebojnem pobotanju stroškov do zneska 3.080,22 EUR. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa je uspela s pritožbo do polovice, je tožeča stranka dolžna svoje stroške pritožbe kriti sama, medtem ko je tožena stranka od tožeče upravičena do povračila ji ½ njej nastalih stroškov pritožbe. Ti skupno znašajo 631,82 EUR (621,82 EUR sodna taksa za pritožbo in 10,00 EUR poštnina in fotokopiranje) in ½ od tega je 315,91 EUR.
nedovoljen dokaz - preizkus alkoholiziranosti - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti
Nepravilno izveden postopek preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ima lahko za posledico le nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.
Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z ZUP, je javna listina in pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim so bile dane pripombe, da niso pravilno sestavljeni.
ZOR člen 178, 206/4. ZVCP člen 27. ZOZP člen 21/3. ZPP člen 216.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost – solidarna odgovornost vlečnega in priklopnega vozila – soprispevek oškodovanca – prosti preudarek – revalorizacija odškodnine – presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo – zamudne obresti
Prevrnjeni tovornjak na avtocesti je nepričakovana ovira in tožnik s tem, ko je vozil med 25 in 30 % dovoljene hitrosti (omejitev hitrosti na cesti, na kateri je prišlo do nesreče, je 130 km/h) ter z vožnjo po prehitevalnem pasu, ni kršil cestnoprometnih predpisov in mu zato ni moč očitati nikakršne stopnje krivde.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004462
ZVCP-1 člen 233, 233/1. ZP-1-UPB3 člen 26, 26/6, 155.
postopek o prekršku - prekoračitev hitrosti vožnje - odgovornost lastnika vozila - sankcija - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Ne prepričajo razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja za omilitev globe in stranske sankcije kazenskih točk. Razglabljanje, da bo prej ali slej prišlo do zvišanja dovoljene hitrosti vsaj za 10 km/h, je brezpredmetno. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. čl. Ustave RS). Laična presoja, da je na hitri cesti, na kateri je bil prekršek storjen, dovoljena hitrost postavljena prenizko, ne more biti podlaga za to, da se obdolžencu izrečejo sankcije, predpisane v drugi zakonski določbi. Zato bi sodišče prve stopnje lahko storilcu odmerilo sankcijo pod mejo, ki je predpisana za prekršek po določbi e. točke 10. odst. 32. čl. ZVCP-1, le pod pogoji, ki jih določa šesti odstavek 26. čl. ZP-1, na katerega se sodišče sicer sklicuje.
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179. ZVCP člen 84, 84/3.
prometna nezgoda – objektivna odgovornost – oprostitev odgovornosti – delna oprostitev odgovornosti – deljena odgovornost – odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – odškodnina za strah – odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti – odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – načelo individualizacije odškodnine – načelo objektivne pogojenosti odškodnine – stroški postopka – sestava odškodninskega zahtevka
„Nepričakovanost“ in „neprepričljivost“ škodnega dogodka sta kriterija, na podlagi katerih se objektivno odgovorna oseba (v konkretnem primeru voznica osebnega avtomobila) lahko razbremeni svoje odgovornosti. Navedena kriterija pa nista odločilna za njeno delno razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja samega oškodovanca (v obravnavanem primeru na tleh ležečega pešca) po 3. odst. 153. čl. OZ. V poštev pride določba 171. čl. OZ o deljeni odgovornosti – ta pa za primer, ko ni mogoče natančno ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja tožnika, določa, da se upoštevajo vse okoliščine primera.
Presoja odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
postopek o prekršku - varnost cestnega prometa - odgovornost lastnika vozila - dokazno breme
V skladu z določbo prvega odstavka 233. čl. ZVCP-1 se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-295/2005 v zvezi z navedeno zakonsko določbo navedlo, da se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška, vendar pa obdolženec s svojimi navedbami v bistvu niti ne ponuja alibija za čas prekrška, zgolj s trditvijo, da v času prekrška ni bil on voznik osebnega avtomobila, pač pa nekdo od njegovih družinskih članov, pa ni izkazal z ustrezno stopnjo verjetnosti, da ni storilec prekrška.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004457
ZVCP-1 člen 130, 130/4, 130/5. ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 67, 157, 157/3.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - vrnitev v prejšnje stanje
Razlog za izostanek je opravičljiv le, če ga tako oceni sodnik. Obdolženec sicer v pritožbi navaja, da je na sodišče pristopil z zamudo do katere pa ni prišlo zaradi subjektivnih razlogov obdolženca temveč zaradi izrednega dogodka (izrednih razmer na cesti), vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Obdolženec je na sodišču v razlogih za zamudo le pavšalno navedel, da „je stal v koloni na Ravbarkomandi“, zato sodišče prve stopnje tudi po presoji višjega sodišča upravičeno ni upoštevalo razlogov, ki jih obdolženi navaja za zamudo. Vsak zastoj na cesti ni izreden dogodek, predvsem pa ne nekaj, česar udeleženec v cestnem prometu ne more pričakovati. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje razumeti obdolženčevo pritožbo zoper sodbo kot zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Glede vrnitve v prejšnje stanje ZP-1 v 67. čl. napotuje na smiselno uporabo določb ZKP, ki v 89. členu ureja uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče lahko obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi kakšno procesno dejanje, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer mora obdolženi hkrati s takšnim predlogom oddati tudi pritožbo. Vendar je iz pritožbenih navedb očitno, da se obdolženi zgolj pritožuje zoper sodbo ni pa hkrati tudi podal predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/7, 159, 202a, 202a/1. ZVCP-1 člen 235. ZIKS-1 člen 124, 130.