pritožba zoper sklep o dedovanju - dedna izjava podana v pritožbenem roku - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost dedne izjave - opozorilo sodišča o nepreklicnosti dedne izjave
Pritožnikova izjava, da „odstopa od dedovanja“, je po vsebini dedna izjava, s katero se dedič odpoveduje dediščini. Ker v tej zadevi ni bilo zapuščinske obravnave, bi pritožnik takšno izjavo lahko podal najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Tega ni storil, čeprav je bil o tej možnosti ustrezno poučen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je dediščino sprejel. Po izdaji sklepa o dedovanju se, glede na nepreklicnost dednih izjav, dediščini ni več mogoče odpovedati. Pritožnikova naknadna izjava je torej neupoštevna, saj ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o dedovanju.
ZPP člen 8, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.. SPZ člen 100.
skupni del večstanovanjske stavbe - vzpostavitev prejšnjega stanja - dajatveni tožbeni zahtevek - konkretizacija tožbenega zahtevka - sanacija - pravica do sodelovanja v postopku - zavrnitev dokaznih predlogov - pritožbena novota - nedopustna pritožbena novota - obrazloženost sodbe - dokazna ocena - prepričljiva dokazna ocena - substancirano prerekanje navedb - poseg v skupni del stavbe - analitična ocena dokazov
Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov prepričljivo utemeljilo, pritožba pa ne pojasni, na kakšen način je opustitev izvedbe predlaganih dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ta temelji na skrbni, analitično - sintetični dokazni oceni, ki je narejena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku.
Vznemirjanje solastninske pravice tožnika in interes za vzpostavitev prejšnjega stanja se kaže v zagotovitvi požarne varnosti v stavbi in stabilnosti stavbe.
ZGJS člen 2, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/4, 86. ZCes člen 11, 11/2, 11/3. ZZD člen 84, 84/2,184.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje gospodarske infrastrukture
Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za javno infrastrukturo, je na tožeči stranki, ki to dejstvo zatrjuje.
V okviru "smotrnosti za dokončno ureditev razmerja med strankama" je uzakonjeno tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP, ki nalaga sodišču dolžnost, da si prizadeva, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.
Pavšalna navedba, da posojilojemalec tožeči stranki ne dolguje nič, ker naj tožeča stranka ni izkazala, da bi posojilodajalcu nakazala več kot 37.000,00 EUR (kolikor je posojilojemalec nesporno vrnil tožeči stranki) ob pojasnilu tožeče stranke o dogajanju v zvezi s Pogodbo o revolving posojilu in sklenjenimi dodatki, razloga za znižanje višine odobrenega revolving posojila v Dodatku št. 4 k Pogodbi o revolving posojilu ter njenih trditvah o višini dolga in plačilu posojilodajalca po zapadlosti revolving posojila, ne predstavlja konkretizirnega nasprotovanja.
ZIZ člen 212, 212/1, 212/2, 212/3, 212/4. OZ člen 269, 269/1, 269/2. ZPP člen 15, 365-2, 365-3.
