Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih navedb toženke in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, prav tako ni (ustrezno) obrazložilo zavrnitve v zvezi s temi navedbami predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZUP člen 86, 86/1, 86/2, 86/3, 86/4, 86a, 86a/1, 86a/3, 86a/4, 89, 89/1. ZDavP-2 člen 85a, 85a/6.
pooblaščenec za vročitve - obseg pooblastila
V predmetni zadevi je prekrškovni organ Finančna uprava RS, vendar ne gre za prekršek iz področja davčnih obveznosti. Določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem.
Ker niti Zakon o finančni upravi (ZFU) niti ZDCOPMD ne določata, kako vročajo prekrškovni organi odločbe o prekrških, izdane v zvezi s preverjanjem prevoza v cestnem prometu – konkretno potrditve uporabe vozila s prevoznikovo kartico na začetku uporabe vozila, se skladno z določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1 glede vročanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
Sodišče prve stopnje je svojo pritožbeno izpodbijano odločitev pod točkama 10 in 12 pravilno preizkusilo tudi s tehtanjem sorazmernosti posega v pravice priprtih obtožencev. Strinjati se gre z zaključkom, da je omejitev zaprošene Skype komunikacije nujen in primeren poseg za dosego ustavno dopustnega cilja, ki ga je z omejitvijo tovrstne komunikacije mogoče doseči. Še zlasti pa je pomembno dejstvo, da možnost komunikacije med obtoženima na druge zakonsko dopustne načine (dopisovanje, telefonski stiki) ni omejena.
ZS člen 13. ZDDPO-2 člen 74, 74/7. ZPP člen 182, 182/3. OZ člen 190, 190/3, 311, 346.
premoženje družbe - prodajna pogodba - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov - kriterij uspeha stranke - povračilo pravdnih stroškov - zastaralni rok - dogovor o pobotu - vzajemnost terjatve
Pri družbi z omejeno odgovornostjo gre za ločenost podjetniškega in osebnega premoženja, zato pravni prednik tožnice in C. C. nista "povezani osebi", kot to zmotno meni pritožba, ki se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbi 13. člena Zakona o sodiščih in sedmega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, saj navedeni določbi za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka nista relevantni.
V skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Prevladujoča sodna praksa je zavzela stališče, da tožeča stranka zmaga v pravdi tudi, če je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in je nato ugodeno podrednemu tožbenemu zahtevku, zato je sodba za tožečo stranko ugodilna, kar pomeni, da je po prvem odstavku 154. člena ZPP v pravdi v celoti uspela, zato je posledično upravičena do celotnega povračila pravdnih stroškov.
stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti
Zakon družbeniku nalaga, da dokaže, da dolžnik ni insolventen, torej: ne trajneje nelikviden ne plačilno nesposoben. V obravnavanem primeru višje sodišče sicer ugotavlja, da družbenik večine zatrjevanih dejstev, ki naj bi kazala na to, da dolžnik v resnici ni insolventen, ni podkrepil z dokazi in ni pojasnil, zakaj tega ni storil. Glede na to, da nasproti pritožnikovim trditvam (in dokazom) stoji le z ničemer podprta domneva insolventnosti (temelji le na dejstvu, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik), višje sodišče zaključuje, da je pritožniku to domnevo kljub vsemu uspelo omajati. Zaradi pomanjkanja podatkov in dokazil o dolžnikovi insolventnosti zaenkrat še ni mogoče dokončno odločiti, temveč bo to potrebno presoditi pred sodiščem prve stopnje. Če bi navedeno prvič presojalo šele višje sodišče, bi bila strankam postopka odvzeta ustavna pravica do pritožbe.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - sporazumna razveza pogodbe - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme končna odločba v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. A contrario to pomeni, da je višje sodišče v sporih majhne vrednosti na ugotovljeno dejansko stanje vezano.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - hudodelska združba - pogoji - član hudodelske združbe
Prvi odstavek 41. člena KZ-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi. Hudodelsko združevanje, ki ima za cilj udejanjenje hudodelskega načrta, iz katerega mora biti jasno razvidno, da je združba usmerjena v izvrševanje kaznivih dejanj, zahteva več kot le dogovor treh oseb, da bodo skupaj izvrševali kazniva dejanja. Prav tako ni dovolj, da gre za povezave, ki se za neposredno storitev kaznivega dejanja oblikujejo naključno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so priglašeni stroški vročanja skladni s Pravilnikom o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in kazenskem postopku, zato je 20. 1. 2022 na stroškovniku in računu odredilo izplačilo skupnega zneska 142,32 EUR. Na podlagi določb 92. in 94. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ustrezen del stroškov vročanja pisanja po detektivki v znesku 71,16 EUR naložilo v plačilo oškodovancu.
