hitri postopek o prekršku - ugotovljeno dejansko stanje - dopustni pritožbeni razlog - nedovoljenost pritožbe
Storilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da pešcu ni dala prednosti. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.
Namena odpusta obveznosti in skrajšanja preizkusne dobe ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, kot je to storil upravitelj in delno tudi sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da dolžnica ne spada v kategorijo socialno ogroženih oseb. Nujno potrebno je namreč upoštevati tudi zaščito stečajnega dolžnika in zagotovitev njegovih vsaj minimalnih socialnih in materialnih pogojev za dostojno življenje.
stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti
Zakon družbeniku nalaga, da dokaže, da dolžnik ni insolventen, torej: ne trajneje nelikviden ne plačilno nesposoben. V obravnavanem primeru višje sodišče sicer ugotavlja, da družbenik večine zatrjevanih dejstev, ki naj bi kazala na to, da dolžnik v resnici ni insolventen, ni podkrepil z dokazi in ni pojasnil, zakaj tega ni storil. Glede na to, da nasproti pritožnikovim trditvam (in dokazom) stoji le z ničemer podprta domneva insolventnosti (temelji le na dejstvu, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik), višje sodišče zaključuje, da je pritožniku to domnevo kljub vsemu uspelo omajati. Zaradi pomanjkanja podatkov in dokazil o dolžnikovi insolventnosti zaenkrat še ni mogoče dokončno odločiti, temveč bo to potrebno presoditi pred sodiščem prve stopnje. Če bi navedeno prvič presojalo šele višje sodišče, bi bila strankam postopka odvzeta ustavna pravica do pritožbe.
ZPrCP člen 27, 27/8, 42, 42/4, 43, 43/5, 98, 98/2, 107, 107/12. ZVoz-1 člen 64, 64/6.
obdolžilni predlog - nezakonit dokaz - izločitev dokazov - video posnetek kot dokaz
Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.
ZP-1 člen 71, 90, 155, 155/1, 155/1-8. ZPrCP člen 8, 46, 46/6, 46/6-2.
prekoračitev hitrosti - procesna jamstva - domneva odgovornosti lastnika vozila - izvajanje dokazov v korist obdolženca
Sodišče prve stopnje je prekršilo tako načelo ugotavljanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kot tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter minimalna pravna jamstva storilca v prekrškovnem postopku iz 29. člena URS, saj ni enako skrbno preiskalo okoliščine in ugotavljalo dejstva, ki storilca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist, ampak se je ukvarjalo le z okoliščinami, ki storilca obremenjujejo.
Sicer je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se je storilec z vložitvijo ZSV izjavil o prekršku, vendar pa pravica do poštenega postopka zajema tudi pravico obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi, pravico storilca, da je seznanjen z vsem procesnim gradivom, o katerem se lahko izjavi ter pravico storilca, da je navzoč pri izvajanju dokazov.
Pri tem pa je bistvo pravice do poštenega postopka tudi pravica storilca, da je na sojenju neposredno navzoč in da se lahko neposredno pred sodiščem izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V njegovi navzočnosti morajo biti v skladu z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti izvedeni dokazi, na katerih temelji odločitev.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela objektivno omogočala izrabo odmora. Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano, ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela, niti stalne pozornosti, prav tako ni bilo večje pogostosti nepredvidljivih situacij.
ZPP člen 2, 181, 181/2, 181/3, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 125, 125/1, 125/2, 1050, 1050/1.
ugotovitvena tožba - vmesni ugotovitveni zahtevek - vmesna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - pravni interes - pravna korist - predhodno vprašanje - prepovedni zahtevek - dokazi in izvajanje dokazov - notarski zapis - vsebina notarskega zapisa - poravnava - pogodba o poravnavi - ustvarjanje obveznosti za pogodbenike - splošni učinki pogodbe med pogodbeniki in njihovimi pravnimi nasledniki
Ni dvoma, da je prva toženka drugi toženki notarski zapis že razkrila, saj ga le-ta sicer ne bi mogla uporabljati v raznih sodnih postopkih, ki jih navajata tožnici. Ko je tak zapis enkrat že razkrit, je prepoved (nadaljnjega) razkrivanja nepotrebna in nesmiselna, ponovno razkritje tega, kar je že razkrito, ni mogoče.
Da bi se lahko prepovedalo razkritje listine sodišču v sodnem postopku, ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vsaka stranka postopka ima pravico in dolžnost, da dokaže svoje navedbe v sodnem postopku.
Taka prepoved ne bi zavezovala sodišča niti v bodočih sodnih postopkih pri presojanju morebitne zlorabe, na katero bi se morda sklicevali toženki v sodnih postopkih.
Tožnici tako nista izkazali realne pravno relevantne nevarnosti, ki bi bila odpravljena z ugoditvijo temu delu zahtevka. Tudi ta del zahtevka je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Ker je prepovedni del tožbenega zahtevka neutemeljen že iz drugih razlogov, vprašanje, koga veže ali ne veže notarski zapis, ni pomembno za odločitev. Zato ne obstaja prejudicialnost ugotovitvenega dela zahtevka in ta ni dopusten, kar pomeni, da je treba v tem delu tožbo zavreči že iz tega razloga.
