ZNP-1 člen 33, 33/3, 36, 36/3, 101. ZPP člen 343, 343/1, 352.
nepravdni postopek - prepozna pritožba v nepravdnem postopku - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje se sklicuje na prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče prve stopnje sámo zavrže prepozno pritožbo. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), sodišču druge stopnje omogoča, da lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po preteku roka iz tretjega odstavka 33. člena ZNP-1 (tretji odstavek 36. člena ZNP-1), če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Na podlagi slednjega tako smiselna uporaba prvega odstavka 343. člena ZPP v nepravdnih postopkih ne pride v poštev in je sodišče prve stopnje neupravičeno pritožbo prve nasprotne udeleženke kot prepozno zavrglo.
dedovanje - lastnoročna oporoka - delilni načrt - skica - oporočno razpolaganje - spor o vsebini oporoke - prava volja oporočitelja - obstoj solastnine - poseg v solastninsko pravico - razpolaganje s tujim premoženjem - ničnost oporoke - delna ničnost
Iz oporoke in delilnega načrta izhaja, da je zapustnik opravil delitev na način, kot da je lastnik celotnega premoženja, čeprav je bil večji del nepremičnin v lasti tudi njegove žene kot solastnice, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oporoka v tem delu nična.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - napotki delodajalca o izvajanju del - navodilo delodajalca - obveznost delodajalca - pravni standard
Toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, ker ročnega premeščanja sodov ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce, ne glede na njihovo višino, s čimer je podano protipravno ravnanje toženke.
Pravni standard "preprostega opravila", ki delodajalca de facto odvezuje dolžnosti skrbi za varnost in zdravje pri delu, ki je prvenstveno na njem (5. člen ZVZD-1), namreč terja restriktivno uporabo zgolj v posebej banalnih okoliščinah, ko bi zahteva po dajanju navodil pri tako vsakodnevnih opravilih predstavljala zanikanje osnovnih intelektualnih in voljnih kapacitet delavcev in bila sama sebi namen.
delo z elementi delovnega razmerja - nepretrgano opravljanje dela - delo po navodilih delodajalca
Tožnica ni imela enake stopnje zavez kot jih imajo delavci v delovnem razmerju, ki ne morejo izbirati, kdaj bodo delo opravljali, ampak se podredijo organizaciji delovnega časa s strani delodajalca.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00085178
Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 44, 44/2. ZJU člen 53, 53/2, 74, 74/1, 76, 76/1, 79, 79/1. ZUP člen 31, 31/3. ZBPP člen 34, 34/2.
javni uslužbenec - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta - (ne)izpolnjevanje pogojev - sistemizacija delovnih mest
Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.
ZDCOPMD člen 3, 3/1. ZPP člen 2, 7, 7/1, 214, 214/2. ZDR-1 člen 7, 7/4, 9, 31, 31/5, 45, 126, 129.
dodatek za delovno dobo - odškodnina - trpinčenje na delovnem mestu - nadure - delovni čas - voznik tovornega vozila
Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto, kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur.
Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja.
ZFPPIPP člen 389, 389/2, 389/2-1. ZIZ člen 79, 79/1, 79/1-1.
osebni stečaj - premoženje, izvzeto iz stečajne mase - izvzem in omejitev premoženja iz stečajne mase - predmeti izvzeti iz izvršbe - poplačilo upnikov - osebno vozilo
Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je višje sodišče odločitev o izvzemu osebnega vozila iz stečajne mase sprejelo na podlagi tehtanja nastalih položajev. Poseg v položaj dolžnika in njegove žene, ki osebno vozilo nujno potrebujeta za dostop do zdravstvenih storitev in prihod v službo, bi bil tudi glede na njuno starost in siceršnji premoženjski položaj po presoji višjega sodišča nesorazmeren s pravico upnikov do poplačila. Glede na vrednost in stanje osebnega vozila namreč ni utemeljeno pričakovanje, da bi prišlo z njegovo prodajo do povečanja stečajne mase, ki bi se pomembno odrazila v premoženjski sferi upnikov, saj je potrebno pri presoji zagotavljanja najugodnejših pogojev za poplačilo upnikov upoštevati tudi stroške in trajanje stečajnega postopka.
Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.
Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00085302
ZJU člen 5, 24, 24/2, 25, 25/1, 76. ZDR-1 člen 44, 159, 159/1, 160, 161, 162, 163, 164.
dejansko opravljanje drugega dela - razlika v plači - letni dopust - varstvo pravic delavca - razporeditev - javni uslužbenec
Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca.
Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.
začasna odredba o preživnini - otroški dodatek - višina preživnine
V skladu s stališči sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo nujno preživljanje otroka, pri čemer je je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.
Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa razumno in življenjsko sprejemljivo pojasnilo, kako je ocenilo nujne življenjske stroške za mladoletnega otroka in da predlagateljica ni niti konkretizirano navajala niti ni dokazala, da so stroški samoplačniških terapij nujni za razvoj mladoletnega otroka.
tožba za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - opustitvena (negatorna) tožba - priposestvovanje nepremične stvari - presoja dobrovernosti posestnika - dobroverna lastniška posest - nedobroverna posest nepremičnine - dokazovanje nepoštenosti posestnika - običajna skrbnost povprečnega človeka - dolžnostno ravnanje posestnika - priposestvovalna doba - nastanek novih parcel - izkaz identitete med ukinjeno in novonastalo parcelo - mejnik - dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave - obseg obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje - odločitev o pravdnih stroških - predhodno vprašanje - sorazmerno majhen uspeh
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik toženki vseskozi prerekal posest spornih nepremičnin in jo pozival na ureditev spora. Tako nikakor ne zdrži trditev, da ni imela razloga, da bi pomislila na okoliščine, ki bi kazale, da sporni nepremičnini nista njeni. Če je tožnik v letu 1980 nasprotoval poteku meje in če je v letu 1986 nasprotoval toženkinemu mirnemu uživanju posesti, bi se od povprečno skrbne osebe pričakovalo, da okoliščine glede posesti in lastninske pravice preveri, pa toženka tega ni naredila. Je pa to kasneje storil tožnik. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem življenjsko, da je tožnik, ko je videl, da toženka kljub njegovim večletnim opozorilom ne namerava spoštovati njegove lastninske pravice, v letu 2007 angažiral geodeta, ki je njegove navedbe potrdil, kasneje v letu 2019 pa sprožil še sodni postopek, saj je videl, da ne bo prišlo do mirne rešitve spora.
ZZZDR člen 51, 58, 59. SPZ člen 8, 48. ZPP člen 285.
skupno premoženje zakoncev - obseg skupnega premoženja - vlaganja v tujo nepremičnino - vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca - poslovni delež kot skupno premoženje - določnost zahtevka - vrednost vlaganj v nepremičnino - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - posebno premoženje - materialno procesno vodstvo
Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča, in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar.
Določilo 48. člena SPZ velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini.
Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek.
Tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more zajeti gospodarske družbe kot samostojnega pravnega subjekta, temveč le poslovni delež na tej družbi.
Namen razjasnitvene dolžnosti sodišča je tudi preprečiti, da bi stranka prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, čeprav bi iz njenih navedb izhajalo, da bi lahko uspela.
stroški potrebni za pravdo - zahteva za povrnitev pravdnih stroškov - obrazloženost odmere stroškov - odmera stroškov na stroškovniku - vpogled v sodni spis - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - stroški za pregled listin - stroški za sestavo vloge - predpravdni stroški
krajevna pristojnost - kraj storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja
Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu. Glede na opis dejanja je razumeti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Kopru (v smislu 19. člena KZ-1).
V pritožbi nadalje izpostavljena okoliščina, da je posamezna preiskovalna dejanja opravilo Okrajno sodišče v Celju, za presojo krajevne pristojnosti sodišča ne more biti pomembna in se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno šele, ko je razpisana glavna obravnava (drugi odstavek 436. člena ZKP), do česar v konkretnem primeru še ni prišlo. Prav tako pa za presojo krajevne pristojnost niso relevante pritožbene navedbe, da je družinsko problematiko obravnaval oddelek družinskega sodstva pred Okrožnim sodiščem v Celju ter da je sodeloval CSD, enota Celje. Ob tem se ODT zmotno sklicuje tudi na razloge za prenos krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP (lažja izvedba postopka, smotrnost in ekonomičnost), pri katerem gre za poseben postopek, ki z izrekom izpodbijanega sklepa nima nič skupnega.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - ureditev stikov - stiki v korist otroka - trajanje stikov - stiki brez prenočevanja - telefonski stiki z otrokom - stiki med šolskimi počitnicami - prepoved prehoda državne meje z otrokom - stiki otroka s sorodniki - prepustitev stanovanja - ogroženost otroka - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - naknadna kontradiktornost
Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Pri izdaji začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Stališča udeležencev postopka o tem, kaj je za otroka bolj koristno, torej niso relevantna. Prav tako začasne odredbe niso sredstvo za sprotno urejanje spornih razmerij v razpadli družini, temveč je njihova izdaja omejena na primere, ko je otrok tako ogrožen, da njegova zaščita terja takojšnje ukrepanje.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - plačilni nalog za plačilo sodne takse - taksa za pritožbo zoper postopkovni sklep v nepravdnem postopku - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - neutemeljen ugovor - napačno odmerjena taksa - sklep o razveljavitvi plačilnega naloga po uradni dolžnosti - izdaja novega plačilnega naloga - stroški ugovornega postopka - stroški nepravdnega postopka - napačna pravna podlaga - odločanje o stroških po prostem preudarku - odločanje o stroških po načelu uspeha
Procesna situacija, ko je sodišče znižalo taksno obveznost, ne pomeni, da obveznost po plačilu sodne takse za zavezanko ne velja, kot tudi ne, da je z ugovorom uspela. Tudi sicer pa v nepravdnem postopku ne gre za to, kateri udeleženec/stranka bo/je uspel/a, temveč za interes udeležencev za ureditev pravnih razmerij. V nepravdnem postopku plačila stroškov ni mogoče vezati na uspeh.