ZPP člen 107, 107/3, 212, 252, 252/1, 252/2, 286, 286/2. OZ člen 619.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - trditvena podlaga zahtevka - odstop od pogodbe - plačilo opravljenih del - upravnik - stranka pogodbe - ugovor pasivne legitimacije - pravočasnost dokaznega predloga - dokaz z izvedencem - ogled - informativni dokaz - dokaz - listinski dokaz - predložitev dokaza - fotografija - izvirnik listine
V Pogodbi sta kot stranki navedeni pravdni stranki, pri navedbi pogodbene stranke ni določbe, da toženka sklepa Pogodbo v imenu in za račun etažnega lastnika, niti kot naročnik ni opredeljen etažni lastnik, pač pa toženka. Zato tudi po stališču višjega sodišča navedba v določilu I. Splošno Pogodbe, na katero se pritožnica sklicuje in v kateri pogodbeni stranki ugotavljata, da je lastnica apartmajske hiše DUTB d. d., toženka pa upravnik v imenu in za račun etažnega lastnika, za opredelitev pogodbene stranke ne more biti odločilno.
Smisel ogleda ni v tem, da se udeleženci brez besed sprehajajo po objektu, izvedenec pa zgolj preverja, ali s pomočjo čutne zaznave lahko potrdi trditveno podlago strank. Tako stališče je prestrogo in neživljenjsko, višje sodišče pa se v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje o izvedenčevi razjasnjevalni dolžnosti oziroma izvedenčevem materialno procesnem vodstvu.
Tožnica je tožbi priložila črno bele fotografije, sodišče prve stopnje pa jo je pozvalo k predložitvi izvirnika. Gre za isti dokaz, ki je le druge kvalitete, pritožnica ne trdi, da bi šlo za druge posnetke oziroma ne pove, v čem je to vplivalo na odločitev sodišča, zato je očitek o kršitvi določb ZPP o prekluziji neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00064873
ZKP člen 378, 445. KZ-1 člen 25, 135/2,1.
pritožbeni postopek - opis dejanja - krivda - naklep - sled poškodbe - resna grožnja
Pritožbeni postopek se praviloma odvija skozi pisne vloge, v okviru skrajšanega postopka pa je usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, zato mora glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve in zato navesti jasne razloge o tem, s čim bo prispevala s svojo udeležbo k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku.
Za opredeljevanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja notranjih subjektivnih dejavnikov, ki izražajo npr. namen, zavest, voljo in se v zakonskih določilih opredeljujejo s primeroma navedenimi izrazi ″vedoma″, ″mu je šlo za to″, ″z namenom″, v konkretnem primeru pa z izrazom, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, je namreč tudi skladno s sodno prakso opis popoln že, če je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega (abstraktnega) besedila.
Na tožniku je trditveno in dokazno breme o tem, koliko ur je na dan tedenskega počitka delal. Glede na to, da so priče in tožnik različno izpovedali o trajanju delovnih opravil na dan tedenskega počitka, vsem je bilo skupno le to, da je tožnik zagotovo delal vsaj 4 ure, je tožnik dokazal, da je na dneve tedenskega počitka zagotovo delal 4 ure in ne več.
hitri postopek o prekršku - ugotovljeno dejansko stanje - dopustni pritožbeni razlog - nedovoljenost pritožbe
Storilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da pešcu ni dala prednosti. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.
ustavitev postopka zavarovanja - razveljavitev opravljenih dejanj - izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve - potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana - namen izdaje začasne odredbe
Začasna odredba za zavarovanje upnikove denarne ali nedenarne terjatve je začasno sredstvo zavarovanja, katerega namen je zagotoviti možnost bodoče izvršbe. Zaradi začasne narave tega sredstva za zavarovanje upnikove terjatve sodišče v sklepu, s katerim izda predlagano začasno odredbo, vedno določi tudi, koliko časa naj odredba traja (prvi odstavek 277. člena ZIZ), čas trajanja pa določi v skladu z upnikovim predlogom in sicer tako, da odredba traja toliko časa, da upnik lahko sredstvo zavarovanja, s katerim je bila terjatev zavarovana, uspešno uveljavi - s tem pa začasna odredba doseže svoj namen. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo tudi v tem primeru, čas trajanja začasne odredbe pa je določilo v skladu s predlogom tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo s tem omogočeno, da je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo, s katerim lahko poseže na premoženje dolžnika, ki je bilo zavarovano z začasno odredbo. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da je tožeča stranka tako tudi dejansko ravnala.