Če pa je tožeča stranka ugotovitveni del zahtevka izrecno postavila le kot vmesni ugotovitveni zahtevek, ki bo rešil predhodno vprašanje za prepovedni del zahtevka, in to celo po tem, ko je najprej tak zahtevek postavila kot samostojni (in edini) zahtevek, je treba ob ugotovitvi, da predhodnega vprašanja ni treba rešiti, ker je zahtevek neutemeljen že iz drugih razlogov, in zato vmesna ugotovitvena tožba ni dopustna, njeno voljo spoštovati in ne še posebej odločati o njem.
Z ugoditvijo zahtevku tožnici ne moreta doseči, da toženki takih postopkov ne bi več vodili, prav tako ne, da ne bi uveljavljali takih ugovorov. Za uveljavitev stališča, koga poravnava zavezuje, pa tožnici ne potrebujeta pravnomočne ugotovitvene tožbe, prav tako ni potreben kak zapleten postopek za ugotovitev le-tega, temveč le kratka izjava. To pa nadalje pomeni, da morebitna ugotovitvena sodba ne predstavlja kakšne pravno relevantne pravne koristi, ki se zahteva za ugotovitveno tožbo. Zato je pravilno stališče, da taka tožba ni dopustna.
Člen 219.a ZKP v tretjem odstavku v prvi alineji določa, da mora odredba o preiskavi elektronske naprave vsebovati podatke, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave, ki se bo preiskala.
Stališče pritožnikov je preozko, namreč, da bi se že v odredbi za hišno preiskavo lahko odredilo še preiskavo elektronskih naprav le v primeru, ko bi tožilstvo in sodišče že razpolagalo s podatki, ki identificirajo napravo, ki se pri hišni ali osebni preiskavi išče. Preiskovalna sodnica je namreč v svoji odredbi dovolj določno navedla, katere elektronske naprave se iščejo in tudi opredelila, s katerih elektronskih naprav naj se zavarujejo in preiščejo podatki v naslednjem koraku, to je po opravljeni hišni preiskavi, saj je odredbo potrebno brati skupaj z zapisnikom o preiskavi stanovanja, kjer je natančno opredeljeno, katere so te naprave, ki so bile zasežene in prav te so bile v nadaljevanju predmet zavarovanja in preiskave podatkov.
obnova postopka - pogoji za obnovo postopka - obnovitveni razlogi - novi dokazi - ponarejena listina - ničnost oporoke
V obravnavani zadevi je sodišče odločilna dejstva o uničenju oporoke z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo šele na pritožbeni obravnavi, saj ob prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje priča B. B. o tem ni izpovedala ničesar. Glede na dejstvo, da celotna dokazna ocena temelji predvsem na okoliščinah, izpostavljenih s strani omenjene priče, ki je šele v pritožbenem postopku podrobneje opisala, da se je oporoka nahajala v sefu, in navedla časovne okvire obiskov v sef, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je nov dokaz takšne narave, da bi lahko vplival na sprejeto dokazno oceno. Še posebej ob dejstvu, da je prav ta priča v zapuščinskem postopku predložila tudi zapis zapustnika z 12. 6. 2002, v katerem priča o uničenju oporoke, in je zato ocena verodostojnosti njene izpovedi izredno pomembna.
OZ člen 458, 459, 465, 471.. ZPP člen 163, 163/3, 286, 286/4, 343, 343/4, 347, 347/6.
prodajna pogodba - odgovornost prodajalca za stvarne napake - obstoj stvarne napake - trditveno in dokazno breme - ugovor procesnega pobota - stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - obravnava pred sodiščem druge stopnje - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - pravni interes za pritožbo
Sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oziroma njegove programske opreme, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost, zato za ugotovitev stvarne napake tehnične narave in glede na obrazložene in dokazno podprte trditve tožene stranke, da gre pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, ki je izkazano prestal testiranje ECB, ne more biti odločilna okoliščina, da stroji družbe A., ki jih je dobavila tožena stranka, niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije.
Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je odpadla potreba po odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pogoj za odločanje, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek, je, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka pobotni ugovor ni (več) predmet presoje in odločitve.
Temu ustrezno sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka za pritožbo, s katero izpodbija odločitev, sprejeto o v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke, nima (več) pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo mora obstajati vse do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi. Ker za pritožbo zoper odločitev, ki je po spremenjeni odločitvi sodišča druge stopnje več ni, tožeča stranka ne more več imeti pravnega interesa, je njena pritožba nedovoljena in jo je sodišče druge stopnje zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih navedb toženke in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, prav tako ni (ustrezno) obrazložilo zavrnitve v zvezi s temi navedbami predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni ugotovljen s pravnomočno obtožnico.
stroški postopka - načelo pravičnosti - prosti preudarek sodišča - stroški izvedenca - končna odločba - pravica do nagrade izvedenca
Tako pa je, izhajajoč iz pravičnosti, kot temeljne predpostavke odločanja o stroških postopka po prostem preudarku, prvostopno sodišče pravilno s plačilom predujma za izvedenko obremenilo drugo nasprotno udeleženko, to je mater otroka.
Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v dediščinski tožbi na dedičih - tožnikih, in sicer glede obstoja in višine zapuščine, ki jim pripada.
Odločitev je oprta izključno na krivdni princip, pri čemer pa je sodišče prezrlo, da slednji ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč zgolj vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom „ne glede na izid“ postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid, in s tem širiti dejanske podlage odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid.
Drži sicer, da dolžnik v predhodnem postopku ni odgovoril na poziv sodišča k izjavi, ali je sklep o izvršbi izvršil oziroma ali obstajajo kakšne ovire za njegovo izvršitev, ter tudi ni postopal skladno s 133.a členom ZIZ (to je ugovorno ostalo neprerekano), kar je upnika na nek način prisililo k vložitvi predloga po 134. členu ZIZ. Vendar pa je ob tem treba tudi upoštevati, da je dolžnik vse razloge za svoje neizvrševanje sklepa o izvršbi pojasnil v ugovoru v tem postopku in se je upnik torej s temi razlogi v ugovornem postopku seznanil, dolžnikovim navedbam je v celoti nasprotoval in vztrajal pri izvršbi, sodišče pa je pravnomočno ugotovilo, da so dolžnikove ugovorne navedbe v večinski meri utemeljene. Ob takem izidu postopka pa ni mogoče kot odločilnega sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki je zakrivil obstoječo situacijo in upnika prisilil v izvršbo ter da mu zato ni neutemeljeno povzročil stroškov. Za odločitev o stroških v zvezi z ugovorom namreč ni pravno pomembno, zakaj je upnik vložil predlog za izvršbo in kaj mu je bilo tedaj (ne)znano, temveč je bistveno, ali in v kolikšni meri je dolžnik uspel z ugovorom.
zapuščina - pogodba o leasingu - predmet dedovanja - prehod zapuščine na dediča - vstop v pravice iz pogodbe o leasingu
V trenutku smrti v zapustnikov pravni in dejanski položaj vstopijo njegovi dediči (132. člen ZD). Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (drugi odstavek 125. člena OZ). Pritožnica ni obvezana vstopiti v leasing razmerje. Vendar pa ima kot dedinja pravico nadaljevati leasing pogodbo. Na to ne vpliva dejstvo, da se je pritožnica že pred izdajo sklepa o dedovanju z leasingodajalcem dogovorila o nadaljevanju pogodbe. Slednje zgolj potrjuje, da lahko na podlagi pogodbenih določil dedič nadaljuje z leasing pogodbo.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravice iz leasing pogodbe, ki so pripadale zapustniku ob njegovi smrti, predstavljajo premoženjske pravice, ki so del zapuščine in predmet dedovanja.
URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1. ZIZ člen 288, 288/1.
zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode - zavrnitev tožbenega zahtevka - kolizija ustavnih pravic - pravica do svobode izražanja - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do dobrega imena in časti - razžalitev dobrega imena in časti - kritika dela javnega delavca - objektivna žaljivost - negativna vrednostna sodba - ugovor pravnomočno razsojene stvari - skrbnost izvršitelja - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Drži, da gre pri izjavah toženca za ostro kritiko, ki je nedvomno objektivno žaljiva in je lahko prizadela dobro ime in ugled tožnika. Vendar pa sporne izjave niso protipravne, saj toženec ni žalil tožnika kot fizične osebe. Očitki so bili izrečeni v zvezi z opravljanjem tožnikove službe kot sodnega izvršitelja in javne osebe ter so se nanašali na vodenje izvršilnega postopka.
preživnina - zmožnosti zavezanca - potrebe upravičenca
Kot je ustrezno navedlo že sodišče prve stopnje, mora pri odmeri preživnine za otroka sodišče upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSC00066598
ZDZdr člen 39, 39/1-1, 53 do 68. URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 353, 365, 365-2.
pridržanje osebe v psihiatrični bolnici - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - vožnja pod vplivom mamil - ogrožanje zdravja in premoženja
Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da zadržani svojih psihiatričnih težav ne prepozna, da do svojega stanja ni kritičen in obstoja in vpliva duševne motnje na svoje vedenje in funkcioniranje ni sposoben dojeti in posledično tudi ne potrebe po zdravljenju duševne motnje, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je odveč pričakovati, da bo zadržani v takšnem stanju prostovoljno sodeloval v kateri od blažjih oblik zdravljenja.
Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje upničin predlog za naložitev spornih stroškov v plačilo dolžnici zavrnilo zato, ker je presodilo, da jih upnica ni z ničemer izkazala. Upnica je v predlogu navedene stroške v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sicer specificirala po vrsti (poštnina, priloge, administrativni stroški) in navedla zneske, ki jih zahteva zanje, vendar iz njenih navedb v predlogu za povrnitev stroškov in podatkov v spisu ni mogoče zaključiti, da so ji dejansko nastali stroški v navedeni višini. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nastalih stroškov ni izkazala in ni bilo razloga za nadaljnjo presojo, ali so sporni stroški upnice v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ potrebni za izvršbo.