Pritožnica se v pritožbi sklicuje na odločbo VS RS II Ips 331/2013, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da dejstvo, da voznik o prometni nezgodi ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Vendar pa je izmikanje preiskavi pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.
Splošni in posebni zavarovalni pogoji so del pogodbene vsebine. Če se v posameznem primeru ne ujemajo s pogodbenimi določili police, se šteje, da sta stranki to določilo izključili, in obvelja določilo v polici. Pomen zavarovalne police je prav v tem, da so v njej na kratko povzeti ključni pogoji sicer kompleksnih in obsežnih zavarovalnih pogodb, tako da ključne pogoje zavarovalne pogodbe razumejo tudi stranke oziroma zavarovalci. Te bistvene pogoje zavarovalne pogodbe določa prvi odstavek 926. člen OZ, ki določa kot bistveno sestavino tudi zavarovalno vsoto. Iz tega razloga bi morala biti tudi njena omejitev neposredno razvidna iz zavarovalne police, zato omejitev zavarovalne vsote v "povzetkih kritij" ne zadošča in ni pravno veljavna v skladu s petim odstavkom 926. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00036591
OZ člen 69. ZPP člen 212, 214, 214/1, 214/2.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - pasivna stvarna legitimacija - zastopanje pravne osebe - upravičenje za zastopanje - pooblastilo za sklenitev pogodbe - priznana dejstva - trditveno in dokazno breme
Na toženi stranki je trditveno (in dokazno) breme, da je bil zakoniti zastopnik edini upravičen za sklepanje zavarovalnih pogodb pri toženi stranki, oziroma da oseba, ki je pri toženi stranki vodila vozni park, za podpis pogodb ni imela pooblastila, oziroma da ta oseba pogodb ni podpisala.
Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je o nesreči obvestil leasingodajalca in klicni center tožnice ter podal vse podatke v zvezi s prometno nesrečo, vozilom in svoje podatke, ter se na kraju nesreče zadržal več kot eno uro, dokazal, da ni zapustil kraja nesreče, ne da bi podal ustrezne podatke in je tudi dokazal, da je bil utemeljeno prepričan, da mu policije ni potrebno obvestiti.
Upoštevaje nadaljnje neizpodbijane ugotovitve, da se je toženec v naslednjih dneh po prometni nesreči zglasil pri ...ter pri njej uredil vse v zvezi z vozilom, izpolnil vse podatke in dokazal, kje se je nahajal pred nesrečo in po nesreči ter da je po nesreči ostal na kraju nesreče še več kot eno uro, je glede na vse te okoliščine, ki jih pritožba ne izpodbija, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, da je dokazal s svojim ravnanjem, da ni preprečil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, da je torej izpodbil domnevo alkoholiziranosti in ni kršil pogodbenih obveznosti v zvezi s sklenjenim zavarovanjem in zavezujočimi Pogoji AO-01/16 in Pogoji AK-01/16 ter tudi ni prekršil določb 7. člena ZOZP.
Tretji odstavek 925. člena OZ določa, da se, če zavarovalnica v 8 dneh ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 30. člena OZ, po katerem molk naslovnika (razen v dveh posebej določenih primerih) ne pomeni, da sprejema ponudbo.
Ker pogodbeno določilo ni bilo sporno, bi ga sodišče moralo uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), in sicer, da je zavarovalna pogodba sklenjena, če zavarovalnica (tožeča stranka) v 8 dnevnem roku od prispetja ponudbe k zavarovalnici, le te ne odkloni.
Ker toženec ni izpolnil pogodbeno dogovorjene obveznosti, to je plačila zavarovalnih premij (921. člen OZ), jih je dolžan plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povzročitev prometne nesreče - regres zavarovalnice - krivdna odškodninska odgovornost - prištevnost - stanje neprištevnosti v času škodnega dogodka - stanje prehodne nerazsodnosti - mešano naključje - odgovornost za mešano naključje - prepovedane droge - materialna resnica
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec v stanje akutne psihoze spravil z jemanjem marihuane, se ne more ekskulpirati po drugem odstavku 136. člena OZ. Da je jemanje marihuane lahko zdravju nevarno in je zato prepovedano, je splošno znano dejstvo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za terjatve tožeče stranke velja triletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 357. člena OZ, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah ter tako delno ugodilo ugovoru zastaranja, in sicer za tiste terjatve tožeče stranke, ki so zapadle v plačilo pred 11.12.2014. Zmotno je stališče tožene stranke, da "mesečne terjatve" iz naslova plačila zavarovalnih premij podležejo pravilom o zastaranju periodičnih terjatev ter da bi se zato moral uporabiti enoletni zastaralni rok iz 355. člena OZ.
