Sodišče druge stopnje se ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, da obtožencu po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 naloži še dodatni pogoj in sicer, da oškodovancem v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne povzročeno škodo kot je konkretizirana v njihovih premoženjskopravnih zahtevkih. Kot izhaja iz obtoženčevih osebnih podatkov, je socialni podpiranec z mesečno denarno socialno pomočjo v znesku 432,00 EUR, sicer pa je brez premoženja. Celo sodišče prve stopnje samo je v obrazložitvi odločbe o stroških kazenskega postopka prišlo do zaključka, da bi že plačilo stroškov kazenskega postopka, glede na to, da je edini vir obtoženčevega preživljanja socialna podpora, nima pa drugih virov dohodka ali premoženja, utegnilo ogroziti njegovo vzdrževanje. Zato se postavlja vprašanje smiselnosti nalaganja dodatnega pogoja obsojencu, za katerega je že sedaj jasno, da ga objektivno ni zmožen plačati.
Člen 219.a ZKP v tretjem odstavku v prvi alineji določa, da mora odredba o preiskavi elektronske naprave vsebovati podatke, ki omogočajo identifikacijo elektronske naprave, ki se bo preiskala.
Stališče pritožnikov je preozko, namreč, da bi se že v odredbi za hišno preiskavo lahko odredilo še preiskavo elektronskih naprav le v primeru, ko bi tožilstvo in sodišče že razpolagalo s podatki, ki identificirajo napravo, ki se pri hišni ali osebni preiskavi išče. Preiskovalna sodnica je namreč v svoji odredbi dovolj določno navedla, katere elektronske naprave se iščejo in tudi opredelila, s katerih elektronskih naprav naj se zavarujejo in preiščejo podatki v naslednjem koraku, to je po opravljeni hišni preiskavi, saj je odredbo potrebno brati skupaj z zapisnikom o preiskavi stanovanja, kjer je natančno opredeljeno, katere so te naprave, ki so bile zasežene in prav te so bile v nadaljevanju predmet zavarovanja in preiskave podatkov.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - sporazumna razveza pogodbe - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme končna odločba v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. A contrario to pomeni, da je višje sodišče v sporih majhne vrednosti na ugotovljeno dejansko stanje vezano.
hitri postopek o prekršku - ugotovljeno dejansko stanje - dopustni pritožbeni razlog - nedovoljenost pritožbe
Storilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da pešcu ni dala prednosti. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00064873
ZKP člen 378, 445. KZ-1 člen 25, 135/2,1.
pritožbeni postopek - opis dejanja - krivda - naklep - sled poškodbe - resna grožnja
Pritožbeni postopek se praviloma odvija skozi pisne vloge, v okviru skrajšanega postopka pa je usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, zato mora glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve in zato navesti jasne razloge o tem, s čim bo prispevala s svojo udeležbo k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku.
Za opredeljevanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja notranjih subjektivnih dejavnikov, ki izražajo npr. namen, zavest, voljo in se v zakonskih določilih opredeljujejo s primeroma navedenimi izrazi ″vedoma″, ″mu je šlo za to″, ″z namenom″, v konkretnem primeru pa z izrazom, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, je namreč tudi skladno s sodno prakso opis popoln že, če je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega (abstraktnega) besedila.
ZUP člen 86, 86/1, 86/2, 86/3, 86/4, 86a, 86a/1, 86a/3, 86a/4, 89, 89/1. ZDavP-2 člen 85a, 85a/6.
pooblaščenec za vročitve - obseg pooblastila
V predmetni zadevi je prekrškovni organ Finančna uprava RS, vendar ne gre za prekršek iz področja davčnih obveznosti. Določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem.
Ker niti Zakon o finančni upravi (ZFU) niti ZDCOPMD ne določata, kako vročajo prekrškovni organi odločbe o prekrških, izdane v zvezi s preverjanjem prevoza v cestnem prometu – konkretno potrditve uporabe vozila s prevoznikovo kartico na začetku uporabe vozila, se skladno z določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1 glede vročanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00064848
KZ-1 člen 7, 57, 57/3, 62, 62/1, 67, 67/1. ZKP člen 506, 506/1, 506/4.
