Toženec, ki je na vozilu zavarovanca tožeče stranke s storitvijo kaznivega dejanja povzročil premoženjsko škodo v višini 4.984,44 EUR, mora na podlagi subrogacije skladno s prvim odstavkom 963. člena OZ povrniti tožeči stranki izplačano zavarovalnino, skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do vložitve tožbe.
napačna uporaba materialnega prava - učinek sodne poravnave - obvezno avtomobilsko zavarovanje - zavarovanje splošne odgovornosti - motorno vozilo kot delovni stroj - prosta presoja dokazov v pravdnem postopku
Premikanje vozila ni bilo ključnega pomena, saj je za odločitev, ali je podano kritje iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, pomembno le, kakšno funkcijo je v trenutku nesreče opravljalo vozilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pa je v konkretnem primeru vozilo opravljalo delovno funkcijo in ne prometne, ki je krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Odgovornost iz obveznega avtomobilskega zavarovanja tako ni izključena, ker se vozilo ni premikalo, kot sodišču napačno v pritožbi očita tožeča stranka, temveč ker ni opravljalo prometne ampak delovno funkcijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027220
OZ člen 3, 5. ZPP člen 7, 212.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - nastanek škode - poštenost ravnanja - odprava škode - popis del - specifikacija računa - obračun del - dokazno breme tožnika
Med strankama je bilo ob nastopu zavarovalnega primera dogovorjeno, da tožnik po popisu škode sam poišče izvajalca za njeno odpravo in od zavarovalnice zahteva refundacijo plačanega zneska. Bistvo spora je v višini s strani izvajalca obračunanih del, ki po oceni toženke odstopajo od običajne vrednosti sanacije primerljivih poškodb po oceni njihovega cenilca oziroma glede na cene obrtne zbornice. Ker morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izvrševanju svojih pravic ravnati pošteno, je, ob večjem razhajanju med s strani tožnika pridobljenim računom za opravljena dela in njihovo vrednostjo po oceni zavarovalnice, tožnikovo dokazno breme, da izkaže, kaj zajemajo po računu obračunana in plačana dela. Ker specifikacije slednjih ni predložil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
V obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba splošnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ. Gre namreč za povračilni zahtevek, ki temelji na premoženjskem zavarovanju, točneje, obveznem zavarovanju v prometu. Iz ustaljenega stališča v sodni praksi VS RS izhaja, da povračilni zahtevki zavarovalnic (v praksi t.i. regresni zahtevki), s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji zavarovanja, zastarajo v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti.
Takšna obveznost pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje takšne obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, takšna terjatev zastara v času, ki na splošno velja za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, torej v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ). Za odločitev o pritožbi je torej bistvena ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi (sicer res) za regresno terjatev tožnice do toženke iz prvega odstavka 188. člena OZ, ki pa temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe. V obravnavani zadevi sta zavarovalno pogodbo kršila tako zavarovanec tožnice, kot tudi zavarovanec toženke, odškodnino pa je na pogodbeni podlagi v celoti plačala tožnica, s tem pa so nanjo po zakonu prešle zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli (so)odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. v zvezi z prvim odstavkom 336. člena OZ), v takšni situaciji pa velja za zahtevek solidarnega dolžnika, ki je plačal več, kot zanaša njegov delež (za zahtevek ene od odgovornih zavarovalnic), zastaralni rok treh let.
Drži sicer, da permanentno zavarovanje ni enako večletnemu zavarovanju, kjer je znan konec zavarovalnega obdobja, vendar to ne pomeni, da pri sklenitvi trajnega zavarovanja zavarovalnica strankam že ob pričetku prvega zavarovalnega leta ne more ponuditi popusta, če bodo temu zavarovanju ostale zveste več let in ga vsaj enkrat obnovile. Ker je toženka soglašala s popustom za večletno zavarovanje, se je morala zavedati, da bo v primeru, ko bo to trajalo zgolj eno leto, razliko med nižjo premijo in enoletno premijo morala vrniti.
zahtevek za plačilo odškodnine - nova škoda - AO plus zavarovanje - zavarovalna vsota - izčrpanje zavarovalne vsote - valorizacija zavarovalne vsote - res iudicata - obstoj dogovora o valorizaciji zavarovalne vsote - obvezno zavarovanje v prometu
Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja (B2), ki so sestavni del zavarovalne police 10 N002028 (B1), valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena. Tudi iz same police ne izhaja, da bi bil tak dogovor sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanja ne valorizira.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00026064
ZPP člen 7, 212. OZ člen 921.