obnova postopka - pogoji za obnovo postopka - obnovitveni razlogi - novi dokazi - ponarejena listina - ničnost oporoke
V obravnavani zadevi je sodišče odločilna dejstva o uničenju oporoke z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo šele na pritožbeni obravnavi, saj ob prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje priča B. B. o tem ni izpovedala ničesar. Glede na dejstvo, da celotna dokazna ocena temelji predvsem na okoliščinah, izpostavljenih s strani omenjene priče, ki je šele v pritožbenem postopku podrobneje opisala, da se je oporoka nahajala v sefu, in navedla časovne okvire obiskov v sef, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je nov dokaz takšne narave, da bi lahko vplival na sprejeto dokazno oceno. Še posebej ob dejstvu, da je prav ta priča v zapuščinskem postopku predložila tudi zapis zapustnika z 12. 6. 2002, v katerem priča o uničenju oporoke, in je zato ocena verodostojnosti njene izpovedi izredno pomembna.
Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (200.000,00 EUR) in primerjavi določil OT, ki so veljala pred spremembo, s spremenjenimi določili, višje sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni nobenih razlik v višini stroškov za posamezno procesno dejanje. Tako po tarifi, ki je veljala pred spremembo, kot po spremenjeni tarifi od 5. 6. 2022, so bili posamezni zneski stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki, odmerjeni v enaki višini, kar logično pomeni, da je prisojeni znesek stroškov enak. Iz navedenega razloga je pritožbeni očitek neutemeljen že zaradi dejstva, da ni pravno odločilen za odločitev v izreku.
ZPP člen 2, 181, 181/2, 181/3, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 125, 125/1, 125/2, 1050, 1050/1.
ugotovitvena tožba - vmesni ugotovitveni zahtevek - vmesna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - pravni interes - pravna korist - predhodno vprašanje - prepovedni zahtevek - dokazi in izvajanje dokazov - notarski zapis - vsebina notarskega zapisa - poravnava - pogodba o poravnavi - ustvarjanje obveznosti za pogodbenike - splošni učinki pogodbe med pogodbeniki in njihovimi pravnimi nasledniki
Ni dvoma, da je prva toženka drugi toženki notarski zapis že razkrila, saj ga le-ta sicer ne bi mogla uporabljati v raznih sodnih postopkih, ki jih navajata tožnici. Ko je tak zapis enkrat že razkrit, je prepoved (nadaljnjega) razkrivanja nepotrebna in nesmiselna, ponovno razkritje tega, kar je že razkrito, ni mogoče.
Da bi se lahko prepovedalo razkritje listine sodišču v sodnem postopku, ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vsaka stranka postopka ima pravico in dolžnost, da dokaže svoje navedbe v sodnem postopku.
Taka prepoved ne bi zavezovala sodišča niti v bodočih sodnih postopkih pri presojanju morebitne zlorabe, na katero bi se morda sklicevali toženki v sodnih postopkih.
Tožnici tako nista izkazali realne pravno relevantne nevarnosti, ki bi bila odpravljena z ugoditvijo temu delu zahtevka. Tudi ta del zahtevka je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Ker je prepovedni del tožbenega zahtevka neutemeljen že iz drugih razlogov, vprašanje, koga veže ali ne veže notarski zapis, ni pomembno za odločitev. Zato ne obstaja prejudicialnost ugotovitvenega dela zahtevka in ta ni dopusten, kar pomeni, da je treba v tem delu tožbo zavreči že iz tega razloga.
Če pa je tožeča stranka ugotovitveni del zahtevka izrecno postavila le kot vmesni ugotovitveni zahtevek, ki bo rešil predhodno vprašanje za prepovedni del zahtevka, in to celo po tem, ko je najprej tak zahtevek postavila kot samostojni (in edini) zahtevek, je treba ob ugotovitvi, da predhodnega vprašanja ni treba rešiti, ker je zahtevek neutemeljen že iz drugih razlogov, in zato vmesna ugotovitvena tožba ni dopustna, njeno voljo spoštovati in ne še posebej odločati o njem.
