stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti
Zakon družbeniku nalaga, da dokaže, da dolžnik ni insolventen, torej: ne trajneje nelikviden ne plačilno nesposoben. V obravnavanem primeru višje sodišče sicer ugotavlja, da družbenik večine zatrjevanih dejstev, ki naj bi kazala na to, da dolžnik v resnici ni insolventen, ni podkrepil z dokazi in ni pojasnil, zakaj tega ni storil. Glede na to, da nasproti pritožnikovim trditvam (in dokazom) stoji le z ničemer podprta domneva insolventnosti (temelji le na dejstvu, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik), višje sodišče zaključuje, da je pritožniku to domnevo kljub vsemu uspelo omajati. Zaradi pomanjkanja podatkov in dokazil o dolžnikovi insolventnosti zaenkrat še ni mogoče dokončno odločiti, temveč bo to potrebno presoditi pred sodiščem prve stopnje. Če bi navedeno prvič presojalo šele višje sodišče, bi bila strankam postopka odvzeta ustavna pravica do pritožbe.
Namena odpusta obveznosti in skrajšanja preizkusne dobe ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, kot je to storil upravitelj in delno tudi sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da dolžnica ne spada v kategorijo socialno ogroženih oseb. Nujno potrebno je namreč upoštevati tudi zaščito stečajnega dolžnika in zagotovitev njegovih vsaj minimalnih socialnih in materialnih pogojev za dostojno življenje.
Sodišče druge stopnje se ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, da obtožencu po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 naloži še dodatni pogoj in sicer, da oškodovancem v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne povzročeno škodo kot je konkretizirana v njihovih premoženjskopravnih zahtevkih. Kot izhaja iz obtoženčevih osebnih podatkov, je socialni podpiranec z mesečno denarno socialno pomočjo v znesku 432,00 EUR, sicer pa je brez premoženja. Celo sodišče prve stopnje samo je v obrazložitvi odločbe o stroških kazenskega postopka prišlo do zaključka, da bi že plačilo stroškov kazenskega postopka, glede na to, da je edini vir obtoženčevega preživljanja socialna podpora, nima pa drugih virov dohodka ali premoženja, utegnilo ogroziti njegovo vzdrževanje. Zato se postavlja vprašanje smiselnosti nalaganja dodatnega pogoja obsojencu, za katerega je že sedaj jasno, da ga objektivno ni zmožen plačati.
hitri postopek o prekršku - ugotovljeno dejansko stanje - dopustni pritožbeni razlog - nedovoljenost pritožbe
Storilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da pešcu ni dala prednosti. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.
ZPrCP člen 27, 27/8, 42, 42/4, 43, 43/5, 98, 98/2, 107, 107/12. ZVoz-1 člen 64, 64/6.
obdolžilni predlog - nezakonit dokaz - izločitev dokazov - video posnetek kot dokaz
Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela objektivno omogočala izrabo odmora. Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano, ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela, niti stalne pozornosti, prav tako ni bilo večje pogostosti nepredvidljivih situacij.
Člen 219.a ZKP v tretjem odstavku v prvi alineji določa, da mora odredba o preiskavi elektronske naprave vsebovati podatke, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave, ki se bo preiskala.
Stališče pritožnikov je preozko, namreč, da bi se že v odredbi za hišno preiskavo lahko odredilo še preiskavo elektronskih naprav le v primeru, ko bi tožilstvo in sodišče že razpolagalo s podatki, ki identificirajo napravo, ki se pri hišni ali osebni preiskavi išče. Preiskovalna sodnica je namreč v svoji odredbi dovolj določno navedla, katere elektronske naprave se iščejo in tudi opredelila, s katerih elektronskih naprav naj se zavarujejo in preiščejo podatki v naslednjem koraku, to je po opravljeni hišni preiskavi, saj je odredbo potrebno brati skupaj z zapisnikom o preiskavi stanovanja, kjer je natančno opredeljeno, katere so te naprave, ki so bile zasežene in prav te so bile v nadaljevanju predmet zavarovanja in preiskave podatkov.
Na tožniku je trditveno in dokazno breme o tem, koliko ur je na dan tedenskega počitka delal. Glede na to, da so priče in tožnik različno izpovedali o trajanju delovnih opravil na dan tedenskega počitka, vsem je bilo skupno le to, da je tožnik zagotovo delal vsaj 4 ure, je tožnik dokazal, da je na dneve tedenskega počitka zagotovo delal 4 ure in ne več.
ustavitev postopka zavarovanja - razveljavitev opravljenih dejanj - izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve - potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana - namen izdaje začasne odredbe
Začasna odredba za zavarovanje upnikove denarne ali nedenarne terjatve je začasno sredstvo zavarovanja, katerega namen je zagotoviti možnost bodoče izvršbe. Zaradi začasne narave tega sredstva za zavarovanje upnikove terjatve sodišče v sklepu, s katerim izda predlagano začasno odredbo, vedno določi tudi, koliko časa naj odredba traja (prvi odstavek 277. člena ZIZ), čas trajanja pa določi v skladu z upnikovim predlogom in sicer tako, da odredba traja toliko časa, da upnik lahko sredstvo zavarovanja, s katerim je bila terjatev zavarovana, uspešno uveljavi - s tem pa začasna odredba doseže svoj namen. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo tudi v tem primeru, čas trajanja začasne odredbe pa je določilo v skladu s predlogom tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo s tem omogočeno, da je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo, s katerim lahko poseže na premoženje dolžnika, ki je bilo zavarovano z začasno odredbo. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da je tožeča stranka tako tudi dejansko ravnala.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih navedb toženke in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, prav tako ni (ustrezno) obrazložilo zavrnitve v zvezi s temi navedbami predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom - informativni dokaz - škoda zaradi odstopa od pogodbe - ustna sklenitev pogodbe - dokaz sklenitve pogodbenega razmerja - pooblastilo za zastopanje družbe - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče
Priče se ne zaslišujejo v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče B. B., ki bi lahko največ povedal o tem, kakšno pooblastilo je imel. Teh pritožbenih očitkov tudi ni mogoče presojati kot razlogov nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi brez ustreznih navedb izvedba dokaza z zaslišanjem priče pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza.