Ker je bila dinamika plačevanja obrokov premij ter višina le-teh toženi stranki popolnoma znana in določena v splošnih pogojih pogodb, kar tožena stranka ni zanikala, ne more uspeti s trditvami, da ni vedela za svojo plačilno obveznost, ker računov oziroma položnic ni prejela ter da zato ni mogla biti v plačilni zamudi in ni dolžna plačati zakonske zamudne obresti do prejema sklepa o izvršbi. Tožena stranka je navsezadnje prvih nekaj obrokov premij poravnala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034972
OZ člen 352, 357, 357/1, 357/2, 921, 922. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba - premoženjsko zavarovanje - bistvene sestavine - zavarovalna pogodba - zastaranje terjatve iz zavarovalne pogodbe - ugovor zastaranja - zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - objektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - splošni zavarovalni pogoji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavarovalni primer - škodni dogodek - vihar - toča - poškodovanje stvari - nevarnost - zavarovalni riziko - zavarovalno kritje - nepričakovan in nenaden vzrok - zmotna uporaba materialnega prava - razlogi za razveljavitev sodbe - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - poravnalna ponudba
Zastaranje zahtevka iz zavarovalne pogodbe je treba presojati po določbi 357. člena OZ. Subjektivni rok za zastaranje terjatve zavarovanca iz premoženjskega zavarovanja je tri leta, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zavarovanec dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedel, da je zavarovalni primer nastopil, začne teči od dneva, ko je za to izvedel; vendar v vsakem primeru v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo člen o zastaranju odškodninskih terjatev, kjer se presojajo roki drugače.
Prvi odstavek 86. člena ZZVZZ določa, da ima tožnica pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.
zavarovalna pogodba - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - soprispevek oškodovanca - padec na ledu - izvedenec - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Ob upoštevanju vseh opisanih okoliščin primera ter dejstva, da je zavarovanka tožene stranke gospodarska družba, od katere se pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja kupcem pred trgovskim centrom varne površine za hojo, je po oceni pritožbenega sodišča njen prispevek višji, in sicer 60 %, prispevek tožnika pa 40 %.
Kot razlog za izključitev zavarovalnega kritja je treba šteti tudi takšno vožnjo, ki je v bistvenih značilnostih podobna primerom voženj, navedenih v Splošnih pogojih za avtomobilsko zavarovanje. Gre za vožnjo po dirkalni stezi na dirkališču, pri kateri voznik tekmuje sam s seboj ter preizkuša svoje spretnosti in zmogljivosti vozila pri hitri, športni vožnji.
Ker je zavarovalnica dokazala, da zavarovanec ni imel sklenjenega zavarovanja odgovornosti za škodo delavcem, ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034487
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/2, 267/3. URS člen 22. Direktiva 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju člen 35. ZZavar člen 83, 83/1, 83/1-4. OZ člen 86.
zavarovalna pogodba - pogodba o življenjskem zavarovanju - ničnost pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - pravica do odstopa od pogodbe - obvestilo zavarovalnice - pojasnilna dolžnost - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - predhodno vprašanje glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava evropskih skupnosti
Ničnost celotne pogodbe ne bi bila ustrezna sankcija za kršitev tožničine pravice do pouka o možnosti za odstop od pogodbe, predvsem ne v primeru, če podani pouk ni (povsem ustrezen in) pravočasen. V tem oziru pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da bi se v primeru nepravočasnega pouka pravica stranke do odstopa od pogodbe le ustrezno podaljšala, saj je bistvo ureditve v zagotovitvi, da zavarovalec prejme jasno informacijo glede pravice do odstopa in da ima na tej podlagi možnost omenjeno pravico (ob ustrezno dolgem razmisleku 14 do 30 dni) tudi izkoristiti.
Sodišče EU je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije, kar pomeni, da je namen oziroma smisel postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU v iskanju razlage (nejasne) evropske določbe (Sodišče EU je pristojno za odločanje o razlagi ali veljavnosti akta Unije, za razlago nacionalne zakonodaje pa je pristojno izključno nacionalno sodišče; primerjaj 267. člen PDEU). Ker v konkretnem primeru ne gre za to, pritožbeno sodišče potrebe po zahtevi za izdajo predhodne odločbe, katerega smisel je v preprečevanju napačne interpretacije evropskega prava oziroma v razjasnitvi kakšnega vidika razlage prava Unije, ne vidi. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da pritožba omenjene zahteve ne utemeljuje niti z navedbami o tem, s kakšnim vprašanjem o evroskladni razlagi sporne določbe evropske direktive naj bi se bilo nacionalno pritožbeno sodišče dolžno obrniti na Sodišče EU.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo svojo odločitev s sistematičnimi in logično sklenjenimi argumenti, v nobenem delu tudi ni prišlo v nasprotje s samim seboj. Zgolj zato, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso zapisani tudi (sami po sebi) vsebinsko prazni argumenti, kot so "da je priča prepričljivo izpovedala" ali "da je sodišče poklonilo vero", še ne pomeni, da dokazna ocena ni bila skrbna ali da je pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tako utemeljilo nekonsistentnosti v navedbah tožeče stranke, ki so vodile v to, da je verjelo navedbam tožene stranke in izpovedbam njenih zaposlenih. Posledično višje sodišče ne dvomi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033133
OZ člen 275, 981, 981/3, 984, 984/2, 984/3, 988. ZD člen 142, 142/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
pogodba o življenjskem zavarovanju - upravičenec do zavarovalnine - pogodba v korist tretjega - zavarovalna pogodba v korist tretjega - izplačilo zavarovalne vsote - nastop zavarovalnega primera - smrt sklenitelja zavarovanja - odpoved dedovanju - dedovanje - odgovornost za zapustnikove dolgove - dedič - poplačilo kredita - pripoznava obveznosti - zakonita subrogacija - sprememba vrednosti točke
Upravičenci pridobijo pravico do zavarovalnine neposredno na podlagi sklenjene pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera (smrti zavarovalca) in ne kot dediči iz zapuščine; zavarovanje v korist tretjega pomeni pogodbo, katere dospelost je odložena do trenutka smrti pogodbene stranke, zaradi česar ne govorimo o dedovanju/dediščini.
