Vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe ni ovira za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe. Nasprotni udeleženec (dolžnik) ima v takem primeru zagotovoljeno pravno varstvo v okviru izvršilnega postopka, v katerem lahko v skladu s 3. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ predlaga odlog izvršbe, v primeru morebitne kasnejše razveljavitve arbitražne odločbe pa lahko uveljavlja opozicijski ugovor, da izvršilni naslov več ne obstaja (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
K odgovoru na predlog priložena tožba (kot dokaz) ne more nadomeščati trditvene podlage odgovora na predlog v tem postopku. Nasprotni udeleženec zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedb iz tožbe in da je bila tožba sestavni del njegovega odgovora v predmetnem postopku oziroma trditvene podlage, saj to iz odgovora niti ne izhaja.
Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno posegla v pravico tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se namreč postopek ne bi bistveno skrajšal. Nesorazmerno pa bi bilo poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), saj bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.
Skladno s petim odstavkom 73. člena ZPP imajo pravdne stranke pravico do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjena njihova zahteva za izločitev višjega sodnika. Izpodbijani sklep predsednika Vrhovnega sodišča je prav takšen sklep.
Pritožnici nista substancirali okoliščin, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sojenja. Njuni očitki ne sežejo dlje od pavšalnih navedb o domnevno neustreznem ravnanju izločevanega predsednika Višjega sodišča v ... (takrat v. d. predsednika Okrožnega sodišča v ... ). Zato ne utemeljijo sklepanja o njegovem neprimernem odnosu do tožeče stranke. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev je zato pravilna.
Če je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo ugovoru zastaranja in zato same terjatve, ki je predmet zahtevka, sploh ni obravnavalo, gre za v sebi sklenjeno in zaključeno vprašanje, ki pomeni samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Če je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku, potem je jasno, da gre tu za poseg v ustavno varovano bistvo te pravice glede odločitve o novem odločilnem vprašanju, ki se je pojavilo šele na drugi stopnji in ki pomeni samostojno pravno celoto.