Z ugoditvijo zahtevku tožnici ne moreta doseči, da toženki takih postopkov ne bi več vodili, prav tako ne, da ne bi uveljavljali takih ugovorov. Za uveljavitev stališča, koga poravnava zavezuje, pa tožnici ne potrebujeta pravnomočne ugotovitvene tožbe, prav tako ni potreben kak zapleten postopek za ugotovitev le-tega, temveč le kratka izjava. To pa nadalje pomeni, da morebitna ugotovitvena sodba ne predstavlja kakšne pravno relevantne pravne koristi, ki se zahteva za ugotovitveno tožbo. Zato je pravilno stališče, da taka tožba ni dopustna.
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 155. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 31, 31/7, 31/8.
zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja nedenarne terjatve - opravljanje storitev - odpovedni rok - pogodbeni pogoji - stroški postopka zavarovanja - ugovor zoper sklep o zavarovanju - stroški za sestavo vloge - stroški potrebni za pravdo
Pritožnik ne zasleduje zavarovanja nedenarne terjatve, pač pa zavarovanje svoje denarne obveznosti po nespremenjenih cenah. Izvrševanje nedenarne obveznosti po Pogodbi za dolžnika ni bilo sporno, saj se je storitev v pogodbeno dogovorjenem roku in obsegu ves čas nemoteno izvrševala.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je na pritožniku dokazno breme za izkaz verjetnega obstoja nedenarne terjatve, to pa je, da verjetno izkaže, da dolžnik pogodbenih storitev bodisi ni izvrševal bodisi jih je izvrševal drugače, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno. Zato je tudi pravilno poudarilo, da bi pritožnik moral verjetno izkazati, katero konkretno ravnanje dolžnika se je pri izvrševanju storitev spremenilo. Zgolj trditev, da gre za spremembo in zmanjšanje, ne zadošča.
Pritožnik se ne more razbremeniti svojega dokaznega bremena s sklicevanjem na dolžnikovo spoštovanje sodne odločbe, svojemu dokaznemu bremenu pa se tudi ne more izogniti s sklicevanjem, da mu izdana začasna odredba onemogoča utemeljitev zakonsko predpisanih pogojev za zavarovanje z začasno odredbo.
Že sodišče prve stopnje je to vlogo štelo kot nepotrebno, kljub temu pa je dolžniku stroške zanjo priznalo. Pritožnik zato pravilno opozarja, da sme sodišče priznati le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo
Člen 219.a ZKP v tretjem odstavku v prvi alineji določa, da mora odredba o preiskavi elektronske naprave vsebovati podatke, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave, ki se bo preiskala.
Stališče pritožnikov je preozko, namreč, da bi se že v odredbi za hišno preiskavo lahko odredilo še preiskavo elektronskih naprav le v primeru, ko bi tožilstvo in sodišče že razpolagalo s podatki, ki identificirajo napravo, ki se pri hišni ali osebni preiskavi išče. Preiskovalna sodnica je namreč v svoji odredbi dovolj določno navedla, katere elektronske naprave se iščejo in tudi opredelila, s katerih elektronskih naprav naj se zavarujejo in preiščejo podatki v naslednjem koraku, to je po opravljeni hišni preiskavi, saj je odredbo potrebno brati skupaj z zapisnikom o preiskavi stanovanja, kjer je natančno opredeljeno, katere so te naprave, ki so bile zasežene in prav te so bile v nadaljevanju predmet zavarovanja in preiskave podatkov.
povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom - informativni dokaz - škoda zaradi odstopa od pogodbe - ustna sklenitev pogodbe - dokaz sklenitve pogodbenega razmerja - pooblastilo za zastopanje družbe - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče
Priče se ne zaslišujejo v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče B. B., ki bi lahko največ povedal o tem, kakšno pooblastilo je imel. Teh pritožbenih očitkov tudi ni mogoče presojati kot razlogov nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi brez ustreznih navedb izvedba dokaza z zaslišanjem priče pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00064848
KZ-1 člen 7, 57, 57/3, 62, 62/1, 67, 67/1. ZKP člen 506, 506/1, 506/4.
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - preizkusna doba - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - milejši zakon
Preklic pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom je omejen z mejo preizkusne dobe. V skladu z 62. členom KZ-1 je preklic pogojne obsodbe mogoč tekom preizkusne dobe, v določenih primerih pa tudi po poteku preizkusne dobe. Slednje je med drugim možno, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, med katerimi je tudi če obsojenec "ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti". Neupoštevanje navodila, določenega v okviru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ni mogoče šteti kot obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1.