Srž izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je v ugotovitvi, da pri tožniku ni izkazana kognitivna prizadetost (upad sposobnosti umevanja in razumevanja) kot posledica možganske kapi.
Izvedeni dokazi v celoti potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka, da je bil tožnik ob sklenitvi spornih pogodb sposoben oblikovati in izjaviti poslovno voljo ter razumeti njen pomen in pravne posledice.
SPZ člen 43, 45, 77. ZTLR člen 28. ZNP-1 člen 167.
sodna določitev meje - kriteriji za določitev - močnejša pravica - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje - posest - dobroverna posest - priposestvovalna doba - tek priposestvovalne dobe - začetek teka priposestvovalne dobe - družbena lastnina
Različni načini ureditve meje po zakonskem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice.
Predlagatelja zatrjujeta priposestvovanje spornega dela parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev po svojih pravnih prednikih od leta 1938 vse do leta 2016, ko naj bi nasprotna udeleženca njuni posesti pričela nasprotovati. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določila ODZ, ZTLR in SPZ. Po določilih navedenih zakonov je bilo dopustno priposestvati zasebno lastnino, zato je ključno vprašanje, ki ga pritožba pravilno izpostavlja, in ki je bilo izpostavljeno tekom postopka v vlogah predlagateljev in nasprotnih udeležencev, ali je bilo priposestvovanje dopustno v času, ko je bila parcela nasprotnih udeležencev državna oziroma družbena lastnina.
Državne in kasneje družbene lastnine ni bilo dopustno priposestvovati.
Lastninjenje družbene lastnine je potekalo postopoma na podlagi različnih zakonov za različna področja (lastninjenje podjetij, družbenih stanovanj, kmetijskih površin in gozdov, športnih objektov, denacionalizacijski postopki, ponovno vzpostavljanje agrarnih skupnosti,...) v različnih časovnih obdobjih, zaključilo pa se je s sprejetjem Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) v letu 1997.
Postavlja se tudi vprašanje, ali je podan pogoj dobrovernosti za celotno 20-letno priposestvovalno dobo.
ZGJS člen 76. ZNP-1 člen 21, 22, 42. ZPP člen 8, 238, 238/1, 260, 260/3, 263. ZVEtL-1 člen 4, 42, 43, 44, 54. ZTLR člen 12.
etažni lastniki kot sosporniki - materialni sosporniki - kršitev pravice do izjave v postopku - ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjene nepremičnine v družbeni lasti - javna infrastruktura - parkirišča
Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana.
To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik).
Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-1 prevladalo stališče, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip), zaradi česar je treba upoštevati tako namenjenost za redno rabo, ki je bila določena že ob izgradnji stavbe, kakor tudi poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča vse do leta 1997, ko je začel veljati ZLNDL. Vendar je v predmetni zadevi nasprotna udeleženka ugovarjala, da sporne parcele predstavljajo javno infrastrukturo, zato je treba ugotavljati rabo spornih parcel do leta 1993, ko je prišlo do lastninjenja javne infrastrukture po določbah ZGJS, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (in kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve).
Glede na navedeno več razlogov govori za to, da sporne parcele (parkirišča) predstavljajo javno infrastrukturo, ki je bila olastninjena leta 1993 na podlagi ZGJS, ne pa za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi, ki bi lahko bilo predmet lastninjenja leta 1997 na podlagi določb ZLNDL.
napotitev dedičev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - sporna dejstva od katerih je odvisna dedna pravica - lastnoročna oporoka - pristnost oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - datum - neveljavnost lastnoročno zapisane oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - vprašanje oporočne sposobnosti - izpodbojna domneva
Oporoka je sestavljena v zakonsko predpisani obliki, testirala pa je zapustnica, katere oporočna sposobnost se domneva. Pritožnikoma domneve oporočne sposobnosti ni uspelo izpodbiti. Posledično je sodišče njuno pravico utemeljeno ocenilo za manj verjetno.