zavarovalni primer - škodni dogodek - plačilo zavarovalne vsote - življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje za primer smrti - smrti zaradi utopitve - nezgoda - nezgodna smrt - pojem nezgode - pojem nezgode po splošnih zavarovalnih pogojih - dokazno breme - prevalitev dokaznega bremena - pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje - vzrok zavarovalnega primera - bolezen - dokazni standard prepričanja - nadpolovična verjetnost
V primeru, ko vzroka škodnega dogodka (zaradi pomanjkanja podatkov) ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, zadošča, da ga stranka (na kateri je materialno dokazno breme za to dejstvo) dokaže z več kot 50 % verjetnostjo, kar pa v konkretni pravdi tožnici ni uspelo. Tožnica sicer v pritožbi pravilno opozarja, da izvedenec medicinske stroke ni z najvišjo stopnjo materialne resnice ugotovil, da je prišlo do smrti v vodi (utopitve) zaradi predhodnega bolezenskega dogodka, kar je trdila toženka, kar pa za odločitev v tej zadevi (oziroma o njenem tožbenem zahtevku) ni bistveno. Ključno je, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je verjetnost, da je šlo za nezgodo, manjša od 50 %.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00027176
Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 12, 12/1, 13, 13/3. ZOZP člen 7, 7/1, 17.
odškodninski spor - zavarovalna pogodba - obvezno avtomobilsko zavarovanje - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pravica do odškodnine - izguba zavarovalnih pravic - izguba pravic iz obveznega zavarovanja - alkoholiziranost voznika - zavarovanec kot oškodovanec - lastnik avtomobila - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - soprispevek oškodovanca - nične določbe splošnih pogojev - pravica do regresa - sopotnik kot oškodovanec
V skladu s 17. členom ZOZP pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo voznik vozila, zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda za škodo na stvareh, in oškodovanci iz tretjega odstavka tega člena. Samo ti zahtevki so lahko izključeni oziroma nimajo zavarovalnega kritja, vse druge osebe so oškodovanci iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma tretje osebe. Ker se zavarovanje prenaša z vozilom, je lastnik vozila, ko je sopotnik v lastnem vozilu, oškodovanec in ima pravico zahtevati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo. Njegova škoda na stvareh pa je po drugem odstavku 17. člena ZOZP izključena. Navedena določba je torej v skladu s 1. točko 12. člena Direktive 2009/103/ES. Ostane odgovor na vprašanje, kaj pomeni izguba zavarovalnih pravic iz 7. člena ZOZP oziroma iz tu obravnavanih zavarovalnih pogojev toženke. Že prvi odstavek 7. člena jasno pove, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Ker se v obravnavanem primeru voznik ni ravnal po zakonu in je vozil vinjen, ima toženka po 7. členu ZOZP pravico do regresa v višini kot jo določa ta člen. Ne sme pa zavrniti zavarovalnega kritja tožniku kot oškodovancu. Stališče sodne prakse je, da je treba varovati oškodovanca, čeprav je to zavarovalec, zavarovanec ali lastnik vozila (zavarovalna polica v prilogi B 1), ki pa ni krivi voznik. Zato se v primerih, kot je tu obravnavani, odgovornost sopotnika oziroma tretje osebe kot oškodovanca iz prometne nesreče presoja po splošnih pravilih civilne odgovornosti v okviru soprispevka.
Ob jasnih pogodbenih določilih, da je obveznost, da je predmet lizinga zavarovan ves čas trajanja lizinga, v celoti na tožencu, in dejstvu, da do prenosa predmeta lizinga na tretjo osebo/kupca ni prišlo oziroma da pogodba ni bila razvezana, se odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna. Toženec, ki se je s podpisom dogovora strinjal, da kupec vozilo prevzame v uporabo, še preden se je izpolnil pogoj, s katerim bi bila pogodba razvezana, je prevzel rizik, za katerega po zgoraj povzetih splošnih pogojih odgovarja izključno sam.
