CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00022970
OZ člen 926, 926/1, 926/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
avtomobilsko zavarovanje - zavarovalna pogodba - omejitev zavarovalnega kritja - pravica do izjave v postopku
Tožnica v pritožbi povsem utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih pravno odločilnih ugovorov ni opredelilo. S tem je po presoji sodišča druge stopnje kršilo predvsem njeno pravico do izjave v postopku (obveznosti stranke, da navede razloge v smeri utemeljitve zahtevka ali utemeljitve ugovorov, s katerimi zahtevku nasprotuje, ustreza dolžnost sodišča, da se o teh ugovorih v razlogih odločbe izreče). Pritožba pravilno povzema, da se sodišče prve stopnje v sklopu obrazložitve ni dolžno opredeliti do vseh trditev pravdnih strank, se je pa dolžno opredeliti do tistih, ki so v zadevi odločilne.
Za opredelitev, katere trditve so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je vprašanje (in odgovor nanj), ali je omejitev zavarovalnega kritja, ki ni določena na polici, pravno veljavna ali ne, v zadevi zagotovo bistveno. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo oziroma svojega stališča (ob upoštevanju petega odstavka 926. člena OZ) tožnici ni pojasnilo, čeprav je omejitev zavarovalnega kritja po posebnih pogojih zavarovanja upoštevalo v škodo tožnice. S takšnim nezakonitim postopanjem, s katerim tožnici ni bila dana možnost (enakopravnega) obravnavanja pred sodiščem, je sodišče prve stopnje storilo (v pritožbi smiselno zatrjevano) procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim ravnanjem je poseglo tudi v strankino pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024133
OZ člen 168, 168/2, 179, 179/1, 943, 943/1. ZPP člen 154, 154/1.
pravična denarna odškodnina - zlom vretenca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - bodoče telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - starost oškodovanke ob nezgodi - sodna praksa - delno plačilo odškodnine - valorizacija odškodnine - premoženjska škoda - splošni pogoji zavarovanja AO plus - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - odškodninski zahtevek - pravdni stroški po uspehu
Splošni pogoji toženke izrecno določajo, da je zavarovalno kritje omejeno izključno na povrnitev nepremoženjske škode zavarovancu oziroma v primeru njegove smrti na povrnitev pogrebnih stroškov njegovim svojcem. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova premoženjske škode.
Toženka (zavarovalnica) je prišla v zamudo z izplačilom odškodnine že po izteku 14-dnevnega roka od prejema obvestila iz 943. člena OZ, in ne šele po tem, ko je tožnici poslala poravnalno ponudbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024724
OZ člen 82, 174, 179, 299, 942. ZPP člen 216.
AO plus zavarovanje - nezgodno zavarovanje - odmera denarne odškodnine - nepremoženjska škoda - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - tuja pomoč - prosti preudarek - nihajna poškodba vratu - nateg vratnih mišic - poškodba glave - udarnina glave - poškodba gležnja - dnevno nadomestilo - določila splošnih pogojev - razlaga določb splošnih pogojev - aktivno zdravljenje - izboljšanje zdravstvenega stanja - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 4.700 EUR odškodnine.
Tožnik je potreboval eno uro pomoči na dan. O urni postavki pomoči je sodišče odločalo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP, ki glede na obstoječo sodno prakso znaša med 4 in 6 EUR.
Pri izračunu priznanih potnih stroškov se v skladu z novejšo sodno prakso priznava znesek 0,37 EUR in ne znesek 0,18 EUR za km.
Tožniku pripada izplačilo dnevnega nadomestila. Glede na pravilno tolmačenje 3. točke osmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, ki določajo, da aktivno zdravljenje pomeni vso terapijo, ki se izvaja kontinuirano in predstavlja postopke za dokumentirano izboljšanje zdravstvenega stanja po poškodbi, gre tožniku dnevno nadomestilo tudi za čas zdravljenja prilagoditvene motnje, ko je za ublažitev te motnje štiri mesece jemal zdravila.
