Dokazno breme se sploh še ni prevesilo na stran toženke, saj je bilo (osnovno) trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožnici, ki pa mu ni zadostila. Glede na vsebino toženkine utemeljitve, zakaj njena odgovornost ni podana, toženka v konkretnem primeru ni uveljavljala ugovora fingiranosti, temveč splošni ugovor nenastale pravice (da zavarovalni primer sploh ni nastal).
Sodišče prve stopnje je sledilo stališču tožnikov in kot nosilni razlog navedlo, da toženka nosi (materialno) trditveno in dokazno breme za dejstva, s katerimi utemeljuje zmanjšanje zavarovalne vsote, ki ga ni izpolnila, ker sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti zatrjevanega aktuarskega izračuna. Nadalje je obrazložilo, da toženka ni uspela dokazati pravilnosti zatrjevanega sorazmernega zmanjšanja zavarovalne vsote, ker ni predložila konkretnega matematičnega izračuna, formule ali podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti razmerje med dejansko plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana glede na zatrjevano resnično nevarnost (13. točka obrazložitve).
Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).
Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.
Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila.
Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov.
V kolikor bi imela toženka namen iz zavarovalnega kritja izločiti škodne posledice, ki so lahko posledica dviga oziroma držanja težjega bremena oziroma bremena določene teže, bi morala to skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 521. člena Zakon o zavarovalništvu ZZavar-1 v SP posebej predvideti.
Tožena stranka v pritožbi implicitno navaja, da so splošni pogoji nejasni, saj se v dokaz njihove prave vsebine sklicuje na razlago s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju. Upoštevajoč navedeno ni odveč opozorilo na 83. člen OZ, po katerem je treba v primeru, da je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. V konkretnem primeru je to tožnik. Če je tožena stranka želela za primere, kakršen je obravnavani, izključiti zavarovalno kritje, bi to morala storiti vnaprej in jasno, ne pa z naknadno razlago, ki je besedilo splošnih pogojev ne podpira, in z uporabo terminov, ki jih splošni pogoji ne vsebujejo ("pasivno zdravljenje").
Zavarovani objekti sicer nesporno niso bili novi, glede na dogovor pogodbenikov o vrednosti zavarovanih stvari v času sklenitve zavarovalne police pa za ta spor ni relevantno, za koliko so bili amortizirani ob sklenitvi zavarovanja. Po prvem odstavku 8. člena SP S11 je podlaga za izračun zavarovalnine zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera. Izhajajoč iz navedenega je za predmetno zadevo ključno kvečjemu zmanjšanje vrednost zavarovanih objektov od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe, ko je po dogovoru med pogodbenikoma ta vrednost znašala 338.019,00 EUR, do nastanka zavarovalnega primera.