Ker iz zavarovalne police ter splošnih in skupnih določil Splošnih pogojev ni razvidno, ali je bila plinska peč zavarovana na novo ali na dejansko vrednost, je sodišče odgovor na izpostavljeno vprašanje utemeljeno iskalo v določbah, ki (specialno) urejajo izplačilo zavarovalnine pri strojelomnem zavarovanju instalacij.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024452
ZOZP člen 7, 7/3, 7/3-2.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovalna pogodba - kršitev zavarovalne pogodbe - vožnja brez vozniškega dovoljenja - odgovornost za prometno nesrečo - kršitev cestnoprometnih predpisov - izsiljevanje prednosti
Tožena stranka je vozila brez vozniškega dovoljenja in zavarovalnica toži na odškodnino zaradi kršitve zavarovalne pogodbe po 7. členu ZOZP. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi oškodovanec, ki je vozil po prednostni cesti, vozil z nedovoljeno hitrostjo in s tem prispeval k nastanku prometne nesreče. Toženec je prišel iz neprednostne ceste in izsilil prednost vozniku po prednostni cesti. Izpodbijana odločitev, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, ker je podana odgovornost tožene stranke, je zato pravilna.
zavarovalna pogodba - zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja in nadzora - poklicna odgovornost - razlaga pogodbe - jasna pogodbena določila - nejasna pogodbena določila - nejasna določila v posebnih primerih - načelo vestnosti in poštenja - sporna pogodbena določila - nično pogodbeno določilo - izključitev odgovornosti
Četudi bi bilo na podlagi trditev tožene stranke in povzetih izpovedb moč sklepati, da je bila krita le "upravljalska" odgovornost, izključena pa "strokovna", "poklicna", je bilo med strankama ob sklepanju pogodbe očitno kljub temu nejasno (oziroma sta si to razlagali vsaka po svoje), kaj so bili konkretni dogovorjeni zavarovani riziki, glede na to, da so zavarovane osebe (med njimi tožnik) po svoji funkciji v banki opravljale praktično izključno "upravljalsko", odločevalsko funkcijo, kar je tudi bistvo vodstvenih in vodilnih delavcev (kakor se glasi naslov police), četudi je bila ta tudi strokovna, saj je šlo za bančne posle (kreditiranje).
Nobenega razumnega razloga ni, da bi stranka ne imela možnosti uveljavljati svoj zavarovalni zahtevek znotraj istega roka, če pride do podaljšanja pod drugimi pogoji (kot v konkretnem primeru), kot v primeru, če do podaljšanja ne pride. Z drugačno razlago bi bilo dejansko zavarovanje izključeno oz. omejeno (pod novimi pogoji) za nazaj, kar pa ni dopustno.
regresni zahtevek - izguba zavarovanih pravic - prometna nesreča - zapustitev kraja prometne nesreče - zapustitev kraja nesreče brez posredovanja podatkov - splošni zavarovalni pogoji
Toženec bi ob skrbnem ravnanju lahko pričakoval, da je do prometne nesreče lahko prišlo, ker bi moral spremljati dogajanje za seboj in tudi preveriti, ali je zaradi njegove protipravne vožnje ob prehitevanju prišlo do prometne nesreče oziroma do škodnih posledic na oškodovančevem vozilu. Na teh argumentih sodišče prve stopnje tudi gradi tezo o toženčevi odgovornosti oziroma izgubi zavarovanega kritja, ker je zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00022970
OZ člen 926, 926/1, 926/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
avtomobilsko zavarovanje - zavarovalna pogodba - omejitev zavarovalnega kritja - pravica do izjave v postopku
Tožnica v pritožbi povsem utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih pravno odločilnih ugovorov ni opredelilo. S tem je po presoji sodišča druge stopnje kršilo predvsem njeno pravico do izjave v postopku (obveznosti stranke, da navede razloge v smeri utemeljitve zahtevka ali utemeljitve ugovorov, s katerimi zahtevku nasprotuje, ustreza dolžnost sodišča, da se o teh ugovorih v razlogih odločbe izreče). Pritožba pravilno povzema, da se sodišče prve stopnje v sklopu obrazložitve ni dolžno opredeliti do vseh trditev pravdnih strank, se je pa dolžno opredeliti do tistih, ki so v zadevi odločilne.