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - preizkusna doba - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - milejši zakon
Preklic pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom je omejen z mejo preizkusne dobe. V skladu z 62. členom KZ-1 je preklic pogojne obsodbe mogoč tekom preizkusne dobe, v določenih primerih pa tudi po poteku preizkusne dobe. Slednje je med drugim možno, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, med katerimi je tudi če obsojenec "ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti". Neupoštevanje navodila, določenega v okviru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ni mogoče šteti kot obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1.
Na tožniku je trditveno in dokazno breme o tem, koliko ur je na dan tedenskega počitka delal. Glede na to, da so priče in tožnik različno izpovedali o trajanju delovnih opravil na dan tedenskega počitka, vsem je bilo skupno le to, da je tožnik zagotovo delal vsaj 4 ure, je tožnik dokazal, da je na dneve tedenskega počitka zagotovo delal 4 ure in ne več.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela objektivno omogočala izrabo odmora. Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano, ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela, niti stalne pozornosti, prav tako ni bilo večje pogostosti nepredvidljivih situacij.
ZPrCP člen 27, 27/8, 42, 42/4, 43, 43/5, 98, 98/2, 107, 107/12. ZVoz-1 člen 64, 64/6.
obdolžilni predlog - nezakonit dokaz - izločitev dokazov - video posnetek kot dokaz
Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.
ZS člen 13. ZDDPO-2 člen 74, 74/7. ZPP člen 182, 182/3. OZ člen 190, 190/3, 311, 346.
premoženje družbe - prodajna pogodba - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov - kriterij uspeha stranke - povračilo pravdnih stroškov - zastaralni rok - dogovor o pobotu - vzajemnost terjatve
Pri družbi z omejeno odgovornostjo gre za ločenost podjetniškega in osebnega premoženja, zato pravni prednik tožnice in C. C. nista "povezani osebi", kot to zmotno meni pritožba, ki se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbi 13. člena Zakona o sodiščih in sedmega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, saj navedeni določbi za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka nista relevantni.
V skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Prevladujoča sodna praksa je zavzela stališče, da tožeča stranka zmaga v pravdi tudi, če je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in je nato ugodeno podrednemu tožbenemu zahtevku, zato je sodba za tožečo stranko ugodilna, kar pomeni, da je po prvem odstavku 154. člena ZPP v pravdi v celoti uspela, zato je posledično upravičena do celotnega povračila pravdnih stroškov.
povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom - informativni dokaz - škoda zaradi odstopa od pogodbe - ustna sklenitev pogodbe - dokaz sklenitve pogodbenega razmerja - pooblastilo za zastopanje družbe - obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje priče
Priče se ne zaslišujejo v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče B. B., ki bi lahko največ povedal o tem, kakšno pooblastilo je imel. Teh pritožbenih očitkov tudi ni mogoče presojati kot razlogov nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi brez ustreznih navedb izvedba dokaza z zaslišanjem priče pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnih navedb toženke in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, prav tako ni (ustrezno) obrazložilo zavrnitve v zvezi s temi navedbami predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (200.000,00 EUR) in primerjavi določil OT, ki so veljala pred spremembo, s spremenjenimi določili, višje sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni nobenih razlik v višini stroškov za posamezno procesno dejanje. Tako po tarifi, ki je veljala pred spremembo, kot po spremenjeni tarifi od 5. 6. 2022, so bili posamezni zneski stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki, odmerjeni v enaki višini, kar logično pomeni, da je prisojeni znesek stroškov enak. Iz navedenega razloga je pritožbeni očitek neutemeljen že zaradi dejstva, da ni pravno odločilen za odločitev v izreku.