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje je glede trenutka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kršilo materialno določbo zakona (ZP-1), ko je sklenilo, da storilcu vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sklepa. Sedmi odstavek 22. čl. ZP-1, ki je imel takšno določbo, je namreč prenehal veljati (glej 110. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1C). Izvršitev stranske sankcije kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ureja 130. člen v zvezi s 124. čl. ZIKS-1. Slednji določa, da se izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši 30. dan po pravnomočnosti sodbe oziroma 30. dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je izrečeno prenehanje veljavnosti obsojencu. Z zakonom torej ni več določen trenutek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pač pa izvršitev, ki se opravi z vpisom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Ker pa se je zoper odločbo pritožil zgolj storilec in se odločitev o pritožbi ne sme spremeniti v njegovo škodo (168. čl. v zvezi z 10. odst. 163. čl. ZP-1), višje sodišče v takšno odločitev ni posegalo. Odločitev sodišča prve stopnje, da storilcu preneha veljati vozniško dovoljenje s pravnomočnostjo sklepa (v tem primeru z datumom odločitve višjega sodišča o pritožbi) je namreč storilcu v korist, saj mu že od tega trenutka dalje teče rok po katerem bo lahko vozniško dovoljenje pridobil ponovno (148. čl. ZVCP-1).
postopek o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - kolo z motorjem - vožnja z neregistriranim kolesom z motorjem
Kdaj gre za kolo z motorjem in kdaj gre za kolo s pomožnim motorjem opredeljuje ZVCP v določbah 33. in 48. tč. prvega odstavka 23. člena. Glede na navedene določbe je kolo z motorjem motorno vozilo z dvema ali tremi kolesi, katerega delovna prostornina motorja z notranjim izgorevanjem ne presega 50 ccm in katerega hitrost na ravni cesti je konstrukcijsko omejena na največ 45 km/h, kolo s pomožnim motorjem pa je enosledno vozilo (kolo, skiro ipd.) s pomožnim motorjem, katerega delovna prostornina motorja z notranjim izgorevanjem ne presega 50 ccm in katerega hitrost na ravni cesti je konstrukcijsko omejena na največ 25 km/h. Glede na to, da je iz podatkov v obdolžilnem predlogu razvidno, da je obdolženi prekršek storil med vožnjo neregistriranega kolesa z motorjem znamke Tomos, tip Automatik A3 MS, ni nikakršnega dvoma, da je šlo v obdolženčevem primeru za vožnjo kolesa z motorjem in ne kolesa s pomožnim motorjem. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za vožnjo takega vozila potrebno vozniško dovoljenje H kategorije, kot določa petnajsti odstavek 149. čl. ZVCP-1.
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 26, 26/6, 202a, 202a/5. ZVCP-1 člen 235, 235/5.
postopek o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - pogoji za izrek - vožnja motornega vozila kot osnovni poklic - poklicni voznik
Zmotno je stališče, da je bil napačno uporabljen ZVCP, ker da sodišče ne bi smelo razveljaviti vseh kategorij, temveč samo B kategorijo. ZVCP-1 v določbi petega odstavka 235. čl. sicer določa, da se imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, lahko prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Obdolženec ne navaja, da bi bila vožnja osebnega avtomobila njegov poklic, tudi če bi bila, pa za izrek omiljene sankcije ni pogojev, saj je prav z vozilom B kategorije storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk.
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/7, 26, 26/6, 202a. ZIKS-1 člen 124, 130.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Dejstvo, da so bile kazenske točke, ki jih je storilcu izrekel prekrškovni organ in kazenske točke, ki jih je storilcu za prekršek izreklo sodišče, izrečene zaradi prekrškov, ki sta bila storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Glede na določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, sme namreč sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, le za prekršek, o katerem odloča, da je mogoče sankcijo omiliti le na 17 kazenskih točk, če je za prekršek sicer predpisana sankcija v številu 18 kazenskih točk. Zato s pritožbeno navedbo, v kateri pritožnik opozarja, da mu je sodišče s sodbo PR 1 izreklo omiljeno število kazenskih točk, ne more uspeti. Dejstvo je namreč, tega pa pritožnik ne izpodbija, da mu je bilo za dva prekrška skupaj izrečenih 23 kazenskih točk, to pa je število kazenskih točk, ki presega zakonsko določeno število kazenskih točk, pri katerem se vozniku izreče sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Sodišče prve stopnje je glede trenutka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kršilo materialno določbo zakona (ZP-1), ko je sklenilo, da storilcu vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sklepa. Sedmi odstavek 22. čl. ZP-1, ki je imel takšno določbo, je namreč prenehal veljati (glej 110. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1c). Izvršitev stranske sankcije kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ureja 130. čl. v zvezi s 124. čl. ZIKS-1. Slednji določa, da se izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši 30. dan po pravnomočnosti sodbe oziroma 30. dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je izrečeno prenehanje veljavnosti, obsojencu. Z zakonom torej ni več določen trenutek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pač pa izvršitev, ki se opravi z vpisom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj.