V skladu z 944. členom OZ je mogoče izključiti odgovornost zavarovalnice le v primeru, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec zavarovalni primer povzročil namenoma ali s prevaro. Določba Splošnih zavarovalnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje povzroči strokovno napako naklepno ali z veliko malomarnostjo, ni v skladu z 944. členom OZ.
prirejena prometna nesreča - trditveno in dokazno breme
Tožnik je v postopku moral dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na navajan način ter da je v njem nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo, medtem, ko je bilo dokazno breme o insceniranosti prometne nesreče na toženki.
nezgodno zavarovanje - zavarovalna pogodba - namerna povzročitev škode - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo - prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve - status kmeta
Dnevno nadomestilo namreč pripada zavarovancu, če je bil zaradi nezgode prehodno nesposoben za opravljanje rednih delovnih nalog. Za uveljavljanje le-tega je potrebno predložiti dokazilo o začasni nezmožnosti za delo, delo na kmetiji po upokojitvi pa v redno delo ne sodi in zato tožeči stranki ne gre dnevno nadomestilo za čas od upokojitve dalje.
Pri permanentnih zavarovanjih v skladu z določbo drugega odstavka 946. člena OZ pogodba preneha z dnem zapadlosti naslednje premije pod pogojem, da je zavarovanec pravočasno (najmanj tri mesece prej) o odstopu od pogodbe obvestil zavarovalnico, pri dolgoročnih zavarovanjih pa je v skladu s določbo tretjega odstavka 946. člena OZ možen odstop od zavarovanja oziroma njeno razdrtje šele po preteku treh let od sklenitve zavarovanja z odpovednim rokom šest mesecev.
Tožnica utemeljeno opozarja, da sta relevantni določbi splošnih pogojev glede posledic neplačila premije smiselno povzeti po kogentni določbi 937. člena OZ, ki razdrtje zavarovalne pogodbe pogojuje z aktivnostjo zavarovalnice iz tretjega in četrtega odstavka 937. člena OZ. Sankcija za neplačilo premije ni prenehanje pogodbe, temveč le prenehanje obveznosti zavarovalnice. Pogodba formalno še vedno velja, saj se z naknadnim vplačilo obveznost zavarovalnice ponovno vzpostavi.
razlaga splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje - pojem uporaba vozila - ugovor neobstoja zavarovalnega kritja - ugovor zastaranja - motorno vozilo kot delovni stroj
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova dnevnega nadomestila zoper toženko nastala šele ob zaključku zdravljenja.
Kot prostovoljni gasilec (čeprav neoperativni in uradno ne na intervenciji) bi tožnik moral poznati pravila gasilskega delovanja in bi zato lahko pričakoval, kar velja tudi za običajnega laika, da se zaradi neuporabe gasilske opreme izpostavlja veliki nevarnosti in možnosti poškodbe. Ker je ta rizik zavestno sprejel in ni sledil povelju vodje akcije, katerega nedopustnega ravnanja ni izkazal, je podan izključitveni razlog iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024089
OZ člen 174, 174/2. ZOZP člen 18, 18/1. ZPP člen 214, 214/2. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/1, 193/2.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno avtomobilsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - invalidska pokojnina - aktivna legitimacija - škoda, povzročena s prometno nesrečo - bodoča škoda - pravna dejstva nastala pred uveljavitvijo zakona - retroaktivna uporaba predpisa - prepoved retroaktivnosti - finančni interes - jasna določba - uporaba določil zakona
Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode (povzročene tožeči stranki) uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika. Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2012, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o končni odmeri invalidske pokojnine dne 10. 6. 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je zadevno pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, se zanj ne uporabljata z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni drugi odstavek 193. člen ZPIZ-2, tako da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povrnitve vtoževane škode iz naslova izplačane invalidske pokojnine od tožene stranke.
Iz pojasnila v Predlogu je mogoče sklepati, da se določili dodanega 190.a člena in spremenjenega drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 uporabljata le za škodne dogodke, ki so nastali po njuni uveljavitvi 1. 1. 2016, saj je predvideno, da se finančni interesi zavarovalnic upoštevajo pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Po naravi stvari pa pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prilagoditev zavarovalnih premij za več let nazaj ni mogoča.