Sodišče prve stopnje je svojo pritožbeno izpodbijano odločitev pod točkama 10 in 12 pravilno preizkusilo tudi s tehtanjem sorazmernosti posega v pravice priprtih obtožencev. Strinjati se gre z zaključkom, da je omejitev zaprošene Skype komunikacije nujen in primeren poseg za dosego ustavno dopustnega cilja, ki ga je z omejitvijo tovrstne komunikacije mogoče doseči. Še zlasti pa je pomembno dejstvo, da možnost komunikacije med obtoženima na druge zakonsko dopustne načine (dopisovanje, telefonski stiki) ni omejena.
zahtevek na zvišanje preživnine - zavrnitev zahtevka - sprememba potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca
Mati predlagateljice vendarle mora opravljati določena pridobitna dela, saj zgolj z denarno socialno pomočjo v višini 398,00 EUR ne more kriti niti svojih nujnih življenjskih stroškov, ki jih je zatrjevala v postopku. Štipendija in otroški dodatek pa sta namenjena pokritju potreb mladoletne hčerke, katera tudi po zatrjevanju matere potrebuje tudi denar za kakšno razvedrilo in ga bo morala, glede na prav tako omejene finančne zmožnosti očeta, kriti s tema socialnima transferjema.
stroški postopka - načelo pravičnosti - prosti preudarek sodišča - stroški izvedenca - končna odločba - pravica do nagrade izvedenca
Tako pa je, izhajajoč iz pravičnosti, kot temeljne predpostavke odločanja o stroških postopka po prostem preudarku, prvostopno sodišče pravilno s plačilom predujma za izvedenko obremenilo drugo nasprotno udeleženko, to je mater otroka.
preživnina - zmožnosti zavezanca - potrebe upravičenca
Kot je ustrezno navedlo že sodišče prve stopnje, mora pri odmeri preživnine za otroka sodišče upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.
Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v dediščinski tožbi na dedičih - tožnikih, in sicer glede obstoja in višine zapuščine, ki jim pripada.
zapuščina - pogodba o leasingu - predmet dedovanja - prehod zapuščine na dediča - vstop v pravice iz pogodbe o leasingu
V trenutku smrti v zapustnikov pravni in dejanski položaj vstopijo njegovi dediči (132. člen ZD). Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (drugi odstavek 125. člena OZ). Pritožnica ni obvezana vstopiti v leasing razmerje. Vendar pa ima kot dedinja pravico nadaljevati leasing pogodbo. Na to ne vpliva dejstvo, da se je pritožnica že pred izdajo sklepa o dedovanju z leasingodajalcem dogovorila o nadaljevanju pogodbe. Slednje zgolj potrjuje, da lahko na podlagi pogodbenih določil dedič nadaljuje z leasing pogodbo.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravice iz leasing pogodbe, ki so pripadale zapustniku ob njegovi smrti, predstavljajo premoženjske pravice, ki so del zapuščine in predmet dedovanja.
Odločitev je oprta izključno na krivdni princip, pri čemer pa je sodišče prezrlo, da slednji ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč zgolj vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom „ne glede na izid“ postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid.
Drži sicer, da dolžnik v predhodnem postopku ni odgovoril na poziv sodišča k izjavi, ali je sklep o izvršbi izvršil oziroma ali obstajajo kakšne ovire za njegovo izvršitev, ter tudi ni postopal skladno s 133.a členom ZIZ (to je ugovorno ostalo neprerekano), kar je upnika na nek način prisililo k vložitvi predloga po 134. členu ZIZ. Vendar pa je ob tem treba tudi upoštevati, da je dolžnik vse razloge za svoje neizvrševanje sklepa o izvršbi pojasnil v ugovoru v tem postopku in se je upnik torej s temi razlogi v ugovornem postopku seznanil, dolžnikovim navedbam je v celoti nasprotoval in vztrajal pri izvršbi, sodišče pa je pravnomočno ugotovilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe v večinski meri utemeljene. Ob takem izidu postopka pa ni mogoče kot odločilnega sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki je zakrivil obstoječo situacijo in upnika prisilil v izvršbo ter da mu zato ni neutemeljeno povzročil stroškov. Za odločitev o stroških v zvezi z ugovorom namreč ni pravno pomembno, zakaj je upnik vložil predlog za izvršbo in kaj mu je bilo tedaj (ne)znano, temveč je bistveno, ali in v kolikšni meri je dolžnik uspel z ugovorom.
Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni ugotovljen s pravnomočno obtožnico.
URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1. ZIZ člen 288, 288/1.
zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode - zavrnitev tožbenega zahtevka - kolizija ustavnih pravic - pravica do svobode izražanja - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do dobrega imena in časti - razžalitev dobrega imena in časti - kritika dela javnega delavca - objektivna žaljivost - negativna vrednostna sodba - ugovor pravnomočno razsojene stvari - skrbnost izvršitelja - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Drži, da gre pri izjavah toženca za ostro kritiko, ki je nedvomno objektivno žaljiva in je lahko prizadela dobro ime in ugled tožnika. Vendar pa sporne izjave niso protipravne, saj toženec ni žalil tožnika kot fizične osebe. Očitki so bili izrečeni v zvezi z opravljanjem tožnikove službe kot sodnega izvršitelja in javne osebe ter so se nanašali na vodenje izvršilnega postopka.