Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.
Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.
V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.
Vendar ne glede na to je poudariti, da se pravni pouk obdolžencu o privilegiju zoper samoobtožbo ne razteza na opravljen preizkus alkoholiziranosti in tudi ne na kasneje odrejen strokovni pregled obdolžencu. V danem primeru namreč gre za ugotavljanje količine alkohola v krvi oziroma s tem namenom za odvzem in pregled vzorcev krvi in urina, ki se jih v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, sme opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se ga pregleda, razen če bi zaradi zdravniškega dejanja nastala škoda za zdravje obdolženca, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Sodišče je bilo s smrtjo tožnice seznanjeno in je tudi pridobilo smrtovnico, vendar v sodbi ni navedlo, da po pokojni tožnici, ki ne more biti pravdna stranka, kot tožeča stranka nastopajo dediči po njej. Ker se sodba glasi na osebo, ki ne more biti pravdna stranka, je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je odpravljiva (postopek se lahko nadaljuje z dediči), a sme glede na četrti odstavek 354. člena ZPP to pomanjkljivost odpraviti le sodišče prve stopnje sámo.
Tožnika sta v pritožbi navedla številna relevantna dejstva, da vzrok za opustitev procesnega dejanja ni bil opravičljiv in bi zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo toženka lahko preprečila ob zadostni skrbnosti, ob upoštevanju njenih osebnih lastnosti in okoliščin na njeni strani. Vsa ta sporna dejstva terjajo razpis naroka, na katerem bo treba izvesti dokaze, na podlagi katerih bo šele moč presoditi, ali je zdravstveno stanje povzročilo zamudo, ki je toženka kljub zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.
In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.
SEU je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo VS RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 77. člena SPZ ter svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke.
Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da naj bi osumljeni A. A. očitano kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) storil na škodo predsednice Okrožnega sodišča v ***, ki je v preteklosti sodniško funkcijo opravljala na Okrajnem sodišču v ***, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v ***, utemeljuje zaključek, da je podana okoliščina, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnila okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v ***, kjer je bil vložen predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja zoper osumljenca.
Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka.
Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.