Po določbi prvega odstavka 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen, in sicer preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker je po prvem odstavku 18. člena ZOZP tožeča stranka upravičena do poplačila iz zavarovanja obvezne avtomobilske odgovornosti šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov neposrednih oškodovancev, tožeča stranka pa ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožene stranke, da oseba, ki je bila poškodovana v konkretni prometni nesreči, še ni bila poplačana, tožničin tožbeni zahtevek iz tega razloga materialnopravno ni utemeljen (in ne zaradi nezapadlosti zahtevka). V konkretnem primeru torej niso podani vsi dejanski elementi za uporabo določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00023246
ZOR člen 360, 360/1, 361, 376, 376/1. ZUE člen 13, 13/4. ZPP člen 214, 214/1, 286. ZOZP člen 18. OZ člen 1060.
prometna nesreča - odškodnina - nepremoženjska škoda - poškodbe sopotnika v vozilu - zavarovalna vsota - mesečna renta - izgubljeni dohodek - avtomobilsko zavarovanje - izčrpanje zavarovalne vsote - zavarovalna pogodba - zastaranje odškodninske obveznosti - zaključek zdravljenja - objektivni zastaralni rok - nova škoda - sukcesivno nastajajoča škoda - nesporna dejstva - prepozne trditve
Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.
OZ člen 931, 932, 933, 935, 953, 953/1. ZPP člen 8.
premoženjsko zavarovanje - omejitev zavarovanih nevarnosti - izključitev obveznosti zavarovalnice - prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti - dokazna ocena - dokaz z izvedencem
Tožnik je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.
Zato je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi še drugega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki bi naj izračunal sile ob trčenju na tožnikovo telo, saj glede na ugotovitve izvedencev ni mogoče točno povedati, kaj bi se s tožnikom zgodilo, v kolikor bi bil pripet z varnostnim pasom. Nenazadnje bi v tem primeru šlo le za hipotetično ugotavljanje dejstev, ki jih s stopnjo gotovosti ni mogoče ugotoviti.
ZPP člen 7, 7/1, 213, 213/1, 254, 254/3, 285. ZOZP člen 7, 7/2.
izvedensko mnenje - nov izvedenec - ponovitev dokazovanja z izvedencem - nepotreben dokaz z izvedencem - povzročitev prometne nesreče - izguba zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti - regresna tožba zavarovalnice - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zapustitev kraja prometne nesreče - domneva alkoholiziranosti zavarovanca - materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pravočasne navedbe - pravočasen dokazni predlog - popolna ugotovitev dejanskega stanja
Ker bi bil tudi vsak drugi izvedenec pri izračunavanju hitrosti omejen z razpoložljivimi podatki, angažiranje novega izvedenca ni smiselno. Ponovitev dokazovanja z izvedencem bi bila potrebna zgolj v primeru nepopolnega, nejasnega izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma v pravilnost izdelanega mnenja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00022034
ZGD-1 člen 263, 265.
odškodninska odgovornost poslovodstva - zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora družbe - poklicna odgovornost - splošni pogoji za zavarovanje - zavarovalna polica - obseg zavarovanja - vsebina pogodbenega določila - klavzula - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - izključitveni razlog za zavarovalno kritje - izključitvena klavzula - razlaga pojma - sporna določila - nejasno določilo - razlaga spornih določil - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenikov - vodstvo družbe - član uprave - odgovornost članov uprave - vodenje poslov družbe - sklenitev kreditne pogodbe - zavarovanec - zavarovana oseba
Drugi odstavek 263. člena ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe, torej tudi članov uprave. Določa, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Naloga članov uprave je vodenje družbe in vodenje poslov. Vodenje poslov lahko prenesejo na nižje ravni organizacije družbe, pri čemer se v tem primeru odgovornost uprave zoži na ustrezno izbiro delavcev, ki prevzamejo naloge, na to, da imajo delavci ustrezna navodila, pa tudi na nadzor nad opravljanjem prenesenih nalog, ne odgovarja pa za ravnanja sodelavcev, saj ti niso njeni izpolnitveni pomočniki.
ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ.
Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine.
Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala.
Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.