Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost.
Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Čeprav določitev deležev ni zgolj gola računska operacija, bi morala obrazložitev ponuditi vsaj miselni tok, ki je z uporabo pravnih pravil in življenjsko-logičnega sklepanja sodišče prve stopnje vodil do konkretnih vrednosti deležev.
Če je toženec menil, da so bili podatki o opisu tožnikovega dela pomanjkljivi, kar bi lahko vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi moral toženec, upoštevajoč določbe ZUP, zahtevati že v predsodnem postopku dopolnitev dokumentacije, ne pa da je sporni opis dela sam zapolnil z ugotovitvijo "manager v restavraciji".
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij.
Glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe je ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). Velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Šlo je za nepošteno ravnanje v objektivnem smislu, zato sta tožnika, v skladu z določbo 193. člena OZ, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje.
Napačno je sodišče prve stopnje ocenilo, da je 100% povečanje predvideno za primer deložacije, ko gre za odstranjevanje stvari in oseb, temveč drugi odstavek tar. št. 8 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom govori o odstranjevanju stvari poleg oseb. Če se kakršnekoli stvari iz stanovanja sploh niso prisilno odstranjevale, izvršiteljica ne more biti upravičena do stroškov za deložacijo. Prav tako ne bi bila potrebna menjava ključavnice, če bi dolžnik, kot ta trdi, upniku oz. izvršiteljici res izročil ključe. Nazadnje pa v primeru, če je dolžnik izvršiteljico res obvestil o tem, da je nepremičnino izpraznil sam, ne bi bil potreben prihod podizvajalca s kombiniranim vozilom in delavci. Gre torej za pravno pomembne pritožbene novote, predlagan pa je tudi ustrezen dokaz z zaslišanjem.
Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da se v postopku začasne odredbe zagotavlja le kritje nujnih eksistenčnih potreb in še to le v primeru, če bi bilo njihovo zadovoljevanje brez izdaje začasne odredbe ogroženo. Začasna odredba tako ni namenjena kritju stroškov preživljanja, ki se bodo ugotavljali v rednem postopku.
Izpodbijani sklep nadalje nima razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti določilo obveznost plačevanja preživnine od vložitve predloga dalje, to je od 24. 9. 2025.
Prav tako je odločitev sodišča v delu, ko je določilo denarno kazen za primer kršitve obveznosti iz začasne odredbe, nezakonita, saj ZNP-1, izrek denarne kazni predvideva zgolj v primeru kršitve odločitve sodišča o otrokovih stikih (103. člen ZNP-1).
Toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka. Z novo odločbo namreč nista bili odpravljeni izpodbijani odločbi toženca, ki sta bili predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Razen tega je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 1. 10. 2025, kar je po datumu izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca (ki je bila izdana 12. 12. 2023). Tožnica tudi ni bila s 1. 3. 2023 (kot je to uveljavljala s tožbo) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Odločitev o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine se tako nanašajo na obdobje po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vse to pa pomeni, da v tem primeru ne gre za stanje, da bi toženec izpolnil tožbeni zahtevek. Posledično s tem tudi niso izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, da bi moral toženec tožnici povrniti stroške postopka.
Novi dolžnik ima v primeru izdaje sklepa o spremembi dolžnika le eno pravno sredstvo, tj. ugovor zoper pravno nasledstvo iz prvega odstavka 56.a člena ZIZ, s katerim lahko sklep o spremembi dolžnika (v zvezi s sklepom o izvršbi, ki ga ta sklep spreminja) izpodbija iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju ni nujno, da je imel obdolženec resen namen uresničiti svojo grožnjo, temveč je bistveno, da oškodovancem grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.
Ob pregledu pritožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila le-ta sodišču posredovana v fotokopiji ter da nima izvirnega lastnoročnega podpisa. V prvem odstavku 335. člena ZPP je določeno, da mora pritožba vsebovati taksativno določene sestavine, med katere spada tudi podpis pritožnika. Kot izhaja iz sodne prakse, mora biti podpis pritožnika izviren. V tem primeru fotokopija podpisa glede na 105. člen ZPP ne zadostuje in te pomanjkljivosti tudi ni mogoče sanirati. V postopku s pritožbo se namreč ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP).
Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Ravnanja, ki jih predlagateljica očita nasprotnemu udeležencu ne dosegajo pravnega standarda fizičnega in psihičnega nasilja. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven nasilja, ki terja in zato utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Vsako neprijetno obnašanje, partnerska nastrojenost in nesoglasja o delitvi ter uporabi skupnega premoženja še ne predstavljajo nasilja v smislu določb ZPND.
Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka v razmerju oče in hči.
Zahteva predlagateljice po dodelitvi dodatnega roka po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja zgolj poskus zavlačevanja postopka in s tem čim daljšega ohranjanja stanja, kot je bil vzpostavljen s sklepom V N 81/2025 z dne 24. 3. 2025.
Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni bilo pogojev za odstranitev nasprotnega udeleženca z naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se udeleženka po preteku več kot enega leta in potem, ko je z nasprotnim udeležencem pred delovnim sodiščem sklenila sodno poravnavo, ne more bati tako intenzivno, da bi bila potrebna izključitev nasprotnega udeleženca iz zaslišanja.
Zgolj dejstvo, da je nasprotnemu udeležencu bil izrečen ukrep prepovedi približevanja po ZPND v trajanju enega leta še ne pomeni avtomatično, da sodišče mora na podlagi istih dejstev odločiti o podaljšanju tega ukrepa.
Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan.
Določitev plačila sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
Če je stečajni postopek pravnomočno končan in ni več razlogov za nadaljevanje stečajnega postopka, je neutemeljena tudi naložitev predujma za kritje stroškov nadaljnjega teka stečajnega postopka upniku.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Samo unovčenje je v zakonu urejeno posebej in o izpolnjevanju pogojev zanj izpodbijani sklep ne govori, saj se nanj sploh ne nanaša. Če bi bila čistilna naprava prodana v nasprotju z Zakonom o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, to ne bi bilo zato, ker bi to dovoljevala II. točka izreka izpodbijanega sklepa.