Dolžnik lahko pripozna zgolj obstoječo (in torej ne neobstoječe, kot to glede tožnice velja v konkretnem primeru) obveznost, pripoznava (po določbah OZ) pa ima učinke zgolj glede morebitnega (pretrganja) zastaranja.
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Nanj torej po samem zakonu (brez posebnega pravnega akta, s katerim bi jih dedič prevzel) preidejo tudi vse zapustnikove obveznosti/dolgovi (izjema so le tiste, ki s smrtjo zapustnika ugasnejo).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033395
OZ člen 299. ZPP člen 22. ZIZ člen 62, 62/2.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek zavarovalnice - plačilo zakonskih zamudnih obresti - zamuda s plačilom - dolžnikova zamuda - nastop zamude - rok za izpolnitev obveznosti - poziv upnika na plačilo - ugovor krajevne pristojnosti - uveljavljanje ugovora krajevne pristojnosti
Predmet tožbenega zahtevka so bile zakonske zamudne obresti od po višini nespornega regresnega zneska 3.344,98 EUR zaradi izgube zavarovalnih pravic po zavarovalni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama.
Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, kot to velja za uveljavljanje regresnih zahtevkov, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je tožnica dokazala, da je prvič pozvala toženko k izpolnitvi obveznosti z regresnim zahtevkom, toženka na drugi strani pa ni niti zatrjevala, da bi ji bil dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti v sklenjenem dogovoru o načinu plačila odpuščen, je sprejeta odločitev pravno pravilna.
Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor krajevne pristojnosti (drugi odstavek 62. člena ZIZ), a se ni pritožila zoper sklep, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033180
OZ člen 840, 922, 937, 937/4, 964, 965. ZNPosr člen 6, 14.
plačilo odškodnine - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina za premoženjsko škodo - zavarovanje poklicne odgovornosti - obvezno zavarovanje pred odgovornostjo - pogodba o nepremičninskem posredovanju - ustna pogodba o nepremičninskem posredovanju - uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (direktna tožba) - direktna tožba oškodovanca - skrbnost dobrega strokovnjaka - preklic naročila za posedovanje - odpoved zavarovalne pogodbe - zavarovalni primer - strokovna napaka - odbitna franšiza
Pogodba o posredovanju pri nakupu nepremičnine je veljavna, četudi je sklenjena ustno, saj ZNPosr pomanjkanja pisnosti ne sankcionira, OZ pa pisnosti posredniške pogodbe ne predvideva.
Zavarovalni primer pomeni že sam škodni dogodek oz. nastane s samo kršitvijo obveznosti zavarovanca, oškodovančeva zahteva po povrnitvi škode pa je le nadaljnji pogoj za nastanek obveznosti zavarovalnice. Bistvo obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti (6. člen ZNPosr) je v kritju odškodninskih zahtevkov, ki so posledica strokovne napake zavarovanca pri opravljanju registrirane dejavnosti. Določba 964. člena v povezavi z 922. členom OZ opredeljuje vsebino/pojem zavarovalnega primera s trenutkom nastanka škodnega dogodka. Dodatno pogojevanje, z zahtevo po dodatni aktivnosti zavarovanca, da bi dogodek predstavljal zavarovalni primer, je v nasprotju z namenom obveznega zavarovanja - da se zagotovi kritje škode zaradi dogodka, ki je nastal v času trajanja zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035924
OZ člen 69, 70, 925. ZPP člen 458, 458/1.
zavarovalna pogodba - sklenitev zavarovalne pogodbe - ponudba za sklenitev pogodbe - stranka pogodbe - pooblastilo za sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - učinki zastopanja - izpolnitveni pomočnik - spor majhne vrednosti
Tožena stranka ni sama podpisala ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe, je pa soglašala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe in je bila stranka zavarovalne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.