Diagnoze same po sebi niso merilo za ocenjevanje invalidnosti. Naloga lečečega specialista jediagnostika in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Ko gre za vprašanje invalidnosti, je potrebno upoštevati zdravstveno stanje in delovne obremenitve v zvezi z definicijo invalidnosti, kot izhaja iz 63. člena ZPIZ-2. Sodna izvedenca sta upoštevala izvide in strokovno prepričljivo pojasnila, da so že priznane razbremenitve ustrezne.
Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 sodišča EU idr.). Ali z drugimi besedami: delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji.
Napotitev se lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku, zato poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku.
Izvršitelj je pravilno ugotovil, da dolžnika ni bilo doma, zato je pravilno priglasil stroške za neizveden rubež.
Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.
Drugo ustrezno delovno mesto je ali obstoječe delovno mesto, ki ga delodajalec ustrezno prilagodi glede na preostalo delovno zmožnost delavca, ali pa drugo prosto ustrezno delovno mesto, na katerem delavec še ni opravljal dela, ki ga delodajalec prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca.
Za zakonitost izpodbijane odpovedi bi toženka morala dokazati, da glede na tožničine omejitve pri delu in njene dejanske zadolžitve, delovnega mesta prodajalec v ribarnici (kot tudi drugih prostih ustreznih delovnih mest) ne bi mogla ustrezno prilagoditi, ker tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog, zato bi prilagoditev pomenila nesorazmerno breme za toženko, česar ni dokazala.
Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZDR-1 mora ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti le o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (na kar je bila tožnica opozorjena tako ustno kot pisno v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi); a kot določa navedeno zakonsko določilo, opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma, zato ga ima še toliko manj opustitev obvestila glede upokojitve. Če pa je tožnica sporazum podpisala kljub vedenju, da nima dovolj informacij glede njene upokojitve, pa mora sama nositi posledice lastne neskrbnosti (drugi odstavek 46. člena OZ).
Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti tožnice je z vidika izobrazbenega pogoja treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 33. člena ZDR-1.
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da toženka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožbe. Šele ko bi tožeča stranka doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje vročilo delni umik tožbe toženi stranki in če bi se z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe skupaj s stroškovno posledico. Postopek je bil ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožeči stranki plačilo stroškov postopka tožene stranke.
Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti ne gre za retroaktivnost oz. uporabo kasnejšega ZPotK-2, ampak gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče je torej le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oz. bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, kot tudi za njihove pravne posledice, torej nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ).
Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.
Udeleženka se ne more zdraviti doma, ker bolezni zaradi bolezensko hudo motene presojo realnosti ne priznava in jemanje zdravil aktivno zavrača celo v oddelku pod posebnim nadzorom.
Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.
Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna.
Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.