izvršba - izvršilni naslov - nenadomestno dejanje - nedenarna obveznost - zloraba procesnih pravic - namen sodnih penalov - sodni penali - ugovor dolžnika - neizpolnitev obveznosti - izterjava sodnih penalov - ugovor zoper sklep o izvršbi sodnih penalov - sodna poravnava kot izvršilni naslov - pravnomočnost sodne poravnave - pravica do doma - omejitev višine sodnih penalov - pravica do sodnega varstva - pravica do zasebne lastnine
Sporna nepremičnina (bivša skupna stanovanjska hiša, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je zaradi nerealizirane sodne poravnave še vedno dolžnica in katere (po tej poravnavi določen) del izključno pripada upniku) predstavlja upnikov (in ne dolžničin) dom. Na to nepremičnino, glede katere upnik tudi predlaga izvršbo, je vezana izpolnitev dolžničine nedenarne obveznosti (dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) in si v njenem delu upnik zaradi dolžničine neizpolnitve obveznosti, ki jo lahko izpolni samo ona (nenadomestno dejanje), ne more urediti osnovnih pogojev bivanja, čeprav mu po pravnomočni sodni poravnavi izključno pripada določen del. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče, potem ko je opravilo tehtanje med upnikovo pravico do sodnega varstva, doma in zasebne lastnine na eni in dolžničino pravico do zasebne lastnine na drugi strani, zaključuje, da upniku ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov. Teža posega (v tožničini nepremičnini) je sorazmerna zasledovanemu cilju – prisiliti dolžnico k dokončanju postopka vzpostavitve etažne lastnine in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede nepremičnine, ki je upnikov dom. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno določena višina dnevnega zneska 500 EUR za vsak dan zamude predstavlja primeren znesek za siljenje dolžnice k izpolnitvi naložene obveznosti in je ta znesek sorazmeren s pomenom neizpolnjene obveznosti za upnika. Sodni penali morajo biti tako visoki, da naj prisilijo dolžnico k izvršitvi pravnomočne sodne poravnave, še posebej v tej zadevi, ko gre izpolnitev nenadomestnega dolžničinega dejanja v zvezi z nepremičnino, ki je tudi upnikov dom.
ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-2. URS člen 49. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 170.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojak - COVID-19 - pogoj PCT - testiranje zaposlenih - neupravičena odsotnost z dela - prepoved vstopa - ustavna odločba - diskriminacija
Toženka je dokazala, da tožniku ni bilo brez razloga prepovedano opravljanje dela, temveč mu je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjeval pogoja PCT, saj se je odločil, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožniku ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani toženke, saj je šlo pri zavračanju testiranja kot utemeljene zahteve toženke za tožnikovo osebno odločitev.
ZPP člen 155, 163, 163/2, 163/3. Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 7.
evropski plačilni nalog - stroški v postopku izdaje evropskega plačilnega naloga - pravočasnost priglasitve pravdnih stroškov - specifikacija stroškov - potrebni izdatki - načelo vestnosti in poštenja
Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov, nastalih z vlogo z dne 7. 3. 2022, s katero je tožnik odgovoril na predlog sodišča za spremembo vloge za evropski plačilni nalog, saj so ti stroški za nasprotno stranko nepotrebni in je zato ne morejo bremeniti. Temeljno načelo vestnosti in poštenja, ki velja v civilnem procesu, je, da so potrebni stroški, ki naj se povrnejo nasprotni stranki, skrčeni na najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo tožnika.
odlog izvršbe - razlogi za odlog izvršbe - izpraznitev in izročitev nepremičnin
Tudi prihajajoče zimsko obdobje je lahko ob preostalih okoliščinah, ne pa samo zase, eden izmed razlogov za odlog izvršbe po 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, čeprav ga zakon izrecno ne omenja.
sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - zmožnost presoje realnosti - duševna motnja - blodnjavost - obstoj milejšega ukrepa
Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnice, da ni podan razlog ogroženosti zdravja in premoženja. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedeniško mnenje, kjer je bilo ugotovljeno, da je hudo motena presoja realnosti in da ne more obvladovati svojega ravnanja.
neizkoriščen tedenski počitek - vojak - misija - odškodnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Za presojo, da vojaku na mednarodni misiji, kot je tožnik, ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti. Poleg tega je glede na to, da tožnik uveljavlja odškodnino zaradi opravljenega dela na dneve, ko bi izrabil tedenski počitek, bistveno, koliko dela je opravil. Le za ure dela je njegov zahtevek utemeljen, ne pa pavšalno za osem ur na dan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065280
KZ-1 člen 86, 86/11.