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 155. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 31, 31/7, 31/8.
zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja nedenarne terjatve - opravljanje storitev - odpovedni rok - pogodbeni pogoji - stroški postopka zavarovanja - ugovor zoper sklep o zavarovanju - stroški za sestavo vloge - stroški potrebni za pravdo
Pritožnik ne zasleduje zavarovanja nedenarne terjatve, pač pa zavarovanje svoje denarne obveznosti po nespremenjenih cenah. Izvrševanje nedenarne obveznosti po Pogodbi za dolžnika ni bilo sporno, saj se je storitev v pogodbeno dogovorjenem roku in obsegu ves čas nemoteno izvrševala.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je na pritožniku dokazno breme za izkaz verjetnega obstoja nedenarne terjatve, to pa je, da verjetno izkaže, da dolžnik pogodbenih storitev bodisi ni izvrševal bodisi jih je izvrševal drugače, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno. Zato je tudi pravilno poudarilo, da bi pritožnik moral verjetno izkazati, katero konkretno ravnanje dolžnika se je pri izvrševanju storitev spremenilo. Zgolj trditev, da gre za spremembo in zmanjšanje, ne zadošča.
Pritožnik se ne more razbremeniti svojega dokaznega bremena s sklicevanjem na dolžnikovo spoštovanje sodne odločbe, svojemu dokaznemu bremenu pa se tudi ne more izogniti s sklicevanjem, da mu izdana začasna odredba onemogoča utemeljitev zakonsko predpisanih pogojev za zavarovanje z začasno odredbo.
Že sodišče prve stopnje je to vlogo štelo kot nepotrebno, kljub temu pa je dolžniku stroške zanjo priznalo. Pritožnik zato pravilno opozarja, da sme sodišče priznati le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo
Namena odpusta obveznosti in skrajšanja preizkusne dobe ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, kot je to storil upravitelj in delno tudi sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da dolžnica ne spada v kategorijo socialno ogroženih oseb. Nujno potrebno je namreč upoštevati tudi zaščito stečajnega dolžnika in zagotovitev njegovih vsaj minimalnih socialnih in materialnih pogojev za dostojno življenje.
stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti
Zakon družbeniku nalaga, da dokaže, da dolžnik ni insolventen, torej: ne trajneje nelikviden ne plačilno nesposoben. V obravnavanem primeru višje sodišče sicer ugotavlja, da družbenik večine zatrjevanih dejstev, ki naj bi kazala na to, da dolžnik v resnici ni insolventen, ni podkrepil z dokazi in ni pojasnil, zakaj tega ni storil. Glede na to, da nasproti pritožnikovim trditvam (in dokazom) stoji le z ničemer podprta domneva insolventnosti (temelji le na dejstvu, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik), višje sodišče zaključuje, da je pritožniku to domnevo kljub vsemu uspelo omajati. Zaradi pomanjkanja podatkov in dokazil o dolžnikovi insolventnosti zaenkrat še ni mogoče dokončno odločiti, temveč bo to potrebno presoditi pred sodiščem prve stopnje. Če bi navedeno prvič presojalo šele višje sodišče, bi bila strankam postopka odvzeta ustavna pravica do pritožbe.
ustavitev postopka zavarovanja - razveljavitev opravljenih dejanj - izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve - potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana - namen izdaje začasne odredbe
Začasna odredba za zavarovanje upnikove denarne ali nedenarne terjatve je začasno sredstvo zavarovanja, katerega namen je zagotoviti možnost bodoče izvršbe. Zaradi začasne narave tega sredstva za zavarovanje upnikove terjatve sodišče v sklepu, s katerim izda predlagano začasno odredbo, vedno določi tudi, koliko časa naj odredba traja (prvi odstavek 277. člena ZIZ), čas trajanja pa določi v skladu z upnikovim predlogom in sicer tako, da odredba traja toliko časa, da upnik lahko sredstvo zavarovanja, s katerim je bila terjatev zavarovana, uspešno uveljavi - s tem pa začasna odredba doseže svoj namen. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo tudi v tem primeru, čas trajanja začasne odredbe pa je določilo v skladu s predlogom tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo s tem omogočeno, da je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo, s katerim lahko poseže na premoženje dolžnika, ki je bilo zavarovano z začasno odredbo. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da je tožeča stranka tako tudi dejansko ravnala.