Za opredelitev, katere trditve so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je vprašanje (in odgovor nanj), ali je omejitev zavarovalnega kritja, ki ni določena na polici, pravno veljavna ali ne, v zadevi zagotovo bistveno. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo oziroma svojega stališča (ob upoštevanju petega odstavka 926. člena OZ) tožnici ni pojasnilo, čeprav je omejitev zavarovalnega kritja po posebnih pogojih zavarovanja upoštevalo v škodo tožnice. S takšnim nezakonitim postopanjem, s katerim tožnici ni bila dana možnost (enakopravnega) obravnavanja pred sodiščem, je sodišče prve stopnje storilo (v pritožbi smiselno zatrjevano) procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim ravnanjem je poseglo tudi v strankino pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024133
OZ člen 168, 168/2, 179, 179/1, 943, 943/1. ZPP člen 154, 154/1.
pravična denarna odškodnina - zlom vretenca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - bodoče telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - starost oškodovanke ob nezgodi - sodna praksa - delno plačilo odškodnine - valorizacija odškodnine - premoženjska škoda - splošni pogoji zavarovanja AO plus - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - odškodninski zahtevek - pravdni stroški po uspehu
Splošni pogoji toženke izrecno določajo, da je zavarovalno kritje omejeno izključno na povrnitev nepremoženjske škode zavarovancu oziroma v primeru njegove smrti na povrnitev pogrebnih stroškov njegovim svojcem. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova premoženjske škode.
Toženka (zavarovalnica) je prišla v zamudo z izplačilom odškodnine že po izteku 14-dnevnega roka od prejema obvestila iz 943. člena OZ, in ne šele po tem, ko je tožnici poslala poravnalno ponudbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024724
OZ člen 82, 174, 179, 299, 942. ZPP člen 216.
AO plus zavarovanje - nezgodno zavarovanje - odmera denarne odškodnine - nepremoženjska škoda - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - tuja pomoč - prosti preudarek - nihajna poškodba vratu - nateg vratnih mišic - poškodba glave - udarnina glave - poškodba gležnja - dnevno nadomestilo - določila splošnih pogojev - razlaga določb splošnih pogojev - aktivno zdravljenje - izboljšanje zdravstvenega stanja - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 4.700 EUR odškodnine.
Tožnik je potreboval eno uro pomoči na dan. O urni postavki pomoči je sodišče odločalo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP, ki glede na obstoječo sodno prakso znaša med 4 in 6 EUR.
Pri izračunu priznanih potnih stroškov se v skladu z novejšo sodno prakso priznava znesek 0,37 EUR in ne znesek 0,18 EUR za km.
Tožniku pripada izplačilo dnevnega nadomestila. Glede na pravilno tolmačenje 3. točke osmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, ki določajo, da aktivno zdravljenje pomeni vso terapijo, ki se izvaja kontinuirano in predstavlja postopke za dokumentirano izboljšanje zdravstvenega stanja po poškodbi, gre tožniku dnevno nadomestilo tudi za čas zdravljenja prilagoditvene motnje, ko je za ublažitev te motnje štiri mesece jemal zdravila.
V skladu z 944. členom OZ je mogoče izključiti odgovornost zavarovalnice le v primeru, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec zavarovalni primer povzročil namenoma ali s prevaro. Določba Splošnih zavarovalnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje povzroči strokovno napako naklepno ali z veliko malomarnostjo, ni v skladu z 944. členom OZ.
prirejena prometna nesreča - trditveno in dokazno breme
Tožnik je v postopku moral dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na navajan način ter da je v njem nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo, medtem, ko je bilo dokazno breme o insceniranosti prometne nesreče na toženki.
nezgodno zavarovanje - zavarovalna pogodba - namerna povzročitev škode - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo - prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve - status kmeta
Dnevno nadomestilo namreč pripada zavarovancu, če je bil zaradi nezgode prehodno nesposoben za opravljanje rednih delovnih nalog. Za uveljavljanje le-tega je potrebno predložiti dokazilo o začasni nezmožnosti za delo, delo na kmetiji po upokojitvi pa v redno delo ne sodi in zato tožeči stranki ne gre dnevno nadomestilo za čas od upokojitve dalje.
Pri permanentnih zavarovanjih v skladu z določbo drugega odstavka 946. člena OZ pogodba preneha z dnem zapadlosti naslednje premije pod pogojem, da je zavarovanec pravočasno (najmanj tri mesece prej) o odstopu od pogodbe obvestil zavarovalnico, pri dolgoročnih zavarovanjih pa je v skladu s določbo tretjega odstavka 946. člena OZ možen odstop od zavarovanja oziroma njeno razdrtje šele po preteku treh let od sklenitve zavarovanja z odpovednim rokom šest mesecev.