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 202a, 202a/1. ZVCP-1 člen 189, 189/2, 189/3, 235.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
1. Zoper plačilni nalog PP K., opr. št. 1 je bila vložena zahteva za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Sežani s sodbo z dne 13. maja 2009 zavrnilo in je šele s tem dnem postal plačilni nalog pravnomočen (torej ne 24.10.2008, kot izhaja iz klavzule pravnomočnosti prekrškovnega organa na kopiji plačilnega naloga, ki je bil dostavljen sodišču).
2. Kazenske točke (6), izrečene s plačilnim nalogom PP K., opr. št. PN 1 so bile vpisane v evidenco kazenskih točk že pred pravnomočnostjo (24.oktobra 2008 namesto 13. maja 2009, ko je bila s sodbo zavrnjena zahteva za sodno varstvo, na kar opozarja pritožba), ker pa je storilec presegel 17 kazenskih točk preden je bil poslan na program izobraževanja, ga na takšno izobraževanje ni več mogoče poslati. ZVCP-1 namreč v 3. odst. 189. čl. določa le, da organ, ki vodi evidenco o kazenskih točkah, napoti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, ne določa pa roka v katerem mora to storiti. Zato je logično, da je imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja mogoče poslati na takšno izobraževanje le dokler znotraj treh let ne preseže 17 kazenskih točk.
odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
ZP-1 v prvem odstavku 202.a čl. določa, da izda sodišče sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je sicer pred odločitvijo pridobilo kopijo plačilnega naloga PP D., na kateri je prekrškovni organ navedel, da je plačilni nalog postal pravnomočen dne 17. junija 2008 glede obeh prekrškov za katera so policisti storilcu skupaj izrekli devet kazenskih točk, spregledalo pa je, da je bila o isti zadevi vložena zahteva storilca za sodno varstvo in da je Okrajno sodišče v Ajdovščini s sodbo opr. št. PR 1 z dne 14. januarja 2008 v prvi točki razsodilo, da se zahtevi storilca B. B. za sodno varstvo delno ugodi in se plačilni nalog PP D. v delu, ki se nanaša na prekršek po tretjem odstavku 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa odpravi ter se postopek zoper storilca zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. čl. ZVCP-1 ob uporabi 11. odstavka 163. čl. Zakona o prekrških ustavi. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi storilca ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se storilcu sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče (168. čl. v zvezi z 10. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004477
ZP-1-UPB3 člen 42. ZVCP-1 člen 132, 132/3.
postopek o prekršku - zastaranje - pretrganje zastaranja - zastaranje pregona - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev - odklonitev podpisa zapisnika
Glede pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice, da je od 10. maja 2006, ko je bil obdolženi zaslišan, pa do naslednjega dejanja organa, ki meri na pregon, preteklo dve leti, je treba povedati, da so zaslišanju obdolženca sledile odredba za zaslišanje prič in vabili pričam, zaslišanje priče M. M., ki je bilo opravljeno 13. septembra 2006, vabila priči N. K. (štiri v letu 2007), tem pa je sledilo zaprosilo za pravno pomoč v zvezi z zaslišanjem navedene priče Okrajnemu sodišču v Ljutomeru dne 10. oktobra 2008 ter zaslišanje navedene priče dne 14. maja 2009. Temu je sledilo še zaslišanje priče P. P. dne 11. junija 2009. Glede na navedeno se tako izkaže, da med posameznimi dejanji sodišča, ki so merila na pregon storilca prekrška nikoli nista pretekli dve leti, prav tako od dneva storitve prekrška še niso pretekla štiri leta, da bi nastopilo absolutno zastaranje pregona.
Res je sicer, da obdolženec tudi sestavljenega zapisnika ni hotel podpisati, vendar to ne pomeni, da je takšen zapisnik brez dokazne vrednosti. Vsebino le-tega je namreč potrdila tudi kot priča zaslišana policistka N. K., ki je na kraju prekrška vodila z obdolžencem postopek. Glede nadaljnjih navedb v pritožbi v zvezi s pripravljenostjo obdolženca, da bi opravil preizkus alkoholiziranosti po 20 minutah, pa je treba povedati, da bi policisti s preizkusom morali počakati 15 minut, če bi obdolženec neposredno pred odrejenim preizkusom pil alkoholne pijače. Kot pa je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, obdolženec alkoholnih pijač najmanj petnajst minut pred odrejenim preizkusom ni pil, prav tako pet minut pred odrejenim preizkusom ni kadil, zato bi moral opraviti preizkus takrat, ko mu je bil odrejen. Odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje preizkusa je namreč v pristojnosti policista, ki postopek vodi.