ZPP člen 2, 181, 181/2, 181/3, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 125, 125/1, 125/2, 1050, 1050/1.
ugotovitvena tožba - vmesni ugotovitveni zahtevek - vmesna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - pravni interes - pravna korist - predhodno vprašanje - prepovedni zahtevek - dokazi in izvajanje dokazov - notarski zapis - vsebina notarskega zapisa - poravnava - pogodba o poravnavi - ustvarjanje obveznosti za pogodbenike - splošni učinki pogodbe med pogodbeniki in njihovimi pravnimi nasledniki
Ni dvoma, da je prva toženka drugi toženki notarski zapis že razkrila, saj ga le-ta sicer ne bi mogla uporabljati v raznih sodnih postopkih, ki jih navajata tožnici. Ko je tak zapis enkrat že razkrit, je prepoved (nadaljnjega) razkrivanja nepotrebna in nesmiselna, ponovno razkritje tega, kar je že razkrito, ni mogoče.
Da bi se lahko prepovedalo razkritje listine sodišču v sodnem postopku, ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vsaka stranka postopka ima pravico in dolžnost, da dokaže svoje navedbe v sodnem postopku.
Taka prepoved ne bi zavezovala sodišča niti v bodočih sodnih postopkih pri presojanju morebitne zlorabe, na katero bi se morda sklicevali toženki v sodnih postopkih.
Tožnici tako nista izkazali realne pravno relevantne nevarnosti, ki bi bila odpravljena z ugoditvijo temu delu zahtevka. Tudi ta del zahtevka je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Ker je prepovedni del tožbenega zahtevka neutemeljen že iz drugih razlogov, vprašanje, koga veže ali ne veže notarski zapis, ni pomembno za odločitev. Zato ne obstaja prejudicialnost ugotovitvenega dela zahtevka in ta ni dopusten, kar pomeni, da je treba v tem delu tožbo zavreči že iz tega razloga.
Če pa je tožeča stranka ugotovitveni del zahtevka izrecno postavila le kot vmesni ugotovitveni zahtevek, ki bo rešil predhodno vprašanje za prepovedni del zahtevka, in to celo po tem, ko je najprej tak zahtevek postavila kot samostojni (in edini) zahtevek, je treba ob ugotovitvi, da predhodnega vprašanja ni treba rešiti, ker je zahtevek neutemeljen že iz drugih razlogov, in zato vmesna ugotovitvena tožba ni dopustna, njeno voljo spoštovati in ne še posebej odločati o njem.
Z ugoditvijo zahtevku tožnici ne moreta doseči, da toženki takih postopkov ne bi več vodili, prav tako ne, da ne bi uveljavljali takih ugovorov. Za uveljavitev stališča, koga poravnava zavezuje, pa tožnici ne potrebujeta pravnomočne ugotovitvene tožbe, prav tako ni potreben kak zapleten postopek za ugotovitev le-tega, temveč le kratka izjava. To pa nadalje pomeni, da morebitna ugotovitvena sodba ne predstavlja kakšne pravno relevantne pravne koristi, ki se zahteva za ugotovitveno tožbo. Zato je pravilno stališče, da taka tožba ni dopustna.
obnova postopka - pogoji za obnovo postopka - obnovitveni razlogi - novi dokazi - ponarejena listina - ničnost oporoke
V obravnavani zadevi je sodišče odločilna dejstva o uničenju oporoke z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo šele na pritožbeni obravnavi, saj ob prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje priča B. B. o tem ni izpovedala ničesar. Glede na dejstvo, da celotna dokazna ocena temelji predvsem na okoliščinah, izpostavljenih s strani omenjene priče, ki je šele v pritožbenem postopku podrobneje opisala, da se je oporoka nahajala v sefu, in navedla časovne okvire obiskov v sef, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je nov dokaz takšne narave, da bi lahko vplival na sprejeto dokazno oceno. Še posebej ob dejstvu, da je prav ta priča v zapuščinskem postopku predložila tudi zapis zapustnika z 12. 6. 2002, v katerem priča o uničenju oporoke, in je zato ocena verodostojnosti njene izpovedi izredno pomembna.