izvršitev izrečene zaporne kazni - delo v splošno korist - način izvršitve kazni zapora - izmikanje
Tudi po oceni pritožbenega sodišča je iz opisanega ravnanja obsojenega zaključiti, da ta pravnomočne obsodilne sodbe ne spoštuje in se opravi dela v splošno korist očitno izmika, zato je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00065994
ZDR-1 člen 179, 196. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - odškodnina - invalidnost - omejitve pri delu - vibracije
Protipravnost ravnanja toženke v zvezi s škodo naj bi bila v tem, da ni pravočasno in pravilno zagotovila pravice do dela, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019, kar glede na nesporne trditve strank ne drži. V pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnikom in toženko od 18. 2. 2019 dalje, so navedeni identični opisi del in nalog. Tožnik je poudaril, da so bile vključno do prejema nove odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019 ustrezne pogodbe o zaposlitvi, čeprav so bile sklenjene za delovno mesto prodajalca na terenu, tj. da so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2016, med katere spada tudi omejitev brez izpostavljenosti vibracijam. Prav tako je bil tožnik izrecno mnenja, da ni bil izpostavljen vibracijam pri delu, ki ga je opravljal pri toženki. Upoštevaje nesporne trditve tožnika v tem sporu je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, saj mu ni kršila pravice iz 196. člena ZDR-1.
Oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, nima pravdne sposobnosti in ne more sama opravljati procesnih dejanj (prvi odstavek 77. člena ZPP).
Ne gre spregledati, da naj bi obdolženi očitano kaznivo dejanje storil kmalu po izpustitvi s prestajanja zaporne kazni in v času preizkusne dobe, kar kaže na obdolženčevo izrazito ponovitveno nevarnost.
Upnik mora v primeru, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na prvem naroku, v šestih mesecih od le-tega sodišču predlagati novo prodajo, sicer sodišče ustavi izvršbo.
Tožbeni zahtevek je neutemeljen, ker je bil razlog za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo specialistke oftalmologinje na strani tožnice oziroma je postala izpolnitev obveznosti toženke nemogoča zaradi dejanja, za katerega odgovarja tožnica (prvi odstavek 117. člena OZ). Zaključek, da je toženka po pridobitvi licence upravičeno odklonila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitev, da ponujeni ji osnutek pogodbe o zaposlitvi ni bil zakonit, ker v nasprotju z ZDR-1 ni upošteval minimalnih standardov po kolektivni pogodbi dejavnosti in ker ji je z vidika 49. člena URS nalagal nesorazmerno breme.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065752
KZ-1 člen 242, 242/1. ZKP člen 352, 352/1, 352/1-1, 371, 371/1, 371/1-5, 393.
obsodilna sodba - ugovor zoper obtožbo - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - poprava obtožnice - zavrženje obtožnice - načelo akuzatornosti - zahteva upravičenega tožilca - ne bis in idem
Državna tožilka bi morala popraviti obtožnico ali zahtevati dopolnitev preiskave, ne glede na to, ali se je sama s tako odločitvijo strinjala ali ne. Zunajobravnavni senat zato ni imel nobene podlage za ponovno odločanje o istih ugovorih zoper isto obtožnico, o katerih je že odločil s sklepom z dne 26. 3. 2020, pač pa bi moral obtožnico zavreči.
Sklep z dne 14. 7. 2020, s katerim je senat "oživel" kazenski postopek, je bil izdan na pobudo sodišča, kar je v nasprotju z načelom akuzatornosti.
Za sklep o zavrženju obtožnice ne velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), zato lahko državni tožilec vse do zastaranja kazenskega pregona vloži novo obtožnico.
stroški postopka - kazenska ovadba - potrebni stroški - spor majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - materialni stroški - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - višina stroškov
Po drugem odstavku 11. člena OT je sicer odvetnik upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke, vendar pa lahko po tretjem odstavku 11. člena OT te izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Navedeno pomeni, da odvetnik ni upravičen do obojega, torej do povračila izdatkov fotokopiranja v dejanskem znesku (94,60 EUR) in povračila v pavšalnem znesku 19,8 točk (11,88 EUR).